VSM Sklep I Cp 188/2025

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke (v nadaljevanju toženca) zoper začasno odredbo P 465/2024 z dne 7. 11. 2024.

2Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) je zoper toženca vložila tožbo zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja, določitve deležev na njem in razdelitve premoženja. Predlagala je tudi izdajo začasne odredbe za zavarovanje njene nedenarne terjatve. Sodišče prve stopnje je, s sklepom P 465/2024 z dne 7. 11. 2024, ugodilo predlogu tožnice in izdalo začasno odredbo, s katero je tožencu prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnine z ID znakom X-1370-3 in nepremičnine z ID znakom Y 399/22, pri katerih je toženec v zemljiški knjigi vknjižen kot izključni lastnik do celote, z zaznambo te prepovedi pri navedenih nepremičninah v zemljiški knjigi. Odločilo je še, da začasna odredba prične veljati takoj in velja še 45 dni po pravnomočnosti in izvršljivosti pravdne zadeve, ter da bo o stroških postopka odločeno s končno odločbo.

3Zoper izpodbijani sklep se pritožuje toženec, in sicer zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Toženec je ugovor zoper začasno odredbo vložil v delu, ki se nanaša na nepremičnino z ID znakom Y 399/22. Začasni odredbi na nepremičnini ID znak X-1370-3, kjer tožnica tudi prebiva, toženec ne nasprotuje. Toženec kot poglaviten pritožbeni razlog navaja, da ni izpolnjen nadaljnji in drugi pogoj za izdajo začasne odredbe, in sicer nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. V zvezi z navedenim toženec prvenstveno opozarja na procesno kršitev zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje se namreč z izpodbijanim sklepom ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožnica izkazala in na kakšen konkreten način bi se naj kazala nevarnost, da bo zaradi toženčevega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatev onemogočena ali precej otežena. Že iz tega razloga je potrebno po mnenju pritožbe izpodbijani sklep razveljaviti.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje popolnoma zanemarilo, da tožnica civilni delitvi v okviru pravdnega postopka obrazloženo ne nasprotuje. V nadaljevanju, v 11. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, je sodišče obrazložilo, da tožnica nasprotuje prodaji nepremičnine ID znak Y 399/22, kar sicer drži, nadalje pa sodišče prve stopnje zaključuje, da se izkaže, da v času odločanja niso podane posebne okoliščine za delitev premoženja že v pravdi. Če namreč tožnica nasprotuje izvensodni prodaji nepremičnine, to ne pomeni hkrati logičnega zaključka tudi zato, da bi nasprotovala civilni delitvi skupnega premoženja v pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zapisalo, da tožnica ne soglaša s prodajo nepremičnine in je zato po prepričanju sodišča prve stopnje podana predpostavka po drugem odstavku 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). V zvezi s tem toženec uveljavlja zmotno uporabo določb ZIZ in zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj sodišče prve stopnje zmotno enači izostanek soglasja zakonca za prodajo skupnega premoženja s pojmom nevarnosti v smislu določbe drugega odstavka 272. člena ZIZ. Glede vprašanja nevarnosti v smislu določb ZIZ sodišče ne poda nikakršne obrazložitve, zato je podano pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih. Izostanek soglasja za prodajo avtomatično ne pomeni izpolnitev drugega pogoja za izdajo začasne odredbe, kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Tudi če bi toženec odsvojil predmetno nepremičnino tožnici ostane terjatev za izplačilo denarnega zneska, ki ustreza znesku prikrajšanega skupnega premoženja. Pritožba navaja, da je popolnoma nerazumljivo ravnanje tožnice, ko glede na obrazloženo želi na vsak način preprečiti prodajo nepremičnine, čeprav uveljavitev njene terjatve s tem ne bo z ničemer otežena in sploh ni jasno, kaj želi tožnica doseči, razen to, da tožencu nagaja. Toženec nadalje zatrjuje, da v kolikor bo ostala v veljavi izdana začasna odredba, mu bo nastala nepopravljiva škoda. Na podlagi sklenjene predpogodbe v zvezi z nakupom druge nepremičnine je toženec že plačal aro v znesku 35.000,00 EUR za nakup novogradnje, preostanek kupnine pa namerava financirati iz naslova kupnine, ki bi jo prejel s prodajo nepremičnine ID znak parcela Y 399/22. V kolikor bi izpodbijana začasna odredba ostala v veljavi, bi tožencu lahko nastala nepopravljiva škoda, saj v primeru, da preostale kupnine ne bo v roku plačal, bo izgubil že plačano aro. Po mnenju pritožbe je v obravnavani zadevi potrebno upoštevati, da tožnica obrazloženo ne nasprotuje civilni delitvi skupnega premoženja in iz njenih navedb ne izhaja, da bi bilo zanjo posebej pomembno, da po delitvi skupnega premoženja prav njej ostane nepremičnina ID znak Y 399/22, tudi s prodajo nepremičnine ID znak Y 399/22 terjatev tožnice ne bo onemogočena ali precej otežena, saj bo namesto tega toženec postal lastnik novogradnje ob vznožju Pohorja, kar je izkazano s predloženo prodajno pogodbo, in da je terjatev tožnice zadosti dodatno zavarovana tudi s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnine ID znak X-1370-3, čemur toženec ni nasprotoval in z denarnim zahtevkom v smislu sodbe in sklepa II Ips 19/2016. Pritožba predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in razveljavi sklep o začasni odredbi z dne 17. 11. 2024, podredno pa, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi in vrne v postopek ponovnega odločanja, v vsakem primeru pa tožnici naloži pravdne stroške toženca, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila. Toženec je priglasil stroške pritožbenega postopka.

4Tožnica je odgovorila na pritožbo. V odgovoru na pritožbo se zavzema za zavrnitev pritožbe. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

5Pritožba ni utemeljena.

6V skladu z 239. in 15. členom ZIZ, v zvezi z tretjim odstavkom 1. člena Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1, je sodišče druge stopnje s smiselno uporabo 350. člena ZPP, preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, uradni preizkus pa opravilo s prilagojeno uporabo tega določila naravi postopka zavarovanja. V skladu s četrtim odstavkom 6. člena ZIZ (35. člen novele ZIZ-H) je v zadevi odločal senat.

7Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih. Podan ni nobeden izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Njihova značilnost je, da sklepa zaradi teh napak ni mogoče preizkusiti, kar za sklep sodišča prve stopnje ne velja. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sklepa in njegovih razlogov, ne pa tudi njegove razumnosti, ki je vsebinski kriterij. Le v primeru, če je obrazložitev sklepa tako pomanjkljiva, da onemogoča preizkus razumnosti sprejete odločitve, je lahko tovrstna procesna kršitev podana. Sklep sodišča prve stopnje je povsem razumljiv, zato je preizkus sklepa v celoti omogočen.

8Sodišče druge stopnje uvodoma navaja, da sklep sodišča prve stopnje ni obremenjen z nobeno uradoma upoštevano procesno kršitvijo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

9V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP se je sodišče druge stopnje opredelilo le do tistih navedb v pritožbi, ki so odločilnega pomena.

10Po prvem odstavku 272. člena ZIZ izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Po drugem odstavku istega člena mora upnik verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Po tretjem odstavku 270. člena ZIZ pa upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

11Toženec ne nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi podan prvi pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje tožničine nedenarne terjatve, po prvem odstavku 272. člena ZIZ, da terjatev obstoji ali da bo tožnici terjatev zoper toženca nastala. Toženec tudi ne nasprotuje izdaji začasne odredbe v zvezi z nepremičnino na naslovu X (ID znak X-1370-3). Izrecno pa nasprotuje zavarovanju na nepremičnini na naslovu Y (ID znak Y 399/22).

12Po presoji sodišča druge stopnje so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da se sodišče prve stopnje naj ne bi v izpodbijanem sklepu z ničemer ukvarjalo z vprašanjem ali je tožnica izkazala in na kakšen konkreten način bi se naj kazala nevarnost, da je zaradi toženčevega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Na tem mestu je potrebno poudariti, kot je bilo že obrazloženo, da mora upnik (tožnica), po prvi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ verjetno izkazati nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. V obravnavani zadevi je nesporno, da je toženec v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik obeh nepremičnin, ki sta predmet tožbenega zahtevka na ugotovitev skupne lastnine do celote. Toženec v odgovoru na tožbo ni oporekal, da obe nepremičnini spadata v skupno premoženje pravdnih strank, kar izhaja tudi iz obravnavane pritožbe. Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje potem, ko je v 9. točki izpodbijanega sklepa obrazložilo, da toženec sam navaja, da prodaja nepremičnino ID znak Y 399/22, in da je že našel resnega kupca, ter da svoje namere glede prodaje pred tožnico ni skrival, v 11. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno obrazložilo, da je z ravnanjem toženca, ko prodaja skupno nepremičnino in tožnica s tem ne soglaša, v sklepu sodišča prve stopnje o dovolitvi začasne odredbe z dne 7.11.2024, pravilno ugotovljena predpostavka po drugem odstavku 272. člena ZIZ, torej nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Za zavarovanje nedenarne terjatve zadošča že izkazana objektivna nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.¹ Izkaz te predpostavke ni omejen na izkaz delovanja dolžnika niti kogarkoli drugega. Zadostuje že verjeten izkaz nastanka posledice same, torej nevarnost za bodočo izterjavo. Upnik mora izkazati le objektivno nevarnost, da bo uveljavitev nedenarne terjatve onemogočena ali precej otežena in niti ni potrebno izkazati, da bo prav dolžnikovo aktivno ravnanje (prodaja ali obremenitev) onemogočilo oziroma otežilo uveljavitev nedenarne terjatve.² Sodišče prve stopnje je, upoštevaje dejstvo, da je toženec pričel z prodajo nepremičnine ID znak Y 399/22, ki je predmet tožbenega zahtevka, pravilno zaključilo, da je tožnica v konkretnem primeru izkazala nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Toženec ob izpolnjenih pogojih za izdajo začasne odredbe za zavarovanje tožničine nedenarne terjatve ne more uspeti z zatrjevanji, da mu bo nastala nepopravljiva škoda, če bo ostala začasna odredba v veljavi.

13Zato so po presoji sodišča druge stopnje, v zvezi z izdano začasno odredbo, ko je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica glede predlagane začasne odredbe na nepremičninah, izkazala vse zahtevane pogoje za izdajo začasne odredbe, neutemeljena pritožbena zatrjevanja, ki se nanašajo na civilno delitev. Iz tožbenega zahtevka z dne 29.10.2024, ki ga po podatkih spisa tožnica ni spreminjala, izhaja, da tožnica zahteva, da se na obeh nepremičninah, ki sta predmet zavarovanja, vknjiži v zemljiški knjigi lastninska pravica tožnice do ene polovice od celote. Navedeno nedenarno terjatev pa lahko tožnica zavaruje samo z predlagano začasno odredbo (272. člen ZPP). Pri tem pa za utemeljenost začasne odredbe ni pomembno na kak način se bo spor med strankama rešil ali se bo rešil z sodbo ali morda z poravnavo ali pa bo prišlo ob ustreznih trditvah in soglasju strank do civilne delitve.

14Tožnica želi z predlogom za izdajajo začasne odredbe pravočasno preprečiti, da bi toženec z obravnavano nepremičnino razpolagal brez njenega soglasja. Želi, torej preprečiti, da bi morala zoper toženca vložiti denarni zahtevek, kot je to obrazloženo v sodbi in sklepu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 19/2016, na katerega se neutemeljeno sklicuje toženec v pritožbi.³

15Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ter 15. členom ZIZ).

16Ker toženec s pritožbo v postopku zavarovanja ni uspel krije sam svoje stroške tega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ). Tožnica pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker z njim ni pripomogla k razjasnitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

¹ VSC sklep I Cp 426/2022, VSL I Cp 783/2022.
² VSC sklep I Cp 264/2022, 6. točka obrazložitve.
³ II Ips 19/2016, Jedro: "Z nedovoljenim razpolaganjem (odsvojitvijo skupne stvari) skupno premoženje ne preneha, le spremeni svojo obliko. V skupno premoženje tako spada terjatev, ki je posledica prikrajšanja (oškodovanja) skupnega premoženja zaradi zatrjevanega nedovoljenega razpolaganja drugega zakonca. Prikrajšani zakonec lahko svoj položaj v takem primeru učinkovito zavaruje z zahtevkom za plačilo denarnega zneska, ki ustreza znesku prikrajšanja skupnega premoženja, do katerega naj bi prišlo zaradi nedovoljenega razpolaganja drugega zakonca".