VSL Sodba II Cp 367/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi smrti bližnjega po 30.000 EUR vsakemu od tožnikov in za plačilo premoženjske škode (6.529,79 EUR - stroški pogreba), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila (točka I izreka). O pravdnih stroških je odločilo po temelju glede na uspeh v pravdi tako, da sta tožnika dolžna povrniti toženi stranki in stranskemu intervenientu nastale pravdne stroške (točka II izreka).

2Tožeča stranka vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP.¹ Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku po temelju ugodi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v odločanje glede višine odškodnine in stroškov. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugim sodnikom.

Navaja, da je napačno in v nasprotju z drugimi (neocenjenimi) dokazi ugotovljeno dejansko stanje o času klica specialistov ORL in kirurga (da je bila odločitev za klic sprejeta pred začetkom izvajanja invazivnih posegov in pred zastojem srca). Pravilna je bila odločitev v razveljavljeni prvi sodbi, v kateri je bilo ugotovljeno, da je bil klic opravljen prepozno. Pravilna in relevantna je izpovedba dr. A. A. (o tem, koliko časa je porabil za prihod in kdaj je prišel). Prezrti so podatki o času trajanja opravljenih posegov, ki so po izpovedbah dr. B. B.in dr. D. D. trajali od 27 do 50 minut. V povezavi s sklepanjem o času klica so ključni za ugotovitev o pravilno vodenem zdravljenju. Natančna ura klica ni relevantna. Vendar je dokazni postopek pokazal (sosledje dogodkov in izpovedba dr. A. A.), da pomoč kirurgov ni bila klicana pravočasno, ampak šele globoko v času improviziranega poizkusa vzpostavitve dihalne poti. Zdravnika intenzivista sta napačno presodila, da bo lahko zdravstveno osebje Intenzivne klinike samo vzpostavilo dihalno pot in da pomoči ne potrebujejo. Glede na izvedeniški mnenji dr. E. E. in dr. F. F. gre za strokovno napako. Izpostavlja dele izvedenih dokazov in ocenjuje, da je z listinami ("Reanimacija z dne 21. 12. 2011, Poročilo o internem strokovnem nadzoru z dne 17. 5. 2012, Zapisnik ekspertnega nadzora z mnenjem, ki je bil izveden 22. 3. 2013, s povzeto izjavo dr. B. B.) v povezavi z izpovedbami prič G. G., H. H., izvedeniškim mnenjem z dopolnitvijo in zaslišanjem dr. E. E. ter izpovedbo priče dr. A. A. izkazano, da je bila odločitev o klicu na pomoč sprejeta šele takrat, ko se je vzpostavitev dihalne poti odvila v popoln neuspeh. Opozarja na dodatne okoliščine, ki po pritožbenem prepričanju potrjujejo trditve tožnikov, da sta bila odločitev za klic na pomoč in sam klic bistveno prepozna. Napačno (na podlagi nekritične ocene izpovedbe dr. B. B.) je ugotovljen čas ekstubacije (9.40), namesto pravilno: ob 9.00 (sestrsko poročilo z dne 21. 11. 2011). Izpovedba dr. C. C. poleg drugih dokazov razkriva kontradiktornost v izpovedbah vseh treh internistov. Ključni del njene izpovedbe je, da je pogovor z dr. A. A. potekal že v fazi odpovedi srca in reanimacije in da je dr. A. A. prispel v desetih minutah po klicu in v fazi, ko je dr. B. B. že vzpostavil dihalno pot. Vse to izključuje trditve internistov, da je bil klic opravljen že po neuspešni bronhoskopiji.

Pritožba graja še dokazno oceno in odločitev sodišča, da ni strokovne napake zaradi (neustrezne) organizacije dela pri toženki. Nepravilen in protispisen - v nasprotju z izvedeniškem mnenjem dr. E. E. in dr. F. F. - je zaključek, da ORL specialisti niso edini, ki so sposobni vzpostaviti dihalno pot in da so tudi internisti sposobni izvesti težko intubacijo. Prezrte so ostale trditve tožeče stranke o pravilni organizaciji nujne pomoči v urgentnih primerih. Neobrazloženo in v nasprotju z izvedenimi dokazi (protokolom za nujno intubacijo, izvedeniškim mnenjem dr. E. E. in ugotovljenimi dejstvi o reanimaciji) je stališče sodišča, da toženka v obravnavanem primeru ni bila dolžna zagotoviti nujne pomoči ORL, ker je šlo za izjemno situacijo. Izvedenka je pojasnila, da je treba v primeru urgentne situacije klicati na pomoč specialista. Dejavnost mora biti organizirana tako, da je tudi v izjemnih situacijah zagotovljena pravočasna pomoč strokovnjaka. Po obravnavanem primeru je sistem urgentnega specialista in telefona na ORL spremenjen, kar kaže na neustrezno organizacijo toženke in njeno odškodninsko odgovornost. Tudi glede ne verzijo ter sosledje dogodkov, ki ga je ugotovilo sodišče, se pokaže, da je toženka odškodninsko odgovorna zaradi nedopustno dolgega reakcijskega časa po klicanju specialistov ORL in torakalnega kirurga. Protokoli pri nujnem vzpostavljanju dihalnih poti niso bili ustrezno strokovno organizirani.

3Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka uveljavlja odškodnino za nematerialno in materialno škodo zaradi smrti bližnjega (180. člen OZ)² po zatrjevanem nepravilnem zdravljenju (medicinska napaka) tedaj 24-letnega edinega sina tožnikov pri toženi stranki. Zlasti so sporni posegi, opravljeni 21. 12. 2021 na enoti intenzivne terapije Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja tožene stranke. Tožnika trdita in dokazujeta, da je bil sin sprejet zaradi odstranitve nefunkcionalne ledvice, da je zaradi nestrokovnega in malomarnega zdravljenja na Kliničnem oddelku za nefrologijo utrpel pljučnico, bil intubiran in premeščen na enoto intenzivne terapije Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja, se 14. 12. 2011 zaradi nestrokovnega nadzora samoekstubiral, zaradi nestrokovnega zdravljenja dobil edem, se 21. 12. 2011 sam ekstubiral ali pa je bila načrtovana ekstubacija preuranjena in nestrokovno izvedena, in da je sledilo prepozno oživljanje po srčnem zastoju. Zaradi vseh zatrjevanih strokovnih napak je utrpel ishemično, hipoksično poškodbo možganov in je zapadel v kronično vegetativno stanje, nato pa po premestitvi v Splošno bolnišnico C. tam 1. 4. 2012 umrl. V ponovljenem postopku je tožeča stranka toženi stranki poleg nestrokovnega in malomarnega zdravljenja sina začela očitati še nepravilno organizacijo dela.

6V ponovljenem sojenju³ je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa relevantna dejstva o načinu in poteku zdravljenja sina tožnikov pri toženi stranki in o vzročni zvezi med zatrjevanim škodnim dogodkom in nastalo škodo. Pri odločanju je pravilno izhajalo iz materialnopravnih določb prvega odstavka 147. člena OZ⁴ o odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, v zvezi z določbami istega zakona o pogodbeni odškodninski odgovornosti (239. do 246. člen OZ) in o potrebni skrbnosti pri opravljanju zdravniške dejavnosti (6. člen OZ). Za uspeh v odškodninski pravdi mora pacient zatrjevati in dokazati, da je prišlo do kršitve pogodbene dolžnosti, da je nastala škoda in da obstaja vzročna zveza med kršitvijo dolžnosti in škodo. Strokovna napaka zdravnika je podana, ko njegovo ravnanje ni v skladu z zahtevami zdravstvene doktrine. Odločilno je vprašanje dolžne skrbnosti, to je ravnanje contra legem artis, ki napolnjuje pojem medicinske napake. Dolžnik se svoje odgovornosti razbremeni z dokazom o ustrezni skrbnosti. Dokazati mora tudi, da so obstajale okoliščine, zaradi katerih pogodbe ni mogel pravilno izpolniti, ker jih ni mogel preprečiti, odpraviti in se jim izogniti. Vzročna zveza med napačnim zdravljenjem in oškodovanjem pravno varovane dobrine pa se ugotavlja s standardom pretežne verjetnosti. Tožnik mora z verjetnostjo, višjo od 50 %, dokazati, da je ravnanje odgovorne osebe vzrok za nastalo škodo.

7Dejanske ugotovitve o poteku zdravljenja imajo oporo v pravilno ocenjenih ustnih in listinskih dokazih ter izvedeniških mnenjih izvedenke prof. dr. E. E. z dopolnitvijo in Medicinske fakultete Univerze v ... - Komisije za izvedenska mnenja, ki so ga izdelali izvedenci s področja interne medicine in nefrologije, otorinolaringologije in urologije. Izvedenka in izvedenec s področja otorinolaringologije sta bila tudi zaslišana. Sodišče je natančno zaslišalo vse sodelujoče pri poskusu vzpostavitve dihalne poti in reanimacije pacienta ter skrbno in natančno ocenilo vse listine z opisom opravljenih postopkov ter o opravljenih strokovnih pregledih, ki so bili v notranjem in zunanjem nadzoru opravljeni po škodnem dogodku. Dokazna ocena in presoja, da so bili vsi postopki zdravljenja izvedeni pravilno, pravočasno in ob vsej ustrezni profesionalni skrbnosti, je pravilna in obrazložena s prepričljivimi, jasnimi in popolnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se nanje sklicuje. V njih ne najde nasprotij, neskladij, pomanjkljivosti niti očitanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

8Za pritožbo ni več sporna ocena in ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni bilo medicinskih napak pri nastopu in zdravljenju bolnišnične pljučnice, premestitvi pacienta na enoto intenzivne medicine 15. 12. 2011 in samoekstubaciji (odstranitvi dihalne cevke) dne 19. 12. 2011. Iz nadaljnjih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je bila 21. 12. 2011 izvedena načrtovana ekstubacija, da je bil pacient ob 8.00 uri odklopljen z aparata, ob 9.40 uri mu je bil odstranjen tubus, pet minut je spontano dihal, zaradi oteženega dihanja je bila potrebna ponovna intubacija. Čas ekstubacije (9.40) je ugotovljen na podlagi pravilne ocene temperaturnega lista ter izpovedbe priče, ki je pričetek ekstubacije zapisala med postopkom, in priče dr. B. B., ki je postopek ekstubacije izvajal. Ne drži torej očitek o enostranski, nekritični dokazni oceni izpovedbe navedene priče.

9Po nadaljnjih ugotovitvah sodišča prve stopnje je ponovno intubacijo preprečeval hud, velik edem v grlu, ki je bil odkrit pri poskusu intubacije z laringoskopom. Sledil je poskus intubacije z bronhoskopom. Ker tudi ta ni bil uspešen, je bila sprejeta odločitev, da se pokliče na pomoč specialista ORL in torakalnega kirurga. Specialist intenzivist je nadaljeval s poskusi vzpostavitve dihalne poti s perkutano traheotomijo, dr. C. C. pa je opravila telefonske klice na ORL kliniko in torakalno kliniko z namenom poklicati specialiste kirurge na pomoč za izvedbo kirurške traheotomije. Telefonski klici dr. C. C. so se začeli izvajati pred pričetkom traheotomije, trajali so med izvajanjem perkutane traheotomije. V času pričetka izvajanje perkutane traheotomije in v času telefonskega pogovora med dr. C. C. in dr. A. A. (na pomoč poklicani specialist ORL) je prišlo do nastopa sekundarnega srčnega zastoja. Tedaj sta bila specialista ORL in torakalne kirurgije že obveščena, da na enoti intenzivne terapije potrebujejo pomoč. Takoj po nastopu srčnega zastoja se je pričelo oživljanje pacienta. Specialist internist je ob sočasnem oživljanju pacienta nadaljeval s poskusi vzpostavljanja dihalne poti, vključno s konikotomijo (kirurški poseg). Uspel jo je vzpostaviti s perkutano traheotomijo prav v času, ko je na enoto intenzivne terapije prispel tudi na pomoč poklicani specialist ORL. Po uspešni vzpostavitvi dihalne poti s perkutano traheotomijo je še nekaj časa potekalo oživljanje pacienta, da je bil vzpostavljen spontani srčni utrip.

10Na podlagi mnenja izvedencev je sodišče ugotovilo, da je šlo v obravnavanem primeru zaradi hudega - velikega edema (zapleta) za postopek težke intubacije. Z izvedencema se je prepričalo, da so bili postopki, njihov vrstni red in izbira metode za vzpostavitev dihalne poti, vključno s klicanjem specialistov kirurgov za pomoč po kirurški metodi, izvedeni pravočasno, po pravilih stroke in z največjo profesionalno skrbnostjo. Kljub temu ni bilo mogoče preprečiti nadaljnjega zapleta - srčnega zastoja. Presodilo je, da je šlo pri ponovni intubaciji za vrsto nepričakovanih in nepredvidljivih zapletov pri zdravljenju in ne za zdravniške napake. Oporo za tak zaključek je imelo v pravilno ocenjenih mnenjih obeh izvedencev in medicinski dokumentaciji. Odgovorilo je tudi na nove očitke tožeče stranke v zvezi z nepravilno organizacijo dela pri toženki. Zavrnilo jih je po ugotovitvah, prav tako oprtih na strokovno mnenje izvedencev, da pred ekstubacijo ni bilo nobenih okoliščin, ki bi kazale na potrebno pripravljenost specialista ORL za pomoč, da so za nujno urgentno vzpostavljanje dihalne poti usposobljeni vsi zdravniki, ki delajo na intenzivnih oddelkih, kar je bilo zagotovljeno tudi v obravnavanem primeru, in da medicinska doktrina ne zahteva preventivne stalne prisotnosti specialista ORL ob ekstubaciji in intubaciji ali oživljanju bolnika. Po takih ugotovitvah je pravilna presoja sodišča, da ni bilo strokovnih napak pri organizaciji dežurne službe ORL, ki zagotavlja pomoč intenzivnemu oddelku infekcijske klinike, oziroma da organizacija dela pri toženki ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo.

11Dejansko stanje o časovnem poteku in načinu vzpostavitve dihalne poti je pravilno ugotovljeno. Z izvedencem ORL stroke se je sodišče zanesljivo prepričalo, da je šlo v obravnavanem primeru zaradi nepričakovanega in nepredvidljivega edema v grlu za absolutno urgentno situacijo, ki je v praksi zelo redka in pri kateri se čas uspešne vzpostavitve dihalne poti meri v sekundah. Izvedenec s področja ORL je pojasnil, in sodišče je na tej osnovi v točki 86 sodbe ugotovilo, strokovna pravila o vrstnem redu in izbiri možnih metod za vzpostavitev dihalne poti v urgentnih primerih (dvakrat poskus intubacije s pomočjo laringoskopa, poskus z bronhoskopom, kirurški pristop - konikotomija, traheotomija: klasična kirurška ali perkutana traheotomija, ki je ne izvajajo kirurgi, ampak pretežno zdravniki intenzivisti).

12Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča, da je ekipa, ki je bila zbrana pri sinu tožnikov, v obravnavanem primeru postopke izvedla pravočasno in pravilno, vključno s konikotomijo (kirurški poseg), ki zaradi specifičnih okoliščin primera, ki so oteževale ta poseg, ni bila uspešna, in perkutano traheotomijo, s katero je bila naposled dihalna pot tudi vzpostavljena. Po strokovnih pojasnilih izvedencev gre za eno od v medicinski doktrini uveljavljenih metod oziroma tehnik vzpostavitve dihalne poti, katere vešči so (le) zdravniki intenzivisti in zdravniki v bolnišnicah, kjer nimajo oddelka ORL, kirurgi pa ne. Pritožbeni očitki o "improvizirani tehniki vzpostavitve dihalne poti" so v nasprotju s strokovnimi pojasnili izvedencev medicinske stroke, neprimerni in neutemeljeni.

13V zbranem in pravilno ocenjenem procesnem gradivu ni opore za pritožbeno oceno, da sta zdravnika intenzivista napačno presodila, da bosta lahko sama vzpostavila dihalno pot, da pri tem ne potrebujeta pomoči kirurgov in da je bila slednja poklicana šele po nastopu sekundarnega srčnega zastoja. Sodišče je natančno ocenilo vse dokaze, tudi tiste, na katere opozarja pritožba. Pojasnilo je, katerim in zakaj sledi in katerim in zakaj ne. Dokazna ocena je skladna z metodološkimi napotki 8. člena ZPP. Pritožba je z ničemer ne omaje. Ocena in presoja sodišča prve stopnje, da je bila odločitev za klic na pomoč sprejeta in izvedena pravočasno (po ugotovljenih neuspešnih poskusih intubacije z laringoskopom in brohoskopom) ima oporo v pravilno ocenjenih listinah in izpovedbah medicinskega osebja, ki je bilo navzoče pri obravnavanih posegih. Ključna je izpovedba dr. C. C., ki je prepričljivo izpovedala, da se je oživljanje pacienta pričelo med njenim (drugim) telefonskim pogovorom, to je med pogovorom s specialistom ORL dr. A. A. Ob strokovnih pojasnilih izvedencev o pravilnem ravnanju zdravnikov, ki izvajajo intubacijo, gre za ključen in odločilen podatek za oceno in ugotovitev, da je bila odločitev zdravnikov intenzivistov za klic na pomoč kirurgov sprejeta pravočasno, to je še preden je prišlo do srčnega zastoja. Kot izhaja iz mnenj obeh izvedencev in ugotovitev sodišča, bi bil kirurški poseg lahko, če bi bil uspešen, res hitrejši od perkutane traheotomije, s katero je bila dihalna pot vzpostavljena že ob prihodu poklicanega kirurga ORL, čigar pomoč spričo že vzpostavljene dihalne poti ni bila več potrebna. Vendar so odločilne nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, da je morala ekipa, ki je bila zbrana ob pacientu, zaradi urgentnega položaja, kljub pravočasnemu klicu kirurga, po pravilih stroke sama nadaljevati z vzpostavljanjem ustreznih posegov za vzpostavitev dihalne poti, ker se je ob absolutni urgentni situaciji čas vzpostavitve dihalne poti meril v sekundah. Odločitev za klic za kirurško pomoč in sočasno intenzivno nadaljevanje s poskusi (tudi kirurškimi - konikotomija) in intenzivističnimi načini vzpostavitve dihalne poti je bila pravilna, pravočasna, opravljena z vso potrebno profesionalno skrbnostjo oziroma po pravilih stroke.

14Očitanih procesnih kršitev 8. člena ZPP in absolutnih bistvenih kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pri sprejemu in obrazložitvi dokazne ocene sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Sprejeta je po celoviti oceni vseh dokazov in ne le delov tistih, ki bi utegnili tožeči stranki koristiti. Pritožba ne uspete vzbuditi dvoma o prepričljivosti dokazne ocene o časovnem sosledju izvedenih poskusov vzpostavitve dihalne poti in o času telefonskega klica na ORL. Po eni strani priznava, da natančna ura klica ni relevantna, po drugi strani se s časovnim merjenjem trajanja posameznih opravil, o katerih so po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje nezanesljivo izpovedovale priče in so delno nepravilno zapisani tudi v listinah, na katera se opira pritožba, ponuja svojo oceno o trajanju posegov in oživljanju pacienta. Tudi na ta način ne omaje ključne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je do zastoja prišlo med telefonskim pogovorom dr. C. C. in dr. A. A., kar pomeni, da je bila odločitev za klic kirurgov sprejeta že pred tem zapletom. Izpovedba dr. C. C. je pravilno ocenjena. S selektivno pritožbeno dokazno oceno zapisov iz medicinske dokumentacije ter s svojo oceno izpovedb prič G. G., H. H., dr. B. B., dr. C. C. in dr. A. A. je ne ovrže. Navedeni dokazi namreč ne potrjujejo pritožbene ocene, da je bil klic na ORL kliniko prepozen. V ugotovljenih okoliščinah primera ni relevantno, kako izkušen kirurg je dr. A. A., kako hitro je prispel na intenzivni oddelek, niti kako hitro je sposoben opraviti kirurško traheotomijo. Odločilno je ugotovljeno dejstvo, da bi jo morda lahko (če bi ob verjetnih dodatnih zapletih uspela) uspešneje od zdravnikov intenzivistov opravil kvečjemu v (idealnem) primeru: če bi bil del intenzivistične zdravniške ekipe v trenutku načrtovane ekstubacije in nepredvidene ponovne intubacije pacienta. Ker pa v obravnavanem primeru po pravilih ugotovitvah sodišča prve stopnje, oprtih na mnenje izvedencev, ni bilo nobenih okoliščin, ki bi pred načrtovano ekstubacijo kazale na zaplete, do kakršnih je v nadaljevanju dejansko prišlo, so neutemeljeni očitki o strokovnih napakah pri klicanju kirurške pomoči in nadaljnjem vzpostavljanju dihalne poti z metodami, ki so jih vešči zdravniki intenzivisti.

15Pritožbeno sodišče v celoti sprejema tudi dokazno oceno in presojo sodišča prve stopnje in ne pritožbenega naziranja, da ugotovljene škode ni mogoče pripisati niti neustrezni organizaciji dela pri toženi stranki. Tudi v tem delu je sodišče v celoti sledilo pravilno ocenjenemu mnenju obeh izvedencev. Protispisne so nasprotne pritožbene navedbe, ne pa ugotovitve sodišča prve stopnje. Protispisnih ugotovitev pritožba ne konkretizira. Ker na absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, nanje ne bi bilo treba odgovarjati, če z njo pritožba v resnici ne bi grajala ugotovljenega dejanskega stanja. Kot že povedano, tudi v tem delu ne more uspeti. Na podlagi skladnih mnenj izvedencev intenzivistične in otorinolaringološke stroke je sodišče ugotovilo, da so bili za preprečitev zapletov pri zdravljenju sprejeti in pravilno izvedeni vsi ukrepi za vzpostavitev dihalne poti, da so zanje usposobljeni vsi zdravniki, ki delajo na intenzivnih oddelkih, da so jih tudi v obravnavanem primeru pravilno izvedli zdravniki intenzivisti, in da medicinska doktrina ne zahteva preventivne prisotnosti specialista ORL ob ekstubaciji in intubaciji. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih (po oceni pritožbenega sodišča prepoznih) dejanskih navedb tožeče stranke in njenega naziranja o nepravilni organizaciji dela pri tožbeni stranki in jih po pridobitvi strokovnega mnenja dveh izvedencev utemeljeno zavrnilo. Pravilna je presoja, da med zatrjevano škodo in lokacijo oz. prostorsko oddaljenostjo oddelkov intenzivne terapije in ORL ni vzročne zveze.

16Po povedanem pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče je pravilno in popolno ugotovilo relevantno dejansko stanje. Komplikacija je zaplet, do katerega pride med strokovno neoporečnim in z največjo mogočo mero profesionalne skrbnosti izvedenim zdravljenjem. Pojavi se naključno in ga kljub predvidljivosti ni mogoče preprečiti. Zaplet pri zdravljenju ni medicinska napaka. Odgovornost za škodo zaradi zatrjevane, a ne ugotovljene medicinske napake pri zdravljenju in organizaciji dela, je po pravilni presoji sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru izključena. Ker je pri odločanju na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno materialno pravo in sodba ni obremenjena z očitanimi in uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

17Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena istega zakona. Pritožnika s pritožbo nista uspela in po načelu uspeha nista upravičena do povračila stroškov pritožbenega postopka.

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999, s spremembami.
² Obligacijski zakonik, Ur. list RS, št. 83/2001, s spremembami.
³ V prvem sojenju je sodišče prve stopnje izdalo vmesno sodbo z dne 23. 11. 2018, ki je bila zaradi relativne bistvene kršitve 8. člena ZPP in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja razveljavljena s sklepom VSL II Cp 771/2019 z dne 17. 7.2019.
⁴ Navedeno pravno določilo določa: "Za škodo, ki jo je povzročil delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen, če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba."