VSC Sodba Cp 368/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi stroške svoje pritožbe.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.855,62 EUR, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči šestnajsti dan po vročitvi te sodbe.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo zahtevku in razsodilo:

- ugotovi se, da spada v skupno premoženje tožeče in tožene stranke:

11. - poslovni delež št. 82040 v družbi A. d. o. o. v višini 115.322,82 EUR, kar predstavlja 2,93215 % glede na osnovni kapital družbe;

- poslovni delež št. 158218 v družbi A. d. o. o. v višini 707.219,45 EUR, kar predstavlja 17,981465 % glede na osnovni kapital družbe;

- nepremičnina ID znak ...-1188-28 na naslovu ... (izrek pod točko I/1);

- ugotovi se, da je solastniški delež na skupnem premoženju iz 1. točke, tožeče stranke 1/2 in tožene stranke 1/2 (izrek pod točko I/2);

- da je tožena dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 9.723,22 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka dalje (izrek pod točko II).

2Zoper sodbo v celoti se pravočasno pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju tudi toženec, pritožnik) po pooblaščenki. Navaja, da vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku člena 338 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne oz. podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje prvostopnemu sodišču, vse s stroškovno posledico.

Pritožnik najprej graja neutemeljeno zavrnitev njegovega predloga za vrnitev v prejšnje stanje in v zvezi z njim navaja, da nadaljevanje pravdnega postopka predstavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v povezavi s 116. členom ZPP - sodišče je namreč vodilo postopek, ne da bi upoštevalo upravičenost razloga za njegov nepristop na narok in za neureditev zastopanja po pooblaščencu, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, ker ni imel možnosti za podajo navedb in sodelovanja v postopku. Predstavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj mu z nezakonitim postopanjem in ker ni imel zadostne možnosti biti slišan ter možnosti podajati navedb in dokazov, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, s čimer uveljavlja tudi poseg v pravico iz 23. člena Ustave Republike Slovenije. Toženec je pravni laik, sodišče pa je narok neupravičeno in protizakonito izvedlo v njegovi odsotnosti. O možnosti podaje navedb in dokazov ga tudi ni poučilo na primeren način, čeprav mu v sodbi očita, da ni postavil ustreznega ugovora oz. da ni konkretiziral višjega deleža glede skupnega premoženja, in še, da ni dovolj konkretizirano zatrjeval in dokazal razpada življenjske skupnosti. Bistvena kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v povezavi z 285. členom ZPP je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, ker je sodišče pravno relevantno dejstvo glede obstoja življenjske skupnosti med strankama povsem napačno ugotovilo. Ker tožencu glede tega vprašanja ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega v sodbi ni obrazloženo, kdaj naj bi življenjska skupnost razpadla, zato se ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 14. točke 339. člena ZPP.

Sodišče je nadalje napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo, da je tožnica v zemljiški knjigi vpisana tudi kot lastnica garaže na M. ter stanovanja na M., prav tako je lastnica gradbene parcele v V. Toženec je v zakon kot svoje posebno premoženje prinesel avtomobil Zastava 750 in vinograd z objektom, kar je ob nakupu parcele v C. prodal, da je pokril dobro polovico kupnine. Zato je bilo premoženje pridobljeno iz posebnega premoženja toženca in ostaja njegovo posebno premoženje. Stanovanje na L. ima ob stanovanjskem kompleksu tudi garažo, še eno garažo pa je toženec odstopil hčerki; ta je zgolj formalno še vedno vpisana nanj. Tako je večina nepremičnega premoženja rezultat premoženja, ki ga je v zakon prinesel toženec, oziroma ga je ustvaril v zakonu kasneje s svojim delom in iznajdljivostjo, pri čemer je tudi pomagal v gospodinjstvu, zato je napačno presojan njegov prispevek k skupnemu premoženju, ki je izviral iz njegovih avtorskih honorarjev. Povprečno so njegovi dodatni dohodki znašali 30 odstotkov glede na redne prejemke, in glede na trditve, da je v premoženje prinesel vsaj 30 % več, je kot pravni laik zadostil svojemu trditvenemu bremenu. Zaradi podjetniške iznajdljivosti je znatno prispeval k nastanku in ohranitvi skupnega premoženja, najmanj v višini 30% v svojo korist (t. j. razmerje 80:20). Tožeča stranka je tista, ki v družinskem življenju ni bila dejavna oz. mu ni nudila pomoči niti v najtežjih trenutkih obolelosti za kostnim rakom. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je toženec v letih 2010 do 2015 delal na adaptaciji prvotnega objekta v C., za kar so se porabili njegovi avtorski honorarji.

Stanovanje na naslovu L., je njegova izključna last, čeprav mu je bila onemogočena posest zaradi tožničine zamenjave ključavnice. Slednja mu je na naroku izročila nekaj (ne vse) dokumentacije, skrivanje dokumentacije pa bi moralo omajati zaupanje sodišča v njene navedbe in izpoved, do česar se sodišče ne opredeli. Ker sodba v tem delu ni obrazložena, graja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, hkrati pa je tudi dejansko stanje ugotovljeno napačno, saj je sodišče glede pravnorelevantnih dejstev nepravilno sledilo navedbam in izpovedbi tožnice. Ob pravilni dokazni presoji bi moralo ugotoviti, da je toženec iz svojih avtorskih honorarjev financiral odkup stanovanja na L. in odkup očetovega stanovanja v N. - slednje je bilo pozneje prodano, kupnino pa je toženec porabil za del kupnine za nakup tri in pol sobnega stanovanja v K. hčerki. Toženec je v primerjavi s tožnico skrbel za skupno hčer v znatno večji meri, finančno jo je podpiral ves čas, kar je lahko storil, ker je razpolagal z znatno višjimi sredstvi kot tožnica.

Tožnica je zaradi prenosa na B. prodala le 800 delnic E., pa še to po prepričevanju toženca. Sodišče bi tudi moralo upoštevati, da je za nakup novega avtomobila BMW X3, ki je z dodatno opremo stal okoli 62.000 EUR, tožnica v celoti dvignila svoj vložek in je s tem obveznost toženca do tožnice v celoti poravnana. V skupno premoženjsko maso lahko sodi le premoženje, ki sta ga stranki pridobili do leta 1994, ko je življenjska skupnost med zakoncema že razpadla; znatni del premoženja, zlasti delnice in deleži podjetja, so bili pridobljeni šele po 1994. Vendar sodišče ni razjasnilo obdobja obstoja življenjske skupnosti, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. členu drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodbe v tem delu niti ni mogoče preizkusiti, dejansko stanje pa je nepopolno in napačno ugotovljeno. Sodišče je med stranke nepravilno razporedilo dokazno breme, ker je celotno premoženje, za katerega toženec trdi, da je pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze, vpisano v celoti na toženo stranko - vpisi odražajo realno stanje, dokazno breme za dokaz o nasprotnem pa je na tožnici, ki ga ni premogla. Sodišče je njeni izpovedi povsem nekritično sledilo in spregledalo, da mu je ta onemogočala dostop do listin, s katerimi bi lahko gradil obrambo pred neutemeljenimi zahtevki, pri čemer mu ključnih dokumentov še danes ni izročila. Tožnica tudi ne more biti upravičena do deleža v družbi A. d. o. o., ki jo je ustanovil in vodil toženec skupaj z bivšimi sodelavci iz B., kar je tožnica izpovedno priznavala, kot tudi, da je sredstva za družbo vložil njen mož, kar pa sodišče spregleda in se v sodbi do navedenega niti ne opredeli. Sodišče ji ne bi smelo verjeti, da mu je predlagala, da bi bila tudi sama vpisana kot imetnica teh delnic, in da kasneje zaradi zaupanja in lepega odnosa z njim do vpisa ni prišlo. Tožnica je obstoj premoženja, vpisanega nanjo, sodišču zamolčala, kar ponovno kaže na to, da sodišče njenim navedbam in izpovedi ne bi smelo verjeti. Sodišče nadalje v tč. 14. obrazložitve sodbe tožencu nalaga pretirano trditveno in dokazno breme, saj je ta s podajo navedb, kot zlasti, da med strankama po letu 1994 ni bilo več fizičnega kontakta, v laičnem odgovoru na tožbo zadostil svojemu trditvenemu bremenu - iz tako podanih laičnih navedb jasno izhaja, kaj je želel povedati. Zato je ocena, da je med strankama še naprej obstajala življenjska skupnost, napačna. Napačna je tudi ugotovitev, da je toženec soglašal z delitvijo; z delitvijo v pravdi je soglašal le, če bi se ta izvedla na način, kot je to toženec predlagal na naroku dne 5. 5. 2023. Sodišče tudi spregleda, da v skladu s 309.a členom ZPP konkretnih ponudb za sporazumno rešitev spora ni dopustno predložiti kot dokaz v pravdnem postopku oziroma se sodišče nanje ne sme opreti. Zato je sodba napačna tudi v delu glede izvedbe delitve že znotraj pravdnega postopka.

3V odgovoru na tožbo tožeča stranka, ki vsebinsko odgovarja na pritožbo toženca, predlaga, da se pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi prvostopno sodbo. Priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je sodbo,¹ ki jo izpodbija le tožena stranka, preizkusilo v celoti, glede na obseg izpodbijanja, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, ter po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP (v zvezi z 2. odstavkom 339. člena istega zakona) in glede pravilne uporabe materialnega prava (člen 341 ZPP).

6Sodišče prve stopnje je ob trditveni podlagi pravdnih strank, ki jo je povzelo tudi v obrazložitvi, in na podlagi v dokaznem postopku izvedenih dokazov zaključilo, da je bilo, ob tem, ko ni nujno, da zakonec s tožbo zajame vse premoženje,² v tožbi zatrjevano skupno premoženje v obsegu, kot to izhaja iz izreka prvostopne odločitve, pridobljeno z delom (iz skupnih sredstev)³ zakoncev tekom trajanja v letu 1974 sklenjene in leta 2015 razpadle življenjske skupnosti, pri čemer je pri določitvi solastniškega deleža, ki dejansko pomeni delitev, in ki ji toženec ni nasprotoval, upoštevalo, da ta, v skladu z zakonsko domnevo, znaša za vsakega 1/2. Pri tem je izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage, ki jo predstavljajo določbe v času obstoja zakonske zveze veljavnega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR).⁴

7Sodišče prve stopnje je pravilno opravilo za dne 15. 9. 2023 razpisani narok za prvo glavno obravnavo, na kateri je nato tudi lahko zaključilo dokazovanje. Iz obrazložitve (točki 4, 5) izhaja razlog za takšno postopanje. Toženec namreč v času do omenjenega naroka kljub lastni izjavi in zagotovilu, da bo poiskal pravno pomoč odvetnika,⁵ ni podal nobenih dodatnih navedb niti dokaznih predlogov, na narok, na katerem bi še lahko navajal dejstva in dokaze (člen 286 ZPP), pa ni pristopil, čeprav je bil pravilno vabljen, medtem ko je tožnica svoje preostale dokazne predloge umaknila, zato sodišče, razen izvedenih,⁶ nadaljnjih dokazov ni izvajalo. Odločitev o zavrnitvi toženčevega predloga za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude naroka⁷ je bila potrjena s sklepom Višjega sodišča v Celju I Cp 20/2024 z dne 1. 2. 2024.⁸ Zato je neutemeljen pritožbeni očitek o kršitvi pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave v zvezi s storjeno absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da pritožnik ni imel zadostne možnosti biti slišan v postopku, podajati navedbe in predlagati dokaze; možnost, kot jo predvideva ZPP, mu je bila namreč dana, le izkoristil je ni. S postopanjem tudi ni bila zagrešena prav tako očitana relativna postopkovna kršitev po prvem odstavku istega člena v zvezi s členom 116 ZPP, glede na dejstvo, da je bila zavrnilna odločitev že preizkušana in potrjena po pritožbenem sodišču.

8Materialno procesno vodstvo res sodi med naloge sodišča, s katerim se do določene mere omili razpravno načelo (členi 7, 212, 284 ZPP), vendar je ta dolžnost pridržana sodišču tudi v času glavne obravnave (člen 285 ZPP). Na tej pa ga sodišče v razmerju do toženca ni moglo realizirati, glede na (neupravičeno) odsotnost slednjega na naroku, in sicer niti glede njegovih navedb o fizični odtujenosti, glede katerih v pritožbi navaja, da je z njimi zatrjeval razpad življenjske skupnosti že pred razvezo⁹ (pri čemer je tudi sicer neutemeljena pritožbena graja, da so njegove navedbe o predhodnem razpadu potrjene z listinami - razvezno sodbo, ki jo je v spis vložila tožnica, glede na to, da trditev ni moč nadomestiti z vsebino dokaza), kot tudi glede obsega skupnega premoženja oz. deležev na njem. Zato ni utemeljena graja storjene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Stopnja potrebne aktivnosti sodišča v okviru materialno procesnega vodstva je obratno sorazmerna s skrbnostjo, pričakovano od pravdne stranke v odvisnosti od tega, ali v postopku nastopa sama ali po pooblaščencu, kar pa ne vpliva na trditveno in dokazno breme, ki ga taista stranka nosi, oz. na raven njegove izpolnitve. Ob tem, ko je prvostopno sodišče v točki 14 obrazložitve ugotovilo in se tudi vsebinsko opredelilo do ugotovitve, da je dejansko življenjska skupnost pravdnih strank razpadla že v letu 2015 (in ne šele z uradno razvezo v letu 2017), pri čemer se je opredelilo tudi do podanih navedb toženca o fizični odtujenosti v zvezi s tem dejstvom, ni moč pritrditi pritožbeni graji, da tega pravno pomembnega dejstva ni ugotavljalo in nato tudi obrazložilo. Graja po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana, saj ima sodba potrebne razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki omogočajo njen preizkus. Tekom celotnega postopka je tožnic zasledovala isti cilj, ne da bi spreminjala pravno podlago ali postavljeni zahtevek, o čemer se je toženec imel priložnost izjasniti; če se ta ne strinja s sprejeto dokazno oceno in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, ne gre za sodbo presenečenja, saj mu, ob vsem navedenem, učinkovito varstvo pravic ni bilo onemogočeno.

9Pritožnik navaja, da je delitev premoženja med pravdnima strankama že izvedena, ker je tožnica v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica garaže in stanovanja na M., kar sicer predstavlja njegovo lastno oceno, ter še, da je bila glede parcele v V. že sklenjena darilna pogodba, a se prepis ni opravil, navrže pa tudi navedbo glede še dveh garaž (ene ob stanovanjskem kompleksu J. in druge, ki jo je toženec odstopil hčerki). Upoštevaje, da je že prvostopno sodišče pravilno pojasnilo svojo vezanost na tožbeni zahtevek,¹⁰ ob tem, ko je zaključek o (-) obsegu skupnega premoženja¹¹ in o (-) pridobitvi le-tega v času trajanja življenjske skupnosti¹² z delom obeh zakoncev,¹³ temeljilo na metodološkem napotku iz 8. člena ZPP, pritožba s takšnim selektivnim izpostavljanjem dejstev ne uspe izpodbiti dejanskih zaključkov, ki so podlaga izpodbijani odločitvi. Sodišče prve stopnje je vestno in skrbno ocenilo vsakega od izvedenih dokazov in vse dokaze skupaj, ter (glede na uspeh celotnega postopka) sprejelo dokazno oceno o pravno pomembnih dejstvih, kar je nato tudi ustrezno obrazložilo v točkah 8 do 14 obrazložitve, vse upoštevaje v postopku podano trditveno in dokazno podlago pravdnih strank. Tej dokazni oceni in na njih temelječih zaključkih pravne narave pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

10Tudi kar zadeva delež pravdnih strank na skupnem premoženju, ki ga je tožnica zasledovala pri predlagani delitvi, je ta uveljavljala delitev na podlagi polovičnega deleža, ki ji gre že na podlagi same zakonske domneve iz člena 59 ZZZDR. Citirani člen namreč v prvem odstavku določa, da se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, vsak zakonec pa lahko dokazuje, da sta prispevala k nastanku skupnega premoženja v drugačnem razmerju. Dejstev, ki se po zakonu domnevajo, zato tožnici v konkretnem primeru ni bilo treba dokazovati; toženec je tisti, ki bi moral najprej konkretno zatrjevati in nato svoje drugačne trditve tudi dokazati, saj je on tisti, ki izpodbija domnevo o enakih deležih. V skladu s stališčem novejše sodne prakse je sicer moč navedbe toženca, ki poda ugovor posebnega premoženja, ocenjevati skozi prizmo konkretnih okoliščin - torej, kadar svoj ugovor utemeljuje z dejanskimi trditvami, s katerimi vsebinsko izpodbija domnevo enakih deležev na skupnem premoženju, sodišče lahko njegove trditve upošteva kot ugovor višjega deleža. Vendar pa toženec v postopku na prvi stopnji ni konkretizirano opredelil posebnega premoženja niti ni konkretizirano in obrazloženo uveljavljal nadpolovičnega deleža, kot je to pravilno pojasnilo prvostopno sodišče v točkah 13 in 16 obrazložitve. V skladu z določbo člena 212 ZPP je namreč tudi za ugovore, ki spadajo v trditveno in dokazno breme toženca, kamor sodi ugovor o višjem deležu od zakonsko domnevanega, najprej potrebno postaviti določne in konkretizirane trditve o višjem deležu na prepoznaven način, čemur toženec ni zadostil, kar je prvostopno sodišče pravilno presodilo. Prvostopno sodišče je tako pravilno štelo, da toženec ni uveljavljal višjega deleža in da ni uspel izpodbiti zakonske domneve o enakih deležih.¹⁴ V pritožbi ponavljajoče navedbe o:

- posebnem premoženju, ki ga je prinesel v zakon (avtomobil, vinograd),

- obstoju njegovih avtorskih honorarjev,

- iz lastnih avtorskih honorarjev financiranem odkupu stanovanja na L.,

- njegovem delu na adaptaciji objekta v C.,

- financiranju odkupa očetovega stanovanja na naslovu N. iz avtorskih dohodkov in nato kasnejši prodaji tega stanovanja za kupnino, ki je bila porabljena za del kupnine za stanovanje na naslovu K.,¹⁵

je prvostopno sodišče že presojalo in se do njih opredelilo. Ne glede na pritožbeno nadgrajevanje, za katerega pritožnik ne navaja opravičenega razloga za zapoznelo navajanje, in sicer, da je toženec (-) z avtorskimi honorarji, ki so kot plod njegove iznajdljivosti, bistveno pripomogel k povečanju in ohranitvi skupnega premoženja, (-) pomagal v gospodinjstvu,¹⁶ (-) za adaptacijo objekta na naslovu v C. porabil svoje avtorske honorarje, (-) v primerjavi s tožnico v znatno večji meri skrbel za skupno hčer, kar so mu omogočali prihodki, ki so znatno presegali tožničine, pri čemer so bili ti ustvarjeni z njegovo iznajdljivostjo in zaradi podjetniške žilice (navedbe tudi v zvezi s prodajo tožničinih delnic E.), česar vse pritožbeno sodišče, glede na določbo člena 337 ZPP, ne sme upoštevati, pritožba glede na predhodne zaključke ne uspe vzbuditi dvoma v pravni zaključek o enaki višini deležev (o višini katerega se določno opredeli šele v pritožbi, čeprav še vedno nejasno najprej navaja, da je ta 30% v toženčevo korist, nato pa takoj v nadaljevanju, da je razmerje 80:20). Dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kot ta izhaja iz točk 11 do 14 in 16 obrazložitve, in na njem temelječega zaključka o enakih deležih, tudi ne uspe vzbuditi z nadaljnjim ponavljanjem navedb o tožničinem nenudenju pomoči tožencu v času bolezni in o po tožnici za 400.000,00 EUR več dvignjenem denarju v primerjavi s stroški gradnje, s čimer poskuša s selektivnimi navedbami neuspešno izpodbiti sicer prepričljivo in življenjsko logično dokazno oceno. Tega pritožbi ne uspe niti z nekonsistentnimi navedbami o nakupu novega avtomobila BMW X3 za 62.000,00 EUR v zvezi z dvigom tožničinega vložka in nadaljnjimi o toženčevi zastavi 640-ih delnic B., iz katerih ni mogoče razbrati sodišču očitane graje.

11Ob tem, ko je toženec v odgovoru na tožbo navedel, da bi za odgovor na tožbo potreboval dokumente iz stanovanja na naslovu L., vendar dostopa do njih nima, ter upoštevaje, da se do tega po tem, ko mu je tožnica na za dne 5. 5. 2023 razpisanem naroku izročila določeno dokumentacijo,¹⁷ kasneje tekom postopka ni opredelil, se je prvostopno sodišče o njenem ravnanju, glede katerega sicer pritožnik podaja lastno oceno, da gre za skrivanje dokumentacije in šele v pritožbi navaja, da ne gre za vso (obstoječo) dokumentacijo, v zadostni meri izjasnilo v točki 4 obrazložitve. Tudi sicer je očitana kršitev podana, kadar sodne odločbe zaradi napak v (izreku ali) obrazložitvi objektivno sploh ni mogoče preizkusiti, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre - sodba sodišča prve stopnje je tudi v tem delu razumljivo obrazložena, ima vse potrebne razloge, ki so jasni in si med seboj niso v nasprotju in tudi niso v nasprotju z odločitvijo v izreku, s čimer omogoča pritožbeni preizkus tako strankama (za sestavo pritožbe), kot tudi pritožbenemu sodišču, kar je bistvo postopkovne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pa tudi sicer pritožbeno sodišče pazi uradoma. Graja v smeri storjene absolutne bistvene kršitve določb postopka tako ni podana.

12Nedopustno novoto iz v točki 10 te obrazložitve že podrobneje navedenega razloga predstavlja tudi nadaljnja pritožbena navedba o razpadu življenjske skupnosti v letu 1994, na katero pritožnik navezuje svojo tezo, da je bil znatni del premoženja pridobljen po letu 1994 (zlasti delnice in deleži podjetij, kot navaja). Neutemeljen je očitek, da sodišče ni upoštevalo, da v skupno premoženje lahko sodi le premoženje, ki sta ga stranki pridobili do razpada življenjske skupnosti, seveda ob upoštevanju ugotovljenega časa razpada življenjske skupnosti (2015). Pritožbeno sodišče ob tem izpostavlja, da je prvostopno sodišče na podlagi trditvene podlage pravdnih strank in na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo dejansko stanje in ga tudi obrazložilo (točka 14); ta vsebuje tudi opredelitev do toženčevih navedb v postopku na prvi stopnji, za katere je pravilno štelo, da navedbe nakazujejo na določeno stopnjo odtujenosti med zakoncema, med katerima pa je glede na ugotovitve, ki jih pritožniku ne uspe izpodbiti, do 2015 še vedno obstajala življenjska skupnost. Tudi obrazložitev v tem delu sodbe, iz katere je razbrati odgovor na v pritožbi ponovljene navedbe o s strani tožnice nenudeni pomoči tožencu v času bolezni, omogoča pritožbeni preizkus, zato ni podana grajana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljene so tudi nadaljnje navedbe o nepravilni razporeditvi dokaznega bremena, ki ga očita prvostopnemu sodišču, navajajoč, da vpisi premoženja predstavljajo realno stanje glede na toženčevo poslovanje in njegovo podjetniško iznajdljivost, vse upoštevaje drugačne navedbe tožnice, da poslovna deleža v družbi in nepremičnina predstavljajo skupno premoženje, pri čemer je ta svoje trditve v nasprotju s tožencem na podlagi izvedenih dokazov izkazala, kar je prvostopno sodišče prepričljivo obrazložilo v točkah 8, 9 in 12. Pritožbeno sodišče pa izpostavlja tudi del obrazložitve iz točke 11, v okviru katere je prvostopno sodišče tožencu pravilno pojasnilo, da avtorski honorar, pridobljen v času trajanja življenjske skupnosti, predstavlja njuna skupna sredstva, ter še, da bi ta lahko vplival le na velikost deležev na skupnem premoženju. Ob navedenem predstavlja lastno oceno pritožnika tudi nadaljnja pritožbena navedba, da je bil predvsem toženec tisti, ki je razpolagal z znanjem, zaradi česar naj tožnica ne bi bila upravičena do deleža v družbi A. d. o. o.

13Po določilu petega odstavka 72. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) se za vprašanja skupne lastnine smiselno uporabljajo določila o solastnini, za delitev katere 70. člen SPZ v primeru nesoglasja predvideva nepravdni postopek. Aktualna sodna praksa tako izjemoma omogoča takšno delitev tudi v pravdi, med drugim tudi, če za delitev obstaja soglasje pravdnih strank, v nasprotnem primeru pa se delitev opravi v nepravdnem postopku. V zvezi z grajo o napačni odločitvi v delu, ki se nanaša na delitev v pravdi (izrek pod točko I/2 izreka), pritožbeno sodišče izpostavlja, da odločitev o višini solastniških deležev res predstavlja že delitev v pravdi, vendar je za njeno pravilnost pravno pomembno zgolj to, da tožena stranka delitvi v pravdi ni nasprotovala.¹⁸ Pritožnik zaključka, da so podani pogoji za delitev skupnega premoženja že v pravdi, ne more izpodbiti s pritožbenimi navedbami, da je soglašal z delitvijo le, če bi se ta izvedla na način, kot je to predlagal sam. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku prvostopnega sodišča, da toženec delitvi v pravdi ni nasprotoval; kot to izhaja iz točke 16 obrazložitve, je z lastnim predlogom o delitvi odgovoril na zahtevek tožnice, ki se nanaša na delitev. Ob tem se prvostopno sodišče vsebinsko ni opredelilo do vsebine toženčevega predloga, s katerim je ta podal svoj predlog delitve, zato ni utemeljena graja, da je odločitev v nasprotju s členom 309 a ZPP oprlo na predlog, podan v smislu poravnave.

14Tožena stranka izpodbijano sodbo graja tudi v stroškovnem delu, sklicujoč se na pričakovani uspeh s pritožbo, vendar glede na sprejeto pritožbeno odločitev, neutemeljeno; prvostopno sodišče je odločitev o stroških pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Nadalje izpodbija obračunavanje urnine za odsotnost iz pisarne za potovanje med A. in B. (in nazaj) v višini 120 točk, za katerega šteje, da je pretirano, saj da traja potovanje manj kot eno uro (notorno dejstvo), kar pomeni, da je priznati kvečjemu 80 točk za potovanje na tej relaciji. Prav tako tožeča stranka z odgovorom na pritožbo tožeče stranke z dne 4. 12. 2023 ni z ničemer ni prispevala k vsebinski rešitvi spora, zato stroški za odgovor na pritožbo niso bili potrebni. Tudi v tem delu ni pritrditi pritožbi, glede na to, da s pritožbenimi navedbami, ki predstavljajo lastno stališče pritožnika, ne uspe vzbuditi dvoma v pravilnost odmere stroškov urnine zaradi odsotnosti iz pisarne, pri čemer čas potovanja ni splošno znano dejstvo, niti v potrebnost stroškov glede odgovora na pritožbo v postopku zaradi predlagane vrnitve v prejšnje stanje, o katerih je že bilo pravnomočno odločeno, in ki so bili zaradi vsebinskega odziva tožeče stranke potrebni.

15Toženčeva pritožba glede na obrazloženo ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. členom ZPP).

17Mora pa toženec tožnici povrniti njene potrebne stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP), ki je bil vsebinski in ga sodišče šteje za potreben strošek. Tožnica je po določbah Odvetniške tarife (Ur. l. RS 2/2015 s spremembami; nazadnje Spremembe in dopolnitve Odvetniške tarife; OT) upravičena do nagrade za sestavo odgovora na pritožbo v višini 2500 priglašenih odvetniških točk (tar. št. 19/1 v zvezi s tar. št. 22/1 - pravna sredstva), do materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT v višini 35 točk in do 22 % DDV po 12. členu OT, kar skupno, upoštevaje vrednost odvetniške točke (0,60 EUR), znaša 1.855,62 EUR. Pritožbeno sodišče ji ni priznalo priglašenih 50 točk za sestanek s stranko, kar je strošek, ki ni samostojna postavka; strošek je priznan v priznanih stroških odgovora na pritožbo. Znesek je tožena stranka tožeči dolžna povrniti na način in v rokih, kot izhaja iz izreka.

¹ Določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).
² Glej na primer VS RS II Ips 54/2017 z dne 28. 9. 2017.
³ Redni mesečni dohodki ob dogovoru o gospodarjenju s skupnimi sredstvi (glej točko 11 obrazložitve izpodbijane sodbe).
⁴ Glej 6. in 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁵ Razpisani narok za dne 5. 5. 2023; glej l. št. 47 spisa.
⁶ Podrobneje o tem v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁷ Tako v sklepu P 123/2020 z dne 16. 10. 2023, in sicer, da rakavo obolenje v konkretnem primeru ni bilo nenadno in nepričakovano bolezensko stanje, prav tako pa ni bilo nenadno in nepredvidljivo poslabšanje bolezenskega stanja zaradi obolenja.
⁸ V katerem se je pritožbeno sodišče opredelilo tudi do dejstva vremenskih ujm ter poplav, ki ju pritožba ponovno omenja kot upravičen razlog za toženčevo neudeležbo naroka.
⁹ Pri čemer je to dejstvo ugotovilo tudi sodišče, vendar s kasnejšim datumom od po tožencu pritožbeno zatrjevanega.
¹⁰ V točki 10 obrazložitve; člen 2 ZPP.
¹¹ Glej 1. točko te obrazložitve.
¹² 1991 (stanovanje) in 2004 (poslovna deleža); točki 8 in 12 obrazložite izpodbijane sodbe.
¹³ S katerim sta ustvarila redne dohodke, ki so bili finančni vir pridobljenega skupnega premoženja; točke 8 - 9 in 11 - 12 obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹⁴ Niti v smislu vloženega posebnega premoženja niti v smislu ostalih oblik dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja.
¹⁵ Glede na bistvo navedb, ki je v viru financiranja (avtorski dohodki toženca), glede česar je odgovor razbrati v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹⁶ Ki jo je sicer sodišče upoštevalo (glej točko 16 obrazložitve), zaradi česar je tudi sicer neutemeljen očitek sodišču, da je toženčevo skrb spregledalo.
¹⁷ Glej zapisnik; l. št. 47 spisa.
¹⁸ Kot to izhaja iz VS RS II Ips 211/2014 z dne 28. 1. 2016.