272. člen ZPP

Roki, ki se računajo na ure in se nanašajo na procesna dejanja, kjer je potrebna hitrost odločanja, se lahko iztečejo tudi v dneh, ki so dela prosti oziroma ko se pri državnem organu ne dela.

Upoštevaje dejstvo, da je toženec pričel z prodajo nepremičnine, ki je predmet tožbenega zahtevka, je tožnica v konkretnem primeru izkazala nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Tožnik je s predlaganim popravkom želel spremeniti vtis, ki ga je povprečni gledalec pridobil iz prispevka, namreč, da naj bi bil namreč del družbene skupine, ki nasprotuje cepljenju oziroma je nenaklonjen cepljenju nasploh. Šele popravek je povprečnemu gledalcu posredoval informacije, ki so pri objavi prispevka manjkale in ki so mu omogočile oblikovanje lastne presoje, ali je informacija, da tožnik pripada skupini brezpogojnih nasprotnikov cepljenja, utemeljena, in s tem tudi presojo, ali je oznaka "najbolj znan proticepilec" zanj upravičena.

Ob tem ko je sodišče prve stopnje že pred vročitvijo tožbe v odgovor razpolagalo s podatkom, da je v teku postopek ugotavlja dejanskega prebivališča tožene stranke pri upravni enoti, kar pomeni, da je bil tak postopek sprožen, ker toženec na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča ni dejansko prebival, je bila odločitev sodišča prve stopnje, ki je izdalo zamudno sodbo, ne da bi v CRP preverilo podatke, ki jih je o toženi stranki posredoval tožnik, preuranjena. Sodišče prve stopnje bi lahko tudi po opravljeni vročitvi sodnega pisanja bivši partnerki toženca, ob tem ko je imelo podatke, da teče postopek ugotavljanja dejanskega prebivališča toženca prav tako preverilo podatke v CRP o njegovem začasnem prebivališču in mu sodno pisanje poslalo na ta naslov. Vse to bi lahko storilo v okviru poizvedovalnega postopka v smislu drugega odstavka 318. člena ZPP, ki določa, da se izdaja zamudne sodbe odloži, če je treba, da se o okoliščinah iz prejšnjega odstavka, torej tudi glede predpostavke pravilne vročitve tožbe v odgovor) poprej dobijo obvestila.

Vprašanje pasivne legitimacije se presoja po materialnem in ne po procesnem pravu in so predmet presoje ob meritornem obravnavanju in odločanju o uveljavljanem tožbenem zahtevku, zato je zmotno pritožbeno stališče, da pri prvotoženi, drugotoženi, tretjetoženi in petotoženi stranki ni podana procesna predpostavka in bi moralo sodišče tožbo zoper njih zavreči že po predhodnem preizkusu tožbe. Sicer pa pritožnica sama (pravilno) navaja, da je družbeniško tožbo mogoče vložiti zoper družbenika in da je v obravnavanem primeru to četrtotožena stranka. Z ugovorom pasivne legitimacije oziroma vprašanjem, ali so tožene stranke subjekti obveznosti po materialnem pravu, pritožnik v tej fazi postopka torej ne more uspeti. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožniki, da predstavlja postopek za izdajo začasne odredbe del rednega pravdnega postopka. Začasno odredbo je mogoče izdati pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom ali po koncu postopka, vse dokler niso podani pogoji za izvršbo (267. člen ZIZ). V predmetni zadevi so po vloženi tožbi tožniki vložili še predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Po prvem odstavku 151. člena ZPP so pravdni stroški izdatki, ki n

Predlog se zavrne.

Izčrpanost rednih pravnih sredstev v predsodnem upravnem postopku je procesna predpostavka za meritorno sojenje, saj je potrebno tožbo v skladu s 1. odstavkom 72. člena ZDSS-1 vložiti v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta. Izpodbojna tožba zoper upravni akt mora v skladu z 73. členom ZDSS-1 poleg sestavin, ki jih mora imeti vsaka vloga, obsegati tudi navedbo upravnega akta zoper katerega je tožba vložena, tožbene razloge in zahtevek. K tožbi je potrebno priložiti upravni akt v izvirniku ali overjenem prepisu. Res je sicer, da ima stranka, ki v socialnem sporu zahtevka ni zadostno opredelila, možnost, da ga opredeli najkasneje do konca poravnalnega naroka ali do konca prvega naroka za glavno obravnavo (2. odstavek 73. člena), vendar pa to v okoliščinah konkretnega primera za pritožbeno rešitev ni odločilno.

Čas zapustničine smrti je pri presoji nastanka in višine stroškov nerelevanten.

Sodišče je zavrženje tožbe utemeljilo z razlogi, ki se nanašajo na meritorno presojo glede (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Določila zadevne pogodbe o ekskluzivnosti niso tako jasna in nedvoumna, da bi za ugotavljanje njihovega pomena zadoščalo zgolj razlagalno pravilo iz prvega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika, torej le jezikovna razlaga. Glede na zgodnjo fazo postopka je potrebno šteti, da je bila premija za ekskluzivnost, katere vračilo zahteva tožeča stranka, dana toženi stranki ravno zaradi zagotavljanja ekskluzivnosti, kot je ta opredeljena v prvem odstavku 3. člena zadevne pogodbe o ekskluzivnosti. Zato s strani tožeče stranke zatrjevana in izkazana kršitev ekskluzivnosti - pričetek opravljanja konkurenčne dejavnosti, ki je tožena stranka v ugovoru zoper sklep o zavarovanju niti obrazloženo ne prereka, zadošča za zaključek, da je izkazana verjetnost obstoja predmetne terjatve tožeče stranke. Takšen zaključek pa je še nadalje utemeljen s tem, da tožena stranka v ugovoru zoper sklep o zavarovanju sploh ni prerekala navedb tožeče stranke o tem, da je tožena stranka samovoljno prenehala opravljati storitve zavarovalnega zastopanja zanjo, kar glede na določbo drugega odstavka 3. člena zadevne pogodbe o ekskluzivnosti eksplicitno predstavlja kršitev, zaradi katere je zavezanec dolžan

Dogovorjena obličnost ni v javnem interesu (forma ad valorem), namenjena je varstvu udeležencev obligacijskega razmerja, običajno pa je takšna obličnost kasnejših dogovorov določena zaradi lažjega dokazovanja (forma ad probationem). Udeleženci obligacijskih razmerjih prosto urejajo obligacijska razmerja, kar pomeni, da so se pravdne stranke lahko kasneje pravno veljavno ustno dogovorile za podaljšanje roka za dokončanje gradbenih del, kot to zatrjuje tožnica, takšen ustni dogovor pa je pravno veljaven tudi na podlagi drugega odstavka 54. člena OZ. O povrnitvi stroškov, ki so nastali v zvezi z izdajo začasne odredbe, se odloča s končno odločbo, s katero se postopek konča, če je predlog za zavarovanje vložen v pravdnem postopku. Pravica do povrnitve stroškov, ki so strankam pravdnega postopka nastali zaradi postopka zavarovanja, je lahko odvisna tudi od končne odločitve.

V skladu z določbo prvega odstavka 269. člena ZPP se po prejemu tožbe opravijo priprave za glavno obravnavo. Te priprave obsegajo predhoden preizkus tožbe, vročitev tožbe tožencu zaradi odgovora in razpis glavne obravnave (drugi odstavek člena). V skladu z določbo 272. člena ZPP pa ima predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe pravico izdati sklepe iz 270. člena le, če ne gre za vprašanja, o katerih je mogoče po naravi stvari ali po določbah tega zakona odločiti šele v nadaljnjem postopku. Iz prvega odstavka 105. a člena ZPP izhaja, da mora biti taksa za tožbo plačana že ob njeni vložitvi. Iz drugega odstavka istega člena pa izhaja, da sodišče, če taksa ni plačana, takoj pozove stranko na plačilo takse in v nalogu določi tudi rok za plačilo ter opozori na posledice neplačila. Če taksa v roku ni plačana, se šteje da je vloga umaknjena (tretji odstavek istega člena). To pa pomeni, da je postopek v zvezi s plačilom takse za tožbo, vključno z izdajo sklepa o domnevi umika tožbe, predhodni postopek preizkusa tožbe. Izdaja sklepa o domnevi umika tožbe je torej časovno omejena v okvire predhodnega preizkusa, saj nedvomno tudi ne gre za sklep, katerega bi bilo mogoče izdati šele

Sprožitev kompetenčnega spora ni neomejena, saj ga lahko sodišče, ki meni, da ni krajevno pristojno, sproži le v mejah 22. člena ZPP.

V kolektivnem delovnem sporu je opredelitev nasprotnega udeleženca bistvena sestavina predloga. Ker predlog predlagatelja tudi po popravi vloge, ki jo je sodišče naložilo predlagatelju, ni vseboval navedbe nasprotnega udeleženca, ga je bilo potrebno na podlagi določila 5. odstavka 108. člena ZPP zavreči.

O tožbenem zahtevku se lahko odloči le meritorno, torej po vsebini in tožbenega zahtevka ni mogoče zavreči. Zavrže se lahko samo tožba iz razlogov po 274. členu ZPP. Ker je bilo o tožničinem tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno, je treba v tej zadevi skladno z 274. členom ZPP tožbo zavreči.

Sklep, s katerim je sodišče tožnico pozvalo na dopolnitev predloga za odlog plačila sodne takse je sklep procesnega vodstva zoper katerega ni pritožbe.

Predhoden preizkus tožbe traja samo, dokler tožba ni vročena toženi stranki. Ko je tožba vročena toženi stranki, sodišče ne more več zavreči tožbe, ki je bila vložena prepozno.

Ima pa pritožba prav, da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo izdalo v nasprotju z določbami člena 318/III ZPP. Po predhodnem preizkusu tožbe (člen 272, 273 ZPP), ki ni pokazal procesnih pomanjkljivosti, bi bilo dolžno drugopis tožbe poslati toženi stranki v odgovor (člen 276 ZPP) in šele v primeru, da ta ne bi bil vložen (člen 277 ZPP) ob preizkusu sklepčnosti tožbe izdati sodbo v smislu člena 318 ZPP.

Ker je bila tožba zavržena, kar pomeni, da tožnik v postopku ni uspel, je po določbi 1. odstavka 154. člena ZPP nasprotni stranki dolžan povrniti stroške, ki so ji v postopku nastali. Takšna dolžnost bi obstajala tudi v primeru, če bi stroški nastali zaradi morebitnega napačnega poslovanja sodišča, saj ZPP ne predvideva možnosti, da bi stroške postopka nosilo sodišče. Odločitev o višini stroškov temelji na določbi 16. člena ZDPra in Odvetniški tarifi, po kateri se v sodnem postopku obračunavajo stroški zastopanja državnega pravobranilstva.

Po vročitvi tožbe v odgovor na tožbo pa je stvar presoje le še materialna sklepčnost tožbe oziroma utemeljenost tožbenega zahtevka v kontradiktornem postopku.