VSM Sodba I Cpg 121/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, v točki I in III izreka.

II. Pravdni stranki krijeta sami, vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločilo o tožbenih zahtevkih po dveh tožbah, ki sta se vodili pred Okrožnim sodiščem v Mariboru pod I Pg 540/2019 in I Pg 177/2020. Zadevi sta bili s sklepom dne 11. 4. 2022 združeni v skupno obravnavanje¹.

2Ob dejstvu, da pritožbo zoper sodbo vlaga zgolj tožeča stranka A. d.d. po tožbi I Pg 540/2019, se bo v nadaljevanju označevala s tožečo stranko, tožena stranka po tej tožbi B. d.o.o. pa z označbo tožena stranka. Stranki postopka je enako označevalo v izpodbijani sodbi tudi sodišče prve stopnje.²

3Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo po prvi tožbi I Pg 540/2019 zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 61.014,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2019, po drugi tožbi I Pg 177/2020 pa je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 33.918,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2020 do plačila, hkrati pa je v točki III izreka odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 805,26 EUR stroškov postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Zoper sodbo in sicer zoper točko I (glede tožbe I Pg 540/2019) in odločitev o stroških postopka (točka III izreka izpodbijane sodbe) se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom na njeno spremembo, podredno na njeno razveljavitev in vrnitev v novo sojenje.

Tožeča stranka je v postopku zatrjevala, da je svojo storitev opravila natančno in v skladu s proceduro barvanja, ki je bila potrjena s strani tožene stranke, izdelana pa na podlagi natančnih navodil in specifikacij tožene stranke in njenega naročnika (končnega kupca). Tudi na sporni šarži omaric, na katerih se je pojavilo odstopanje zgornjega premaza, je izvedla delo na enak način kot na vseh ostalih šaržah, kar pomeni, da ni možno, da bi na sporni šarži tožeča stranka storila karkoli narobe. Vse je barvala na enak način in po enakem postopku, pri čemer gre za industrijsko barvanje, kjer odstopanja oziroma različni načini barvanja sploh niso možni. Dejanski pogoji izvedbe pa izhajajo tudi iz predloženih delavniških zapisnikov. Vse to je tožeča stranka navajala in dokazovala v postopku pred sodiščem prve stopnje, sodišče pa tega dejstva ni ugotavljalo, torej ali je tožeča stranka sporno šaržo omaric barvala na kakšen drug način kot ostale ter ali je to sploh tehnično izvedljivo. V tem delu je zato dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil nanos krovnega premaza Interfine 1080 izveden skladno z navodilom proizvajalca tega premaza (točka 23 izpodbijane sodbe), da izvedenec ni zaznal razhajanj med podatki iz delavniških zapisnikov ter zahtevami iz tehničnega lista za premaz Interfine 1080 (točka 24 izpodbijane sodbe), hkrati pa iz točke 21 izhaja tudi, da sodišče nima pomislekov o tem, da je tožeča stranka na konkretnih PKZ omaricah kakovostno izvedla postopka razmaščevanja in peskanja, kar pomeni, da ni ugotovilo, da bi lahko bil razlog za odstopanje krovnega premaza na sporni šarži v načinu izvedbe storitve s strani tožeče stranke.

Tožeča stranka je navajala, da pri sporni šarži omaric ni šlo za kakršnekoli tehnološke težave, vse šarže omaric je barvala na enak način. Po unificirano potrjeni proceduri drugačen način tehnično sploh ni bil možen, zato vzrok za odstopanje niso tehnološke težave. Posledično niso pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 39 izpodbijane sodbe, da življenjsko izkustveno ni nemogoče, da pri eni od šarž ni bilo vse optimalno, saj na izvedbo tehnološkega postopka lahko vpliva več dejavnikov. Navedene storitve se izvajajo po tehnološko unificiranem postopku v skladu s potrjeno proceduro, zato po stališču tožeče stranke ni mogoče, da bi prišlo do različnih vrednosti navedenih parametrov pri različnih šaržah omaric, kar dokazujejo tudi delavniški zapisniki, izvedenec pa kljub njenim večkratnim pozivom ni podal mnenja o tem ali glede na sam postopek barvanja v proizvodnji tožeče stranke sploh lahko pride do tega, da je ena šarža bolj optimalna od druge, ob vsem pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil nanos krovnega premaza Interfine 1080 izveden skladno z navodilom proizvajalca tega premaza, izvedenec pa ni zaznal razhajanj med podatki iz delavniških zapisnikov ter zahtevam iz tehničnega lista za premaz Interfine 1080. Razlog za odstopanje zgornjega sloja pri sporni šarži zato ne more biti v izvedbeni storitvi, izvedeni na enak tehnološki način in po potrjeni proceduri pri vseh šaržah.

Nadalje pritožba graja, da gre za mandatno in ne podjemno pogodbo, saj se je tožeča stranka kot prejemnik naročila zavezala, da bo naročilo izvršila po prejetih navodilih kot dober gospodarstvenik na podlagi jasnih navodil in specifikacij tožene stranke oziroma njenega končnega kupca, pri čemer je morala pri izvedbi upoštevati tudi vse v specifikaciji navedene standarde. Tožeča stranka je tako svojo storitev pri vseh šaržah izvedla natančno po navodilih in specifikacijah tožene stranke z upoštevanjem vseh navedenih standardov, zato vzrok za odstopanje ne more biti v izvedbi storitve tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo določb mandatne pogodbe in ni skladno s 768. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ugotavljalo ali je tožeča stranka izvršila naročilo v skladu s prejetimi navodili in specifikacijami kot dober gospodarstvenik in ali odstopanje krovnega premaza na nekaterih delih PKZ omaric izvira iz sfere tožeče stranke oziroma ali je za njihov nastanek odgovorna tožeča stranka.

Tožeča stranka je storitev izvedla v skladu s specifikacijami in navodili tožene stranke, zato ne more odgovarjati za nastanek očitanih napak. Postopala je enako pri vseh šaržah, zato razlog za odstopanje zgornjega premaza pri sporni šarži ne more biti v nepravilno izvedenih storitvi tožeče stranke. Razlog oziroma vzrok je izven njene sfere oziroma ni bil v izvedbi storitve barvanja, kar dokazuje tudi "pull off" test na testnih ploščicah, katerih barvanje se je izvedlo sočasno z barvanjem omaric, sodišče pa testnih ploščic ni upoštevalo, čeprav so bile namenjene prav ugotovitvi ali je bila storitev barvanja izvedena pravilno.

Nadalje v pritožbi navaja, da je zatrjevala, da je razlog za odstopanje prekrivnega premaza na sporni šarži omaric nastal po tem, ko so omarice zapustile proizvodne prostore tožeče stranke oziroma po tem, ko je tožena stranka omarice prevzela. Razlog za odstopanje zgornjega premaza je v uporabi kemikalij, kar je bilo v postopku dokazano z številnimi izvedenimi dokazi (z zaslišanjem prič - A. A., B. B. in C. C., listinskimi dokazi, izvedencem, dopisom proizvajalca barv Akzo Nobel z dne 13. 6. 2019, zapisnikom sestanka z dne 16. 7. 2019). Luščenje barve ni bilo naključno oziroma spontano, dogajalo se je namreč le na mestih, kjer je bila prisotna sila lepilnega traku ali kakšna drugačna sila, sodišče pa izvedenim dokazom ni sledilo, s čimer je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. V točki 46 je navedlo, da tudi v kolikor bi odgovoren za luščenje krovnega premaza na mestih montaže tesnil, lepljenja in odstranjevanja lepilnega traku in popravkov krovnega premaza, z drugo, neznano barvo bilo treba pripisati toženi stranki in njenemu naročniku, bi jo tožeča stranka v tem primeru lahko bremenila le za sorazmerni del stroškov sanacije, saj je krovni premaz odstopal tudi na mestih, kjer sanacije ni bilo in je sanacija razumljivo bila potrebna tudi tam. Tožeča stranka ponovno poudarja, da iz zapisnika sestanka (ogleda) z dne 16. 7. 2019 izhaja, da je luščenje barve opazno le na poškodovanih območjih, pri čemer pa so poškodbe barve blizu ali na robovih, kljub temu pa je zaradi zagotovitve lepega videza bilo potrebno ponovno obdelati celotno površino. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj bi iz navedb in predloženih dokazov tožeče stranke lahko ugotovilo le kolikšen delež stroškov mora iz navedenega razloga nositi tožena stranka oziroma bi moralo celo ugotoviti, da je tožena stranka morala zaradi zagotovitve lepega videza ponovno obdelati celotno površino. V kolikor pa tožeča stranka po presoji sodišča prve stopnje v zvezi s tem ni podala zadostnih navedb in dokazov, bi jo moralo sodišče v skladu z materialnim procesnim vodstvom pozvati, da svoje navedbe in dokaze dopolni, ker pa tega ni storilo, ji je odvzelo možnost, da poda navedbe in dokazne predloge v tej smeri, s čimer je kršilo 285. člen ZPP.

Vpliv uporabe vseh navedenih kemikalij na utrjenost zgornjega premaza pri sporni šarži omaric je potrebno nujno obravnavati z upoštevanjem dejstva, da je tožena stranka vse kemikalije na omaricah uporabljala, ko premaz še ni bil popolnoma utrjen. Omarice je prevzemala še preden je bil premaz dokončno utrjen. Premazi so dokončno utrjeni približno v 14. dneh, rok izvedbe prevzema s stranki tožene stranke pa je bil 8 dni. Tožena stranka bi ob potrebni skrbnosti lahko vedela, čez koliko časa je premaz popolnoma utrjen, enako tudi velja za naročnika tožene stranke, družbo C. Sicer iz točke 41 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje ne dvomi, da je toženi stranki znano, da premaz na PKZ omaricah ob njihovi dobavi iz proizvodnje tožeče stranke še ni povsem utrjen, vendar pa tožeča stranka ni prepričala sodišča, da je tožena stranka tudi vedela, da mora do dokončne utrjenosti premaza vzdrževati primerne klimatske pogoje. Prav tako procedura barvanja ter tehnični in varnostni listi konkretnih premazov po ugotovitvah sodišča prve stopnje nimajo nobenih navodil ali opozoril, kako je treba ravnati z barvnimi izdelki do dokončne utrjenosti premazov, kaj se konkretno z njimi ali na njih sme in ne sme delati. Ob ustrezni profesionalni skrbnosti bi morala tožeča stranka toženi stranki dati navodila pisno. Sodišče prve stopnje je naredilo nepravilen zaključek, saj je dovolj, da je bila tožena stranka seznanjena, da premaz še ni bil dokončno utrjen in da v tem času in tudi kasneje ne sme uporabljati topil in alkoholov. Tega tožena stranka ni upoštevala, saj se ji je preveč mudilo. Ob ustrezni profesionalni skrbnosti bi to morala upoštevati. Bila so namreč ustna navodila delavcev tožeče stranke, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje in kar pomeni, da je bila tožena stranka zadostno seznanjena z vsemi okoliščinami in bi kot dober gospodarstvenik morala vedeti, kaj se z omaricami do dokončne utrditve gornjega premaza lahko oziroma ne sme početi.

Nadalje tožeča stranka izpostavlja, da dvomi v ustrezno strokovno usposobljenost izvedenca, izvid je nejasen in nepopoln, zato bi v skladu z določbo 254. člena ZPP moralo sodišče prve stopnje dokazovanje ponoviti z drugim izvedencem. Ker tega ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Izpostavlja, da se je tožeča stranka do izvedenskega mnenja jasno opredelila v pripombah nanj in na njegovo dopolnitev, v pritožbi pa še dodatno izpostavlja, da je izvedenec na obravnavi izpovedal, da je tehnični list namenjen za zdravje in varnost pri delu, kar je popolnoma zmotno, saj iz tehničnega lista izhajajo podatki o materialu, za zdravje in varnost pri delu pa je namenjen varnostni list.

Prav tako sodišče prve stopnje tožeči stranki neopravičeno ni priznalo stroškov prevodov v znesku 2.563,54 EUR, ker njihove višine zaradi nepredložitve ustreznih dokazil tožeča stranka naj ne bi izkazala. Stroški prevodov so tožeči stranki nedvomno nastali, saj je overjene prevode tudi predložila, sicer pa ZPP ne določa obveznosti strankam, da v postopku predložijo račune, s katerimi bi izkazovala stroške prevodov. Priglaša stroške.

5Tožena stranka v odgovoru na pritožbo kot neutemeljene prereka vse pritožbene trditve ter predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške.

6Pritožba ni utemeljena.

7Sodišče prve stopnje je oba zahtevka po združenih tožbah zavrnilo. Pritožbeno sporna je odločitev sodišča prve stopnje, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke A. d.d., zoper toženo stranko B. d.o.o., v znesku 61.014,66 EUR (zadeva I Pg 540/2019) ter posledično pravdni stroški celotnega postopka, pri čemer je odločitev o glavni stvari vsebovana v točki I izreka izpodbijanje sodbe, odločitev o stroških pa v točki III izreka izpodbijane sodbe.

8Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka sprejelo na podlagi ugotovitve, da je, izhajajoč pri tem iz materialno pravne podlage določb o podjemni pogodbi (določbe 619. in nadaljnjih členov OZ) ter upoštevaje dejstvo, da ima tožeča stranka položaj podjemnika, tožena pa naročnika, ugotovilo, da napake na PKZ omaricah (odstopanje oziroma luščenje krovnega premaza na nekaterih delih PKZ omaric), ki jih je na Norveškem sanirala tožeča stranka, ki od tožene stranke posledično vtožuje nastale ji stroške te sanacije, izvirajo iz sfere tožeče stranke oziroma je za njihov nastanek odgovorna tožeča stranka, ki je zato te napake bila dolžna odpraviti na lastne stroške, kar pomeni, da njen zahtevek za povračilo nastalih stroškov v tej posledici ni utemeljen³.

9Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP, tudi ne tistih, na katere se v pritožbi sklicuje tožeča stranka (in kar bo predmet nadaljnje obrazložitve te sodbe), pravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo.⁴ Sodišče prve stopnje je odločitev sprejelo na podlagi ugotovitve vseh za ta postopek pravno odločilnih dejstev, ugotovitev katerih temelji na izčrpni in argumentirani dokazni oceni, ki je povsem prepričljiva in jasna, posledično pa je v celoti in popolnoma ugotovljeno dejansko stanje, na podlagi katerega je bila sprejeta pravilna materialno pravna odločitev. Sodišče druge stopnje se v celoti, v izogib ponavljanju pridružuje kot pravilnim razlogom sodišča prve stopnje, zgolj v odgovor pritožbenim grajam pa dodaja naslednje:

10Najprej je potrebno odgovoriti na pritožbeno grajo o napačni uporabi materialnega prava, ko pritožba zatrjuje, da gre v obravnavanem primeru za mandatno in ne za podjemno pogodbo, ki je bila kot materialna podlaga uporabljena pri odločanju v postopku na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje ima o tem, katero materialno pravo je uporabilo in zakaj ga je uporabilo, izčrpne razloge v točkah 18 in 19 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tem razlogom v celoti pritrjuje sodišče druge stopnje kot pravilnim, dodaja pa še naslednje:

11Predmet izpolnitvenega ravnanja, ki je tipično za podjemno in za mandatno pogodbo je oprava (izvršitev) določenega posla oziroma poslov. Po načinu izpolnitve spada tako podjemnikovo kot tudi mandatarjevo izpolnitveno ravnanje med storitvene obveznosti. Tudi končni interes naročnika, zaradi katerega ta sklene pogodbo, je pri obeh vrstah pogodb enak, in sicer opravljen (izvršen, končan) posel, ki je predmet pogodbe. Izpolnitveni ravnanji podjemnika na podlagi podjemne pogodbe in mandatarja na podlagi mandatne pogodbe se razlikujeta po tem, ali se izvajalec storitve (podjemnik oziroma mandatar) zaveže tudi uresničiti končni interes naročnika. Podjemnik se s podjemno pogodbo zaveže uresničiti končni interes, zaradi uresničitve katerega naročnik sklepa podjemno pogodbo. Podjemnikova storitvena obveznost ima tako značilnost obligacije rezultata. Mandatar pa se z mandatno pogodbo zaveže le, da si bo končni interes, zaradi uresničitve katerega naročnik (naročitelj) sklepa mandatno pogodbo, prizadeval doseči in da bo pri tem ravnal v skladu z ustrezno strokovno (profesionalno) skrbnostjo. Mandatarjeva storitvena obveznost ima tako značilnost obligacije prizadevanja.⁵ Storitev protikorozijske zaščite s krovnim premazom Interfine 1080 oziroma barvanja PKZ omaric ima torej značilnost izpolnitvenega ravnanja podjemnika pri podjemni pogodbi, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. V našem primeru se je tožeča stranka kot podjemnica zavezala na sporni šarži omaric opraviti krovni oziroma temeljni premaz, kar pomeni, da se je zavezala za obligacijo rezultata, posledično je ugotoviti, da gre za podjemno pogodbo, katere naročnica je tožena stranka.

12Ker je podjemnikova obveznost obligacija rezultata, so torej za presojo, za kakšno pogodbo gre, pomembne samo lastnosti tega končnega rezultata (v našem primeru izvedba protikorozijske zaščite oziroma izvedba barvanja zaradi protikorozijske zaščite na omaricah). Podjemnikova storitvena obveznost je tako pravilno opravljena, če ima opravljeni posel (končni rezultat podjemnikove storitve) lastnosti (značilnosti), ki so bile (pogodbeno) dogovorjene, oziroma lastnosti, ki jih mora imeti po pravilih stroke. Če končni rezultat teh lastnosti nima, je podjemnikova izpolnitev nepravilna in podjemnik naročniku odgovarja za nepravilno izpolnitev ne glede na to, s kakšno (ne) skrbnostjo je opravljal dela, ki so potrebna za dosego končnega rezultata. Za presojo torej, ali je podjemnik pravilno izpolnil svojo storitveno obveznost, ni pomembna značilnost njegovega delovanja (večja ali manjša skrbnost pri opravljanju del), temveč so pomembne samo lastnosti (značilnosti) končnega rezultata njegovega delovanja. Podjemnik svojo obveznost izpolni le, če opravi (konča) posel, ki se ga je s sklenitvijo pogodbe zavezal opraviti, medtem ko si mandatar v mandatni pogodbi kot izvajalec storitve prizadeva za uresničitev naročiteljevega interesa, da bi pravilno izpolnil svojo obveznost.⁶ V tem je razlika med mandatno in podjemno pogodbo, da gre v danem primeru za podjemno pogodbo iz navedenih razlogov ni dvomiti, pritožba, ki temu nasprotuje in se zavzema za uporabo mandatne pogodbe, pa ni utemeljena.

13Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva:

- pravdni stranki sta poslovno sodelovali pri projektu protipožarnih kovinskih (INOX) zaščitnih omaric z Johan Castberg (v nadaljevanju PKZ omarice) za končnega kupca družbo D. (prej E.) na Norveškem, pri katerem je bila glavni izvajalec norveška družba C., ki je bila naročnik tožene stranke, tožena stranka pa naročnik tožeče stranke;

- tožena stranka je v okviru tega projekta naročila pri tožeči stranki protikorozijsko zaščito oziroma barvanje PKZ, ki jih je tožeči stranki dobavljala sukcesivno v šaržah;

- po opravljenih storitvah barvanja PKZ omaric so bile le-te dobavljene nazaj k toženi stranki, ki jih je nato posredovala svojemu naročniku (družbi C.), pri čemer sta tako tožena stranka kot tudi družba C. te omarice pred njihovo dobavo končnemu kupcu obdelovali oziroma vršili montažo na njih;

- tožeča stranka je morala pred izvedbo storitev barvanja PKZ omaric pripraviti proceduro oziroma tehnologijo barvanja, ki pa je bila pripravljena na podlagi specifikacije oziroma tehničnih zahtev končnega kupca in naročnika tožene stranke (tožena stranka je sprejela ponudbo tožeče stranke in potrdila proceduro oziroma tehnologijo barvanja - A12);

- tožeča stranka je storitve barvanja izvedla z osnovnim premazom Intergard 269 in končnim oziroma krovnim premazom Interfine 1080;

- na eni šarži omaric, ki je obsegala cca 60 omaric, so se po tem, ko so le-te že bile dostavljene končnemu kupcu na Norveškem, pojavile napake z odstopanjem oziroma luščenjem končnega oziroma krovnega premaza, o čemer je tožena stranka tožečo obvestila 8. 4. 2019;

- po prejemu reklamacije 9. 4. 2019 je tožeča stranka na arhivirani vzorčni ploščici, ki jo je izdelala hkrati s storitvijo barvanja PKZ omarice, ki je bila reklamirana, naredila test oprijema oziroma tako imenovani "pull off" test;

- predstavniki pravdnih strank so skupaj s predstavniki družbe C. in proizvajalca krovnega premaza Akzo Nobel času od 16. do 17. 4. 2019 na Norveškem opravili ogled spornih omaric, pri čemer so ugotovili odstopanje oziroma luščenje krovnega premaza na nekaterih delih le teh;

- ob ogledu je bil sestavljen zapisnik, napisan s strani predstavnika družbe C. (A14);

- tožeča stranka je v času od 13. 5. do 22. 5. 2019 na Norveškem izvedla sanacijo na reklamiranih PKZ omaricah, stroški sanacije so znašali 61.014,66 EUR in so predmet zahtevka po tožbi, ki se sedaj obravnava v pritožbi;

- tožena stranka je tožečo stranko dne 6. 6. 2019 seznanila, da sanacija ni bila uspešna in je zato morala k ponovni sanaciji pristopiti sama⁷, pri čemer so stroški sanacije znašali 33.918,44 EUR in so bili predmet zahtevka po pridruženi tožbi, zoper katero ni bila vložena pritožba;

- ne glede na enak proces in način ter proceduro barvanja lahko pride pri izvedbi tehnološkega postopka do odstopanj, na kar lahko vplivajo različni dejavniki (priprava osnovne površine, kakovost zgornjega sloja, čas med nanosom spodnjega in zgornjega sloja, atmosferski pogoji...)⁸;

- testne ploščice služijo meritvam oprijema premazov za namene dokazovanja kvalitete oprijema na barvanih izdelkih, logično zato je, da tožeča stranka testne ploščice izdeluje in shranjuje še posebej skrbno, pri končnih izdelkih pa lahko prej pride do kakšnih odstopanj, posebej, ker se barvanje izvaja na občutno večji površini, kjer je težje delati enakomerno (npr. peskati, razmaščevati, nanašati premaze, po nanosu osnovnega premaza zaščititi izdelke pred vlago, umazanijo ipd.), pri čemer vzorčne ploščice obsegajo občutno manjšo površino v primerjavi s končnimi izdelki;

- velika verjetnost je, da je glavni razlog luščenja krovnega premaza njegov slab oprijem na spodnji premaz, ker v proizvodnji pri tožeči stranki med njima ni bila zagotovljena ustrezna povezava⁹;

- toženi stranki in njenemu naročniku družbi C. ni mogoče pripisati vzrokov in odgovornosti za luščenje krovnega premaza zaradi ravnanj, ki jih je po prejemu na spornih omaricah izvajala (uporaba kemikalij, lepilnega traku, embaliranje omaric v nepredušno folijo, vzdrževanje neprimernih klimatskih pogojev).¹⁰

Na podlagi vseh navedenih in pravno odločilnih dejstev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil vzrok za odstopanje barve oziroma krovnega premaza na sporni šarži omaric (luščenje barve), ki je bilo na sporni šarži omaric nekonsistentno, saj so bila na isti omarici mesta z dobrim oprijemom, 5 cm vstran mesta, kjer se je barva dejansko luščila (ni bilo vzorca, da bi se na isti omarici vse luščilo ali pa nič), barva torej ni odstopala po celotnih površinah, temveč nekonsistentno (meritve oziroma testi adhezije so pokazali, da so mesta z dobrim in mesta z neustreznim oprijemom)¹¹, ni bil posledica ravnanja tožene stranke oziroma njenega naročnika po prevzemu spornih omaric, temveč je zaključilo, da je bil vzrok za odstopanje barve oziroma, da so bile napake na sporni šarži omaric na strani tožeče stranke. Najverjetnejši vzrok napak na sporni šarži omaric je bil preslab oprijem oziroma povezava (adhezija) zgornjega sloja Interfine 1080 na spodnji premaz Intergrad 269. Zaradi tega tožeča stranka za odpravo napak ne more zahtevati povrnitev stroškov sanacije, ki so ji v posledici odprave napak nastali.

14Pritožbeno sporna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da napake, nastale na sporni šarži omaric, ki jih je tožeča stranka sanirala ter zato posledično zahteva povrnitev stroškov saniranja, izvirajo iz njene sfere. V pritožbi tožeča stranka ponovno zatrjuje, da je delo tako na sporni kot na ostalih šaržah omaric opravljala na enak način in po enakem postopku skladno z navodilom proizvajalca (po unificirano potrjeni proceduri), zato za nastanek očitanih napak ne more odgovarjati, vzrok pa je na strani tožene stranke, saj je do napak na sporni šarži omaric prišlo po tem, ko jih je tožena stranka prevzela. Pri tem izpostavlja "pull off" test na testnih ploščicah ter na strani tožene stranke oziroma njenega naročnika uporabo kemikalij, montažo tesnil, lepljenje in odstranjevanje lepilnega traku in popravke krovnega premaza z drugo neznano barvo ter neprimerno vzdrževane klimatskih pogojev, vsled česar je prišlo do luščenja barve le na poškodovanih območjih. V pritožbi izpostavljene pritožbene graje po oceni sodišča druge stopnje niso utemeljene.

15Ni utemeljena pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejstva, ali je tožeča stranka sporno šaržo omaric barvala na kakšen drug način kot ostale in ali je to sploh tehnično izvedljivo, ter zato niso pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje stopnje v točki 39 obrazložitev izpodbijane sodbe. Res je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, pri čemer je upoštevalo mnenje sodnega izvedenca, da vzrok za odstopanje oziroma luščenje krovnega premaza na spornih PKZ omaricah ni v morebitni neustreznosti postopkov razmaščenja in peskanja, saj se to izvaja na osnovni kovinski površini, na katero se nanaša osnovni sloj, in če razmaščenje in peskanje ne bi bilo ustrezno izvedeno, bi se luščil oziroma odstopal že osnovni sloj, s katerim pa v konkretnem primeru ni bilo težav ter je posledično ugotovilo, da je bil s strani tožeče stranke postopek razmaščenja in peskanja kakovostno izveden (glej točka 21 obrazložitve izpodbijane sodbe). Navedena ugotovitev pa ne negira nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje (v točki 39 obrazložitve izpodbijane sodbe), da kljub temu, da je tožeča stranka pri vseh šaržah PKZ omaric upoštevala isto proceduro barvanja, življenjsko izkustveno ni nemogoče, da pri eni od šarž v proizvodnji ni bilo vse optimalno, saj je sodni izvedenec navedel, da na izvedbo tehnološkega postopka lahko vpliva več dejavnikov (priprava osnovne površine, kakovost zgornjega sloja, čas med nanosom spodnjega in zgornjega sloja, atmosferski pogoji, onesnaženost površine, vlaga, pogoji, v katerih so bile shranjene omarice po nanosu osnovnega premaza in drugo).

16Ugotovljenemu dejstvu, da na izvedbo tehnološkega postopka lahko vpliva več dejavnikov, pri čemer sodišče sledi izvedencu, pritožba obrazloženo ne nasprotuje. Navaja le, da se storitve izvajajo po tehnološko unificiranem postopku v skladu s potrjeno proceduro, zato po njenem stališču ni mogoče, da bi prišlo do različnih vrednosti navedenih parametrov pri različnih šaržah omaric, kar dokazujejo delavniški zapisniki, pri čemer izvedenec kljub njenim večkratnim pozivom ni podal mnenja o tem, ali glede na sam postopek barvanja v proizvodnji tožeče stranke sploh lahko pride do tega, da je ena šarža bolj optimalna od druge, sklicujoč se pri tem, da je sodišče v prve stopnji ugotovilo, da je bil nanos krovnega premaza Interfine 1080 izveden skladno z navodilom proizvajalca tega premaza, izvedenec pa ni zaznal razhajanj med podatki iz delavniških zapisnikov ter zahtevami iz tehničnega lista za navedeni premaz. Zato, kot pravi pritožba razlog za odstopanje zgornjega sloja pri sporni šarži omaric ne more biti v izvedbeni storitvi, izvedeni na enak tehnološki način in po potrjeni proceduri pri vseh šaržah. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na navedeno pritožbeno grajo odgovorilo v točki 39 obrazložitve izpodbijane sodbe, v delu, ko je sledilo izvedencu, da na izvedbo tehnološkega postopka lahko vpliva več dejavnikov (ki jih sodišče druge stopnje citira v predhodni točki te obrazložitve), zato ni moč slediti pritožbeni graji, da na podlagi iste izvedbene storitve do določenih odstopanj na posamezni šarži omaric ne more priti. To je pokazal tudi izvedeni dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje.

17Tako tudi ni pritrditi pritožbenemu zatrjevanju, da naj bi kazala na pravilnosti izvedene storitve, ter da je vzrok nepravilnosti na sporni šarži omaric izven njene sfere, oprava tako imenovanega "pull off" testa na testnih ploščicah, katerih barvanje se je izvedlo sočasno z barvanjem omaric, na katerih so bile ugotovljene napake. Ni res, kot navaja pritožba, da sodišče teh testnih ploščic ni upoštevalo, čeprav so bile s strani tožeče stranke namenjene ugotovitvi, ali je bila storitev barvanja z njene strani izvedena pravilno. Sodišče prve stopnje se je do "pull off" testa na testnih ploščicah obrazloženo opredelilo v točkah 27 in 28 obrazložitve izpodbijane sodbe. "Pull off" test je bil narejen po prejemu reklamacije na arhiviranih vzorčnih ploščicah, ki so bile izdelane vzporedno oziroma istočasno s PKZ omaricami z obravnavano napako. Kljub zatrjevanju tožeče stranke, da je "pull off" test pokazal dobro adhezijo ter zato vzrok za napako ne more biti v postopku barvanja, temveč je vzrok nastal po tem, ko je bila sporna šarža omaric prevzeta s strani tožene stranke, to ne vzdrži. Sodišče prve stopnje se je do rezultatov "pull off" testa opredelilo, upoštevaje pri tem izvedensko mnenje, da je oprijem zgornjega sloja barve Interfine 1080 na spodnji sloj barve Intergrad 269 zadovoljiv, ne pa odličen. Izvedenec je ugotovil, da je tožeča stranka "pull off" test na testnih ploščicah izvedla po standardu EN ISO 4624 : 2003, ki ga Navodila proizvajalca Akzo Nobel dopuščajo kot primernega za ugotavljanje površinske natezne trdnosti, kar pomeni, da je tožeča stranka test adhezije na testnih ploščicah izvedla ne samo po metodi, ki sta bili med pravdnimi strankami izrecno dogovorjeni v ta namen, ampak tudi po metodi, ki jo kot primerno določajo Navodila za uporabo premaza Interfine 1080. Tako je tudi sodni izvedenec rezultate po izvedenem standardu sprejel kot relevantne.

Rezultati meritev "pull off" testa, izvedenega s strani tožeče stranke, pa sodišča prve stopnje, kot slednje navaja, niso prepričali v to, da obravnavana napaka nikakor ne more izvirati iz postopka barvanja in da je vzrok zanjo v okoliščinah izven proizvodnje tožeče stranke (pri čemer tožeča stranka vztraja tudi v pritožbenem postopku). Ugotovilo namreč je, da so ob ogledu spornih PKZ omaric na Norveškem v času od 16 do 17. 4. 2019, na njih prav tako bili opravljeni preizkusi oprijema, ki pa so pokazali nekonsistentne rezultate, kar sta v postopku navajali obe pravdni stranki, slednje pa je razvidno tudi iz zapisnika, sestavljenega ob ogledu, dopisa proizvajalca premaza Akzo Nobel tožeči stranki z dne 13. 7. 2019 ter izpovedb prič B. B. ter C. C. Ugotovljeno je bilo, da ni vzorca, da bi se na isti omarici vse luščilo ali pa nič, temveč je bilo ob priliki ogleda na Norveškem ugotovljeno, da barva odstopa, vendar ne po celotnih površinah, temveč nekonsistentno. Tem ugotovitvam, nanizanih v točki 28 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi izvedenih dokazov, pritožba obrazloženo ne nasprotuje. Sodišče druge stopnje v prepričljivo dokazno oceno izvedenih dokazov glede "pull off" testov nima pomislekov in ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s tem povzema kot pravilne, pritožba pa se posledično izkaže za neutemeljeno.

18Ni utemeljena pritožbena graja, da je razlog za odstopanje krovnega premaza na spornih šaržah omaric na strani tožene stranke ter je nastal po tem, ko je tožena stranka slednje prevzela. Najprej pritožba graja, da je razlog za odstopanje premaza v uporabi kemikalij ter luščenje barve ni bilo naključno oziroma spontano, dogajalo se je namreč le na mestih, kjer je bila prisotna sila lepilnega traku ali kakšna drugačna sila. Sodišče prve stopnje se je do teh očitkov tožeče stranke opredelilo v točkah 29 do 39 obrazložitve izpodbijane sodbe.

19Kar se tiče v pritožbi grajane uporabe kemikalij tožene stranke na sporni šarži omaric, ki naj bi bile vzrok odstopanj premaza, sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožena stranka sicer ne zanika, da je na pobarvanih PKZ omaricah uporabljala aceton in izvajala montažo tesnil in izolacije, tudi ne prereka trditve tožeče stranke, da je norveški naročnik C. za izvedbo njenih storitev na pobarvanih PKZ omaricah uporabljal čistilo Loctite SF 7063 in sredstvo Loctite 243. Vendar sodišče zaključi, da izvedeni dokazni postopek ne izkaže niti za verjetno, kaj šele, da bi sodišče prve stopnje prepričal, da je vzrok za odstopanje krovnega premaza Interfine 1080 v uporabi acetona, čistila Loctite SF 7063, sredstva Loctite 243 ter embaliranje PKZ omaric v neprodušno folijo. Izvedeni dokazni postopek ne daje podlage za zaključek, da bi bil vzrok karkoli od naštetega, niti da je bil vzrok lepilni trak. Pri tem je sledilo razlagi sodnega izvedenca. Le ta je med drugim pojasnil, da v konkretnem primeru ob uporabi organskih topil ne bi smelo priti takoj do razdvajanja zgornjega in spodnjega sloja, ker bi topila potrebovala nekaj časa, da bi prodrla čez zgornji premaz Interfine 1080, adhezija med zgornjim in spodnjim premazom, ko bi topilo prodrlo čez zgornji sloj, bi se zelo zmanjšala in bi prišlo do luščenja zgornjega sloja od podlage, saj topila na polimerne premaze vplivajo tako, da zmanjšujejo privlačno-odbojne sile med polimernimi verigami. V primeru, da procesi utrjevanja polimernih verig akrilnih polisiloksanov niso bili končani, je zgornji sloj iz premaza Interfine 1080 ostal premalo obstojen in slabo povezan s spodnjim slojem iz premaza Intergrad 269. Takšen premaz zato ni bil dovolj obstojen proti organskim topilom, pa tudi lepilni trak bi lahko povzročil luščenje zgornjega sloja barve, če v fazi proizvodnje ni bila zagotovljena ustrezna povezava med osnovnim in krovnim premazom. Navedeno dejstvo torej tudi po oceni sodišča druge stopnje kaže na napako v sami proizvodnji. Prav tako obe vrsti folij, ki sta bili uporabljeni za embaliranje omaric, sta kemijsko precej obstojni in ne vsebujeta kakšnih posebnih mehčal, ki bi migrirala v izdelke, enako tudi ne karton in ekspandirani polistiren, zato tudi embaliranje s folijo v konkretnem primeru ni predstavljalo težave, ker bi snovi iz folije migrirale v premaz. Sodišče je zaključilo, kar se tiče lepilnega traku, da ta ni bil vzrok za odstopanje zgornjega premaza, kajti v primeru, če bi le-ta bil vzrok, bi se odstopanje pojavilo le na tistih mestih, kjer je bil na omaricah nalepljen trak, ne pa tudi tam, kjer ga ni bilo. Nadalje sodišče prve stopnje zaključi, da krovni premaz Interfine 1080 na barvanih PKZ omaricah ob njihovi predaji toženi stranki sicer še ni bil dokončno utrjen, kar posledično pomeni, da je bil dovolj suh za transport in manipulacijo, ne pa tudi za nadaljnjo obdelavo omaric, vendar embaliranje barvanih izdelkov v folijo v konkretnem primeru ni bil vzrok za odstopanje krovnega premaza od spodnjega premaza, saj dokazni postopek ni pokazal, da bi sodišče lahko sprejelo takšen zaključek. Izvedeni dokazi namreč izkazujejo le možnost, da bi slednje lahko vplivalo na proces utrjevanja krovnega premaza, kar pa ne zadošča za sklepanje, da je temu res tako, torej v okviru dokaznega standarda, da v resničnost tega dejstva ne bi dvomil noben izkušen človek (z uporabo nižjega dokaznega standarda, kot je dokazni standard prepričanja o relevantnih dejstvih). Zato je vzrok embaliranja v folijo izključilo kot vzrok, ki bi vplival na odstopanje krovnega premaza na spornih šaržah omaric. Zaključke, ki jih je sprejelo v točki 36 in 37 obrazložitve izpodbijane sodbe, je argumentirano obrazložilo z dokazno oceno izvedenih dokazov, pri čemer se je naslonilo na dejstvo, da krovni premaz ni odstopal po celotni barvani površini spornih omaric, temveč so meritve adhezije pokazale, da so mesta z dobrim in z neustreznim oprijemom, in če bi folija vplivala na utrjevanje končnega premaza, ki bi se zaradi tega luščil, bi bilo po logiki stvari pričakovati, da bo luščenje prisotno po vsej površini, na kateri je bila folija nameščena. Temu pritrjuje tudi sodišče druge stopnje.

20Iz istega razloga je sodišče prve stopnje sprejelo tudi zaključke o nedokazanosti, da bi kemikalije uporabljene s strani tožene stranke oziroma njenega naročnika, vplivale na odstopanje krovnega premaza¹². Zaključilo je, da nadaljnja obdelava sporne šarže omaric s strani tožene stranke in njenega naročnika ni bila vzrok za odstopanje krovnega premaza, temveč je zaključilo, da je bila velika verjetnost, da je glavni razlog luščenja krovnega premaza njegov slab oprijem na spodnji premaz, ker v proizvodnji pri tožeči stranki med njima ni bila zagotovljena ustrezna povezava. Da temu ni tako, tožeča stranka ni uspela ovreči, hkrati pa ob dejstvu, da po ugotovitvi sodišča prve stopnje ravnanja tožene stranke in njenega naročnika niso privedla do odstopanja krovnega premaza, tožeča stranka tega dokaznega bremena, da bi lahko to dejstvo sodišče prve stopnje sprejelo kot dokazano, vsaj s stopnjo verjetnosti, ni zmogla, zato so vsa pritožbena izvajanja tožeče stranke v tej smeri neutemeljena. Sodišče mora materialno resnico o pravno odločilnem dejstvu ugotoviti vsaj s stopnjo verjetnosti, tega pa sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru, glede po tožeči stranki zatrjevanih škodnih ravnanj na strani tožene stranke in njenega naročnika na sporni šarži omaric, ni ugotovilo.¹³

21Ni utemeljena pritožbena graja o tem, da je vzrok za odstopanje krovnega premaza na strani tožene stranke in njenega naročnika, ker ob dejstvu, da po dobavi sporne šarže omaric končni premaz še ni bil povsem utrjen, nista vzdrževala ustreznih klimatskih pogojev in sta pred dokončno utrditvijo končnega premaza na omaricah izvajala montaže, vgrajevala tesnila. Sodišče prve stopnje je glede tega pojasnilo, da je do odstopanja krovnega premaza prišlo tudi na mestih, kjer se ni izvajala nobena montaža¹⁴, hkrati pa je zaključilo, da se je tožena stranka, čeprav je vedela, da premaz še ni dokončno utrjen, strinjala s tem, da tožena stranka prevzame omarice, pri čemer je ni ustrezno opozorila, da je potrebno do dokončne utrjenosti krovnega premaza vzdrževati primerne klimatske pogoje. Pri tem ni dovolj dajanje zgolj ustnih navodil, na kar se sklicuje tožeča stranka, temveč bi kot dober gospodar morala ustna navodila vsaj posredovati bodisi poslovodstvu tožene stranke ali tistim pri toženi stranki zaposlenim osebam, ki so bile pooblaščene ali pristojne za vodenje konkretnega projekta, ne pa da so bila ustna navodila o tem dana nekaterim zaposlenim pri toženi stranki, kot na primer delavcem, ki so izvajali posamezna opravila na PKZ omaricah. Dolžna profesionalna skrbnost bi tako nalagala tožeči stranki, da toženo stranko ob predaji sporne šarže omaric na to posebej opozori (drugi odstavek 6. člena OZ), v tem primeru pa je svojo pojasnilno dolžnost oziroma dolžno skrbnost opustila, posledično pa za morebitne neustrezne klimatske razmere, v katerih je bila shranjena sporna šarža omaric, ne more biti razlog, zaradi katerega bi vzrok za napake na sporni šarži omaric prevalili na toženo stranko oziroma njenega naročnika. Očitno je, da shranjevanje omaric ni bilo kakorkoli drugačno, kot je bilo ob prevzemu predhodnih naročil oziroma PKZ omaric. Tako sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da ob opustitvi profesionalne skrbnosti ter neustreznim opozorilom o shranjevanju v posebnih klimatskih razmerah s strani tožeče stranke ni bilo opravljeno, pri tem ne gre spregledati dejstva, da se tožeča stranka v postopku sklicuje, da je bil prevzem v zimskem času, ko so temperature in zračna vlaga nižje in je utrjevanje premaza zaradi tega počasnejše. V tej posledici bi bilo še toliko bolj pričakovati od tožeče stranke, da bi ustrezno opozorila toženo stranko na to, kakšno bi moralo biti njeno nadaljnje ravnanje. Pritožbena graja shranjevanja PKZ omaric v neustreznih klimatskih razmerah se tako izkaže za neutemeljeno.

22Nenazadnje ni utemeljena pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter bi moralo v okviru materialnega procesnega vodstva tožečo stranko pozvati, da svoje navedbe in dokaze dopolni glede tega, kolikšen delež stroškov mora nositi tožena stranka, ko je zaradi zagotovitve lepega videza ponovno obdelala celotno površino na sporni šarži omaric, ne le dele, kjer je do odstopanja prišlo. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je navedena pritožbena graja za ta postopek pravno irelevantna. Sodišče prve stopnje je namreč zahtevek tožene stranke po pridruženi tožbi, s katerim je zahtevala, da ji tožeča stranka povrne stroške nadaljnje sanacije, ki jo je opravila po opravljeni sanaciji tožeče stranke, v celoti zavrnilo, kar pomeni, da tožeča stranka stroškov te sanacije toženi stranki ni dolžna povrniti.

23Nadalje ni utemeljena pritožbena graja glede izvedenskega mnenja s trditvijo, da tožeča stranka dvomi v ustrezno strokovno usposobljenost izvedenca ter bi sodišče prve stopnje zato moralo dokazovanje ponoviti z drugim izvedencem, pri čemer se sklicuje na pripombe, ki jih je podala po prejemu izvedenskega mnenja v postopku na prvi stopnji, dodatno pa izpostavlja še, izvedenčevo izpoved, ko naj bi le ta govoril o tehničnem listu, namenjenemu za zdravje in varnost pri delu, namesto o varnostnem listu. Najprej je ugotoviti, da navedena pritožbena graja ni utemeljena iz razloga, ker, razen v delu, ki se tiče izvedenčeve izpovedbe, ni konkretizirana. Sklicevanje se na že podane navedbe v postopku na prvi stopnji namreč ne morejo biti predmet pritožbenega preizkusa. Sodišče druge stopnje opravi pritožbeni preizkus zgolj na podlagi konkretno obrazloženih pritožbenih trditev, le na tej podlagi bi lahko sodišče druge stopnje opravilo pritožbeni preizkus in odgovorilo na tovrstne pritožbene navedbe. Hkrati sodišče druge stopnje ugotavlja, da v pritožbi prvič izpostavljena trditev o napačni izpovedbi izvedenca o tem, čemu je namenjen tehnični list, pomeni pritožbeno novoto, ki je kot taka v pritožbenem postopku nedopustna in posledično neupoštevna (drugi odstavek 338. člena ZPP). Tožeča stranka na naroku ob priliki zaslišanja izvedenca le-temu ni oporekala. Ne glede na to pa sodišče druge stopnje pripominja, da zgolj uporaba besedne zveze tehnični namesto varnostni list, pri čemer tožeča stranka ne zatrjuje, da je izvedenec v tej posledici sprejel kakršnekoli napačne zaključke oziroma je to dejstvo na sprejete zaključke vplivalo, ne more vzpostaviti dvoma v izvedensko mnenje, ki ga je izvedenec izdelal. Sodišče druge stopnje se zato v celoti pridružuje izčrpnim razlogom sodišča prve stopnje v točki 14 obrazložitev izpodbijane sodbe ter ugotavlja, da je izvedensko mnenje skladno, da v njem ni kakršnihkoli nasprotij (tega tudi pritožba ne zatrjuje), iz česar je sklepati, da ga je izvedenec izdelal vestno in skrbno na podlagi svojega ustreznega strokovnega znanja na način, kot se za strokovnjaka iz tega področja tudi pričakuje. Izpostavljena relativno bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP iz navedenih razlogov ni podana, zato postavitev novega izvedenca, za kar se tožeča stranka zavzema v pritožbi, ni bila potrebna.

24Nazadnje ni utemeljena pritožbena graja, da sodišče prve stopnje tožeči stranki neutemeljeno ni priznalo stroškov prevodov, kljub temu, da je le-te tožeča stranka sodišču predložila in so ji tako stroški prevodov nedvomno nastali ter ZPP ne določa predložitve dokazov. Takšno pritožbeno naziranje je zmotno. Sodišče prve stopnje ima o le tem ustrezne razloge.¹⁵ Za utemeljenost priznanja stroškov prevodov ni dovolj zgolj predložitev listin v prevodu. Stanka mora nastanek in višino stroškov ustrezno dokumentirati, da jih sodišče lahko prizna. Ni dvoma, da so bili prevodi listin v postopku potrebni (155. člen ZPP), vendar pa bi morala hkrati tožeča stranka izkazati tudi njihovo višino, da bi jih sodišče lahko priznalo, česar pa ni storilo. Odločitev sodišča prve stopnje, da tožeči stranki stroški prevodov ne gredo, je iz navedenih razlogov pravilna. Ker preizkus zadeve po uradni dolžnosti pokaže, da je sodišče prve stopnje tudi pri odmeri ostalih pravdnih stroškov izhajalo iz pravilne uporabe materialnega prava, njihova višina pa ni pritožbeno izpodbijana, je sodišče druge stopnje tudi v obsegu odločitve o pravdnih stroških sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (točka III izreka).

25Na podlagi vsega povedanega je sodišče druge stopnje odgovorilo na vse pritožbene trditve, ki so za ta postopek pravno odločilne, na vsa ostala pritožbena izvajanja pa ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

26V posledici navedenega se izkaže, da pritožba tožeče stranke ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu, v točki I (glede odločitve o glavni stvari) in v točki III (glede odločitve o pravdnih stroških) izreka, potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

27Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama vse stroške, ki so ji v zvezi z vloženo pritožbo nastali (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP), medtem ko tožena stranka s svojim odgovorom ni prispevala k rešitvi zadeve na drugi stopnji, zato je tudi ona dolžna sama kriti stroške, nastale ji v zvezi s podanim odgovorom na pritožbo (155. člen ZPP). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

¹ Zadeva se dejansko vodi pod I Pg 540/2019, ki je starejša zadeva in h kateri je pridružena zadeva I Pg 177/2020, čeprav je sodišče prve stopnje kot opravilno številko v izpodbijani sodbi označilo I Pg 540/2019 in I Pg 177/2020 (glej sklep z dne 11. 4. 2022 na list. št. 86-88 tega spisa).
² Glej točko 2 obrazložitve izpodbijane sodbe.
³ PKZ omaric pomeni protikorozijska zaščita omaric.
⁴ Glej točko 9 obrazložitve te sodbe.
⁵ N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem, (posebni del) GV Založba, 2004, 4. knjiga stran 211 do 213.
⁶ Glej opombo 4 te obrazložitve.
⁷ Tožena stranka je zaradi ponovne sanacije na spornih omaricah utrpela škodo, ki jo je s pridruženo tožbo (I Pg 177/2020) zahtevala v s tem postopkom pridruženi tožbi, katere tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo - glej izrek izpodbijanja sodbe v točke II (33.918,44 EUR).
⁸ Glej točko 39 na strani 33 obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁹ Glej točko 39, posebej pa točko 45 obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹⁰ Glej točke 41do 45 obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹¹ Glej točko 28 in 37 obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹² Glej točko 38 in 39 obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹³ Materialna resnica je subjektivna predstava objektivnih sredstev. Materialno resico ugotovimo le, če smo ugotovili vsa pravno odločilna dejstva. Pravna teorija loči med več stopnjami materialne resnice, najmočnejša je gotovost (popolna skladnost subjektivne predstave z obstoječimi dejstvi, to je z objektivno stvarnostjo), prepričanje (kadar o resničnosti določenega dejstva ne dvomi noben izkušen človek) in verjetnost (kadar so razlogi, ki govore za obstoj določenega dejstva, močnejši od razlogov, ki govorijo proti njegovemu obstoju) - L. Ude, Civilno procesno pravo, Založba Uradni list RS, Ljubljana 2002, str. 115 do 117.
¹⁴ Glej točko 40 obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹⁵ Glej točko 62 obrazložitve izpodbijane sodbe (stroškov prevodov sodišče tožeči stranki ni priznalo, ker njihove višine ni mogoče preizkusiti, saj tožeča stranka ni predložila ustreznih dokazil, s katerimi bi izkazala, da so ji prevodi dejansko nastali v višini 2.563,54 EUR).