VSL Sodba I Cpg 5/2024

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani:

- I. točki izreka spremeni tako, da se ugotovi, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 982.746,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2021 dalje do plačila;

- v IV. točki izreka tako, da se toženi stranki naloži, da je dolžna tožeči stranki plačati (še) znesek 94.917,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2021 do plačila, in

- v V. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati njene potrebne pravdne stroške.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdi.

III. Tožena stranka je sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 6.935,54 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo: (I.) ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 887.828,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2021 do plačila; (II.) ugotovilo, da ne obstaja terjatev tožene stranke to tožeče stranke v višini 68.934,54 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi; (III.) toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 887.828,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2021 do plačila; (IV.) zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača znesek 94.917,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2021 do plačila, in (V.) odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 90 % njenih potrebnih pravdnih stroškov, tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki plačati 10 % njenih potrebnih pravdnih stroškov.

2Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, vsaka zoper del, s katerim v postopku na prvi stopnji ni uspela. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in pritožbenemu sodišču predlagata, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ustrezno spremeni skladno s pritožbenim predlogom, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Obe stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke, in predlagali potrditev izpodbijane sodbe. Obe stranki priglašata tudi pritožbene stroške.

3Pritožba tožeče stranke je utemeljena. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

4Tožeča stranka s tožbo zahteva vračilo posojila s pripadajočimi pogodbenimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki dne 5. 10. 2010 sklenili posojilno pogodbo, s katero je tožeča stranka toženi stranki posodila znesek 650.000,00 EUR (A3), ki ji ga je istega dne nakazala, da je bilo posojilo odobreno do odpoklica, obrestovalo pa se je po obrestni meri 5 % letno, po linearni metodi. Tožeča stranka je posojilo odpoklicala z dopisom z dne 30. 11. 2020 ter zahtevala vračilo posojila skupaj z obrestmi najkasneje do dne 4. 1. 2021. Tožena stranka je ugovarjala zastaranje terjatve tožeče stranke, podredno pa je v pobot uveljavljala svojo nasprotno terjatev iz naslova stroškov zaposlitve delavke, ki jo je zaposlila po dogovoru s takratnim direktorjem tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za vračilo posojila v pretežnem delu ugodilo na podlagi zaključka, da terjatev tožeče stranke iz naslova posojila ni zastarala. Tožbeni zahtevek je zaradi zastaranja zavrnilo le v delu, ki se nanaša na plačilo pogodbenih obresti, ki so se natekle v času treh let pred vložitvijo tožbe. Zaradi zastaranja je zavrnilo tudi pobotni ugovor tožene stranke.

V zvezi s pritožbo tožene stranke

5Sodišče prve stopnje je, upoštevaje ustaljeno stališče sodne prakse, "da v primeru, če je dospelost odvisna od aktivnosti upnika, pa je ta pasiven in ne izkoristi možnosti terjati izpolnitev obveznosti, začne zastaranje teči po poteku primernega roka, v katerem bi moral upnik opraviti dejanje oziroma se zastaranje navezuje na čas, ko bi upnik lahko izvršil potrebna dejanja" (VSRS II Ips 784/2005, II Ips 619/2006, II Ips 404/2008 idr.), ugotavljalo, kdaj se je iztekel primeren rok, v katerem bi tožeča stranka morala zahtevati vrnitev posojila od tožene stranke. Po oceni izvedenih dokazov, v katerem je zaslišalo prejšnjega (A. A.) in sedanjega zakonitega zastopnika tožeče stranke (B. B.), je ugotovilo, da je tožeča stranka poslovno že prej sodelovala z C. C., (ki je edini družbenik tožene stranke), da so bila razmerja med njimi prijateljske in zaupne narave, da je za posojilo v znesku 650.000,00 EUR zaprosil B. B., ki je družbenikoma tožeče stranke pojasnil, da imajo on in z njim povezane družbe (med njimi tožena stranka) zaradi posledic gospodarske in finančne krize finančne težave, da sta se o vsebini posojilne pogodbe dogovarjala A. A. in C. C., da je posojilno pogodbo pripravil C. C., podpisala pa sta jo oba zakonita zastopnika pravdnih strank (A. A. in direktorica tožene stranke D. D., da je bila pogodba sklenjena na zaupanju, da bo tožena stranka posojilo vrnila, ko bo lahko, da so bili akterji (B. B., A. A. in C. C.) ves čas od sklenitve posojilne pogodbe v stiku in se pogovarjali o vrnitvi posojila, ki ga tožena stranka po trditvah C. C. najprej ni mogla vrniti zaradi gospodarske krize, potem pa zaradi blokade premoženja C. C. v kazenskem postopku, ki poteka zoper vse tri navedene v zvezi s prodajo poslovnih deležev v družbi E. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega odločilo, da je primeren rok, v katerem bi tožeča stranka lahko zahtevala vrnitev posojila, začel teči novembra 2019, ko je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 12. 11. 2019 (C 3) odpravljen zadnji ukrep začasnega zavarovanja (s prepovedjo C. C. odtujitve ali obremenitve njegovega 100 % poslovnega deleža v toženi stranki), da je takrat začelo teči zastaranje terjatve na vračilo posojilo, pri čemer se triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 349. člena OZ do vložitve tožbe dne 2. 2. 2021 še ni iztekel.

6Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je brez ustrezne razporeditve trditvenega in dokaznega bremena, ob pomanjkljivem materialnem procesnem vodstvu in pomanjkljivo izvedenem dokaznem postopku, nepravilno ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa je tudi absolutno bistveno kršitev z zakonom zapovedanih procesnih pravil. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je večina zadevnih pritožbenih očitkov povsem pavšalnih in nekonkretiziranih. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse potrebne dokaze za ugotovitev okoliščin sklenitve posojilne pogodbe in dogovarjanja o vrnitvi posojila (dokaza z zaslišanjem C. C. ni izvedlo, ker ga je tožena stranka umaknila), ki jih je skrbno in korektno ocenilo v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Prav nobenega razloga ni imelo, da izpovedbam zaslišanih (A. A. in B. B.) ne bi verjelo, pri čemer tožena stranka o teh okoliščinah ni navedla drugačnih konkretnih dejstev, poleg tega pa je umaknila tudi dokazni predlog za zaslišanje C. C. Pritožbeni očitek, da naj bi prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo, da je šlo za posojilo, kljub temu, da je kot nesporno ugotovilo, da so bili med strankama večplastni odnosi, je nejasen in neargumentiran. Pritožba ne pojasni, v čem si navedeni ugotovitvi sodišča prve stopnje nasprotujeta in zakaj naj bi večplastnost odnosov med akterji tega poslovnega razmerja po kakršnemkoli logičnem razlogovanju napotovala na zmotnost zaključka o sklenitvi posojilne pogodbe. Sicer pa tožena stranka "večplastnosti" ni pojasnila in ji ni dala konkretne vsebine. Po pravilu iz 82. člena Obligacijskega Zakonika - OZ se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Pogodba, ki sta jo pravdni stranki sklenili 5. 10. 2010, je po imenu in po vsebini posojilna pogodba in med strankama tudi ni bilo spora o tem, da je bila s strani posojilodajalca - tožeče stranke v celoti izpolnjena. Da bi predstavljala kaj drugega kot to, kar iz nje jasno izhaja, pa tožena stranka ni konkretizirano zatrjevala in s pavšalnim ugovorom o večplastnosti razmerij med strankami njene veljavnosti pač ne more izpodbiti.

7Pritožba izpodbija zaključek prvostopnega sodišča, da zahtevek tožeče stranke ni zastaran, s trditvami, da je tožeča stranka odpoklic posojila izvedla več kot deset let po sklenitvi posojilne pogodbe in da je bila v vmesnem času do tožene stranke popolnoma pasivna v smeri izterjave ali pripoznave dolga. Dokazni postopek trditev o pasivnosti tožeče stranke ni potrdil, saj je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb zaslišanih predstavnikov tožeče stranke ugotovilo, da so se A. A., B. B. in C. C. po sklenitvi pogodbe pogovarjali o vračilu posojila, a da je C. C. vedno povedal, da posojila ne more vrniti, najprej zaradi gospodarske krize, kasneje pa zaradi blokade njegovega premoženja z ukrepi zavarovanja, izrečenimi v kazenskem postopku, da pa nikoli ni zanikal, da ga je potrebno vrniti.

8Pritožba ne more uspeti z ugovori, da je bil C. C. zgolj družbenik tožene stranke in da ni bil pooblaščen za zastopanje tožene stranke. Sodišče prve stopnje je sicer res zavzelo stališče, da tožena stranka ni podala pravočasnega ugovora, da C. C. ni bil pooblaščen za sklenitev posojilne pogodbe, a je nanj tudi vsebinsko odgovorilo z opozorilom, da je potrebno upoštevati tudi določbe OZ o zastopanju (69. do 73. člen OZ) in o pooblastilu (74 do 79 člen) in ne zgolj določb ZGD-1 o korporacijskih zastopnikih družb. Z ozirom na citirane zakonske določbe OZ je namreč nerelevantno, ali je imel C. C. pooblastilo zakonite zastopnice tožene stranke za dogovarjanje glede sklenitve posojilne pogodbe in glede njene vsebine. S tem, ko je zakonita zastopnica tožene stranke posojilno pogodbo, ki jo je sestavil C. C., podpisala, je odobrila vsa predhodna ravnanja ne glede na to, ali ga je predhodno pooblastila za pogajanja v zvezi s sklenitvijo pogodbe.

9Poleg tega je ne glede na pravno ločeno subjektiviteto družbe od osebe njenega družbenika, na kar se pritožba neutemeljeno sklicuje, v konkretnem primeru upoštevno, da družbenik, ki družbo v celoti obvladuje (ima v lasti njen 100% delež), v pravnem prometu s tretjimi nastopa z legitimnostjo (če ne že legalno) odločevalca o zadevah družbe, da torej tretjim daje vtis verodostojnega predstavnika družbe, ki se lahko dogovarja za račun družbe in ki lahko doseže, da bodo odločitve družbe skladne z njegovimi odločitvami. Navedena domneva, da C. C. nastopa v imenu tožene stranke in za njen račun, se je izkazala kot povsem pravilna, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil dogovor glede sklenitve pogodbe sklenjen med A. A. in C. C., samo pogodbo, katere vsebino je pripravil C. C., pa je s strani tožene stranke podpisala njena zakonita zastopnica. Tožena stranka ni niti trdila, da sta bila predstavnika tožeče stranke v zvezi s to posojilno pogodbo kadarkoli v kakršnemkoli kontaktu z zakonito zastopnico tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zato upravičeno sledilo tožeči stranki, da ji je C. C. (v svojstvu legitimnega predstavnika tožene stranke) več let zagotavljal, da bo posojilo vrnjeno in se je tožeča stranka utemeljeno zanašala na to, da C. C. daje pravno poslovne izjave v imenu tožene stranke.

10Pritožbeno sodišče se prav tako strinja s tožečo stranko, da v obravnavanih dejanskih okoliščinah primera ni pomembno, ali obstaja povezava med začasnim zavarovanjem zahtevka za odvzem premoženjske koristi C. C. (prepovedjo odtujitve in obremenitve njegovega premoženja), njegovim finančnim stanjem oziroma finančnim stanjem tožene stranke, in da je relevantno povezavo med navedenimi okoliščinami v očeh tožeče stranke vzpostavil C. C., ki je tožeči stranki take razloge navajal kot razloge, zaradi katerih tožena stranka posojila ne more vrniti. Ali so bili ti razlogi resnični ali ne, ni pomembno, pač pa je pomembno, da je tožeča stranka zaradi prijateljskega razmerja, ki je temeljilo na zaupanju, pač sprejemala razloge tožene stranke, da posojila še ne more vrniti.

11Sicer pa se pritožbeno sodišče strinja tudi s stališčem tožeče stranke, da terjatev iz naslova vračila posojila, če je dogovorjeno vračilo na odpoklic, dospe z odpoklicem in da je zato zastaralni rok za to terjatev začel teči prvi dan po odpoklicu. Stališče sodne prakse, na katero se je sklicevala pritožba in jo povzema tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, da "če je dospelost odvisna od aktivnosti upnika, pa je ta pasiven, začne zastaranje teči po poteku primernega roka, v katerem bi moral upnik opraviti dejanje", se po prepričanju pritožbenega sodišča lahko nanaša samo na enostranska upnikova ravnanja oz. opustitve, s katerimi upnik namenoma in v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji onemogoča zapadlost svoje terjatve in na ta način dolžniku preprečuje njeno izpolnitev (npr. neizdaja računa po opravljeni storitvi, neizdaja končnega obračuna po gradbeni pogodbi, neposredovanje podatkov o višini terjatve ipd.). Le v primerih samovoljnih, enostranskih upnikovih ravnanj oz. opustitev je potrebno dolžnika ščititi pred tem, da bi upnik zapadlost svoje terjatve odložil preko vsakršnih razumnih rokov. To stališče pa ni smiselno uporabljivo v situacijah, ko stranki pogodbe sporazumno odložita rok izpolnitve za določen ali nedoločen čas ali se dogovorita, da bo rok izpolnitve določila ena od strank. V takšnih primerih to stališče po mnenju pritožbenega sodišča krši ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude in načelo prostega urejenja pogodbenih razmerij.

12Določbe o zastaranju terjatev so kogentne, in tudi zelo stroge, saj so v naši pravni ureditvi zastaralni roki razmeroma kratki. Prav to pa narekuje zahtevo, da so pravila o zapadlosti terjatev jasna in nedvoumna, saj bi v nasprotnem tudi določila o zastaranju izgubila pomen. Glede vprašanja, kdaj ima upnik pravico terjati izpolnitev, oziroma kdaj terjatev iz pogodbe zapade, pa daje zakon (OZ) le načelne usmeritve (npr. pravilo sočasne izpolnitve iz 101. člena OZ) in določnejšo opredelitev prepušča strankam. Stranki lahko torej v skladu z načelom prostega urejanja pogodbenih razmerij rok izpolnitve v pogodbi svobodno določita, sporazumno ga lahko odložita za (poljubno dolg) določen ali za nedoločen čas, lahko pa se tudi dogovorita, da bo o roku izpolnitve naknadno odločila ena od strank (npr. s pravico do odpoklica). V nobenem od navedenih primerov ne gre za izigravanje pravil o zastaranju, pač pa za zakonsko dopustne možnosti in v nobenem od navedenih primerov ni prav nobenega razloga za intervencijo sodišča, da v nasprotju z izrecnim pogodbenim določilom prisilno določa dospelost terjatve, pri čemer bo to nalogo, ki si jo je brez vsake potrebe in izražene volje strank samo naložilo, v večini primerov nujno opravilo bolj ali manj arbitrarno. Intervencija sodišča kot oblastnega organa je pri odločitvah, ki nadomeščajo jasno izraženo pogodbeno voljo, potrebna le v izjemnih primerih: v primerih zlorab, nedovoljenih razpolaganj, kršenja moralnih ali etičnih standardov, če dejanske okoliščine primera narekujejo zaščito ene ali druge pogodbene stranke, v primeru pat položajev, ko pogodbeni stranki določenega problema, ki izvira iz pogodbe, sami ne moreta razrešiti, ipd. Če se izkaže, da družbene ekonomske razmere v praksi spodbujajo nedovoljena razpolaganja strank ali če gre za izredne situacije širših razsežnosti, ki terjajo določene zaščitne ukrepe, pa je v prvi vrsti dolžnost zakonodajalca, (in ne sodišča), da začasno ali trajno poseže v (prav tako z zakonom določeno) dispozitivnost pogodbenih razmerij tudi z določitvijo zapadlosti terjatev ali njihovo odložitvijo (primer prvega je Zakon o preprečevanju zamud pri plačilih - ZpreZP-1, primer drugega pa ukrepi države zaradi epidemije Covid-a).

13V obravnavanem primeru ne obstaja nobeden od zgoraj navedenih razlogov, (niti ga ni zatrjevala tožena stranka), ki bi upravičevali sodišče, da poseže v pogodbo in upniku (tožeči stranki) s prisilno določitvijo dospelosti terjatve omeji oz. odvzame opcijsko upravičenje, ki mu je bilo priznano s pravico do odpoklica, da o roku izpolnitve tožene stranke odloči sam. Tudi ni nikakršne potrebe po zaščiti dolžnikovega položaja, ki je, kot prvo, na nedoločen rok izpolnitve ob sklenitvi pogodbe sam pristal, kot drugo pa mu zakon nudi učinkovite pravne možnosti, da negotovost glede trenutka, kdaj bo njegova izpolnitev zapadla, z lastno aktivnostjo sam odpravi. Tako OZ v 289. členu določa, da če rok ni določen, in tudi namen posla, narava obveznosti in druge okoliščine ne zahtevajo za izpolnitev nekega roka, lahko upnik zahteva takojšnjo izpolnitev obveznosti, dolžnik pa po svoji strani od upnika, da izpolnitev takoj sprejme. 292. člen OZ pa določa, da če je določitev časa izpolnitve prepuščena na voljo upniku ali dolžniku, upravičenec pa ne določi roka niti po opominu, lahko druga stranka zahteva od sodišča, naj določi primeren rok za izpolnitev. Tožena stranka je bila seznanjena s svojo obveznostjo vračila posojila in tudi z njeno višino že ob sklenitvi pogodbe in bi lahko kadarkoli od tožeče stranke zahtevala, da sprejme njeno izpolnitev oz. od sodišča, da določi rok za izpolnitev. Ni razloga, da bi se kaznovala zgolj neaktivnost upnika, neaktivnost dolžnika pa nasprotno nagrajevala. Tožeča stranka je posojilno pogodbo res odpoklicala deset let po njeni sklenitvi, a po oceni pritožbenega sodišča navedeni rok glede na vsebino pogodbenega razmerja ni nerazumen, neobičajen in tudi ni v nasprotju z načeli vestnosti in poštenja v pogodbenih razmerjih. Posojilne pogodbe so pogosto dolgoročne in se, še posebej, če gre za razmeroma visoke zneske posojil, praviloma sklepajo z daljšimi roki (nasprotne izpolnitve). Pravica do odpoklica (posojila) je po naravi stvari in tudi z etično-moralnega vidika bistveno bolj problematična, če upnik posojilo odpokliče prezgodaj (npr. prvi dan po nakazilu) kot če ga "pozno". Četudi se torej pritožbeno sodišče strinja z razlogi prvostopnega sodišča, vkolikor je treba slediti stališčem sodne prakse, pa je po njegovem prepričanju terjatev tožeče stranke zapadla z dnem odpoklica in do vložitve tožbe nedvomno ni bila zastarana.

14Pravilen je bil zaključek prvostopnega sodišča, da je terjatev tožene stranke, ki jo je uveljavljala s pobotnim ugovorom, zastarana, saj bi lahko tožena stranka že po sklenitvi dogovora o sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 2. 2012 zahtevala vračilo plačanih zneskov za zaposlitev delavke F. F., vložitev predmetne tožbe na zapadlost te terjatve ni imela nikakršnega vpliva niti ni z njo v zvezi.

V zvezi s pritožbo tožeče stranke

15Utemeljena pa je pritožba tožeče stranke, ki nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje glede zastaranja pogodbenih obresti. V skladu s 344. členom OZ zastarajo pogodbene obresti takrat, ko zastara glavna terjatev. Upravičeno zato pritožba opozarja, da pogodbene obresti nimajo narave občasne terjatve po določbi 347. člena OZ, če ne dospevajo v samostojnih časovnih presledkih, ampak dospejo ob plačilu glavne terjatve. Upoštevati in uporabiti bi torej bilo treba določilo drugega odstavka 2. člena posojilne pogodbe, ki izrecno določa, da se pogodbene obresti obračunajo na dan dokončnega vračila glavnice. Zapis je sicer nekoliko neroden, vendar dopušča samo takšno razlago, po kateri pogodbene obresti dospejo v plačilo ob zapadlosti glavne terjatve. Sicer pa bi se tudi brez tega pogodbenega določila štelo, da so zapadle skupaj z glavnico (za uporabo pravila o zastaranju občasnih terjatev bi namreč moralo biti v pogodbi določeno, da zapadejo letno oz. v določenih časovnih intervalih).

16Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče odločilo kot izhaja iz izreka te sodbe. Zaradi uspeha tožeče stranke v pritožbenem postopku, je tožeči stranki priznalo stroške v višini sestave pritožbe, plačane takse za pritožbo in stroške sestave odgovora na pritožbo tožene stranke, oboje po Odvetniški tarifi ob upoštevanju pritožbenega pcto in jih odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo po stroškovniku.