VSL Sklep I Cpg 169/2025

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovoru tožeče stranke z dne 19. 12. 2024 zoper plačilni nalog VIII Pg 1924/2024 z dne 6.12. 2024 ugodi in se navedeni plačilni nalog v celoti razveljavi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 13. 3. 2025 v zvezi s popravnim sklepom z dne 18. 3. 2025 sklenilo, da se ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 1924/2024 z dne 6. 12. 2024 zavrne.

2Zoper takšen sklep se je pritožila tožeča stranka zaradi kršitve pravil pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da višje sodišče pritožbi ugodi in ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse spremeni tako, da plačilni nalog razveljavi in ugotovi, da taksna obveznost še ni nastala in da bo ta nastala po prejemu odgovora tožečih strank na podlagi petega odstavka 48. člena Zakona o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (ZPSVIKOB-1). Priglasila je pritožbene stroške.

3Pritožba ni bila vročena v odgovor toženi stranki, saj ji ni bila vročena niti tožba tožeče stranke.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugovor tožeče stranke zavrnilo. Skladno s prvim odstavkom 34.a člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) je zoper plačilni nalog dopustno v osmih dneh od vročitve naloga vložiti ugovor iz razlogov, da taksna obveznost ni nastala, da je taksa že plačana, ali da je sodišče takso napačno odmerilo. Sodišče prve stopnje je na podlagi 1. točke prvega odstavka 5. člena ZST-1 ugotovilo, da taksna obveznost za redni postopek nastane ob vložitvi tožbe. Tožeča stranka je v tej zadevi tožbo vložila 16. 12. 2016, kar pomeni, da je njena taksna obveznost za plačilo sodne takse za redni postopek nastala 16. 12. 2016. Zavrnilo je njene ugovorne navedbe, da je tožeča stranka vložila zahtevo za presojo ustavnosti na Ustavno sodišče RS, saj to nima veze z nastankom taksne obveznosti. Zavrnila je tudi ugovorni razlog tožeče stranke, da je bila taksa napačno odmerjena, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila Okrožnemu sodišču v Mariboru na podlagi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 435/2024 z dne 21. 10. 2024 tožba zoper prvo toženko, to je Banko Slovenijo, odstopljena zgolj v obsegu, ki temelji na določbah ZPSVIKOB-1, za katero je Okrožno sodišče v Mariboru izključno pristojno. V obsegu, ki ne temelji na določbah ZPSVIKOB-1, je za tožbo zoper Banko Slovenije še naprej pristojno naslovno sodišče. Navedlo še je, da je sodno takso za redni postopek pravilno odmerilo za primarni zahtevek zoper Banko Slovenijo in ni podrednega zahtevka zoper poslovno banko spremenilo v primarnega.

6Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da na podlagi 1. točke prvega odstavka 5. člena ZST-1 taksna obveznost za redni postopek nastane ob vložitvi tožbe, vendar pa je taksno obveznost zaradi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava nepravilno odmerilo.

7Iz podatkov v spisu izhaja, da je pravilna pritožbena trditev, da obstaja nasprotje med plačilnim nalogom in sklepom o ugovoru zoper ta plačilni nalog, saj iz plačilnega naloga (l.št. 156) izhaja, da se obravnava zahtevek zoper poslovno banko A. d. d. zaradi plačila 7.590.014,40 EUR, iz izpodbijanega sklepa pa izhaja, da gre za zahtevek zoper dve toženki: Banko Slovenije in A. d. d. zaradi posamično naštetih različnih plačil tožnikom.

8Pritožbeno sodišče soglaša tudi s pritožbenimi razlogi, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da gre za vložitev tožbe zoper Banko Slovenije in poslovno banko A. d. d. na različnih pravnih (in dejanskih) podlagah, čeprav je iz tožbe in nadaljnjih vlog tožeče stranke to razvidno ter je zato dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno.

9Na podlagi drugega odstavka 41. člena ZPP se v primeru, da uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper istega toženca več zahtevkov, ki imajo različno podlago, ali zoper več tožencev, določi vrednost spornega predmeta po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.¹ V konkretnem primeru gre za objektivno kumulacijo zahtevkov, ki temeljijo na različnih pravnih podlagah. Ker ZPP vsebuje določbe o določitvi vrednosti spora pri objektivni kumulaciji zahtevkov, se posamezni zahtevki skladno z določbo 41. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 19. člena ZST-1 ne seštevajo. Drugi odstavek 19. člena ZST-1 pri določitvi vrednosti spornega predmeta odkazuje na smiselno uporabo pravil pravdnega postopka. Določba prvega odstavka 20. člena ZST-1, po kateri se v istem postopku na isti stopnji vrednosti več spornih predmetov seštejejo, razen če zakon ne določa drugače, pa za obravnavano zadevo ne velja, ker je sodišče prve stopnje spregledalo, da imajo zahtevki tožnikov v tožbi različno dejansko in pravno podlago (pri tem ni navedlo vrednosti predmeta po ZPSVIKOB-1, za katerega je pristojno Okrožno sodišče v Mariboru). V takem primeru pa je po drugem odstavku 41. člena ZPP, na katerega pri ugotavljanju vrednosti zahtevka izrecno napotuje drugi odstavek 19. člena ZST-1, odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka. Vrhovno sodišče je že potrdilo,² da se v takem primeru po drugem odstavku 41. člena ZPP ne določi le stvarna pristojnost, ampak tudi vrednost spornega predmeta, ki je relevantna za odmero sodne takse. Ta člen določa, da se pristojnost, če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Po določbi 41. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 19. člena ZST-1 se torej posamezni zahtevki ne seštevajo, ampak pri taksni odmeri ohranjajo svojo samostojnost.

10Poleg tega je pravilna navedba tožnikov v ugovoru zoper plačilni nalog, da so tožniki ti. navadni sosporniki, saj njihovi zahtevki temeljijo na dveh pravnih podlagah (zoper Banko Slovenije po ZPSVIKOB-1 in po 26. členu Ustave RS in podrejeno zoper A. d. d. po obeh pravnih podlagah) in na različnih dejanskih podlagah, saj so izbrisane delnice A. d. d. pridobili po različnih dejanskih podlagah in so lastniki različnih števil lotov izbrisanih delnic, kar nenazadnje izhaja tudi iz uvoda izpodbijanega sklepa. S tem so njihovi zahtevki medsebojno neodvisni oziroma samostojni. V takem primeru pa je treba sodno takso odmeriti vsakemu tožniku posebej in sicer glede na vrednost njegovega zahtevka.³

11Iz sodnega spisa ni razvidno, da bi v skladu z določbo tretjega odstavka 48. člena ZPSVIKOB-1 tožeča stranka spremenila tožbo v skladu s 27. členom tega zakona, ki določa, kako se glasi tožba po tem zakonu, oziroma po petem odstavku 48. člena tega zakona, ki določa, da prvotno sodišče po pravnomočnosti sklepa iz prvega odstavka tega člena nadaljuje odločanje o zahtevkih, za katere je pristojno in lahko tožnik v roku, ki ga določi prvotno sodišče, spremeni tožbo, za kar ni potrebna privolitev tožene stranke. Četrti odstavek 48. člena tudi določa, da je tožnik, če zmanjša tožbeni zahtevek po višini in je sodna taksa že plačana, upravičen do vračila sodne takse v znesku, ki presega sodno takso, ki se odmeri v postopku v skladu z ZPSVIKOB-1.

12Sodna praksa je tudi že odločila, da če je je bilo zaradi spremembe tožbe v novem postopku potrebno odločati o več tožbenih zahtevkih, je treba ugotoviti tudi novo vrednost predmeta spora. V konkretnem primeru gre za objektivno kumulacijo zahtevkov več tožnikov, ki temeljijo na različnih pravnih in dejanskih podlagah zoper različni toženki. Določitev vrednosti zahtevka oz. predmeta v takšnem primeru, kot že navedeno, določa drugi odstavek 41. člena ZPP. Če tožeča stranka postavi tudi podrejeni zahtevek, se zanj na podlagi 3. odstavka 18. člena ZST-1 plača tretjina takse, predpisane za ta zahtevek.

13Iz podatkov o spisu ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje tožečo stranko pozvalo, naj spremeni tožbo tako, da bi bilo mogoče razločiti tožbeni zahtevek po ZPSVIKOB-1 in glede drugih pravnih podlag zoper Banko Slovenije ali poslovno banko, ki je druga toženka po podrednem zahtevku, na kar ga je Višje sodišče že opozorilo v sklepu I Cpg 435/2024 z dne 21. 10. 2024 (zlasti točka 14. obrazložitve). Šele ko bo tožeča stranka spremenila tožbo tako, da bo v skladu z določbami ZPSVIKOB-1 in ko bo jasno, kdo je toženka v predmetnem postopku, ter bo določen primarni in (morebitni) podredni zahtevek in vrednost spora pred Okrožnim sodiščem v Mariboru ter Okrožnim sodiščem v Ljubljani, bo sodišče prve stopnje lahko pravilno določilo kakšna je taksna obveznost tožnikov v predmetnem postopku.

14Pritožbeno sodišče je zato utemeljeni pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP. Sodišče prve stopnje naj ob ponovni odmeri sodne takse upošteva napotke, ki jih je dobilo v sklepu I Cpg 435 /2024 z dne 21. 10. 2024 in zgoraj navedeno.

¹ Glej VSRS Sklep VIII Ips 144/2005 in VSL Sklep I Cp 122/2023.
² Podobno VSRS Sklep Cp 23/2022.
³ Glej VSRS Sklep Cp 23/2022.