VSM Sodba I Cp 40/2025

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v točki I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 1.500,00 EUR z obrestmi od nastanka škodnega dogodka dne 4. 11. 2021 dalje do plačila in plačila stroškov pravdnega postopka, vse v roku 8 dni. V točki II izreka je tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 608,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper odločitev sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navedla je, da je sodišče prve stopnje pri izdaji sodbe storilo absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer prve kršitve ni posebej opisala, glede druge kršitve (t. i. protispisnosti) pa je navedla, da je sodišče prve stopnje v točki 7 obrazložitve pristransko povzelo vsebino dokaza - uradnega zaznamka Policije (priloga C1) in zgolj z navedbo njegovih delov spremenilo celoten pomen neposrednih ugotovitev dejanskega stanja. V tej zvezi je z obširnimi navedbami nasprotovala ugotovitvi sodišča prve stopnje v točki 8 obrazložitve, da tožena stranka ob prijavi tožeče stranke Policiji ni vedela, da ravnanje tožeče stranke (delna zapora ceste s traktorjem) ni protipravno. Vztrajala je, da je tožena stranka prijavo podala iz sovraštva in maščevanja, ne pa zaradi kršitve svojih pravic, zato je ravnala protipravno ter namenoma posegla v osebno integriteto tožeče stranke. Prav tako je sodišče prve stopnje v nasprotju s 451. in 453. členom ZPP sprejelo dopolnitev pomanjkljivih navedb tožene stranke, ko je tožena stranka šele v prvi pripravljalni vlogi navedla domnevno kršene zakone in člene. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi uporabilo napačen predpis - Zakon o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) in se v tej zvezi ukvarjalo z (ne)pravilnim parkiranjem tožeče stranke, namesto Zakona o javnih cestah, ki prepoveduje zasedbo cestišča z namenom oviranja ali preprečevanja prometa, česar tožeča stranka po ugotovitvah policistov ni storila, niti niso slednji zaznali kakšnega drugega kaznivega dejanja ali prekrška. Vednost tožene stranke, da podaja lažno prijavo, je tožeča stranka utemeljevala še s pritožbeno navedbo, da ima tožena stranka vozniški izpit in je zato seznanjena z ustreznimi predpisi. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti potrdi ter toženi stranki naloži plačilo vseh pravdnih stroškov tožeče stranke skupno s pritožbenimi stroški.

3Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da pritožbene navedbe o kršitvah določb postopka v bistvu predstavljajo nedovoljen pritožbeni razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pri čemer je tožeča stranka v pritožbi navedla številne pritožbene novote ter pritožbi priložila celo nove dokaze. Pritožbenemu sodišču je zato predlagala, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo ter priglasila pritožbene stroške.

4Tožeča stranka vtožuje plačilo 1.500,00 EUR, zato obravnavani spor predstavlja spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP). Glede na navedeno in glede na to, da zadeva ni zapletena glede pravnih in dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, je o pritožbi na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik.

5Pritožba ni utemeljena.

6V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi določbe prvega odstavka 458. člena ZPP se sme sodba, s katero je končan postopek v sporu majhne vrednosti, izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. To pomeni, da sodišče druge stopnje relativnih procesnih kršitev postopka ne preverja ter da zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni upošteven pritožbeni razlog,¹ posledično pa je sodišče druge stopnje na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje vezano. Zatorej so neupoštevne vse pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

7Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah dovoljenih pritožbenih razlogov² in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Prav tako ni storilo postopkovnih kršitev absolutne narave, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti katere od ostalih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. ZPP, na katere se je tožeča stranka sklicevala v pritožbi, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: tožena stranka je dne 3. 11. 2021 poklicala Policijo in sporočila, da je tožeča stranka s traktorjem zaprla cesto. Policisti so na kraju ugotovili, da gre za asfaltirano vozišče - slepo ulico, ki vodi mimo hiš obeh pravdnih strank ter še do dveh stanovanjskih hiš. Ob prihodu policistov je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka na svojem zemljišču ob robu ceste postavila traktor, ki je delno segal na vozišče ter pred in za traktorjem postavila varnostni trikotnik. Policisti so izmerili, da je od roba traktorja do nasprotnega roba vozišča še 2,9 metra prostora in lahko mimo parkiranega traktorja zapelje katerokoli vozilo. Ker niso zaznali elementov kršitve oziroma kaznivega dejanja, so zadevo zaključili z uradnim zaznamkom. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo še, da je glede na fotografijo predloženo s strani tožene stranke, polovica traktorja stala na vozišču, da gre za ozko asfaltirano cesto, na kateri ločilna črta ni vrisana, pri čemer je tudi tožeča stranka na zaslišanju pojasnila, da je policista vprašala, če ne moreta mimo.

9Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo - določbo 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), na podlagi katere je zaključilo, da tožena stranka s klicem na policijo ni ravnala protipravno ter ni posegla v osebno integriteto tožeče stranke, ker ob prijavi ni vedela, da parkiranje traktorja s strani tožeče stranke ni protipravno, zato ji ni dolžna plačati odškodnine za nepremoženjsko škodo (9., 10. in 11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). V tej zvezi je pravilno izpostavilo stališče sodne prakse, da klic na policijo, ki se kasneje izkaže za neutemeljenega, ne more avtomatsko pomeniti odškodninske odgovornosti, saj bi s tem prišlo do izničenja varstva pravic (8. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

10Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da ima izpodbijana sodba razloge o odločilnih dejstvih in se da preizkusiti, zato pritožbeno pavšalno zatrjevana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

11Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek o obstoju kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (t.i. protispisnost). Protispisnost je podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin ter samimi temi listinami. Gre torej za napako, ki je povsem tehnične narave, saj pri tem sodišče napačno prenese nek podatek o odločilnem dejstvu, ta pa je nato predmet nadaljnje dokazne ocene. Tovrstno kršitev konstituira torej zgolj napačen prenos podatka o odločilnem dejstvu,³ na primer, če se sodišče v sodbi sklicuje na zapis v listini o plačanih 10.000,00 EUR, v listini pa je dejansko zapis o plačanih 1.000,00 EUR. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pomanjkljivo povzelo vsebino uradnega zaznamka Policije (iz priloge C1), ker ga ni dobesedno v celoti povzelo (ker npr. ni povzelo dela besedila uradnega zaznamka policije, da je imela tožeča stranka na zadnji strani traktorja nameščeno gajbo, v katero je nalagala odrezane dele žive meje, in ker ni povzelo, da imata pravdni stranki stare zamere), pa ne predstavlja kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa je v sporih majhne vrednosti neupošteven, kot pojasnjeno zgoraj.

12V obravnavani zadevi tudi ni pravno odločilno, ali je šlo za nedovoljeno parkiranje po 12. točki četrtega odstavka 65. člena ZPrCP), kot je navedlo sodišče prve stopnje, ali pa za dovoljeno zasedbo cestišča po drugem odstavku 4. člena takrat veljavnega Zakona o javnih cestah, ker ni bila storjena z namenom oviranja ali preprečevanja prometa, kot je v pritožbi navedla tožeča stranka. Kajti sodišče prve stopnje ob sklicevanju na sodno prakso pravilno pojasnilo, da sama prijava parkiranja na cestišču ob dejstvu, da tožena stranka ni vedela, da to ni kršitev, ne predstavlja protipravnega ravnanja (8. do 11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v tej zvezi zmotno uporabilo materialno pravo.

13Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Tožeča stranka zaradi neuspeha s pritožbo sama krije svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP), prav tako je tožena stranka dolžna sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo. Z odgovorom na pritožbo ni prispevala k sprejeti odločitvi pritožbenega sodišča, zato teh stroškov ni šteti za potrebne v smislu določbe 155. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka s pritožbo.

¹ Razen, če je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 458. člena ZPP), za kar pa v obravnavani zadevi ne gre.
² V pritožbi uveljavljana kršitev 451. in 453. člena ZPP spada med relativne bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP, zato ne predstavlja dovoljenega pritožbenega razloga. Zgolj v pojasnilo tožeči stranki pritožbeno sodišče dodaja, da so stranke v pravdnem postopku v skladu s prvim odstavkom 7. člena ZPP dolžne navesti le dejstva, na katera opirajo zahtevek in dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo, medtem ko jim ni treba navesti določb materialnopravnih predpisov, ki so po njihovem mnenju pomembni za odločitev v zadevi. Slednje mora sodišče poznati in uporabiti po uradni dolžnosti.
³ VSM sodba I Cp 373/2023 z dne 21. 12. 2023.