VDSS Sodba Psp 211/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 8. 3. 2024 v delu kjer je odločeno, da tožnik nima pravice do invalidske pokojnine in da se tožniku prizna pravica do invalidske pokojnine od 13. 7. 2023 dalje, ki mu jo je toženec dolžan izplačevati od 13. 7. 2023 dalje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Nadalje je odločilo, da se stroški zastopanja tožnika po odvetniku krijejo iz proračuna.

2Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da iz potrdila ZZZS z dne 17. 4. 2015 izhaja, da je imel status zavarovanca, upoštevaje določbe Zakona o starostnem zavarovanju kmetov (v nadaljevanju: ZSZK).¹ Iz potrdila izhaja, da je tožnik pridobil status kmeta zavarovanca za obdobje od 1. 1. 1972 do 1. 12. 1983. Tožnik se nadalje sklicuje na določbo 2. točke I. odstavka 18. člena ZSZK, ki se nanaša na plačevanje prispevkov. Ker je plačeval prispevke, je s tem izpolnil vse pogoje za priznanje statusa kmeta zavarovanca in s tem za priznanje pokojninske dobe. Prav tako izpolnjuje pogoje po določbi zadnje alineje 129. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ‑1).² Odločitev sodišča ni pravilna, saj mu dobe iz zavarovanja kmetov ni upoštevalo. Tožnik se sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 17. 12. 1981. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)³ v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)⁴ je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter tudi sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

5Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca številka: ..., številka dosjeja: ... z dne 8. 3. 2024, s katero je bila pritožba tožnika, vložena zoper odločbo organa prve stopnje, številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 2. 8. 2023, glede priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja, zavrnjena. Je pa navedeno odločbo v 1. odstavku izreka spremenilo tako, da je tožnika razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti od 13. 7. 2023 dalje zaradi posledic bolezni (50 %) in poškodbe zunaj dela (50 %) ter odločilo, da nima pravice do invalidske pokojnine.

6Glede na pritožbene navedbe in kot to ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, med strankama ni sporen datum razvrstitve tožnika v I. kategorijo invalidnosti (13. 7. 2023). Odprto je le vprašanje glede dopolnjene pokojninske dobe.

7Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)⁵ v 2. alineji 42. člena določa, da zavarovanec iz 41. člena ZPIZ-2 pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe zunaj dela ali bolezni - pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti (v nadaljnjem besedilu: delovna leta), šteto delovna leta kot polna leta.

8Iz že citirane odločbe toženca, ki jo povzema tudi sodišče prve stopnje, izhaja, da je tožnik v Sloveniji dopolnil 2 leti, 4 mesece in 22 dni pokojninske dobe, v Republiki Avstriji pa 10 let in 8 mesecev. Obe dobi se seštevata, kar pomeni, da je tožnik dopolnil skupaj 13 let in 22 dni pokojninske dobe. Za priznanje pravice do invalidske pokojnine, pa bi moral dopolniti 16 let in 8 mesecev.

9Tožnik je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljal priznanje pokojninske dobe iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti.

10Kot to razlaga že sodišče prve stopnje, po določbi 3. alineje 129. člena ZPIZ-2 pokojninska doba, ki je določena kot pogoj za pridobitev in uveljavitev pravic iz obveznega zavarovanja, obsega čas, dopolnjen do 31. 12. 1999, ki se je po ZPIZ-1 všteval državljanu Republike Slovenije v pokojninsko dobo, razen če ni s tem zakonom ali mednarodno pogodbo določeno drugače. Smiselno enako je bilo določeno tudi v tretjem odstavku 187. člena ZPIZ-1. Tudi 202. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ/92),⁶ odkazuje na predpise, ki so veljali do 31. 3. 1992. Za odločitev v tej zadevi pa so bistvene tudi določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ/83),⁷ in pa določbe Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji (v nadaljevanju: Statut).⁸

11Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnik pridobil status kmeta zavarovanca po določbah ZSZK, in sicer za obdobje od 1. 1. 1972 do 1. 12. 1983. S tem v zvezi se tožnik sklicuje na potrdilo ZZZS z dne 17. 4. 2015, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje in kar izhaja tudi iz navedenega potrdila, je bil tožnik v času od 1. 1. 1972 do 1. 12. 1983 zavarovan po materi A. A. Ona je bila nosilka zavarovanja, tožnik pa je bil član gospodinjstva. Zgolj nosilec zavarovanja je imel lastnost zavarovanca po 17. členu ZSZK. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik od 1. 1. 1972 do 31. 12. 1983 ni bil lastnik, niti solastnik oziroma ni imel nobenega drugega statusa, kot je opredeljen v citiranem členu ZSZK. V tem primeru torej ni bil zavarovan po določbah navedenega predpisa in mu posledično navedena obdobja ni mogoče šteti v pokojninsko dobo. Tudi iz dopisa FURS, Finančni urad B. številka: ... z dne 16. 4. 2015, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa izhaja, je bil kmetiji na naslovu C., v obdobju od 1. 1. 1972 do 31. 12. 1983, odmerjen prispevek za starostno zavarovanje kmetov. Zavezanka za plačilo prispevka pa je bila tožnikova mati. Skladno z 9. členom ZSZK je posamezni kmetiji pripadala v okviru obveznega starostnega zavarovanja kmetov, le ena pokojnina. Iz izpovedbe tožnika izhaja, da je pokojnino prejemala njegova mati.

12Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je tožnik sam plačeval prispevke in da je s tem izpolnil vse pogoje za priznanje pokojninske dobe. Tudi če je tožnik sam plačeval prispevke, omenjeno na odločitev ne vpliva. Tožnik namreč ni dokazal, da gre za stanje po 18. členu ZSZK, torej da bi bil prevzemnik kmetije in da bi bil tudi dolžan preživljati mamo. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, tožnik ni imel statusa prevzemnika kmetije, saj je kmetijo podedoval na podlagi sklepa o dedovanju, opr. št. D 794/94-4 z dne 5. 3. 1996. Za odločitev tudi ni odločilna ustavna odločba, na katero se sklicuje tožnik v pritožbi, saj se le‑ta nanaša na drugačen primer, kot pa je tožnikov.

13Sodišče pravilno razlaga, da tožnik tudi ne izpolnjuje pogojev po 165. členu ZPIZ/83. Po navedeni določbi lahko namreč priznanje pokojninske dobe uveljavlja oseba, ki v času uveljavljanja opravlja kmetijsko dejavnost kot edini ali glavni poklic in je na tej podlagi zavarovanec po določbah ZPIZ/83. Tožnik pa je, kot je bilo že obrazloženo, kmetijo podedoval 5. 3. 1996 in jo z darilno pogodbo podaril D. D. dne 3. 11. 2010. Tožnik ni predložil nobenega dokaza, da bi bil kot kmet vključen v obvezno zavarovanje v obdobju od 9. 11. 1994 do 2. 5. 2004 in od 18. 11. 2004 do 4. 11. 2010 in tudi ne kasneje. Nenazadnje tudi iz njegove izpovedbe izhaja, da ni imel statusa kmeta in tudi ni bil vključen v zavarovanje kot kmet. Enako stališče glede priznanja pokojninske dobe je pritožbeno sodišče zavzelo že v drugih zadevah.⁹

14Tudi iz pravnomočne odločbe toženca, številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 24. 2. 2022, ki se nahaja v dokumentaciji spisa izhaja, da tožniku ni bila priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine, s tem, da je toženec tudi v omenjeni zadevi upošteval, da je tožnik dopolnil skupaj 13 let in 22 dni pokojninske dobe, enako kot v predmetni zadevi.

15Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

16Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

¹ Ur. l. SRS, št. 13/72 in nasl.
² Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.
³ Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.
⁴ Ur. l. RS, št. 2/2004.
⁵ Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl.
⁶ Ur. l. RS, št. 12/92 in nasl.
⁷ Ur. l. SRS, št. 27/83 in nasl.
⁸ Ur. l. SRS, št. 40/83 in nasl.
⁹ Glej Psp 85/2019 z dne 9. 5. 2019, Psp 8/2020 z dne 5. 3. 2020 in Psp 233/2021 z dne 9. 2. 2022.