VSL Sodba I Cpg 555/2024

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je plačati toženi stranki njene pritožbene stroške v višini 1.670,79 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva paricijskega roka dalje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 253.063,35 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. 7. 2020 dalje do plačila (I. izreka), tožeči je naložilo, da mora toženi povrniti stroške postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (II. izreka).

2Zoper takšno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov, torej kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranka v celoti ugodi in naloži plačilo njenih stroškov toženi stranki, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki je predlagala, da jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Preglasila je pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

Uvodno

5Tožeča stranka zahteva plačilo za nastalo škodo, ki je nastala zaradi tega, ker naj bi blago, ki ga je dobavila toženka (zaščitne maske), ne imelo lastnosti, ki so v skladu z veljavnimi predpisi potrebne za promet, to je za prodajo na trgu v Evropski uniji. Škoda predstavlja kupnina po pogodbah za zaščitne maske ter povrnitev plačanih stroškov prevoza in carine v skupnem znesku 385.897,73 USD. Nadalje zahteva škodo, ki naj bi ji nastala zaradi tega, kar je toženka prepozno dobavila zaščitne maske 3PLY in FFP-2.

6Tožeča stranka je zatrjevala, da so bile med pravdnima strankama sklenjene kupoprodajne pogodbe, tožena stranka pa je trdila, da je bila zavezana zgolj kot posrednik pri nakupu zaščitne opreme v času epidemije.

7Med pravnima strankama je bila torej sporna pravna narava pogodbenega razmerja, saj nista sklenili nobene pisne pogodbe. Vsi dogovori so potekali zgolj ustno in po elektronski poti. Glede na trditve strank in predložene ter izvedene dokaze v (elektronska pošta, izdani računi in izpovedbe prič A. A., B. B.) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni šlo za posredniške pogodbe, pač pa za kupoprodajne pogodbe v skladu z določbami Obligacijskega zakonika (OZ) in sicer je šlo za verižne kupoprodajne pogodbe. Po njih je kitajski proizvajalec oziroma dobavitelj maske najprej prodal družbi C. ta jih je prodala toženi stranki, ta pa še naprej tožeči stranki (točke 17. do 30 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Pritožnica ugotovitvi sodišča prve stopnje glede pravne narave sklenjenih ustnih pogodb ne nasprotuje.

Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje

8Pravdni stranki sta pričeli poslovno sodelovati v marcu 2020, ko je prišlo do zelo hitrega širjenja virusa Covid-19 po vsem svetu. Zaradi tega je na trgu vladalo izredno veliko povpraševanje po zaščitni opremi za preprečevanje širjenja virusa na eni strani in pomanjkanje ponudbe na drugi. Tožeča stranka je opisano situacijo zaznala kot poslovno priložnost, zato je iskala poslovne partnerje in našla toženo stranko, ki je preko priče A. A. k sodelovanju povabila še dansko družbo C. ter njene vodilne predstavnike, ki so imeli ustrezne povezave na Kitajskem, da bi lahko prišli do želenih zaščitnih mask v večjem obsegu. V posel s tožečo stranko se je zato vključila tudi danska družba. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so račune za dobavljeno blago kitajski proizvajalci izstavili družbi C., ta je za vnaprej dogovorjeno višjo ceno (po ceni na kos) račune za isto blago izstavila toženi stranki, ta pa ga je po v naprej dogovorjeni še višji ceni (po ceni na kos) izstavila tožeči stranki, vendar pa je tožnica vnaprej neposredno proizvajalcu na Kitajskem plačevala "proizvodno" ceno in sicer ob samem naročilu mask. Razliko se je zavezala plačata toženi stranki in družbi C.

9Stranki sta sklenili kupoprodajno pogodbo, na podlagi katere je 16. 3. 2020 tožeča stranka toženi podala naročilo (pogodba 1), katerega predmet so bili ventilatorji, glede katerih ni spora.

10Dne 20. 3. 2020 je tožeča stranka toženi podala naročilo (pogodba 2), katerega predmet je bilo 25.000 zaščitnih mask FFP-2 proizvajalca družbe D. Co. Ltd., za kupnino 50.250 USD, 100.000 zaščitnih mask FFP-3 proizvajalca družbe E. Co. Ltd, za kupnino 222.000 USD, 100.000 zaščitnih mask 3PLY proizvajalca družbe F. Co., Ltd za kupnino 43.000 USD.

11Dne 24. 3. 2020 je tožeča stranka toženi podala naročilo (pogodba 3) za 100.000 zaščitnih mask FFP-3 proizvajalca družbe E. Co. Ltd, za kupnino 210.000 USD.

12Dne 1. 4. 2020 je tožeča stranka na podlagi kupoprodajne pogodbe toženi stranki podala naročilo (pogodba 4), katere predmet je bilo 500.000 zaščitnih mask FFP-2 proizvajalca družbe D., Co. Ltd., za kupnino v višini 730.000 USD in do 1.000.000 zaščitnih mask 3PLY proizvajalca družbe F., za kupnino v višini 315.000 USD.

13Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka prejela zaščitne maske, ki so bile predmet pogodb 2, 3 in 4 z izjemo 500.000 zaščitnih mask tipa FFP-2 po pogodbi 4, glede katerih je tožeča stranka naročilo naknadno preklicala. Dne 10. 4. 2020 je tožena stranka tožeči izstavila več računov za dobavljene zaščitne maske, račun 1-2-294 v znesku 43.000 USD, od katerega je tožeča plačala 28.000 USD, znesek 15.000 USD je ostal neporavnan, račun številka 1-2-295 v znesku 50.250 USD, od tega je tožnica plačala 27.500 USD, znesek 22.750 USD je ostal neporavnan, račun številka 1-2-296 v znesku 220.000 USD, od tega je tožeča plačala 160.000 USD, znesek 60.000 USD je ostal neporavnan, račun številka 1-2-297 v znesku 210.000 USD, od tega je tožeča plačala 160.000 USD, znesek 50.000 USD je ostal neporavnan, račun številka 1-2-298 v znesku 189.000 USD in račun 1-2-199 znesku 126.000 USD, od tega je tožnica plačala 255.000 USD, znesek 60.000 USD je ostal neporavnan.

14Zgoraj navedena delna plačila za zaščitne maske je tožeča stranka izvršila tako, da je ob podaji svojih naročil in še pred dobavo zaščitnih mask neposredno na račune kitajskih podjetij, ki so dobavljala maske, oziroma njihovih prodajnih agentov, v dogovoru s toženo stranko in poslovnim partnerjem družbe C. izvedla plačila neposredno tem kitajskim podjetjem. Preostanka zneskov tožeča stranka toženi ni plačala.

15Dne 12. 4. 2020 je tožeča stranka neposredno proizvajalcu na Kitajskem preklicala naročilo za dobavo 500.000 zaščitnih mask tipa FFP-2 po pogodbi 4. Kitajski dobavitelj je zadržal 10 % zneska, ki mu ga je tožeča stranka vnaprej plačala, torej 60.000 EUR. Dne 15. 4. 2020 je bilo naročilo po pogodbi 1 preklicano.

16Dne 17. 4. 2020 in nato še dne 21. 4. 2020 je tožeča stranka toženi stranki uradno notificirala stvarno napako blaga za zaščitne maske FFP-3 iz razloga, da ji tožena stranka ni zagotovila ustreznega CE certifikata, ki bi tožeči stranki omogočal prodajo blaga na trgu EU. Dne 29. 6. 2020 je tožnica odstopila od pogodb 2 in 3 v delu, v katerem je bila dogovorjena dobava skupaj 200.000 mask tipa FFP-3 in zahtevala vračilo plačanega zneska za te maske ter povračilo škode. Podala je pobotno izjavo glede na s strani tožene stranke izstavljene račune in zahtevala povrnitev škode.

17Sodišča prve stopnje je tudi kot nesporno ugotovilo, da je bila tožeča stranka vešča nakupov in prodaje medicinske in zaščitne opreme na svetovnem trgu, v Republiki Sloveniji in v državah EU (točka 10. obrazložitve). Tožena stranka pa se vse do začetka epidemije ni ukvarjala s prodajo, dobavo, uvozom medicinske ali zaščitne opreme, vključno z zaščitnimi maskami ter ni imela na tem področju nobenih posebnih znanj in izkušenj (točka 11. obrazložitve).

18Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega postopka ugotovilo, da je v tem primeru treba uporabiti določbe o jamčevanju za stvarne napake in sicer je pravilno uporabilo določbo 460. člena OZ, da prodajalec odgovarja za napake iz 1. točke 459. člena OZ, če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za njeno običajno rabo ali za promet, in iz 3. točke 459. člena OZ, če stvar nima lastnosti in odlik, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene oziroma predpisane, vendar so bile te ob sklenitvi pogodba pogodbe kupcu znane ali mu niso mogle ostati neznane. Pri tem se šteje, da kupcu niso mogle ostati neznane tiste napake, ki bi jih skrben človek s povprečnim znanjem in izkušanju sočloveka enakega poklica in stroke kot kupec lahko opazil pri običajnem pregledu stvari (drugi odstavek 460. člena OZ).

19Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje zaključilo, da izostanek certifikata ni pomenil stvarne napake v smislu določb OZ in da tožeča stranka obstoja stvarne napake v zvezi z dobavljenimi zaščitnimi maskami FFP-3 v smislu 459. člena OZ, ki bi pomenila nepravilno izpolnitev pogodbe 2 in 3, ni uspela dokazati. Prav tako je ugotovilo, da je tožeča stranka zamudila s pravočasnim grajanjem napake, saj sta pravdni stranki gospodarska subjekta in je bila med njima sklenjena gospodarska pogodba, pri kateri je tožeča stranka kot kupec dolžna očitano stvarno napako grajati nemudoma (prvi odstavek 461. člena OZ)

20Tožeča stranka je zahtevala plačilo škode v zvezi z maskami 3PLY, ker naj bi tožena stranka zamudila z dobavo za štiri dni, v višini 46.632,73 USD, kar predstavlja dodatno plačilo transporta zaradi zamujenega leta. Podobno plačilo zahteva tudi glede mask FFP-2 iz pogodbe 4 in dobave 500.000 zaščitnih mask. Tožeča stranka je naročilo za nakup teh zaščitnih mask preklicala in stornirala dne 12. 4., in sicer neposredno kitajskemu proizvajalcu. Je pa kitajskemu proizvajalcu plačala kupnino vnaprej, zato je kitajski proizvajalec zadržal 10 % zneska v višini 60.000 EUR. V zvezi s tem tožeča stranka zatrjuje, da je bila sklenjena pogodba s fiksnim rokom za izpolnitev, in sicer, da bo tožena stranka maske zagotovila v roku do 6. 4. 2020 na letališču G. na Kitajskem. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ni uspela izkazati utemeljenosti tega dela zahtevka. Med strankama ni bil dogovorjen fiksni rok za izpolnitev pogodbe, zato rok štiri dni ne pomeni zamude, za katero bi tožena stranka odgovarjala. V zvezi s tem se je sklicevalo na neizkazano zamudo. Med pravdnima strankama je bil dogovorjen rok 6. 4. 2020, ki pa ni bil bistvena sestavina pogodbe, saj dokazni postopek ni potrdil, da bi tožena stranka na to pristala. Pomembno tudi je, da je pri teh dogovorih v sklenitveni fazi sodeloval A. A. (sicer predstavnik družbe C.) in ne tožena stranka. Njegova korespondenca ne dokazuje, da bi bil dogovorjen fiksni rok izpolnitve v pogodbenem razmerju med tožečo in toženo stranko.

Pritožbeni razlogi in razlogi sodišča druge stopnje glede stvarne napake

21Nesporno med strankama je, da je tožeča stranka na podlagi pogodbe 2 in pogodbe 3 skupno prejela 200.000 mask FFP3, sporno pa, je ali so te maske imele zatrjevano stvarno napako v obliki izostanka ustreznega certifikata in ali zato tožeča stranka glede na njen odstop od pogodb utemeljeno zahteva vračilo kupnine za te maske v skupnem znesku 320.000 USD, škode v obliki povračila stroškov prevoza v višini 31.304,35 EUR in carine višini 27.312,10 EUR.

22Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dobavljene maske niso imele certifikata za prodajo na evropskem trgu v skladu z Uredbo EU 2016/425 Evropskega parlamenta in Sveta za dne 9. 3. 2016 o osebni varovalni opremi in o razveljavitvi Direktive sveta 89/86 EGS (Uredba 2016/425). Ta uredba se uporablja neposredno. Predvideva EU pregled opreme iz priloge V in skladno s tipom, kot jo ureja ali modul C2 ali D iz prilog VII ali VIII (19. in 48. člen Uredbe 2016/425). Za izvajanje potrebnih postopkov so določeni priglasitveni organi. Tožena stranka sama je navedla (točka 16. 4 druge pripravljalne vloge), da pri certifikatu ECM ne gre za CE certifikat v smislu Uredbe 2016/425. Sodišče prve stopnje je (točka 33 obrazložitve) ugotovilo, da certifikat ECM, ki je bil na dobavljenih maskah, ne predstavlja veljavne podlage proizvajalcu za namestitev oznake CE v smislu Uredbe 2016/425 na dobavljene maske FFP3.

23Kot navedeno, je nesporno tudi, da med strankama ni bila sklenjena pisna pač pa zgolj ustna prodajna pogodba, zato se uporabljajo pravila OZ o prodajni pogodbi iz 435. člena, ki določa, da se s prodajno pogodbo prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino.

24Uporabiti je treba pravila jamčevanja za napake iz 458. do 460. člena OZ. Torej morajo biti izpolnjene predpostavke prodajalčeve odgovornosti za nepravilno izpolnitev, da ima stvar, ki je predmet prodajalčevega izpolnitvenega ravnanja, napako, da vzrok za napako izvira iz prodajalčeve sfere, da kupec od sklenitve pogodbe za napako ni vedel ali ni bil dolžan vedeti, in pravočasno ter pravilno obvestilo o napaki.

25Določba 459. člena OZ določa, da je napaka stvarna: če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za njeno običajno rabo ali za promet; če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za posebno rabo, za katero jo kupec kupuje, ki pa je bila prodajalcu znana ali bi mu bila morala biti znana; če stvar nima lastnosti in odlik, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene oziroma predpisane; če je prodajalec izročil stvar, ki se ne ujema z vzorcem ali modelom, razen če je bil vzorec ali model pokazan le zaradi obvestila.

26Običajne lastnosti stvari so tiste, ki so v poslovnem prometu najpogostejše značilnosti stvari določene vrste. Takšne lastnosti stvari pogodbeni stranki predpostavljata (zanju se torej razumejo same po sebi) in se zato o njih posebej ne dogovarjata. Zato te (običajne) lastnosti tvorijo del tipične poslovne podlage prodajnih pogodb, katerih predmet so stvari določene vrste. Običajne lastnosti so zlasti tiste, ki jih mora stvar imeti, da jo je mogoče uporabiti za namen, za katerega se v poslovnem prometu običajno uporablja. Med običajne lastnosti spadajo tudi lastnosti stvari, ki so določene (predpisane) s tehničnimi in drugimi predpisi oziroma ki jih opredeljujejo druga pravila stroke.¹

27Stranki pa lahko s pogodbo podrobneje (izrecno) določita lastnosti stvari, ki je predmet prodajalčevega izpolnitvenega ravnanja. Stranki se lahko dogovorita, da bo imela stvar boljše oziroma slabše lastnosti, od tistih, ki so običajne za stvari take vrste. V takem primeru so merilo, ali je prodajalec pravilno izpolnil svojo obveznost, te pogodbene lastnosti (značilnosti) stvari. Položaj, da se stranki molče (torej s konkludentnimi ravnanji) dogovorita za lastnosti stvari, obstaja zlasti takrat, ko prodajalec kupcu ob sklenitvi pogodbe pokaže (ne kot vzorec ali model) stvar (blago) določene vrste in kupec naroči stvari takšne vrste, kot mu jih je prodajalec pokazal ob sklenitvi pogodbe.²

28Stvar je torej obremenjena s stvarno napako, kadar v kvalitativnem smislu negativno odstopa od dogovorjenih lastnosti, če pa teh ni bilo, pa od običajnih lastnosti stvari take vrste. Da bi bilo mogoče ugotavljati, ali lastnost stvari odstopa od dogovorjenih lastnosti, je treba ugotoviti, kaj sta se stranki pogodbe pravzaprav dogovorili, tj. kakšna je bila njuna pogodbena volja. V kolikor stranki na pogodbeni ravni nista določili lastnosti stvari, pa je treba ugotoviti, ali lastnost stvari odstopa od običajnih lastnosti (takih) stvari v poslovnem prometu.³

29Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka ugotovilo, da je tožeča stranka od tožene stranke prejela certifikat ECM dne 23. 3. 2020. Neprerekana navedba tožene stranke je, da tožeča stranka tako prejetega certifikata ni grajala, pač pa je na podlagi navedene ponudbe dne 24. 3. 2020, torej naslednji dan po tem, ko je bila z navedenim certifikatom že seznanjena, naročila še dodatnih 100.000 zaščitnih mask FFP-3 (pogodba 3) istega proizvajalca. Te je 24. 3. 2020 tožnica sama kitajskemu proizvajalcu tudi neposredno plačala. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se je tožeča stranka s tem certifikatom strinjala in konkludentno izrazila voljo za nakup mask FFP3 s certifikatom ECM, saj drugačnega od toženke ni zahtevala. To izhaja iz listin in izpovedb prič A. A. in B. B. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožeča stranka že v sklenitveni fazi posla vedela, da bodo imele dobavljene maske certifikat ECM, ne pa tistega, kot je zahtevan po Uredbi 2016/245, in je s tem (konkludentno) soglašala. Tako je pristala na to, da je kupila maske, ki niso imele lastnosti za njeno običajno rabo upoštevaje Uredbo 2016/245.

30Pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni bila seznanjena z dejstvom, da ECM ni ustrezen organ in da zato tudi njegov certifikat ni ustrezen, ne držijo, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica ob naročilu spornih mask prejela navedeni certifikat ECM, ki ga je lahko tudi pregledala in je z njim očitno soglašala, če je naslednji dan po prejemu certifikata naročila še 100.000 mask s tem certifikatom. S tem je konkludentno izkazala, da soglaša s predloženim certifikatom in tako ne držijo njene pritožbene trditve, da takšnega konkludentnega dogovora ni bilo. Iz predložene listine (priloga B 14) izhaja, da gre za izdajo certifikacijske oznake ECM, na podlagi "uredbe o prostovoljni oznaki ECM za certifikacijo produktov". Pritožbeno sodišče soglaša s pripombo sodišča prve stopnje, da ima certifikat zavajajočo vsebino, saj ne navede izrecno, da se na izdelke, torej sporne maske, namesti oznaka CE. Poleg tega napačno citira Direktivo in ne pravilno Uredbo 2016/425. Vendar pa se pritožbeno sodišče pridružuje mnenju sodišča prve stopnje, da bi tožnica kot gospodarski subjekt, ki se ukvarja z nadaljnjo prodajo na trgu, morala certifikat natančno pregledati. Pri tožnici namreč ne gre za potrošnika, pač pa za gospodarski subjekt, od katerega se pričakuje strožja stopnja skrbnosti pri sklepanju gospodarskih pogodb. S tem, ko je tožnica konkludentno, s ponovnim naročilom mask, sprejela ECM certifikat, je pristala tudi na drugačne (posebne) lastnosti nabavljenih mask. Poleg tega je sodišče prve stopnje (točka 40. obrazložitve) ugotovilo, da je B. B., v času sklepanja posla zaposlena pri tožeči stranki, izpovedala, da so lahko certifikat ECM sami preverili (l.št 230). Podobno je povedal priča A. A. (l.št. 235).

31Pritožnica v pritožbi podrobno opisuje različne tipe mask in certifikate, ki jih morajo spremljati, vendar pa s tem ne more spremeniti dejstva, ugotovljenega pred sodiščem prve stopnje, da je ob naročilu potrdila maske s certifikatom ECM. Drži, da je za ozemlje EU Uredba 2016/245 določila priglasitvene organe, ki so odgovorni za postopek preverjanja glede skladnosti in da mora biti pridobljena izjava o skladnosti ter nameščena oznaka CE, vendar pa, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, pravdni stranki nista dogovorili, za kateri trg tožnica nabavlja maske, niti nista dogovorili drugačnega certifikata, kot že navedenega.

32Nima prav pritožbena navedba, da iz elektronskega sporočila H. H. (zakonitega zastopnika tožnice) z dne 20. 3. 2020: "…da je pomemben tudi čas in kvaliteta,… tako da, prosim, dajmo tole narediti čimprej, če še lahko kaj na ceni, bo super, ampak ne zavoljo časa, to naj gre jutri na letalo, pošljete predračun, plačamo asap", izhaja, da je bila naročena lastnost blaga, ki se bo prodajalo na določenem trgu. Tudi po presoji pritožbenega sodišča takšna izjava na pomeni posebne zahteve o izdanem certifikatu v skladu z Uredbo 2016/245 oziroma, da bo šlo za prodajo zgolj na trgu EU. Niti ne pomeni, da je tožnica opredelila, kakšne vrste mask naroča: kot osebno varovalno opremo ali kot medicinski pripomoček ali kot nenavadne higienske maske.

33Pritožnica navaja, da že poimenovanje mask z oznako FFP-3 pomeni, da je naročila maske, ki morajo imeti ustrezne lastnosti, kar drži. Vendar pa pritožnica ne izkaže, da zgolj maske, ki imajo certifikat po Uredbi 2016/425, pomenijo oznako FFP-3 na globalnem trgu in da imajo že avtomatično fizikalne značilnosti, ki so v EU predpisane za maske FFP-3. Pritožnica namreč ni zatrjevala, da dobavljene maske ne bi imele ustreznih fizikalnih lastnosti, pač pa zgolj, da jih ni mogla prodajati na trgu EU. Tako ni mogoče slediti njenim utemeljitvam, da je že s tem, ko je naročila maske FFP-3 naročila tudi ustrezen certifikat, ki je upošteven za prodajo na trgu EU. Kot že navedeno, je pristala na certifikat ECM.

34Običajne lastnosti kupljene stvari pomenijo tudi skladnost s tehničnimi predpisi, v konkretnem primeru za prodajo na trgu EU torej z Uredbo 2016/2045. Mogoče pa je, da se stranke dogovorijo, da ima stvar boljše oziroma slabše lastnosti od tistih, ki so običajne za stvari take vrste (3. točka 459. člena OZ). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka zavestno naročila maske s certifikatom ECM in s tem soglašala z nakupom mask posebnih lastnosti, katere je tožena stranka tudi dobavila (točka 40. obrazložitve, B. B. je certifikat ECB pregledala, njena izpoved l. št. 230). Niti ni tožeča stranka dokazala, da je ob sklenitvi pogodbe izrecno izpostavila, da bo maske prodajala (zgolj) na trgu EU in da za to potrebujejo te lastnosti. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je ob vložitvi tožbe razpolagala s 126.960 kosi od 200.000 kosov zaščitnih mask in da jih je torej najmanj 73.040 prodala. Tožnica niti v pritožbi ni konkretizirala trditev o vračilu mask s strani njenih kupcev, pač pa se je zgolj sklicevala na dobropise, ki naj bi jih sodišče prve stopnje neutemeljeno označilo za neverodostojne, kar ne drži, saj je sodišče prve stopnje v točki 48. obrazložitve natančno pojasnilo, da so bile trditve tožnice s tem v zvezi nedoločne in jih ni izkazala z objektivno prepričljivimi dokazi, kot na primer verodostojni seznam zalog in seznam prodanih oziroma vrnjenih artiklov ipd.. Tem trditvam je namreč ugovarjala toženka in dokazno breme v zvezi z vrnjenimi maskami je prešlo na tožnico, ki pa ga ni zmogla, da bi pojasnila, kdaj, komu in za kakšne zneske naj bi maske prodala in kdaj naj bi jih ti vrnili tožnici kot blago z napako.

35Tožnica ni niti izkazala, da bi promet s spornimi maskami prepovedal kakšen regulatorni ali inšpekcijski organ ali da bi kdo zahteval njihov umik iz prometa EU. Prav tako jih je tožnica iz Kitajske uspešno uvozila in jih carinski organi ob tem niso zadržali zaradi njihovih morebitnih pomanjkljivosti. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da sporne maske niso imele zadostnih lastnosti za promet in da tako tožnici obstoja stvarnih napak v zvezi z dobavljenimi zaščitnimi maskami FFP 3 v smislu 459. člena OZ po pogodbah 2 in 3 ni uspela dokazati.

36Sklicevanje pritožnice na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 535/2022 pa ne potrjuje tega, da je bil sklenjen dogovor, da so dobavljene maske v skladu z Uredbo 2016/425. Ravno nasprotno, v tisti zadevi je višje sodišče izpostavilo, da se je tožeča stranka, ki je nastopala kot prodajalec, izrecno zavezala, da bodo maske ustrezale predpisom in standardom veljavnim v Republiki Sloveniji in skladne z Uredbo 2016/425, česar v predmetni zadevi na podlagi izvedenega dokaznega postopka sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Torej ni ugotovilo, da bi se pogodbenici dogovorili, da bodo maske ustrezale predpisom in standardom veljavnim v Republiki Sloveniji in skladne z Uredbo, niti glede na vse zgoraj navedeno ni tega uspela pritožnica izpodbiti s svojimi navedbami v pritožbenem postopku.

37Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da tožeča stranka očitane napake, torej neustreznega certifikata v smislu Uredbe 2016/425, ni pravočasno in konkretno grajala. Pravdni stranki sta sklenili gospodarsko pogodb, pri kateri je treba napake v skladu s prvim odstavkom 461. člena OZ potrebno grajati nemudoma.

38Pritožnica navaja, da je bilo grajanje stvarne napake pravočasno in da je bila ta napaka prodajalcu znana. V elektronskem sporočilu z dne 17. 4. 2020 in 21. 4. 2020 je grajala napake, to je nemudoma, ko je zanje izvedela.

39Toženka svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu s tem zvezi ni zadostila. Tožeča stranka je bila najkasneje 23. 3. 2020 in že pred izročitvijo zaščitnih mask FFP-3 seznanjena, da jih spremlja certifikat ECM in ne certifikat smislu Uredbe 2016/425. Po neprerekanih navedbah tožene stranke je tožeča stranka brez graje blaga ali navedenega certifikata ECM naročena maske prevzela 8. 4. 2020. Te maske je spremljala tudi ustrezna dokumentacija. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi morala ob prevzemu tožeča stranka odsotnost certifikata po Uredbi 2016/425, če je menila, da je to lastnost stvari, ki jo je dogovorila, nemudoma grajati, česar ni storila, saj je tožnica napako grajala šele po devetih dneh od njihove dobave, kar ne ustreza zakonski zahtevi takojšnjega grajanja napak.

40Glede na zgoraj navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da so bili ustrezni in veljavni certifikati po pogodbi 2 in pogodbi 3 bistvena sestavina pogodbe in posledično ne drži, da ker toženka ni dostavila (pravilnega) certifikata, sta že na podlagi prvega odst. 104. člena OZ pogodba 2 in 3 razvezani.

41Pritožbeno sklicevanje na zadevo VSL I Cpg 758/ ni relevantno, saj je v tisti zadevi šlo za drugačne okoliščine primera, ko kupec ni imel možnosti ob predložitvi blaga le-tega pregledati. V predmetnem primeru je imela tožeča stranka maske do prodaje svojim kupcem v skladiščih. Poleg tega ne gre za napake na stvari sami, pač pa za očitano neustreznost certifikata, ki ga je imela tožnica možnost pregledati (preveriti) že ob sklepanju pogodbe.

42Ne drži pritožbena navedba, da je podana situacija iz 465. člena OZ, ki določa, da kupec ne izgubi pravice sklicevati se na kakšno napako niti tedaj, ko ni izpolnil svoje obveznosti, da bi bil stvar nemudoma pregledal, ali obveznost, da bi bil v določenem roku obvestil prodajalca o napaki, in niti tedaj, ko se je napaka pokazala šele po šestih mesecih od izročitve stvari, če je bila prodajalcu napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana.

43Pritožnica namreč meni, da so razlogi sodišča prve stopnje, da citirana določba OZ ni uporabljiva, saj globalni trg v času epidemije ni normalno deloval, napačni, saj sta priči A. A. in družba C. zagotavljali, da so strokovni. Pritožbeno sodišče sledi razlogom sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da tožena stranka ni bila seznanjena z neustreznostjo certifikata ECM za tožečo stranko, saj ji ni bilo izrecno naročeno, da gre za prodajo mask zgolj na trgu EU ali da je potrebno predložiti certifikat skladu z Uredbo 2016/425 in ji tako ni mogoče očitati, da ji je bila napaka odsotnosti CE certifikata znana oziroma ji ni mogla ostati neznana in je bila posledično tožnica zavezana nemudoma grajati zatrjevano napako.

44Pritožnica navaja še, da je odstopila od pogodbe 2 v delu dogovorjene dobave 100.000 FFP3 mask in od pogodbe 3 v celoti, s katero je bila dogovorjena dobava 100.000 FFP3 mask. Toženi stranki je dala več kot primeren rok, da bi lahko ta dostavila ustrezne certifikate, česar slednja ni storila. Pritožnica svojih trditev s tem zvezi ni konkretizirala, zato pritožbeno sodišča nanje ne more odgovarjati

45Pritožbeni razlogi in razlogi sodišča druge stopnje glede škode zaradi zamude pri dobavi mask 3PLY in FFP-2

46Med strankama ni sporno, da je tožena stranka tožeči po prodajni pogodbi 4 dobavila 400 000 zaščitnih mask tipa 3PLY in sicer dne 10. 4. 2020. Sporno pa je bilo ali je toženka te zaščitne maske pravočasno dobavila. Tožnica je trdila, da bi jih morala dobaviti do dogovorjenega roka, navedenega v tožbi, to je 8. 4. 2020 na letališču G. na Kitajskem. Zaradi zamude pri dobavi je bil potreben naknaden prevoz in je nastala škoda v višini 46.632,73 USD.

47Določba 104. člena OZ določa, da če je izpolnitev obveznosti v določenem roku bistvena sestavina pogodbe, dolžnik pa je v tem roku ne izpolni, je pogodba razvezana po samem zakonu. Določba 105. člena OZ pa določa, da če izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bistvena sestavina pogodbe, obdrži dolžnik pravico, da tudi po izteku roka izpolni svojo obveznost, upnik pa, da zahteva njeno izpolnitev. Če hoče upnik odstopiti od pogodbe, mora pustiti dolžniku primeren dodatni rok za izpolnitev. Če dolžnik ne izpolni obveznosti v dodatnem roku, nastanejo enake posledice kot takrat, ko je rok bistvena sestavina pogodbe.

48Sodišče prve stopnje je tudi ta del zahtevka zavrnilo, saj je ugotovilo, da tožeča stranka ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena v zvezi s tem, da sta stranki dogovorili fiksni rok dobave spornih mask, to je 6. 4. 2020. Poleg tega je bila v trditvah nedosledna, saj je v tožbi zatrjevala, da je bil dogovorjen fiksni rok 8. 4. 2020, v prvi pripravljalni vlogi pa, 6. 4. 2020 (točka 8.2.navedb).

49Glede škode zaradi zamude v zvezi z maskami 3PLY je pritožnica navedla, da je bil rok 6. 4. 2020 fiksni rok za izpolnitev toženkine obveznosti, saj to izhaja iz elektronskega sporočila priče A. A. (priloga A8). V tem elektronskem sporočilu je namreč napisano, da "potrdimo lahko 500.000 FFP-2 v G. in potrdimo lahko do (odebelilo sodišče) 1.000.000 trislojnih za 6. 4. v G." Takšna navedba je po mnenju pritožnice pomenila rok dobave kot bistveno sestavino pogodbe, zapis datuma 8. 4. 2020 v tožbi pa je bil pisna pomota.

50Pritožnica v pritožbi izpusti besedico "do", ki kaže na nedoločenost dogovora, saj A. A. po ugotovitvi sodišča prve stopnje ni zagotovil 1.000.000 trislojnih mask točno 6.4.2020. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno in poglobljeno (točka 68. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) ocenilo dokaz z e-sporočilom priče A. A. v povezavi z drugimi dokazi (izpovedbe priče A. A. in B. B. itd.) in na podlagi takšne dokazne ocene zaključilo, da ni bil dogovorjen fiksni rok dobave mask in tako pogodba ni bila razvezana po samem zakonu (prvi odstavek 104. člena OZ), pač pa bi morala tožnica dati toženki dodaten rok za izpolnitev (105. člen OZ), za kar ne trdi, da je storila. Posledično ne more zahtevati škode, ki naj bi ji nastala zaradi dobave mask 3 PLY 10.4. in ne 6.4. 2020. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (točka 73. obrazložitve), da je bila dobava mask 10. 4.2020 posledica izrednih razmer na trgu in nezmožnosti proizvajalca dosegati povpraševanje po maskah in torej izpolnitev 10. 4. 2020 namesto 6. 4. 2020 ni izvirala iz sfere tožene stranke, pač pa proizvajalca.

51Sodišče prve stopnje je navedlo še, da glede škode tožbeni zahtevek ni sklepčen, saj tožnica trditvenemu in dokaznemu bremenu v zvezi z višino škode ni zadostila. Ni podala trditvene podlage, po kakšnem ključu je izračunala transportne stroške, na kar jo je med postopkom na prvi stopnji opozorila tožena stranka. Pritožnica niti ne izpodbija, da zahtevana škoda ni bila izkazana po višini in je zato zahtevek neutemeljen.

52Glede škode v zvezi z maskami FFP-2 je tožnica navajala, da je bila upravičena odstopiti od pogodbe in preklicati naročilo zaradi zamude toženke pri dobavi na letališču na Kitajskem. Enako je za dobavo postavila fiksni rok 6. 4. 2020.

53Med strankama ni bilo sporno, da je bila predmet pogodbe 4 dobava 500.000 zaščitnih mask FFP2, ki pa jih tožena stranka tožeči ni dobavila, saj je tožeča stranka naročilo za nakup teh zaščitnih mask preklicala 12. 4. 2020 in sicer neposredno kitajskemu proizvajalcu. Tožeča stranka je kupnino za te maske, kot jo je zahteval proizvajalec na Kitajskem, temu plačala vnaprej in jo je proizvajalec po njenem preklicu naročila vrnil, vendar pa je zadržal 10 % zneska v višini 60.000 USD. Tožnica je trdila, da je ta škoda nastala zaradi toženkine nepravočasne dobave maske do 6.4. 2020 na letališče na Kitajskem.

54Tudi glede te zamude je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka ni uspela niti sklepčno zatrjevati še manj pa dokazati. Podobno kot pri maskah 3 PLY je ugotovilo, da ni bil dogovorjen fiksni dobavni rok 6. 4. 2020 na letališču na Kitajskem, torej ni bil dogovorjen kot bistvena sestavina pogodbe, saj je dokazni postopek pokazal, da tožena stranka na to ni pristala.

55Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da rok kot bistvena sestavina pogodbe 4 ni bil dogovorjen, zato bi morala tožeča stranka toženki dati dodaten primeren rok za izpolnitev, česar pa ni storila, pač pa je odstopila od pogodbe. Glede na to ni upravičena do povračila 60.000 USD, ki jih je proizvajalka na Kitajskem zadržala. To škodo si je povzročila sama tožnica. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da tožeča stranka do povračila tega zneska ni upravičena niti na podlagi določb o prenehanju pogodbe zaradi neizpolnitve niti na podlagi splošnih določb o povračilu škode zaradi kršitve pogodbenih obveznosti.

56Pritožbena navedba, da iz elektronske pošte priče A. A., ki naj bi po mnenju pritožnice deloval v imenu tožene stranke, čeprav nesporno ni bil pri njej zaposlen, izhaja, da"… lahko potrdijo do milijon 3 slojnih za 6.4." izhaja, da je bil med pravdnima strankama sklenjen fiksen rok za dobavo mask, ne drži. Pogodbe lahko sklepajo zgolj zakoniti zastopniki oziroma zaposleni pri gospodarski družbi. Nesporno A. A., kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, to ni bil. Drži, da je sodišče prve stopnje navedlo tudi, da so A. A. kot predstavnik družbe C. in tožena stranka delovali usklajeno in enotno, vendar pa to ne pomeni, da je imel A. A. pooblastilo, da bi zavezoval toženko in tako pritožbeni očitek protispisnosti ne drži. Pritožbena navedba, da je A. A. deloval v imenu tožene stranke in je imel v razmerju do tožeče najpomembnejšo vlogo, pa niso relevantne, dokler tožnica ne izkaže, na kakšni podlagi naj bi A. A. zavezal toženko.

57Vse družbe so pravne osebe (prvi odstavek 4. člena Zakona o gospodarskih družbah, v nadaljevanju ZGD-1). Kadar posle sklepajo pravne osebe, jih v njihovem imenu in za njihov račun sklepajo njihovi zakoniti zastopniki (prvi odstavek 32. člena ZGD-1) ali pooblaščeni zastopniki. Določba 69. člena OZ določa, da se pogodba, pa tudi drug pravni posel, lahko sklene tudi po zastopniku. Upravičenost za zastopanje temelji na zakonu, na drugem pravnem aktu ali na izjavi volje zastopanega (pooblastitev).

58OZ za gospodarske osebe ureja tudi institut pooblastila po zaposlitvi (80. člen) ozr. se uporabljajo pravila o splošnem pooblastilu (74. člen OZ). Upravičenje za zastopanje je upravičenje pooblaščenca, da v imenu in za račun pooblastitelja daje in sprejema izjave pravnoposlovne volje. Pravnoposlovna volja pa je izjava volje, ki je vsebina pravnega posla. Pooblastitev je zato pravni temelj, na podlagi katerega pooblaščenec pridobi upravičenje za zastopanje pooblastitelja. Upravičenje za zastopanje pooblastitelja (pooblastilo) pa je nujna predpostavka veljavnega zastopanja. Pogodba (oziroma drug pravni posel), ki jo sklene pooblaščenec v imenu in za račun pooblastitelja in v mejah svojih pooblastil, učinkuje neposredno za pooblastitelja - kot če bi pooblastitelj voljo, potrebno za sklenitev pogodbe, izjavil sam. V imenu pravne osebe pa lahko pooblastilo za zastopanje podeli njen korporacijski zastopnik.⁴ Pogodba, ki jo sklene neupravičena oseba (73. člen OZ) zavezuje sopogodbenika (tožečo stranko), če jo neupravičeno zastopani (tožena stranka) pozneje odobri.

59Tožnica ni izkazala, da je imel A. A. pooblastilo tožene stranke, da se v njenem imenu dogovori za fiksni rok pogodbe, pri tem pa je ključni dokaz po mnenju tožnice ravno sporočilo, ki ga je glede bistvene sestavine pogodbe o dobavi točno 6.4.2020 podal A. A., ki nesporno ni bil zakoniti zastopnik toženke, niti ni bil pri njej zaposlen, niti ni tožnica izkazala, da bi imel pooblastilo toženke za sklepanje pogodbe s takšno zavezo.

60. Glede pritožbenih trditev o kršitvi postopka

61Pritožba sodišču prve stopnje tudi očita, da je storilo več absolutno bistvenih kršitev določb postopka, in sicer, da naj bi bila obrazložitev izpodbijane sodbe tako pomanjkljiva, da ne vsebuje zadostne obrazložitve dokazne ocene ključnih dokazov, pri tem pa pritožnica takšnega očitka ne konkretizira. Poleg tega je povsem napačen, saj sodba sodišča prve stopnje obsega 38 strani (ožja obrazložitev z dokazno oceno 32 strani), v katerih zelo natančno opiše predložene dokaze in izpovedbe prič ter zakonitih zastopnikov in predloženih listin, ki jih tudi pravilno oceni, vsakega posebej in v medsebojni povezavi.

62Pritožbeni očitek, da iz dokazne ocene sodišča ni mogoče razbrati, katere dokaze je sodišče prve stopnje dejansko vpogledalo, je povsem pavšalen, saj je sodišče v dokaznem sklepu povzelo (točka 4. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), da je pregledalo vse dokaze, pri tem pa se je v posameznih delih obrazložitve posebej sklicevala na dokaze, ki so bili pomembni za njegovo odločitev. Pritožbeno sodišče opozarja, da sodišču ni treba niti izvesti vseh predlaganih dokazov, niti se do njih opredeliti, pač pa mora to storiti le glede tistih, ki so nosilni za njegovo odločitev. Zahteva po razumni in prepričljivi argumentaciji sodnih odločb je po ustaljeni ustavnosodni presoji bistven sestavni del poštenega postopka. Obrazložitev mora biti taka, da stranka lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo.⁵ Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave izhaja, da se mora sodišče opredeliti do navedb strank, ki so za odločitev bistvene.⁶ Ob tem je treba upoštevati, da se sodišče ni dolžno izrecno opredeliti do vseh relevantnih navedb stranke, pač pa je odgovor na posamezne navedbe stranke lahko konkludentno razviden tudi iz drugih navedb sodišča in (še posebej v primerih zelo obsežnega procesnega gradiva - kot je tudi v obravnavani zadevi) iz celotnega konteksta obrazložitve.

63Pritožba tudi očita, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo izpovedbe prič, ki jih je predlagala tožena stranka, na drugi strani pa je dokaze, ki jih je predlagala tožeča stranka, napačno označilo za neprepričljive z namenom ugodne rešitve spora za tožečo stranko, pri tem pa ne pojasni, kakšne naj bi bile te pristranosti ali nedoslednosti (razen pravne narave pogodbe, kar pa ni bistveno za presojanje pritožbenih navedb), zato jih pritožbeno sodišče ne more obravnavati.

64. Sklepno

65Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).⁷ V kolikor pritožnica morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.

66Pritožba tožeče stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

67Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora pa toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka in sama nosi svoje stroške pritožbe (154. in 165. člen ZPP). Stroške toženke je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Potrebni stroški tožene stranke tako znašajo 2.250 točk za nagrado za odgovor na pravno sredstvo (tar. št. 21/1 OT), 2 ozr. 1 odstotka materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 odstotkov DDV na odvetniške storitve, skupaj torej 1.670,79 EUR.

¹ Plavšak,N. Komentar 459.člen Obligacijskega zakonika, poglavje 1.12.2.3., E-paket Obligacije z e-komentarjem OZ, Tax-Fin-Lex.
² Plavšak,N. Komentar 459.člen Obligacijskega zakonika, poglavje 1.9.4.4., E-paket Obligacije z e-komentarjem OZ, Tax-Fin-Lex.
³ Glej tudi VSL I Cpg 1581/2014.
⁴ Plavšak, N. Komentar 74 .člen Obligacijskega zakonika, poglavje 9.11.1., E-paket Obligacije z e-komentarjem OZ, Tax-Fin-Lex.
⁵ Glej tudi VS RS Sodba II Ips 820/2008.
⁶ Prim. sklep Ustavnega sodišča RS Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003.
⁷ Tako se ni izrekalo o tem, katera od stranka je bila večji strokovnjak na področju uvoza medicinske in zaščitne opreme, o razlogih za odstop od pogodbe, itd.