465. člen OZ

Nepomembni so pritožbeni očitki, s katerimi pritožnica graja ugotovitve o njeni (ne)skrbnosti ob nakupu vozila. Sodišče prve stopnje zahtevka ni zavrnilo zato, ker bi napako ocenilo za očitno in s tem takšno, da bi jo tožeča stranka morala opaziti pri pregledu vozila in poizkusni vožnji. Skrbnost je omenilo le v zvezi z ugotovitvijo, da bi tožeča stranka, ki se poklicno ukvarja z dejavnostjo prodaje avtomobilov, na servisnih listkih morala opaziti zapis o morebitnem popravilu motorja. To lahko velja le za primer, če bi tak zapis obstajal, kar pa po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni.

Običajne lastnosti kupljene stvari pomenijo tudi skladnost s tehničnimi predpisi, v konkretnem primeru za prodajo na trgu EU torej z Uredbo 2016/2045. Mogoče pa je, da se stranke dogovorijo, da ima stvar boljše oziroma slabše lastnosti od tistih, ki so običajne za stvari take vrste (3. točka 459. člena OZ).

Namen pravočasnega obvestila o stvarni napaki na stvari je v tem, da prodajalcu omogoči, da se z napako seznani in ugotovi vzrok zanjo. Pravočasno obvestilo je namenjeno zaščiti prodajalčevega interesa, ki se lahko razbremeni odgovornosti, če dokaže, da vzrok za napako ne izvira iz njegove sfere. Zato ima upravičen interes, da za napako izve in ugotovi vzrok zanjo. Ko je tožnica toženko in ostale dobavitelje obvestila o napakah na končnih proizvodih, je zadostila temu namenu, čeprav takrat še ni bilo znano, v katerem delu je vzrok za napako. Toženki je bilo omogočeno sodelovanje pri testiranjih, s katerimi se je odkril vzrok napake. Ko pa se je tekom testiranj razjasnilo, da je vzrok puščanja pijač v toženkinih pokrovčkih, saj niso tesnili v kombinaciji s katerokoli plastenko, toženki ni moglo ostati neznano, da so njeni pokrovčki neustrezni in imajo napako. Ker je bila toženka prisotna ob testiranjih in o rezultatih tudi sproti obveščena, na pravice kupca ne vpliva dejstvo, da je bil toženki uradni reklamacijski zapisnik poslan šele 20 dni po njegovi sestavi.

Revizija se dopusti glede vprašanja: ali prodajalec za napake po določilih 465. člena OZ odgovarja tudi, če je za napako izvedel ali bi zanjo moral vedeti šele več kot 6 mesecev po sklenitvi prodajne pogodbe in izročitvi stvari kupcu oziroma po izteku daljšega jamčevalnega roka, v kolikor je bil s prodajno pogodbo dogovorjen daljši jamčevalni rok?

Pravilno je sodišče ugotovilo, da je prvo tožena stranka prodajalec vozila, tožeča stranka pa kupec, ter da je glede na določbo 468. člena OZ, ki daje kupcu pravico, da jamčevalni zahtevek uveljavlja od prodajalca, prvo tožena stranka kot prodajalec pasivno legitimirana v tem postopku. Prvo toženi stranki je bila skrita napaka na vozilu tožeče stranke znana še preden je do okvare vozila prišlo in je podana njena odgovornost za škodo, ki je posledica te skrite stvarne napake. Obligacijski zakon za uporabo 465. člena ne določa pogoja, da bi morala biti prodajalcu napaka znana že ob prodaji oziroma izročitvi stvari, kot to skuša v pritožbi prikazati prvo tožena stranka.

Sposobnost stroja za preverjanje pristnosti bankovcev predstavlja tehnično karakteristiko stroja, ki je gotovo odvisna od tehničnega ustroja oziroma njegove programske opreme, ki stroju zagotavlja njegovo funkcionalnost, zato za ugotovitev stvarne napake tehnične narave in glede na obrazložene in dokazno podprte trditve tožene stranke, da gre pri dobavljenih strojih za OEM verzijo stroja, ki je izkazano prestal testiranje ECB, ne more biti odločilna okoliščina, da stroji družbe A., ki jih je dobavila tožena stranka, niso bili na seznamu ECB kot stroji z opravljenim 100% testom evro detekcije. Ker je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, je odpadla potreba po odločanju o pobotnem ugovoru tožene stranke. Pogoj za odločanje, ali obstoji terjatev tožene stranke iz naslova pobota, ki jo tožena stranka uveljavlja kot obrambno sredstvo zoper tožbeni zahtevek, je, da se ugotovi utemeljenost tožbenega zahtevka. Glede na zavrnitev tožbenega zahtevka pobotni ugovor ni (več) predmet presoje in odločitve. Temu ustrezno sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožeča stranka za pritožbo, s katero izpodbija odločite

Gre le za (formalno) napačno pravno kvalifikacijo kršitve, ki po svoji vsebini (op. ta je bistvena) pomeni utemeljen očitek absolutne bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, za katero se domneva vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Predmetni drugi razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, ki bi bil sicer v primeru, če v zvezi s prvim razlogom (glej obrazložitev zgoraj) ne bi bila podana kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zares odvečen, je torej obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnik bi ob izpolnjevanju pogodbe, torej ob izročitvi stanovanja brez lesenega dela kuhinje, lahko izbral na eni strani med odklonitvijo izpolnitve in zahtevkom za izpolnitev pogodbe ter na drugi strani med sprejemom take izpolnitve in uveljavljanjem ustreznih jamčevalnih sankcij. Tožnik je izpolnitev sprejel, kar potrjuje primopredajni zapisnik, prav tako pa tožnik navedbe toženke, da je izpolnitev sprejel brez pripomb, ni prerekal. Ker je tožnik izpolnitev sprejel, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zaključilo, da je posledično možnost uveljavljanja pravnih posledic zaradi delne neizpolnitve izgubil. S sprejemom izpolnitve je imel možnost uveljavljati jamčevalne zahtevke zaradi napak. Glede na to, da iz primopredajnega zapisnika izhaja, da sta pravdni stranki ob prevzemu nepremičnine ugotovili, da je nepremičnina v stanju, kot je bilo dogovorjeno s prodajno pogodbo, v normalnem stanju glede na starost in običajno rabo in da se v nepremičnini nahaja oprema, kot je bilo dogovorjeno, tožnik ni ravnal skladno z drugim odstavkom 461. člena OZ, ker zatrjevane očitne stvarne napake (kar manjkajoči leseni kuhinjski elementi so) ni grajal. Ker tako ni ravnal, je i

Tožena stranka je v procesni pobot uveljavljala škodo (izgubljeni dobiček), ki naj bi ji nastala zaradi zatrjevane stvarne napake tožeče stranke, zaradi česar naj ne bi dobila od tretjega (svoje sopogodbenice) v celoti plačila za svoje delo. Gre za t. i. škodo zaradi zaupanja (ki obsega tudi izgubljeni dobiček) in ne za refleksno škodo, ki nastane zaradi napake stvari na drugih pravnih dobrinah, torej izven sfere predmeta izpolnitve (tretji odstavek 468. člena OZ). Škodo zaradi zaupanja pa lahko kupec uveljavlja od prodajalca le, če so izpolnjene enake predpostavke kot za jamčevalne zahtevke za stvarne napake.

Pritožba sama pove, da mora sodišče prve stopnje najkasneje v sodbi obrazložiti, zakaj je določene dokazne predloge zavrnilo. Pritožba tudi sama pove, da je sodišče prve stopnje takšno obrazložitev podalo. Z izvlečki zgolj posameznih točk obrazložitve izpodbijane sodbe in pritožbeno osredinjenje na njih, pritožba ne more biti uspešna, saj izpodbijana sodba kot celota v ožjem obrazložilnem delu (od 13. točke dalje) na podlagi dokazne ocene vseh izvedenih dokazov utemeljeno razloguje, da tožeči stranki ni bil prodan tiskarski stroj s stvarno napako niti ni bila pri sklepanju prodajne pogodbe prevarana. Tožeča stranka kot strokovnjak na področju trgovanja s tiskarskimi stroji je opustila potrebno skrbnost pri pregledu stroja (6. člena OZ) in če bi bila dovolj skrbna, bi lahko ugotovila, da se ji prodaja stroj proizvajalca W. in ne proizvajalca R. in po stališču pritožbenega sodišča se zaradi opustitve skrbnega pregleda, ki se od nje kot profesionalnega kupca pričakuje, ne more sklicevati na to, da je bila s strani tožene stranke namenoma povzročena zmota.

Če ima kupec možnost ugotoviti stvarne napake, se na določbo tretjega odstavka 461. člena OZ ne more sklicevati. Določba je namreč namenjena urejanju tistih položajev, ko kupec zaradi načina transporta (na primer kontejnerski prevoz, originalna embalaža,...) nima možnosti, da bi pregledal tovor, preden ta prispe do končnega kupca. Tožeča stranka ni navedla nobenih posebnih okoliščin, na podlagi katerih bi se vzpostavila obveznost toženca, da še dodatno nadzoruje avtobus, ki je shranjen na servisu, in preverja, ali morda kaj manjka. Le če taka obveznost obstaja, pa je mogoč zaključek, da bi toženec moral vedeti za napake. Splošno sklepanje ni dovolj.

Sodišče prve stopnje je posredno odgovorilo tudi na trditev tožeče stranke, da je tožena stranka za obstoj napake vedela oziroma da ji le-ta ni mogla biti neznana. To trditev je tožeča stranka utemeljevala z navedbami, da sta bili obe napaki navzven povsem jasno in takoj prepoznavni in da je tožena stranka očitno uporabila več različnih fontov za graviranje številk, zato bi že pred odpremo vratc morala vedeti za opisane napake oziroma ji le-te v nobenem primeru niso mogle ostati neznane. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi povzelo trditev tožene stranke, da je "gravuro za toženo stranko delal podizvajalec in da tožena stranka ni pregledovala posameznih vratic". Tem trditvam tožeča stranka ni nasprotovala oziroma ni dopolnila svojih trditev o tem, zakaj kljub temu meni, da je tožena stranka za napake vedela oziroma bi morala vedeti. Zgolj dejstvo, da je napaka očitna, še ne zadostuje za zaključek, da je izvajalec zanjo vedel. Že navedeno stališče prvostopnega sodišča, ki mu pritožba ne nasprotuje, da je bilo opisane napake najlažje ugotoviti pri sestavljanju sefov v sete oziroma pri montaži vrat v sefe v setu (saj se je razlika v gravuri in eloksaciji gotovo najlažje opazila o

Tožeča stranka ob pregledu del (dobave in montaže vrat in oken), ki je bil opravljen v navzočnosti obeh strank, zatrjevanih očitnih napak ni grajala, pač pa je zapisnik, iz katerega izrecno izhaja, da so bila dela pravilno izvedena in da niso bile ugotovljene nobene napake, podpisala. Zato je izgubila pravico do uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov.

Prepričljivi so argumenti sodišča prve stopnje, da bi morala pritožnica vedenje tožeče stranke o napaki na stvari zatrjevati glede na konkretno blago, torej blago, ki je bilo dobavljeno v konkretnih mesecih. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo na dolgotrajno sodelovanje med pravdnima strankama. Zakon zahteva, da kupec prodajalca o skriti napaki nemudoma obvesti, ker je prodajna pogodba gospodarska pogodba. Nemudoma je vsekakor pred iztekom osmih dni, kolikor znaša rok za obvestilo o skriti napaki pri negospodarski prodajni pogodbi.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da je določilo 465. člena OZ, ki ureja primere, ko je prodajalec vedel za napako, specialno, zato kupca zahtevka ne bi izgubila niti v primeru zamude roka za notifikacijo ali grajanje napak, res pa v sodni praksi in teoriji še ni izoblikovanega enotnega stališča o časovni zamejenosti uveljavljanja napake. Priporočilo o dveletnem roku, ki ga v pritožbah ponujata pritožnika, bi lahko bilo sprejemljivo le glede roka za notifikacijo napak, nedvomno pa je tak rok prekratek glede grajanja napak, saj se sicer položaj kupcev v primeru dobrovernih ali nedobrovernih prodajalcev sploh ne bi razlikoval. Pravilnejša se zdi razlaga, da se v takem primeru prekluzivni rok ne uporabi in torej, če sodišče ugotovi, da je kršitelj za napako vedel ali bi moral vedeti, to nima pravnih posledic in ne vpliva na začetek teka roka za sodno uveljavitev strankinih pravic, ki jih ta uveljavlja v splošnem zastaralnem roku.

Prodajalec stanovanja odgovarja za skrite napake, ki se pokažejo v dveh letih od prevzema (daljši je rok za napake v solidnosti zgradbe). Kupec mora prodajalca pisno obvestiti o skritih napakah najkasneje v dveh mesecih, šteto od dneva, ko je napako ugotovil (pri napakah v solidnosti zgradbe velja daljši rok), sicer izgubi pravico sklicevati se na to napako.

Če stranka pristane na določilo videno-kupljeno, potem je jamčevanje za stvarne napake zoženo na dejanski stan, ko je napaka skrita, prodajalec pa je zanjo vedel, a jo je kupcu zamolčal. Nesporno je bilo ugotovljeno, da je imelo vozilo v trenutku nakupa vozila s strani tožeče stranke, prevoženih najmanj 240.000 km. Gre torej za stvarno napako. Tožeča stranka je bila z njo seznanjena ob pregledu vozila v zvezi z okvaro motorja, v oktobru 2014. Nesporno o tej napaki toženca ni obvestila, zato je izgubila pravico sklicevati se na to napako (prvi odstavek 462. člena OZ), razen, če bi izkazala, da je bila prodajalcu (tožencu) ta napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana (drugi odstavek 465. člena OZ) oziroma ob upoštevanju klavzule videno – kupljeno, le v primeru, da je toženec zanjo vedel, a jo je kupcu (tožeči stranki) zamolčal. Tega pa tožeči stranki s stopnjo prepričanja ni uspelo izkazati.

Tožena stranka trditev o pravilnem oziroma pravočasnem grajanju stvarne napake sploh ni podala. Iz tega razloga tudi ni več bistveno, ali zatrjevana stvarna napaka v resnici obstoji. Ker tožena stranka ni bila uspešna že pri zagotavljanju konkretne trditvene podlage za njeno obrambo proti vtoževanemu plačilu, izostalih trditev pa ne more nadomestiti s predlaganimi dokazi, soidšče prve stopnje pravilno ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem strojne stroke ter zaslišanja priče M. I. Protispisnost v zvezi z izpovedbo omenjene priče ni podana, saj se pritožbeni očitek tožene stranke ne nanaša na napako tehnično-prenosne narave, pač pa na rezultat sodniškega sklepanja. Tožena stranka v zvezi z izpovedbo omenjene priče sodišču prve stopnje pravzaprav očita napačno dokazno oceno, kar pa v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog.

Po določbi 465. člena OZ kupec ne izgubi pravice sklicevati se na kakšno napako niti tedaj, ko ni izpolnil svoje obveznosti, da bi bil stvar nemudoma pregledal, ali obveznosti, da bi bil v določenem roku obvestil prodajalca o napaki, in niti tedaj, ko se je napaka pokazala šele po šestih mesecih od izročitve stvari, če je bila prodajalcu napaka znana ali mu ni mogla ostati napaka neznana.