UPRS Sodba III U 77/2021-22

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške postopka.

Povzetek izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi na premičnine

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) je s sklepom o davčni izvršbi na premičnine, št. DT 4934-137423/2019-1 z dne 25. 9. 2019 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), odločila, da se zoper A. A. (v nadaljevanju A. A.) opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki znaša na dan 25. 9. 2019 glavnico v višini 68.665,26 EUR, zamudne obresti v višini 34.681,52 EUR in stroške davčne izvršbe v višini 50,00 EUR, torej skupaj v višini 103.396,78 EUR (1. točka izreka). Določila je, da se neporavnane obveznosti vplačajo na prehodni podračun FURS, od označenih zneskov glavnic pa je treba obračunati in plačati nadaljnje zamudne obresti za obdobje od 26. 9. 2019 do vključno dneva plačila posamezne obveznosti (2. točka izreka). V nadaljevanju izreka sklepa je FURS v tabeli navedla izvršilne naslove, iz katerih izhajajo A. A. neporavnane obveznosti, datum njihove izvršljivosti, glavnice po posameznih izvršilnih naslovih in obresti od teh glavnic, posebej pa je še navedeno ali se od zneska glavnic obračunavajo zamudne obresti. FURS je določila, da se davčna izvršba opravi z rubežem, cenitvijo in s prodajo premičnin, ki so v lasti oziroma posesti A. A. in se nahajajo kjerkoli, predvsem na njegovem naslovu, rubež pa zajema vse njegove premičnine, razen predmetov, ki so po določbi 177. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izvzeti iz izvršbe (3. točka izreka). Vse stroške davčne izvršbe plača A. A. (4. točka izreka), morebitna pritožba pa ne zadrži začete izvršbe (5. točka izreka).

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa FURS pojasnjuje, da iz njene knjigovodske evidence izhaja, da A. A. ni v roku poravnal prej navedenih obveznosti in je zato zoper njega na podlagi 143. člena ZDavP-2 začela davčno izvršbo. V nadaljevanju citira določbe ZDavP-2, ki so relevantne za obračun zamudnih obresti in za odmero stroškov postopka, pojasnjuje pa tudi vrstni red poravnave obveznosti.

Povzetek drugostopenjske odločbe

3A. A. je zoper izpodbijani sklep vložil pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. DT-499-29-302/2020-2 z dne 15. 10. 2020, zavrnilo kot neutemeljeno. V obrazložitvi svoje odločitve navaja, da ima izpodbijani sklep vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. Ugotavlja, da je FURS stroške izpodbijanega sklepa navedel tako v 1. točki izreka sklepa, kot tudi pod zap. št. 1 tabele v 2. točki, ki pa so bili v skladu z določbo prvega odstavka 152. člena ZDavP-2 v zvezi s 66. členom Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (Pravilnik) pravilno obračunani zgolj enkrat. Ta nepravilnost po presoji drugostopenjskega organa ni takšna, da bi imela za posledico nezakonitost izpodbijanega sklepa.

4Drugostopenjski organ zavrača A. A. pritožbene navedbe, da je izpodbijani sklep nezakonit iz razloga absolutnega zastaranja. ZDavP-2 ureja zastaranje davčnih obveznosti v petem podpoglavju VII. poglavja (Izpolnitev davčnih obveznosti). Citira določbi tretjega odstavka 125. člena in 126. člena ZDavP-2 ter dodaja, da je bil z 9. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 111/2013; ZDavP-2G) 126. členu dodan novi peti odstavek, ki določa, da se zastaranje pravice do izterjave zadrži za čas, ko davčni organ zaradi zakonskih razlogov ali teka sodnih postopkov ne more opraviti davčne izvršbe. Čas, ki je pretekel pred zadržanjem, se všteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon. Hkrati se je tedaj spremenil dotedanji peti odstavek, ki je do tedaj določal, da ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začela teči, naslednji, šesti odstavek pa določal, da ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začela teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano; v tem primeru se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega roka, kar je v nasprotju s pretrganjem zastaranja, ki vpliva tudi na desetletni absolutni zastaralni rok. Ob upoštevanju navedenih zakonskih določb drugostopenjski organ meni, da je pomembno, da posamezna obveznost do 1. 1. 2014 še ni zastarala. Kolikor je obveznost do tega dne po do tedaj veljavnih predpisih zastarala, ne more oživeti s spremembo 126. člena ZDavP-2. Po spremenjenem 126. členu ZDavP-2 tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, o katerem je bil dolžnik obveščen (drugi odstavek); po pretrganju pa začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon (četrti odstavek).

5Po presoji drugostopenjskega organa je treba v postopku davčne izvršbe smiselno upoštevati tudi določbo 131. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), po kateri zoper insolventnega dolžnika ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi ali zavarovanju. Davčni organ torej v času trajanja postopka osebnega stečaja ne more izdati sklepa o davčni izvršbi in s tem začeti postopka davčne izvršbe. Z začetkom postopka zaradi insolventnosti namreč nastane pravna ovira (negativna procesna predpostavka) za dovolitev izvršbe, kar pomeni, da se obveznosti v času trajanja stečajnega postopka (v konkretnem primeru od dne 18. 11. 2013 do dne 8. 9. 2015) ne morejo izvrševati. Posledično to pomeni, da zastaranje v skladu z zgoraj navedenimi določbami ZDavP-2 v tem času ne teče in se lahko nadaljuje šele, ko je stečajni postopek pravnomočno končan.

6Drugostopenjski organ ugotavlja, da je bila A. A. za obveznost iz naslova DDV za obdobje od 1. 1. 2002 do 31. 12. 2004 najprej izdana odmerna odločba z dne 10. 7. 2004, ki je bila v pritožbenem postopku odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek. V ponovnem postopku mu je bila izdana nova odmerna odločba z dne 24. 10. 2007, ki je v predmetnem postopku izvršilni naslov za obveznost iz naslova DDV (pod zap. št. 2). FURS je A. A. s to odločbo odmerila DDV po posameznih mesecih in odločila, da mora biti razlika med odmerjenim in plačanim DDV v skupnem znesku 46.119,00 EUR plačana v 30 dneh od vročitve odločbe na predpisani podračun ter da bodo po poteku tega roka zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe. Odločba je bila A. A. po pooblaščencu vročena dne 16. 11. 2007.

7A. A. je bila za obveznost iz naslova letnega poračuna dohodnine za leto 2002 izdana tudi odločba z dne 14. 11. 2003, kasneje v postopku obnove pa odločba z dne 7. 11. 2005. Ta je bila z odločbo drugostopenjskega organa odpravljena in zadeva vrnjena FURS v ponovni postopek. V ponovnem postopku je FURS izdala odločbo z dne 18. 9. 2009, ki je izvršilni naslov za to obveznost (pod zap. št. 5) in je bila A. A. vročena 28. 9. 2009. Glede na zgoraj navedeno se drugostopenjski organ ne strinja s stališčem A. A., da je absolutni zastaralni rok potekel že konec leta 2012. Obe prvotni odločbi sta bili namreč odpravljeni, z njuno odpravo pa so bile odpravljene tudi pravne posledice, ki so iz njiju nastale. V izpodbijanem sklepu je bilo zato pravilno upoštevano, da sta odločbi, izdani v ponovnem postopku, torej odločba z dne 24. 10. 2007 (za DDV) in odločba z dne 18. 9. 2009 (za letni poračun dohodnine), izvršilna naslova, od katerih tečejo zastaralni roki. Tako stališče izhaja tudi npr. iz sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 256/2012 z dne 11. 4. 2013. Drugostopenjski organ ob upoštevanju določbe 125. in 126. člena ZDavP-2 o zastaranju tudi sicer ugotavlja, da za nobeno od terjanih obveznosti ni nastopilo niti relativno niti absolutno zastaranje pravice do izterjave dolga. S predhodno izdanimi sklepi se je A. A. že terjalo za zadevne obveznosti, nad njim pa je bil voden tudi postopek osebnega stečaja. Obveznosti, navedene v tabeli 2. točke izreka izpodbijanega sklepa, in sicer pod zap. št. 2 in 5 sta se že terjali s sklepi z dne 8. 5. 2012, 20. 1. 2016 in 22. 1. 2016; obveznosti, navedeni pod zap. št. 3 in 4 s sklepoma z dne 4. 5. 2012 in 22. 1. 2016; obveznosti, navedeni pod zap. št. 6 in 7 s sklepoma z dne 12. 5. 2011 in 22. 1. 2016; in obveznosti, navedeni pod zap. št. 8 in 9 s sklepi z dne 7. 11. 2012, 20. 1. 2016 in 22. 1. 2016. S tem so bili pretrgani relativni roki zastaranja.

8Drugostopenjski organ zavrača stališče A. A., da so obresti zastarane zato, ker zastarajo v 3 letnem zastaralnem roku. V skladu s četrtim odstavkom 3. člena ZDavP-2 so obresti, stroški postopka pobiranja davkov, denarne kazni in globe ter stroški postopka o prekršku, ki jih odmeri oziroma izreka davčni organ, pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek iz drugega odstavka tega člena, če ni s tem zakonom drugače določeno. Glede na citirane zakonske določbe je torej nedvomno, da se tudi za obresti glede zastaranja upoštevajo določbe 125. in 126. člena ZDavP-2, torej zastaralni roki kot veljajo za terjane obveznosti.

9A. A. z dokaznim predlogom za angažiranje izvedenca ekonomske stroke ni izkazal, da bi s takim dokazom lahko vplival na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev. Dokazni predlog tudi ni substanciran, saj A. A. ni navedel, o čem bi izvedenec podal svoje mnenje in izvid. Ne drži pa niti pritožbena navedba, da FURS pri izdaji izpodbijanega sklepa ni upoštevala denarja, pridobljenega pri dražbi stanovanja. Iz podatkov iz knjigovodske evidence je namreč razvidno, da se je iz kupnine v znesku 32.483,34 EUR poplačal dolg A. A. iz naslova DDV za obdobje september 2004 z datumom zapadlosti 29. 10. 2004 (glavnica v znesku 7.501,03 EUR in pripadajoče obresti v znesku 5.136,85 EUR), ki ni predmet rubeža v tem postopku, s preostankom plačila pa se je delno poplačala v tem postopku terjana obveznost iz naslova DDV (pod zap. št. 2), in sicer glavnica v znesku 6.031,57 EUR in pripadajoče zamudne obresti v znesku 13.813,89 EUR. V izpodbijanem sklepu se zato terja le še preostanek glavnice v znesku 40.087,43 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

10V zvezi s plačilom obveznosti po odločbi o odmeri dohodnine za leto 2015 v dveh zneskih drugostopenjski organ ugotavlja, da sta plačili z dne 17. 12. 2018 v znesku 4.000,00 EUR in z dne 25. 2. 2019 v znesku 4.300,00 EUR, evidentirani v knjigovodski evidenci, vendar se je zaradi starejših neporavnanih obveznosti na kontu za letno odmero dohodnine s plačilom pokrila starejša neporavnana obveznost te vrste davka z datumom zapadlosti 28. 10. 2009, z zamudnimi obrestmi, kar je v skladu z določbo 93. člena ZDavP-2.

Povzetek tožbe

11A. A. se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo v upravnem sporu sodišču predlaga, naj izpodbijano in drugostopenjsko odločbo odpravi ter zadevo vrne FURS v ponovno odločanje, tožena stranka pa naj mu povrne stroške postopka. Tožbo vlaga zaradi zmotne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb davčnega in upravnega postopka.

12A. A. izpostavlja, da je v zadevi sporno, ali je že nastopilo zastaranje njegovih davčnih obveznosti in zakonskih zamudnih obresti. Sporna je tudi višina izterjevanih davkov, saj so bili ti v precejšnji meri poplačani, sporno pa je tudi nezakonito in napačno zapiranje plačil s strani FURS.

13Uveljavlja, da so njegove davčne obveznosti že absolutno zastarale. Tako dohodnina in obresti kot tudi DDV iz dejavnosti namreč izhajajo iz leta 2002. Dejstvo pa je, da je davčni organ o tem izdajal nove in nove odločbe, saj so bile prvotne odločbe odpravljene s pravnimi sredstvi, kar pa ne pomeni, da naj bi zastaralni roki zato pričeli teči kasneje. To velja le za relativni zastaralni rok, ne vpliva pa na absolutni zastaralni rok, ki je v konkretnem primeru 10 let in je tako potekel najkasneje 31. 12. 2012. Meni, da za določitev zastaralnega roka ni bistvena izvršljivost ali dokončnost posameznega sklepa ali odločbe o naložitvi plačila določene obveznosti zavezancu, pač pa je pomembno, od kdaj ta obveznost izhaja in kdaj bi morala biti plačana, ker od takrat dalje teče absolutni zastaralni rok. Za obresti pa je treba šteti, da zastarajo v triletnem zastaralnem roku, saj zanje velja samostojni zastaralni rok. V njegovem primeru so zastarale tako terjatve, kot tudi zamudne obresti. Predlaga, da se zato pridobi in vpogleda v vse sklepe in odločbe ter obračune, ki jih navaja FURS v tabeli izpodbijanega sklepa in pridobi ter vpogleda tudi sklepe in odločbe, na podlagi katerih so bili ti sklepi izdani. Iz njih bo namreč mogoče razbrati, kdaj je nastala posamezna davčna obveznost in bo jasno, da je že zdavnaj prišlo do absolutnega zastaranja obveznosti. V zvezi s tem predlaga tudi imenovanje sodnega izvedenca ekonomske stroke, ki naj o teh obveznosti poda izvid in mnenje, pa četudi je že iz izpodbijanega sklepa razvidno, da je od izvršljivosti številnih odločb in sklepov poteklo več kot 10 let. A. A. navaja, da je bilo njegovo premoženje že davno prodano, vključno s stanovanjem. Pomembno zato je, da zahtevanega zneska ne more plačati in da je že nastopilo absolutno zastaranje terjatve. Vpogleda naj se zlasti njegove dohodninske odločbe za leto 2002, iz katerih je nastal njegov dohodninski in DDV dolg. Kasnejši sklepi o obračunih obresti so nezakoniti, saj se nanašajo na zastarane glavnice.

14A. A. izpostavlja, da se je izvršba istih davčnih obveznosti že opravljala z odločbami in na podlagi sklepov o davčni izvršbi, ki so bili nato odpravljeni zgolj zaradi procesnih kršitev. Zoper njega se ves čas vodi ista davčna izvršba vse od izdaje prve davčne odločbe. Ne gre torej za naknadno ali dodatno ugotovljeno davčno obveznost, pač pa za isti davčni postopek. Izvršba se z odpravo odločb tudi ni nikoli prekinila, saj je stališče zakona in sodne prakse, da gre za isti postopek in da je treba zgolj ponovno odločiti v zadevi, posledice neposredne izvršljivosti prvotne odločbe pa niso prenehale. Tudi to potrjuje, da gre za absolutno zastaranje zadeve.

15Enaka zadeva, kot je obravnavana, se pri Upravnem sodišču obravnava pod št. III U 104/2019. Tudi v tam vloženi tožbi je navajal, da zaradi osebnega stečaja, ki ga je predlagal davčni organ, ni moglo priti do zadržanja teka zastaralnega roka. Postopek se je vodil v skladu s stečajnim zakonom, ki je po svoji vsebini generalna izterjava in je zato nesmiselno govoriti, da je v času osebnega stečaja prišlo do zadržanja izterjave. Tako je tudi stališče teorije in sodne prakse, npr. v sklepih Višjega sodišča v Mariboru I Ip 1138/2015 z dne 24. 3. 2016 in Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 207/2003 z dne 10. 4. 2003 ter v sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 70188/2010 z dne 15. 1. 2015. A. A. se sklicuje še na odgovor na poslansko vprašanje poslanke C. C. z dne 15. 6. 2017 in članek odvetnika D. D. z naslovom Načini unovčevanja dolžnikovega premoženja v stečaju (Podjetje in delo, letnik 1995, št. 5-6). Poudarja, da bi bilo drugačno tolmačenje v primeru osebnih stečajev nezakonito in neustavno, saj bi omogočalo, da do zastaranja ne bi prišlo nikoli. Pri pravnih osebah pa do take situacije niti ne more priti, saj se stečajni postopek vedno zaključi z izbrisom pravne osebe iz sodnega registra.

16A. A. navaja, da mu je bila odmerna odločba za obveznost iz naslova DDV, ki ni zadržala izvršitve, izdana 10. 7. 2004, izvršljiva pa je postala, ko mu je bila vročena. Po tej odločbi je davčni organ zoper njega ves čas vodil postopke izvršbe, z izjemo časa, ko je bil v osebnem stečajnem postopku. Jasno torej je, da se tek zastaralnega roka ni nikoli prekinil ali začel teči znova. Četudi je bila odmerna odločba odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek, kjer je bila nato izdana praktično identična odločba, se izvršba ni nikoli prekinila, čemur tudi tožena stranka ne oporeka. V zvezi s tem se A. A. sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 1435/2004 z dne 21. 5. 2009 in X Ips 1432/2006 z dne 1. 4. 2010, kjer je poudarjeno, da učinki odprave odločbe nimajo vpliva na zastaranje odmere davka. Enako to velja tudi za dohodninsko odmerno odločbo, ki mu je bila izdana 14. 11. 2003 in je bila izvršljiva takoj. Na podlagi te odločbe je davčni organ ves čas vodil postopek davčne izvršbe, kar pomeni, da je absolutni 10 letni zastaralni rok že potekel.

17Po mnenju A. A. tožena stranka napačno tolmači plačilo, ki ga je FURS dobila od prodaje njegovega stanovanja. Na tem stanovanju je FURS imela hipoteko, ki je bila pri Okrajnem sodišču v Novi Gorici pod opr. št. Z 14/2004 z dne 3. 11. 2004 ustanovljena zaradi zavarovanja terjatve. To zavarovanje in zaznamba neposredne izvršljivosti je bilo tudi vpisano v zemljiški knjigi pod Dn št. ..., kar je razvidno iz zemljiškoknjižnega izpiska. FURS je zoper tožnika vložila tudi predlog za izvršbo, ki se je vodila pri Okrajnem sodišču v Novi Gorici pod opr. št. In 214/2010. Sklep o izvršbi v tej zadevi je bil izdan 8. 9. 2010 na podlagi seznama izvršilnih naslovov FURS št. 464-02-423/2004, 124-11032-03 z dne 30. 8. 2010. Iz opravilne številke je jasno razvidno, da gre za izvršilni naslov iz leta 2004, kar sovpada z izdanim sklepom o zavarovanju. Prav na podlagi tega sklepa je imela nato FURS prvo mesto pri poplačilu terjatev in je dne 28. 1. 2011 prejela kupnino za stanovanje v višini 32.483,34 EUR. Več kot očitno je, da ga tožena stranka preganja na podlagi prvih odločb iz leta 2003 oziroma 2004 in se na njihovi podlagi celo poplačuje. FURS se sedaj sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča X Ips 256/2012 z dne 11. 4. 2013, ki pa v konkretnem primeru ne more priti v poštev, saj bi to dejansko pomenilo zlorabo predpisov.

18A. A. navaja, da se uveljavljani zneski tudi ne ujemajo. Drugostopenjski organ priznava, da je iz naslova poplačila od prodaje stanovanja dobil 32.483,34 EUR, nato pa navede, da je poravnal obveznosti po odločbi o odmeri DDV v znesku 6.031.57 EUR, ne da bi pojasnil, kaj je bilo nato z razliko. Zato predlaga, da se pridobi sodni spis Okrajnega sodišča v Novi Gorici In 214/2010 in In 106/2005 in se vse to razišče. Uveljavlja pa še kršitev pravil postopka, saj je v pritožbenem postopku zahteval vpogled v listine, na katerih temelji zahtevek tožene stranke, ne le navedbo izvršilnih naslovov, kar pa mu ni bilo omogočeno, niti se drugostopenjski organ o tem ni izrekel.

19V nadaljevanju tožbe A. A. navaja, da je po opominu FURS poravnal vse obveznosti po odločbi o odmeri dohodnine za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2015 (št. dokumenta 01 193 59 z dne 27.6.2017), in to na način, kot je bilo to od njega zahtevano v opominu. Sedaj pa FURS navaja, da je s temi sredstvi zapirala druge terjatve, kar je nedopustno in nezakonito. Plačilo je namreč izvedel preko banke z navedbo pravilnega sklica in z navedbo namena plačila in se zato sprašuje, zakaj FURS ni obveznosti poravnal v skladu s tako določenim namenom. Davčni organ naj sodišču zato dostavi vsa njegova plačila dohodnine po prej navedeni odmerni odločbi. Zahtevani znesek je poravnal gotovinsko pri banki v dveh obrokih. Sklicuje se na prvi odstavek 93. člena ZDavP, ki določa, da če zavezanec za davek pri davčnem organu plačuje več vrst davkov in njim pripadajočih dajatev ter plačani znesek ne zadostuje za poplačilo vseh vrst davkov in njim pripadajočih dajatev, se s plačilom poravna davek, ki ga zavezanec za davek navede na plačilnem instrumentu, in sicer po vrstnem redu prej dospele obveznosti te vrste davka, nato pa drugi davki, po vrstnem redu dospelosti posamezne vrste davka. V navedenem primeru ni plačeval več vrst davkov, pač pa eno točno določeno davčno obveznost, to je dohodnino po odločbi o odmeri dohodnine za leto 2015, kar pomeni, da tožena stranka ne bi smela ravnati po prvem odstavku 93. člena ZDavP-2 in ga očitno tolmači napačno.

Povzetek odgovora na tožbo

20Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene ugovore A. A., vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Ne strinja se, da je iz obrazložitve drugostopenjske odločbe razvidno, da se je s prejeto kupnino (32.483,34 EUR) poravnala zgolj obveznost po odločbi o odmeri DDV v znesku 6.031,57 EUR, saj je iz zapisanega razvidno, da se je poleg obveznosti iz naslova DDV (delno glavnica in pripadajoče zamudne obresti), ki se jo terja v izpodbijanem sklepu pod zap. št. 2, poravnala tudi obveznost iz naslova DDV za obdobje september 2004 (v obrazložitvi je sicer napačna navedba letnice 2007, vendar so točni podatki razvidni iz kartice DURS, ki se nahaja v spisu zadeve). S kupnino so bile poravnane naslednje obveznosti: glavnica v znesku 7.501,03 EUR in pripadajoče obresti v znesku 5.136,85 EUR ter delno terjana obveznost (pod zap. št. 2) - glavnica v znesku 6.031,57 EUR in pripadajoče zamudne obresti v znesku 13.813,89 EUR.

21Tožena stranka še pojasnjuje, da je bil A. A. solastniški delež na stanovanju prodan v izvršilnem postopku. FURS je pristopila k že začeti izvršbi, ki se je vodila pod št. In 106/2005. S sklepom z dne 8. 9. 2010, s katerim je sodišče dovolilo izvršbo in pristop k izvršbi, je sodišče citiralo seznam izvršilnih naslovov, iz katerega je med drugim razvidno, da je FURS kot izvršilni naslov poleg obračuna DDV za september 2004 navajala odločbo, izdano v ponovnem postopku dne 24. 10. 2007 in torej ne odločbe iz leta 2004 oz. 2003, kot trdi A. A. Sodišče je s sklepom In 106/2005 z dne 4. 1. 2011 nato odločilo o poplačilu upnikov, kolikor pa je A. A. menil, da je bila FURS po tem sklepu poplačana neupravičeno, bi moral zoper tako sprejeto odločitev ugovarjati.

Nadaljnji potek postopka

22Sodišče je ob pripravah na razpis glavne obravnave ugotovilo, da je A. A. dne 14. 1. 2024 umrl. Po poizvedbah, ki jih je v nadaljevanju opravilo pri Okrajnem sodišču v Novi Gorici, je ugotovilo, da je po podatkih smrtovnice Upravne enote Nova Gorica dedič A. A. njegov sin B. B. ter da se zapuščinska obravnava po pokojnem A. A. ni opravila, ker A. A. v trenutku svoje smrti ni bil lastnik premoženja, ki je predmet dedovanja. Okrajno sodišče je zato zapuščinski postopek s sklepom D 131/2024 z dne 10. 4. 2024 ustavilo, ta pa je postal pravnomočen dne 21. 5. 2024.

23V nadaljevanju postopka je sodišče izhajalo iz določbe 132. člena Zakona o dedovanju (ZD), po kateri preide pokojnikova zapuščina v trenutku njegove smrti na njegove dediče po samem zakonu. To pomeni, da v trenutku zapustnikove smrti vstopi dedič v položaj zapustnika in se postopek upravnega spora, ki ga je z vložitvijo tožbe začel zapustnik, nadaljuje z njegovimi univerzalnimi pravnimi nasledniki - dediči. Ti se vstopu v postopek v procesnem smislu praviloma ne morejo upreti in zato njihova privolitev za vstop v postopek ni potrebna.

24Sodišče je z opisanimi dejstvi seznanilo toženo stranko in tožnikovega dediča B. B., saj je s smrtjo svojega pravnega prednika A. A. vstopil v njegov procesni položaj, torej v položaj tožnika po tožbi v tej zadevi. Prav tako je s tem seznanilo tudi odvetniško družbo, ki jo je A. A. pooblastil za zastopanje v tem upravnem sporu. S smrtjo A. A. namreč pooblastilo, ki ga je dal odvetniški družbi, ni prenehalo in zato postopka upravnega spora tudi ni bilo treba prekiniti.

Povzetek glavne obravnave

25Sodišče je v navzočnosti B. B. (v nadaljevanju tožnik), njegovega pooblaščenca in pooblaščenke tožene stranke dne 26. 3. 2025 opravilo glavno obravnavo. Tožnikov pooblaščenec je povedal (in s tem se je strinjal tudi tožnik), da je glede na smrt prvotnega tožnika A. A. sedanji tožnik vstopil v njegov pravni položaj, za odgovornosti pravnega prednika pa je odgovoren do višine podedovanega premoženja. Ker tožnik po A. A. ni podedoval ničesar, saj ta v trenutku smrti ni imel premoženja, to pomeni, da tudi ne more odgovarjati za njegove obveznosti. Ne glede na to pa je sporna obveznost tudi po stališčih, ki jih uveljavlja tožena stranka, sedaj že zastarala.

26Pooblaščenka tožene stranke se je sklicevala na obrazložitev izpodbijane in drugostopenjske odločbe ter na navedbe v odgovoru na tožbo. Tožena stranka meni, da tožnik glede zastaranja nima prav ter se pri tem sklicuje na sodbo naslovnega sodišča III U 104/2019 z dne 4. 11. 2021. Vztraja tudi, da je postopek osebnega stečaja zadržal zastaranje. Glede ugovora, ki se nanaša na zastaranje zamudnih obresti in na poplačila obveznosti po odločbi o odmeri dohodnine za leto 2015 (dne 17. 12. 2018 v znesku 4.000 EUR in dne 25. 2. 2019 v znesku 4.300 EUR), tožena stranka trdi, da je bilo pravilno upoštevala določilo 93. člena ZDavP-2. Dokazni predlog tožnika za postavitev izvedenca ekonomske stroke prereka, saj ta dokazni predlog ni bil substanciran niti v pritožbi in niti v tožbi.

27Sodišče je v dokaznem postopku dopustilo in izvedlo dokaze z vpogledom v listine upravnega spisa (izpodbijani sklep FURS o davčni izvršbi na premičnine št. DT 4934-137423/2019-1 z dne 25. 9. 2029; pritožba A. A. zoper izpodbijani sklep z dne 30. 10. 2019 s prilogami; odločba DURS št. DT0610-53/2007-15(1104-21) z dne 24. 10. 2007; odločba DURS št. DT4250-7-281/2009 (11012-15) z dne 22. 9. 2009; odločba DURS št. DT424-01-10240-26/2005-(1102-04) z dne 18. 9. 2009; odločba DURS št. DT4250-5-382/2010 (11012-09) z dne 26. 5. 2010; odločba DURS št. DT 4250-6-67/2012,1 (11-120-7) z dne 28. 3. 2012; odločba FURS št. DT 01-19359-0 z dne 27. 6. 2017; predlog DURS za izvršbo in pristop k že začeti izvršbi v zadevi In 106/2005 Okrajnega sodišča v Novi Gorici z dne 30. 8. 2010 s prilogami; sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novi Gorici In 214/2010 z dne 8. 9. 2010; sklep o poplačilu Okrajnega sodišča v Novi Gorici In 214/2010 z dne 4. 1. 2011; kartica DURS z dne 13. 10. 2016; pregled plačil z dne 25. 2. 2019; sklep FURS o delni ustavitvi postopka davčne izvršbe št. DT 4934-7840/2016-7 z dne 3. 12. 2019; izpis kartice za tožnika A. A. za leti 2018 in 2019; drugostopenjska odločba št. DT-499-29-302/2020-2 z dne 15. 10. 2020) in z vpogledom v listine, ki jih je tožbi priložil A. A. (odgovor na poslansko vprašanje C. C. z dne 15. 6. 2017; izpisek iz zemljiške knjige za vl. št. 2827/7 k.o. ...).

28Dokazne predloge za imenovanje sodnega izvedenca ekonomske stroke, za vpogled v dohodninske odločbe za leto 2002 za A. A. in za vpogled v plačila, ki jih je izvršil A. A., je sodišče zavrnilo. Odmera dohodnine za A. A. za leto 2002 in odločba, izdana v zvezi s tem, med strankama ni sporna, prav tako niso sporna njegova plačila dne 17. 12. 2018 v znesku 4.000 EUR in dne 25. 2. 2019 v znesku 4.300 EUR. Izvedba teh dokazov je zato nepotrebna, saj nespornih dejstev ni treba dokazovati. Glede dokaznega predloga za imenovanje sodnega izvedenca ekonomske stroke pa sodišče pritrjuje toženi stranki, da dokazni predlog ni substanciran, saj tožnik ni pojasnil, kaj želi s tem dokazovati in kakšna naj bi bila naloga sodnega izvedenca. Ne glede na to pa sodišče še ugotavlja, da dejansko stanje zadeve med strankama ni sporno, pač pa so sporna vprašanja pravilne uporabe določb ZDavP-2 (glede zastaranja obveznosti, tudi zamudnih obresti in glede vrstnega reda poplačevanja neporavnanih obveznosti), kar pa je izključno predmet sodne presoje.

Sodna presoja

K točki I izreka:

29Tožba ni utemeljena.

30Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim je tožena stranka odločila, da se zoper A. A. opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki je na dan 25. 9. 2019 znašal skupaj 103.396,78 EUR. Sodišče je presojo opravilo ob upoštevanju dejanskega in pravnega stanja na dan izdaje izpodbijanega sklepa in zato za odločitev v zadevi ni bistveno, ali je terjatev tožene stranke v trenutku presoje v tej zadevi že zastarala ali ne, kot je to tožnik izpostavil na glavni obravnavi. Prav tako tudi ni bistveno, da A. A. v trenutku smrti ni imel premoženja, ki je lahko predmet dedovanja in da lahko njegov dedič - tožnik odgovarja za A. A. dolgove le do višine podedovanega premoženja (smiselno torej, da ne odgovarja za zapustnikove dolgove, ker tega premoženja ni bilo). To dejstvo namreč na presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa ne more vplivati, bi (bo) pa lahko kvečjemu vplivalo na morebitni postopek realizacije izpodbijanega sklepa, kolikor bi do tega prišlo. Tožnik ima zato po presoji sodišča pravni interes za presojo v zadevi.

31Tožena stranka je izpodbijani sklep o davčni izvršbi izdala na podlagi 143. člena ZDavP-2, po katerem začne davčni organ izvršbo, če davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom, in sicer z izdajo sklepa o davčni izvršbi. Davčna izvršba se opravi na podlagi izvršilnega naslova. To sta lahko med drugim tudi izvršljiva odločba o odmeri davka in seznam izvršilnih naslovov, v katerem mora biti za posamezen izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej (prvi odstavek ter 1. in 9. točka drugega odstavka 145. člena ZDavP-2). Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi desetih izvršilnih naslovov, ki jih je navedla v tabeli v 2. točki izreka tega sklepa. Za vsako obveznost je navedla glavnico, zamudne obresti ter določila, ali od tako določene obveznosti tečejo zamudne obresti.

32A. A. je v tožbi izpostavil več vprašanj: vprašanje zastaranja terjatev, vprašanje zastaranja zamudnih obvesti, dejansko višino terjatev glede na poplačilo obveznosti iz zneska, dodeljenega toženi stranki po sklepu o poplačilu terjatev v izvršilnem postopku, zapiranje terjatev v primeru plačila obveznosti po dohodninski odločbi za leto 2015 in odrekanje možnosti vpogleda v upravni spis zadeve. Sodišče ugotavlja, da se je o enakih vprašanjih (razen zadnje navedenega) že izreklo v zadevi III U 104/2019, v kateri je tožnik s tožbo izpodbijal sklep FURS o davčni izvršbi na premičnine št. DT-4934-98916/2018-1 z dne 11. 7. 2018.

33Iz tožbe je mogoče povzeti, da sta za tožnika sporna predvsem dva izvršilna naslova (ter z njima povezano vprašanje zastaranja obveznosti): odločba o odmeri DDV št. DT0610-53 /2007-15 (1104-21) z dne 24. 10. 2007 (pod zap. št. 2 tabele v 2. točki izreka, v nadaljevanju odločba o odmeri DDV) ter odločba o odmeri dohodnine za leto 2002 št. DT424-01-1024-26/2005 (1102-04, v nadaljevanju odločba o odmeri dohodnine) z dne 18. 9. 2009. Tožnik ne oporeka, da odločba o odmeri DDV določa to obveznost za čas od 1. 1. 2002 do 31. 12. 2004 ter da je bila ta odločba, ki je bila A. A. vročena 16. 11. 2007, izdana v ponovljenem postopku po tem, ko mu je bila najprej izdana odmerna odločba dne 10. 7. 2004, ki je bila v pritožbenem postopku odpravljena in zadeva vrnjena v nov postopek. Tožnik tudi ne oporeka, da je bila A. A. za obveznost iz naslova letnega poračuna dohodnine za leto 2002 najprej izdana odločba dne 14. 11. 2003, kasneje v postopku obnove pa odločba z dne 7. 11. 2005, ki pa je bila z odločbo drugostopenjskega organa odpravljena in zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, v katerem je izdal sedaj relevantno odločbo o odmeri dohodnine, ki je bila A. A. vročena 28. 9. 2009.

34Opisano dejansko stanje med strankama ni sporno, sporno pa je, ali so te obveznosti po odločbi o odmeri DDV in po odločbi o odmeri dohodnine že zastarale. Tožnik uveljavlja, da je pričel zastaralni rok teči z dnem nastanka obveznosti (kar sodišče razume kot trenutek nastanka pravice do njihove odmere) in ne z dnem izdaje odločb, kar ga vodi do zaključka, da so obveznosti po poteku desetih let od njihovega nastanka absolutno zastarale. Ob upoštevanju 125. in 126. člena ZDavP-2 ter dosedanje sodne prakse, ki se je oblikovala glede vprašanja zastaranja davčnih obveznosti, pa sodišče meni, da tožnikov ugovor o zastaranju ni utemeljen.

35Pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti, medtem ko pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati (prvi in tretji odstavek 125. člena ZDavP-2). Tek zastaranja pravice do odmere davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka in o katerem je zavezanec za davek obveščen, tek zastaranja pravice do izterjave davka pa vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen (prvi in drugi odstavek 126. člena ZDavP-2). Zastaranje pravice do izterjave se zadrži za čas, ko davčni organ zaradi zakonskih razlogov ali teka sodnih postopkov ne more opraviti davčne izvršbe; čas, ki je pretekel pred zadržanjem, se všteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon (šesti odstavek 126. člena ZDavP-2). Ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je zastaranje pravice do odmere ali zastaranje pravice do izterjave prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do odmere in izterjave zadržano - v tem primeru se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega roka (sedmi odstavek 126. člena ZDavP-2).

36Iz citiranih določb ZDavP-2 izhaja, da zastaralni roki za izterjavo ne začnejo teči isti trenutek kot roki za odmero davčne obveznosti. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče v več sodbah (npr. X Ips 391/2009 z dne 13. 1. 2011, X Ips 256/2012 z dne 11. 4. 2013, X Ips 256/2015 z dne 15. 10. 2015, X Ips 388/2015 z dne 16. 2. 2018, X Ips 340/2016 z dne 19. 12. 2019), zastaranje pravice do izterjave obveznosti po ZDavP-2 ne prične teči s trenutkom nastanka davčne obveznosti, pač pa šele po izvršljivosti odmerne odločbe (to je po poteku paricijskega roka za izpolnitev obveznosti). Sodišče zato ne sledi tožbenemu ugovoru, da so obveznosti v predmetni zadevi absolutno zastarale najkasneje 31. 12. 2013. A. A. sta bili glede spornih terjatev namreč izdani novi odmerni odločbi (kot je pojasnjeno v 33. točki te obrazložitve; enako tudi v sodbi III U 104/2019 z dne 4. 11. 2021, 17. točka), s katerima je bilo (ponovno) odločeno o njegovih obveznostih. Ti dve odločbi sta v obravnavani zadevi izvršilna naslova, na podlagi katerih je bil izdan izpodbijani sklep. Z odpravo odločb iz leta 2003 in 2004 so bile odpravljene tudi pravne posledice, ki so z njima nastale, torej se je vzpostavilo pravno stanje, ki je obstajalo pred izdajo odpravljenih odločb prve stopnje in sta se zadevi vrnili v stanje, v katerem sta bili pred izdajo odpravljenih odločb, ko o upravni stvari še ni bilo odločeno (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča X Ips 388/2015 z dne 16. 2. 2017, ob upoštevanju prvega odstavka 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)). Z novima odmernima odločbama je bilo odločeno, da morata biti odmerjena dohodnina za leto 2002 in odmerjeni davek na dodano vrednost skupaj z obrestmi plačani v roku 30 dni od vročitve odločbe, kar pomeni, da sta od dneva njune izvršljivosti začela teči tako relativni (tretji odstavek 125. člena ZDavP-2), kot absolutni (šesti odstavek 126. člena ZDavP-2) zastaralni rok za izterjavo s tema odločbama naloženih davčnih obveznosti.

37Pri presoji, ali je obveznost, kot se terja z izpodbijanim sklepom že zastarala, pa je treba upoštevati tudi dejstvo, da je bil nad A. A. voden postopek osebnega stečaja. Kot je že bilo navedeno, se po šestem odstavku 126. člena ZDavP-2 zastaranje pravice do izterjave zadrži za čas, ko davčni organ zaradi zakonskih razlogov ali teka sodnih postopkov ne more opraviti davčne izvršbe, pri tem pa se čas, ki je pretekel pred zadržanjem, všteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon. Ta inštitut je bil v pravni red uveden z novelo ZDavP-2 z dne 27. 12. 2013 (Ur. list RS 111/2013, v nadaljevanju ZDavP-2G), in sicer zaradi razlogov dejanske in pravne narave, ki niso na strani davčnega organa, vplivajo pa na tek zastaralnega roka. V obrazložitvi predloga te novele ZDavP-2¹ je bilo pojasnjeno, da so se v praksi pojavljali primeri, ko je davčni dolg zastaral, ker davčni organ zaradi postopkov (na primer sodnih, insolvenčnih), urejenih v drugih predpisih, ni mogel opraviti davčne izvršbe. Ti postopki so praviloma trajali zelo dolgo, kar je imelo za posledico odpis terjatev zaradi zastaranja. Enako kot v zadevi III U 104/2019, sodišče meni, da je šlo pri uveljavitvi inštituta zastaranja, kot ga sedaj ureja šesti odstavek 126. člena ZDavP-2, za legitimni razlog spremembe predpisa s ciljem zaščite javnega interesa, ki je v učinkovitem pobiranju davkov, kar je v korist tako državi kot državljanom, saj država z davki zagotavlja državljanom dobrine in storitve, v odvisnosti od njene splošne ekonomske in socialne politike. Po eni strani država z obveznimi dajatvami pobira javno finančne prihodke, po drugi pa dodeljuje socialne transferje prebivalstvu ter v skladu z dovoljeno politiko državnih pomoči tudi subvencijo gospodarstvu. S predpisovanjem in izterjavo neplačanih davkov, ki predstavljajo pretežni del javno finančnih virov, država tudi pomembno vpliva na ekonomsko politiko. Sodišče zato presoja, da ni mogoče slediti tožnikovemu stališču, da je taka ureditev nesorazmerna.

38Sodišče ugotavlja, da je pri presoji zatrjevanega zastaranja obveznosti treba upoštevati, da je bil nad A. A. voden postopek osebnega stečaja. Proti insolventnemu dolžniku po začetku postopka zaradi insolventnosti namreč ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi ali zavarovanju (prvi odstavek 131. člena ZFPPIPP), kar se glede na določbo 130. člena ZFPPIPP smiselno uporablja tudi za začetek davčne izvršbe. To pomeni, da davčni organ v času trajanja postopka osebnega stečaja ne sme izdati sklepa o davčni izvršbi in s tem začeti postopka davčne izvršbe, saj z začetkom postopka zaradi insolventnosti nastane pravna ovira (negativna procesna predpostavka) za dovolitev izvršbe. V obravnavanem primeru to pomeni, da se v času, ko se je nad A. A. vodil postopek osebnega stečaja, to je od 18. 11. 2013 do 8. 9. 2015, njegove obveznosti po odločbi o odmeri DDV in odločbi o odmeri dohodnine niso mogle izvrševati. Ta ugotovitev pomeni, da zastaranje obveznosti v skladu s šestimi odstavkom 126. člena ZDavP-2 v času trajanja osebnega stečaja ni teklo in se je tek zastaranja zato nadaljeval šele, ko je bil stečajni postopek nad A. A. pravnomočno končan. Ker v času uveljavitve ZDavP-2G dne 1. 1. 2014 terjane terjatve še niso bile absolutno zastarane, glede na prej navedeno sodno prakso tudi ni mogoče očitati, da je prišlo do retroaktivne uporabe te zakonske novele. Sodišče zato pritrjuje toženi stranki, da za nobeno od terjanih obveznosti ni nastopilo niti relativno niti absolutno zastaranje pravice do izterjave dolga. Kot izhaja iz listin upravnega spisa, so se namreč obveznosti, navedene v tabeli 2. točke izreka izpodbijanega sklepa že terjale, in sicer obveznosti pod zap. št. 2 s sklepi z dne 8. 5 .2012, 20. 1. 2016 in 22. 1. 2016; obveznosti, navedeni pod zap. št. 3 in 4 s sklepoma z dne 4. 5. 2012 in 22. 1.2016; obveznosti, navedeni pod zap. št. 6 in 7 s sklepoma z dne 12. 5. 2011 in 22. 1.2016; in obveznosti, navedeni pod zap. št. 8 in 9 s sklepi z dne 7. 11. 2012, 20. 1. 2016 in 22. 1. 2016.

39Sodišče meni, da je neutemeljen je tudi ugovor tožnika glede zastaranja obresti. V skladu z drugim odstavkom 3. člena ZDavP-2 je davek po tem zakonu vsak denarni prihodek državnega proračuna, proračuna Evropske Unije ali proračuna samoupravne lokalne skupnosti, ki ne predstavlja plačila za opravljeno storitev ali dobavljeno blago in se plača izključno na podlagi zakona o obdavčevanju oziroma predpisov samoupravnih lokalnih skupnosti, izdanih na podlagi zakona o obdavčevanju. Obresti, stroški postopka pobiranja davkov, denarne kazni in globe ter stroški postopka o prekršku, ki jih odmeri oziroma izreka davčni organ, so pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek iz drugega odstavka tega člena, če ni z ZDavP-2 drugače določeno (četrti odstavek 3. člena ZDavP-2). Ob upoštevanju teh zakonskih določb sodišče ugotavlja, da se tudi za zastaranje obresti upoštevajo določbe 125. in 126. člena ZDavP-2, saj obresti kot pripadajoče dajatve "delijo usodo" terjanih davčnih obveznosti, tudi glede njihovega zastaranja.

40Glede tožnikovega ugovora, da tožena stranka pri izdaji izpodbijanega sklepa verjetno ni upoštevala denarja, ki ga je prejela v izvršilnem postopku po prodaji stanovanja A. A. (in da je torej znesek neporavnanih obveznosti nižji od terjanega), sodišče ugotavlja, da je iz listin upravnega spisa razvidno, da je tožena stranka prejeto kupnino pravilno upoštevala v znesku 32.483,43 EUR, kot ji je bil priznan v izvršilnem postopku (kar izhaja iz sklepa o poplačilu Okrajnega sodišča v Novi Gorici št. In 106/2005). S tako prejetim zneskom kupnine so bile poravnane naslednje obveznosti: glavnica v znesku 7.501,03 EUR in pripadajoče obresti v znesku 5.136,85 EUR ter delno terjana obveznost (pod zap. št. 2 tabele v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa) - glavnica v znesku 6.031,57 EUR in pripadajoče zamudne obresti v znesku 13.813,89 EUR, kar izhaja iz kartice DURS, ki je v upravnem spisu.

41Neutemeljen je tudi tožnikov tožbeni ugovor, da je tožena stranka nepravilno knjižila plačilo obveznosti po odločbi o odmeri dohodnine za leto 2015, saj je, četudi je A. A. v plačilu izrecno določil, čemu je namenjeno, zapirala starejše terjatve. Uveljavlja torej, da bi morala tožena stranka ravnati v skladu s prvim odstavkom 93. člena ZDavP-2, ki določa, da če zavezanec za davek pri davčnem organu plačuje več vrst davkov in njim pripadajočih dajatev ter plačani znesek ne zadostuje za poplačilo vseh vrst davkov in njim pripadajočih dajatev, se s plačilom poravna davek, ki ga zavezanec za davek navede na plačilnem instrumentu, in sicer po vrstnem redu prej dospele obveznosti te vrste davka, nato pa drugi davki, po vrstnem redu dospelosti posamezne vrste davka. Sodišče meni, da je pri tem tožnik prezrl določbo tretjega odstavka 93. člena ZDavP-2, ki določa, da če pobrani znesek ne zadostuje za poplačilo posamezne vrste davka s pripadajočimi dajatvami, se davek in pripadajoče dajatve plačajo po naslednjem vrstnem redu: 1. stroški postopka pobiranja davka, 2. obresti, 3. davek, 4. denarne kazni ter globe in stroški tega postopka; in določbo četrtega odstavka tega člena, po kateri v davčni izvršbi zavezanec za davek ne more vplivati na vrstni red poplačila davka. Prav dejstvo, da se je v času spornega plačila zoper A. A. že vodil postopek davčne izvršbe, izključuje njegov ugovor, da je tožena stranka neupravičeno ravnala v skladu s tretjim odstavkom 93. člena ZDavP-2, kar vse pa mu je bilo natančno pojasnjeno že v odločbi št. DT 499-29-789/2016-2 z dne 16. 5. 2017, čemur A. A. takrat tudi ni nasprotoval.

42Po presoji sodišča pa je neutemeljen tudi tožnikov ugovor, da tožena stranka A. A. ni dovolila vpogleda v upravni spis zadeve in mu s tem kršila pravice stranke v postopku. Iz listin upravnega spisa namreč ne izhaja, da bi A. A. (ali tožnik) zahteval vpogled v spis zadeve. Ker v tožbi ta očitek tudi ni z ničemer konkretiziran (npr. kdaj in na kakšen način je bilo to zahtevano in pri komu), se sodišče do tega niti ne more opredeljevati.

43Sodišče ob upoštevanju vsega povedanega zaključuje, da tožba ni utemeljena in jo je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K točki II izreka:

44Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Ker je stroške postopka v zadevi priglasil le tožnik, je sodišče odločilo, da jih krije sam.

¹ Poročevalec DZ št. 690 z dne 26. 9. 2013; EVA 2013-1611-0077; št. dokumenta 432-01/13-17/1.