460. člen OZ

Sodišče je izhajalo iz zdravorazumske predpostavke, da so bili „razni tujki“ oziroma „delci in nečistoče“ ter „črna plesen“, s katerimi naj bi bilo okvarjenih 90 % pošiljke, pri običajnem pregledu opazni, sploh na ozadju dobavljenega – belega kristalnega sladkorja. V teh okoliščinah je bilo trditveno breme na toženki, zakaj naj bi bile zatrjevane nečistoče, delci in tujki v sladkorju takšni, da se jih pri običajnem pregledu ne bi videlo. O njem se pritožbeno sodišče strinja, da je bil tak, kot ga je opredelilo sodišče prve stopnje. Od pošiljke 300 vreč bi bilo treba vsaj kakšno odpreti. Kadar je dobavljena velika količina, kupcu ni treba pregledati vsega blaga, ampak lahko pregled omeji na reprezentativen naključni test. To velja, tudi če vzorec po tem ni več uporaben, kot npr. pri odprtju pločevinke ali odtajanju zamrznjenega blaga.

S pogodbo je nedopustno izključiti prodajalčevo odgovornost za pogodbeno dogovorjene lastnosti kupljene stvari. Takšne določbe bi bile v medsebojnem nasprotju, prav tako bi prodajalcu omogočile postopati nemoralno in kupca izigrati. Ne držijo zatrjevanja toženca v odgovoru na pritožbo, da pogodbeno dogovorjeno število opravljenih delovnih ur niti ni bistveno. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je (predvsem oziroma tudi) zaradi oglaševane in pogodbeno dogovorjene nizke količine delovnih ur, kupec lahko upravičeno pričakoval (boljše oziroma izpravno) stanje traktorja. Še posebej se ta lastnost za bistveno izkaže, ker gre za rabljen traktor.

Prodajna pogodba je bila sklenjena šele s sprejemom tožnikove ponudbe dne 17. 8. 2021 (prim. določbo prvega odstavka 28. člena OZ), kar pritožbeno ni sporno. Določbo prvega odstavka 460. člena OZ je treba ob takšnem načinu sklenitve prodajne pogodbe razlagati tako, da toženka kot prodajalka odgovarja le za tiste stvarne napake, za katere tožnik ni vedel oziroma ni mogel vedeti ob oddaji zavezujoče ponudbe za nakup posameznih delov stavbe. Namen navedene določbe je namreč v izključitvi prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake, s katerimi je kupec seznanjen (in je nanje s tem pristal) v trenutku, ko odda zavezujočo pravnoposlovno izjavo volje za sklenitev prodajne pogodbe. V konkretnem primeru je bilo to takrat, ko je tožnik oddal zavezujočo ponudbo za nakup.

Dodajanje vode so odrejale osebe, ki so izvajale betoniranje. Ni naloga voznikov, da preverjajo, ali ima oseba, ki prevzema beton na gradbišču in dejansko nastopa kot prevzemnik betona, pooblastilo za odrejanje dodajanja vode. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je bila tožena stranka seznanjena, da vode ne sme dodajati (izrecen zapis na dobavnicah, pa tudi v tehničnem listu kvarčnega posipa je zapisano, da mora biti vodocementno razmerje čim manjše). Tudi če dodajanja vode ni odredila sama, ampak so to odredili njeni podizvajalci, to ne spremeni zaključka, da je v razmerju do tožeče stranke odgovornost za dodajanje vode v njeni sferi.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je šlo v konkretnem primeru za napako, ker kamen ni imel takšnih značilnosti, kot je bilo med strankama dogovorjeno, pri čemer toženka pred sklenitvijo pogodbe ni bila opozorjena na obstoj kalcitnih žil, je neutemeljeno zatrjevanje, da je sodišče napačno brez sodelovanja izvedenca kamnoseške stroke ocenilo, da gre za napako. Neutemeljena pa je tudi navedba, da za stvarno napako sploh ne gre. Toženka se je res odločila za kamen Paradizo Classico, ki ga je imela konkretno pred seboj, vendar, kot je bilo že obrazloženo, je sodišče ugotovilo, da sporna plošča ni bila očiščena, toženka ter njen sin tudi nista videla njene hrbtne strani ter kalcitne žile takrat niso bile opazne, zato je neutemeljena navedba, da je odveč govoriti o opustitvi predpogodbene dolžnosti informiranja.

Določila prvega odstavka 458. člena OZ izrecno določajo, da prodajalec za stvarne napake, ki jih je stvar imela takrat, ko je nevarnost prešla na kupca, odgovarja ne glede na to, ali mu je bilo to znano ali ne. Torej ne glede na krivdo. Zato pa toženčeva (ne)skrbnosti ob nakupu in nadaljnji prodaji leasingodajalcu ni pravno pomembna in ga ne razbremenjuje odgovornosti za stvarne napake vozila. Nevarnost preide na kupca v trenutku izročitve predmeta v posest in neodvisno od trenutka prehoda lastninske pravice. Res se je sodna praksa in sodna teorija že v času bistveno pred tožnikovo vložitvijo tožbe izrekla, da o znižanju kupnine ni mogoče odločiti kot o predhodnem vprašanju. Gre za oblikovalno pravico, ki jo je mogoče uresničiti s tožbo z oblikovalnim zahtevkom in o njej odločiti z oblikovalno sodbo. Zahtevek za znižanje kupnine je oblikovalen. Usmerjen je k prilagoditvi cene zmanjšani vrednosti stvari, ki je posledica stvarnih napak. Če pogodbeni stranki ne dosežeta sporazuma o znižanju kupnine, jo sodišče zniža za razliko med vrednostjo stvari brez napake in med vrednostjo stvari z napako v času sklenitve pogodbe. Zato pa je pred zahtevkom za vračilo preplačane kup

Toženi stranki sta posredovali vso dokumentacijo in podatke, ki jih je želela tožeča stranka in slednja z njo tudi razpolaga, tožeča stranka pa je imela tudi možnost preveriti situacijo glede odprtih sodnih postopkov pri odvetniku G. Pogodbo o prenosu poslovnih deležev v družbi P. d.o.o. je pripravila tožeča stranka. Upoštevaje dejstvo, da je tožeča stranka razpolagala s poročili odvetnika o stanju zadev, ki so vsebovala tudi omenjeno pravdno zadevo, je neutemeljeno v breme tožene stranke šteti pogodbo, v kateri sama tožeča stranka ni navedla te pravdne zadeve. Tudi sicer pa pritožba ne pojasni, kako bi ugotovitve o dejavnosti tožeče stranke v smislu drugega odstavka 460. člena OZ vplivale na izpodbijano odločitev, glede na to, da je sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka ravnala izrazito neskrbno. Že upoštevaje osnovni kriterij skrbnosti v lastnih zadevah sodišče prve stopnje tožeči stranki utemeljeno očita neskrbnost tudi zaradi ugotovitve, da predmetni poslovni prostori v času sklepanja pogodbe niso bili vpisani v zemljiško knjigo, zaradi česar je pri preverjanju dejanskega in pravnega stanja nepremičnine upravičeno pričakovati, da bo stranka še bolj previdna. V zvezi

V času vložitve tožbe, s katero je bil postavljen le denarni zahtevek, ni bilo enotne sodne prakse glede vprašanja, ali je treba jamčevalni zahtevek za znižanje kupnine uveljavljati z oblikovalnim zahtevkom ali zadostuje zgolj dajatveni, zato tožnice, ki je zahtevek prilagodila kasneje, ne more zadeti sankcija prekluzije.

Pravnomočnost pomeni vezanost strank in sodišča na vsebino sodne odločbe.Sodišče o tem vprašanju ne more ponovno odločati, saj tisto, o čemer je bilo odločeno, šteje za resnico. Stranke zato zadane prekluzija glede vseh dejstev, ki so do takrat že obstajala. Teh dejstev, razen v okviru obnove postopka in pod pogoji, določenimi za ta postopek, stranke po pravnomočnosti ne morejo več uveljavljati. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaključka, da toženi stranki ni bilo mogoče očitati nepoštenosti pri sklepanju nične prodajne pogodbe odločilo, da tožeči stranki zamudne obresti pripadajo (šele) od vložitve zahtevka (in ne že od plačila kupnine), s čimer je dejansko odločilo v prid toženi stranki.

Čeprav oblikovalni tožbeni zahtevek ni bil postavljen že ob vložitvi tožbe, temveč šele kasneje, tožnika ne more zadeti sankcija prekluzije. V času vložitve tožbe, s katero je bil postavljen le denarni zahtevek, ni bilo enotne sodne prakse glede vprašanja, ali je treba jamčevalni zahtevek za znižanje kupnine uveljavljati z oblikovalnim zahtevkom ali zadostuje zgolj dajatveni.

Sodišče druge stopnje pazi na pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti, zato ni relevantno, če je tudi sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev na določilo o znižanju kupnine, saj iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da so izpolnjene predpostavke za uveljavitev jamčevalnega zahtevka za povračilo stroškov odprave stvarnih napak in da tožnik zahteva povračilo stroškov odprave napak, ker toženka napak ni odpravila v danem roku.

Ugotovitev, da je bilo tožniku znano leto proizvodnje vozila, utemeljuje sklep, da je privolil, da kupi stvar s takimi lastnostmi. To dejstvo je tista pravotvorna okoliščina, ki glede na ureditev jamčevanja za stvarne napake ustanavlja ali ukinja tožnikovo pravico na podlagi 468. člena Obligacijskega zakonika.

Če so bila (med prekinitvijo) v pritožbenem postopku opravljena vsa procesna dejanja strank oziroma so potekli vsi roki zanje, sme pritožbeno sodišče izdati odločbo. V dvomu se šteje, da mora biti stvar v brezhibnem stanju. Stranki se lahko dogovorita tudi drugače. Stvar pa je v brezhibnem stanju takrat, ko nima stvarnih in pravnih napak. Stvar je obremenjena s stvarno napako, kadar v kvalitativnem smislu negativno odstopa od dogovorjenih lastnosti, če pa teh ni bilo, pa od običajnih lastnosti stvari take vrste. Pravočasnost graje se meri glede na datum opravljenega prevzema, zato je sklicevanje na končni obračun kot datum pravočasnosti graje stvarnih napak vsekakor napačno. Da bi bilo mogoče ugotavljati, ali lastnost stvari odstopa od dogovorjenih lastnosti, je treba ugotoviti, kaj sta se stranki pogodbe pravzaprav dogovorili, tj. kakšna je bila njuna pogodbena volja. V kolikor stranki na pogodbeni ravni nista določili lastnosti stvari, pa je treba ugotoviti, ali lastnost stvari odstopa od običajnih lastnosti (takih) stvari v poslovnem prometu. Študije strokovnjakov, ki so jih stranke pred ali med pravdo same angažirale, nimajo značaja izvedenskih

Napaka, ki se pojavi pri zagonu stroja, se nanaša na stroj sam oziroma na njegovo delovanje. Takšna napaka ne more biti avtomatsko označena kot vidna napaka, saj ni mogoče zahtevati od kupca, da mora ob običajnem ogledu stvari zahtevati tudi zagon določene naprave. Ni mogoče zaključiti, da telefonski klic oziroma ustno obvestilo o napaki na splošno ne zadostuje kot primeren način uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov v gospodarskih pogodbah.

Ker je bila ob postavitvi zahtevka izbrana oblika pravnega varstva (denarni zahtevek) skladna z uveljavljeno sodno prakso, uveljavitev zahteve po nujnem tožbenem uveljavljanju zahtevka za znižanje kupnine, ki izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča, izdane v času pritožbenega odločanja, pa bi vodila k zavrnitvi zahtevka, je treba dopustiti odločanje o denarnem zahtevku. Zaradi obremenjenosti (bivalnega dela) stanovanja s hrupom, ki presega maksimalno dovoljene meje hrupa v stanovanjih, in do katerega prihaja zaradi obratovanja trgovine v prostorih pod stanovanjem v jutranjem času ob dneh, ko je trgovina odprta, stanovanje nima lastnosti, ki so potrebne za njegovo običajno rabo. Izbira jamčevalne sankcije je v domeni kupca. Kot izhodišče velja le, naj se pogodba v čim večji možni meri ohrani, to pa sta tožnika upoštevala.

Kot je pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, je potrebno v vsakem konkretnem primeru presoditi ali okoliščine primera utemeljujejo sklep, da javno-pravna omejitev predstavlja pravno napako. Okoliščine obravnavanega primera, ki jih je prvostopenjsko sodišče obširno opisalo na 8, 9 in 10 strani sodbe in jih pritožbeno sodišče sprejema, pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne utemeljujejo sklepa, da javno-pravna omejitev predstavlja pravno napako.

S stališčem pritožbe, da pravice do povračila nepremoženjske škode v primeru pogodbene odškodninske obveznosti nikoli ni mogoče priznati, se pritožbeno sodišče ne strinja.

Prvi odstavek 460. člena OZ določa, da prodajalec ne odgovarja za napako po 1. točki 459. člena OZ (t.j. če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za njeno običajno rabo ali za promet), če je bila ta ob sklenitvi pogodbe kupcu znana ali mu ni mogla ostati neznana. Smisel te določbe je, da prodajalec za napako ne odgovarja, če je kupec vanjo privolil oziroma drugače, če je kupec ob sklenitvi pogodbe privolil, da kupi stvar s takšnimi lastnostmi, ne gre za napako in posledično ni podana odgovornost prodajalca.

Če sodišče prepis zvočnega posnetka stranki vroči šele s sodbo, gre za kršitev 125a. člena ZPP. Vendar je ta kršitev relativne narave. Pritožnik mora zato zatrjevati, da mu je bila odvzeta možnost ugovora zoper prepis. Ker pa je ugovor omejen na pravilnost prepisa (skladnost prepisa s posnetkom), mora zatrjevati tudi to neskladnost. V nasprotju z dopolnjevanjem trditvene podlage, sodišče v primeru pomanjkljivo predlaganega dokaza (vpogled v drug spis) ni dolžno v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati pritožnika naj dokazni predlog ustrezno substancira. Tega niti ne sme storiti, saj bi takšna aktivnost sodišča presegala pooblastilo 285. člena ZPP in pomenila kršitev razpravnega načela.

Toženec je ves čas vedel in imel namen, da proda stavbo kot celoto s posameznimi stanovanjskimi enotami izraženimi v deležih, vedel, da ima ustrezna dovoljenja zgolj za izgradnjo enostanovanjske hiše, ob tem pa je v prodajni pogodbi opredelil kot predmet prodaje stanovanje in tako tudi oglaševal svojo ponudbo. Kupljena stanovanja so torej obremenjena s stvarno napako, ker nimajo ne dogovorjenih lastnosti in tudi ne tistih lastnosti, ki so potrebne za njihovo običajno rabo in promet (kar izhaja iz odrejenih ukrepov in upravnih odločb). Kupci se ne bodo mogli vpisati v zemljiško knjigo kot lastniki točno določenih delov stavbe (stanovanj), ki so v kupoprodajnih pogodbah izrecno opisana in je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje o obstoju pravnih napak.