VSC Sklep II Kp 30307/2023

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanko kot tožilko se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, dolžna pa je plačati potrebne izdatke obdolženca ter nagrado in potrebne izdatke zagovornice, nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo.

1Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Žalcu zavrglo obtožna predloga oškodovanke kot tožilke A. A., po katerih se obdolženemu B. B. očita izvršitev kaznivih dejanj tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1.

2Zoper sklep se je pritožila pooblaščenka oškodovanke kot tožilke, kot je uvodoma navedla, "iz vseh zakonitih razlogov". Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v obravnavanje prvostopenjskemu sodišču, z ustreznimi navodili oziroma napotki.

3Na pritožbo je odgovorila obdolženčeva zagovornica, odvetnica C. C. s ... Predlagala je zavrnitev vložene pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Kot je razvidno iz razlogov izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje obtožni predlog v smeri kaznivega dejanja zalezovanja zavrglo na podlagi določb prvega odstavka 437. člena v povezavi s 4. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), tj. ker je zaključilo, da ni zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe. Obtožni predlog v smeri kaznivega dejanja tatvine pa je zavrglo na podlagi določb prvega odstavka 437. člena v zvezi s 5. točko prvega odstavka 277. člena ZKP, ker je zaključilo, da je podana nesorazmernost med majhnim pomenom dejanja in posledicami, ki bi jih povzročil kazenski pregon. Gre skratka za odločitvi, sprejeti v procesni fazi t. i. materialnega preizkusa obtožnega akta, ki imata glede na uporabljeno zakonsko podlago učinke razsojene stvari (res iudicata), vključno s posledico v pravilu ne bis in idem. Kljub temu izrek izpodbijanega sklepa ne vsebuje opisov obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, čeprav je izrek edini del sodne odločbe, ki ima učinke pravnomočnosti, ne njeni razlogi. Ker pa pritožnica tega ne uveljavlja in poseg v izpodbijani sklep mimo določbe petega odstavka 402. člena ZKP ni predviden, pritožbeno sodišče ni imelo podlage za razveljavitev sklepa po uradni dolžnosti.

6Glede obdolžencu očitanega dejanja zalezovanja je treba že uvodno ugotoviti (kot utemeljeno navaja zagovornica v odgovoru na pritožbo), da ponujen opis dejanja v obtožnem predlogu z dne 8. 6. 2023 (list. št. 15) ne vsebuje prav nikakršne konkretizacije vseh konstitutivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1, saj je po vsebini zapisano le to, da naj bi obdolženec dne 4. 1. 2022 v trgovini ... na ... "med zalezovanjem dokazano ukradel pozabljeni dežnik" (v lasti oškodovanke kot tožilke). V tem delu bi bilo obtožni predlog treba zavreči že na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP, saj dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje. Razprava izpodbijanega sklepa o odsotnosti utemeljenega suma je sicer razumna, vendar konceptualno nepotrebna glede na ugotovitev, da pri očitanem dejanju sploh ne gre za kaznivo dejanje že po samem zakonu. Upoštevaje dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje nanizalo v točki 4 obrazložitve, pa je prezentno, da ni niti v preliminarno ocenjenih dejanskih okoliščinah nobene podlage za sklep, da naj bi bil obdolženec zalezoval oškodovanko kot tožilko. Materialni predhodni preizkus obtožnega akta opravi sodišče na podlagi dokaznih virov, ki se nahajajo v spisu ob vložitvi obtožbe, in na njihovi podlagi ocenjuje, ali je verjetnost, da naj bi obdolženi izvršil kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni. Odgovor na to vprašanje je nikalen, pri čemer pritožnica ne more uspeti (kolikor se ne "sklicuje na vse svoje predhodne vloge", kar je povsem nesubstancirano ter v nasprotju z načelom dispozitivnosti pritožbenega postopka) s predlaganjem dokazov, ki naj bi se šele izvedli v dokaznem postopku, saj odsotnost utemeljenega suma v dani procesni fazi preprečuje postopkovni prehod v naslednjo procesno fazo. Docela deplasirana je pritožbena teza, češ da naj bi obdolženec oškodovanko kot tožilko "zasledoval tudi po drugih opravkih", čeprav "to ne piše v (obtožnem) predlogu". Obtožni akt je tisti, ki daje okvir kazenskemu postopku, določa predmet spora in obdolžencu omogoča učinkovito obrambo, zato okoliščine, ki v obtožbi sploh niso navedene, ne morejo biti ne predmet dokazovanja niti predstavljati dejavnika pri predhodnem preizkusu obtožnega predloga. Brezpredmetna in na meji resnosti, zlasti za odvetnico kot kvalificirano vlagateljico pritožbe, so nadaljnja pritožbena izvajanja o "nadzorovanju", "nečloveškem nagajanju", "Putinovih metodah" ter sorodnih konceptih, ki ne sodijo v postopek, tj. celo pred sodiščem druge stopnje.

7Obtožni predlog z dne 4. 5. 2023 v smeri kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 ni bil zavržen zaradi odsotnosti utemeljenosti suma, da naj bi obdolženi storil kaznivo dejanje, temveč zaradi nesorazmernosti med majhnim pomenom dejanja in posledicami, ki bi jih bil povzročil kazenski pregon. Za t. i. dejanje majhnega pomena morata biti izpolnjena (najmanj eden) objektivni pogoj in (najmanj eden) subjektivni pogoj. Sodišče prve stopnje (točka 12 sklepa) je objektivne pogoje prepoznalo v neznatni nevarnosti in teži dejanja (upoštevajoč predpisano kazen in vrednost odtujenega dežnika, ki je zgolj 30,00 EUR) ter v dejstvu, da so škodljive posledice neznatne oziroma jih ni (dežnik je bil oškodovanki kot tožilki vrnjen). Subjektivni pogoj pa je prepoznalo v osebni okoliščini, tj. da je obdolženec nekaznovan, čemur vsemu višje sodišče pritrjuje. Predhodna nekaznovanost obdolženca je nedvomno lahko relevantna okoliščina pri predmetni presoji in ne drži pritožbena teza, da je to dejstvo lahko relevantno le pri odmeri kazenske sankcije. Ob teh dognanih okoliščinah zbledi pritožbeni poudarek, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec dejanje storil naklepno. Ne glede na to, ali bi se obdolženčevo ravnanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje tatvine ali kot kaznivo dejanje zatajitve po petem odstavku 208. člena KZ-1 (sklep ODT v Celju o zavrženju kazenske ovadbe PP Žalec Kt/21338/2022 z dne 13. 3. 2023), je odločitev, utemeljena v določbah prvega odstavka 437. člena v zvezi s 5. točko prvega odstavka 277. člena ZKP, v vsakem primeru pravilna. Ne nazadnje ni življenjsko sprejemljivo stališče, da naj bi bile pri oškodovancih v primeru odtujitve dežnika podane hude posledice v smislu vseprisotnega strahu. Kakšen "cel kup opravkov" naj bi zaradi tega imela oškodovanka kot tožilka, pa v pritožbi ni pojasnjeno.

8Ker noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan, je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, pri čemer (kot že obrazloženo v točki 5 tega sklepa) niso podane niti kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma.

9Izrek izpodbijanega sklepa ne vsebuje odločbe o plačilu stroškov kazenskega postopka v smeri drugega odstavka 96. člena ZKP, kljub temu, da je v vsaki sodbi in v vsakem sklepu, s katerim se ustavi kazenski postopek ali zavrže obtožni akt, treba odločiti, kdo plača stroške postopka ter kolikšni so (prvi odstavek 93. člena ZKP). Ker pritožbeno sodišče nima zakonskega pooblastila za ex offo poseganje v izpodbijani sklep, je odločilo zgolj o stroških pritožbenega postopka pred višjim sodiščem (prvi odstavek 98. člena ZKP). Ker je subsidiarna tožilka upravičena do brezplačne pravne pomoči, jo je pritožbeno sodišče oprostilo plačila pritožbene sodne takse, zavezana pa je plačati potrebne izdatke obdolženca ter nagrado in potrebne izdatke njegove zagovornice, ki je vložila odgovor na pritožbo.