VSM Sklep IV Kp 67283/2021

Pritožbama zagovornikov obdolženega A. A. in zagovornika obdolženega B. B. se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika.

1Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje s sodbo II K 67283/2021 z dne 26. 6. 2024 obdolženega A. A. pod točko 2 izreka spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poskusa preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in 34. členom KZ-1 in kaznivega dejanja poskusa goljufije na škodo Evropske unije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 229. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in 34. členom KZ-1, obdolženega B. B. pa je pod točko 1 izreka spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in kaznivega dejanja goljufije na škodo Evropske unije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 229. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Po 57. in 58. členu KZ-1 je obdolženemu A. A. izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je skladno 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen pet mesecev zapora, pod preizkusno dobo enega leta. Po drugem odstavku 44. člena KZ-1 v zvezi s 47. členom KZ-1 ter na podlagi 5. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 mu je izreklo tudi enotno stransko denarno kazen petindvajset dnevnih zneskov po 83,33 EUR v skupni višini 2.083,33 EUR, ki jo je obdolženi dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe, pod pretnjo prisilne izterjave oziroma v skrajnem primeru izvršitve na način, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska določen en dan zapora, ki pa ne sme biti daljši od šest mesecev. Tudi obdolženemu B. B. je na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je skladno 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen pet mesecev zapora, pod preizkusno dobo enega leta. Po drugem odstavku 44. člena KZ-1 v zvezi s 47. členom KZ-1 ter na podlagi 5. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 mu je izreklo še enotno stransko denarno kazen petindvajset dnevnih zneskov po 83,33 EUR v skupni višini 2.083,33 EUR, ki jo je obdolženi dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe, pod pretnjo prisilne izterjave oziroma v skrajnem primeru izvršitve na način, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska določen en dan zapora, ki pa ne sme biti daljši od šest mesecev. Na podlagi prvega in tretjega odstavka Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oba obdolžena nerazdelno obremenilo za plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. in 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, vsakega posebej pa še na nanj nanašajoče se stroške iz 6. in 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, torej sodno takso in nagrado ter potrebne izdatke svojega zagovornika, plačati pa morata tudi na vsakega posebej nanašajoče se stroške iz prvega odstavka 94. člena ZKP, kot predmet odmere posebnega sklepa po pravnomočnosti sodbe.

2Takšno sodbo sodišča prve stopnje s pritožbo izpodbijajo:

- zagovorniki obdolženega A. A. zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti oziroma slednjo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, obdolženemu pa povrne stroške zastopanja v postopku;

in

- zagovornik obdolženega B. B., iz vse pritožbenih razlogov, in sicer zaradi bistvenih kršitev pravil postopka (pravilno: določb kazenskega postopka), zmotne uporabe materialnega prava (pravilno: kršitve kazenskega zakona) ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega v celoti oprosti vseh obtožb oziroma obtožbo v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, še podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni glede izrečene kazni ter obdolženemu izreče milejšo kazen oziroma kazen opominjevalne narave, v vsakem primeru pa obdolženemu oziroma njegovemu zagovorniku povrne stroške tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka paricijskega roka iz odločbe o njihovi odmeri, dalje do plačila, pod izvršbo.

3Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

4Zagovorniki obdolženih A. A. in B. B. utemeljeno uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ko smiselno enako na več mestih ponujene obrazložitve izpodbijane sodbe opozarjajo na odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih ter nejasne in v precejšni meri s seboj nasprotne razloge glede prvostopenjskega dokaznega ovrednotenja.

5Tako ima prav zagovornik obdolženega B. B. v pritožbenem poudarku, da je sodišče prve stopnje zašlo samo s seboj v nasprotje, ko je v točki 100 obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da obdolženi ob podpisu ni vedel, da (ali) so predavanja izvedena, a je dokumentacijo kljub temu podpisal, nato pa v točki 104 obrazložitve izpodbijane sodbe presodilo, da je pri storitvi očitanega kaznivega dejanja ravnal z direktnim naklepom, enakovrstnim, kot ga je bilo zaznati pri obdolženemu A. A., medtem ko pa je na podlagi sklepanja, da je kljub temu, da je vedel, da predavanja niso bila izvedena, podpisal zahtevek za sofinanciranje s prilogami, posledic katerega se je prav tako zavedal, obrazložilo krivdno obliko eventualnega naklepa. Omenjeni kontrast v voljnem elementu naklepa skozi popolnoma nejasno razlogovanje vodi v bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Direktni naklep in eventualni naklep se namreč glede vsebine psihičnega odnosa storilca do prepovedane posledice odločilno razlikujeta v tem, da storilec, ki ravna z direktnim naklepom, takšno posledico hoče, storilec, ki ravna z eventualnim naklepom pa vanjo le privoli. Prav ta zavestna in voljna usmerjenost v prepovedano posledico označuje eventualni naklep kot obliko naklepa in ga razmejuje tudi od malomarnosti, pri kateri storilec s svojim ravnanjem ne bi nadaljeval, če bi vedel, da bo iz njega nastala prepovedana posledica, kar skozi pritožbeno izvajanje smiselno zatrjuje zagovornik obdolženega B. B., ko priznava, da je slednjemu v razmerju do (v ločenem, pravnomočno že zaključenem kazenskem postopku soobdolženega, op. s.) C. C. mogoče očitati poslovno neskrbnost, malomarno ravnanje, ki vendar avtomatično še ne pomeni storitve kaznivega dejanja na inkriminirani način, sploh iz razloga obstoja sporazuma med gospodarskima družbama Č d. o. o. in D d.o.o. o izvensodni poravnavi z dne 19. 10. 2020 (priloga B6). Pritožbeno sodišče sicer pripominja, da ob pripoznani materialni odgovornosti pravne osebe Č d. o. o. ter povrnitvi finančne in poslovne škode pravni osebi D d. o. o. v višini 3.000,00 EUR, sporazumni prevzem tudi kazenske odgovornosti za drugega nima vzdržne pravne osnove. Ne glede na to pa predstavlja pritožbeno izpostavljena listina iz priloge B6, omenjena v točki 94 obrazložitve izpodbijane sodbe, materialno relevanten dokaz, ki je skozi celovito dokazno ovrednotenje prvostopenjskega sodišča neupravičeno izostal. Ob tem se kot toliko bolj tehtna pokaže pritožbena ugotovitev zagovornika, da je sodišče prve stopnje v nadaljevanju izrecno zapisalo, da se je obdolženi B. B. v postopku znašel (zgolj) zaradi napak iz njunega poslovnega sodelovanja (tj. v razmerju C. C., ki ima v predmetni kazenski zadevi procesni status priče, op. s.), kakor sledi iz točke 95 obrazložitve izpodbijane sodbe. Povzeto razlogovanje o odločilnih dejstvih je zato v precejšnji meri s seboj v nasprotju, v čemer je prepoznati nadaljnjo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

6Na odsotnost prvostopenjskih razlogov o odločilnih dejstvih pa skozi obširno pritožbeno izvajanje utemeljeno opozarjajo tudi zagovorniki obdolženega A. A., ki ob zatrjevani neobstoječnosti obdolženčevega naklepa že od podaje ugovora pravne narave upravičeno pogrešajo vsebinsko opredelitev sodišča prve stopnje do vprašanja steka kaznivih dejanj. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 109 obrazložitve izpodbijane sodbe sprejelo nejasno odločitev, da sta oba obdolžena kriva storitve očitanih jima kaznivih dejanj, storjenih s krivdno obliko direktnega naklepa v idealnem steku, brez da bi za takšno, vsaj nenavadno sodno presojo ponudilo prepričljivo razlogovanje. Ker se sodišče prve stopnje do obrambno zatrjevanega stališča o pravem (idealnem) steku v odnosu specialnosti oziroma konsumpcije ne uspe opredeliti in zanesljiva obrazložitev umanjka ter posledično prvostopenjske sodbe v tem delu ne gre preizkusiti, je soglašati s trditvijo zagovornikov obdolženega A. A. o obstoju nadaljnje bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

7Ker po drugem odstavku 354. člena ZKP glede pravne presoje dejanja sodišče prve stopnje na predloge tožilca ni vezano, pritožbeno sodišče opozarja, da je treba že v osnovi razmejiti krivdo kot subjektivni element posameznega kaznivega dejanja od steka kaznivih dejanj, tj. primera, ko posamezni obdolženec izpolni zakonske znake dveh ali več kaznivih dejanj, za katera se mu sodi hkrati, čemur skozi obrazložitev izpodbijane sodne odločbe ni bilo zadoščeno. Vprašanje morebitnega steka (poskusa) sostoritve kaznivih dejanj preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena KZ-1 in goljufije na škodo Evropske unije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 229. člena KZ-1, je namreč vezano na opis dejanja in ne na naklep oziroma sploh ne na vprašanje krivde. Jasen odgovor prvostopenjskega sodišča na vprašanje, ali v inkriminiranih dejanjih, ki se očitajo obdolženima A. A. in B. B., stek sploh obstaja (torej, ali gre za pravi stek) ali pa je morda samo navidezen, pa je vendar ključen za pravno kvalifikacijo posameznega dejanja, za primer obsodilne sodbe posledično tudi za izbiro vrste in višine kazenske sankcije, torej dva bistvena elementa meritorne sodbe.

8Izpostavljeno je posebnega pomena tudi iz razloga obstoja pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru II K 487/2024 z dne 4. 1. 2024, izrečene (so)obdolženima C. C. in pravni osebi Č d.o.o., v okviru katere je bila vsakemu od njiju na podlagi istih historičnih dogodkov, v zvezi z istim inkriminiranim dogajanjem, a v bistveno večjem obsegu sodelujočih v predhodnih dogovorih za (poskus) pridobitve subvencij oziroma sredstev iz proračuna, ki ga upravlja Evropska unija, in posledično večji kriminalni količini, izrečena (zgolj) ena kazenska sankcija opominjevalne narave in ena denarna kazen. Tako se kot razumni in smiselni pokažejo pritožbeni pomisleki o pomanjkanju obrazložitve v razmerju do vprašanja odnosa inkluzije in (ne)smiselnosti dvojnega kaznovanja obdolženih A. A. in B. B., ko je iz opisa izhajajoča kriminalna količina enega kaznivega dejanja v primerjavi z drugim (lahko) zanemarljiva, postranska ali malo pomembna okoliščina hujšega kaznivega dejanja (za prim. Sodba I Ips 63619/2010 z dne 12. 9. 2013).

9Zagovorniki obdolženega A. A. pa utemeljeno uveljavljajo tudi relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki jo je sodišče prve stopnje zagrešilo z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe po postavitvi sodnih izvedencev grafološke in računalniške stroke ter pridobitvi izvirnikov Zahtevkov za sofinanciranje z dne 21. 9. 2018 in z dne 18. 4. 2019 s prilogami (v nadaljevanju Zahtevek).

10Sicer sme sodišče prve stopnje zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki bi se naj s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo¹. Pravica do obrambe torej ni kršena vselej, ko sodišče zavrne dokazni predlog obrambe. Kršitev pa je (lahko) podana, če sodišče ne izvede pravno relevantnih dokazov, pri čemer je na obrambi, da obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti, medtem ko se v dvomu šteje, da je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen, če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Sodišče prve stopnje potemtakem ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, mora pa vselej ustrezno obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ni pomemben in ne more vplivati na dokazno oceno. Navedeno torej pomeni, da vsaka obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga ne zadošča, temveč mora biti ta notranje skladna in logično vzdržna².

11Glede na pojasnjeno, upoštevaje skopo vsebino na obdolžena naslovljenih inkriminiranih očitkov, ko se jima v jedru očita (zgolj) podpis zahtevka za sofinanciranje stroškov usposabljanja delavcev in nadaljnje posredovanje tega (soobdolženemu) C. C. ter dejstvo, da gre pristnost posameznikovega podpisa in možnost ter obseg dostopa z določenega IP naslova z uporabniškim imenom in geslom, ki ju je X dodelil gospodarski družbi E d.o.o., zanesljivo ugotoviti le z ustrezno podporo sodnega izvedenca grafološke oziroma računalniške stroke, je zagovornikom obdolženega A. A. v pritožbeno izraženem stališču slediti. Enako je kot neutemeljen smatrati odklon obrambi obdolženega A. A. do seznanitve z izvirnikom Zahtevka, ki je substancirano izrazila dvom v pristnost podpisov obdolženca in žigov gospodarske družbe E d.o.o. S tem, ko je sodišče prve stopnje za zavrnitev izpostavljenih dokaznih predlogov obrambe v točki 110 obrazložitve izpodbijane sodbe podalo neprepričljive razloge, je z relativno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP prekršilo pravice obrambe, kar pa je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

12Ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka imajo vselej za posledico razveljavitev izpodbijane prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Sodba kazenskega sodišča je namreč sprejemljiva le, kadar je v dejanskem pogledu pravilna, s stališča uporabe prava pa zakonita, ko torej sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovi vsa pravno odločilna dejstva in na takšni dokazni podlagi pravilno uporabi določila procesnega in materialnega zakona. V ponovljenem postopku bo zatorej sodišče prve stopnje ugotovljene absolutne in relativne postopkovne kršitve odpravilo, skrbno pretehtalo in kritično presodilo pa bo tudi ostale obsežne navedbe pritožnikov, ki gredo predvsem v smeri kršitve kazenskega zakona in graje zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, s katerimi se pritožbeno sodišče zaradi narave ugotovljenih kršitev v izpodbijani prvostopenjski sodbi ni moglo ukvarjati. Po ponovni pozorni presoji in dokazni oceni vseh, v razmerju do obdolženih A. A. in B. B. tako razbremenilnih kot obremenilnih dokazov, bo o zadevi vnovič odločilo ter za sprejeto odločitev ponudilo obrazložitev sodne odločbe v skladu z zahtevami in pričakovanjem iz šestega in sedmega odstavka 364. člena ZKP.

13Po obrazloženem in glede na sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 487/2024 z dne 4. 1. 2024 v kazenski zadevi zoper obdolženega C. C. ter obdolženo pravno osebo Č d.o.o., smiselno upoštevajoč odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up-1727/22 z dne 22. 1. 2025 in že zavzeto stališče prvostopenjskega sodnika je pritožbeno sodišče odločilo, da se novo sojenje opravi pred novim sodnikom (prvi in četrti odstavek 392. člena ZKP).

¹ Za prim. sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 43956/2017 z dne 9. 7. 2020 in druge.
² Tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 17814/2014 z dne 18. 5. 2017