187. člen ZPIZ-1

Tožnik je v času od 1. 1. 1972 do 1. 12. 1983 zavarovan po materi. Ona je bila nosilka zavarovanja, tožnik pa je bil član gospodinjstva. Zgolj nosilec zavarovanja je imel lastnost zavarovanca po 17. členu ZSZK. Tožnik od 1. 1. 1972 do 31. 12. 1983 ni bil lastnik, niti solastnik oziroma ni imel nobenega drugega statusa, kot je opredeljen v citiranem členu ZSZK. V tem primeru torej ni bil zavarovan po določbah navedenega predpisa in mu posledično navedena obdobja ni mogoče šteti v pokojninsko dobo. ZPIZ-2 v 2. alineji 42. člena določa, da zavarovanec iz 41. člena ZPIZ-2 pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe zunaj dela ali bolezni - pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Tožnik je dopolnil 13 let in 22 dni pokojninske dobe, za priznanje pravice do invalidske pokojnine pa bi moral dopolniti 16 let in 8 mesecev.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bil tožnik v Sloveniji na podlagi delovnega razmerja pri podjetju "C." zavarovan od 14. 6. 1974 do 31. 3. 1980. Iz dokumentacije v upravnem spisu izhaja, da naj bi skupna pokojninska doba na dan 20. 11. 2023 znašala 5 let 9 mesecev in 17 dni. Tožnik je pri tožencu uveljavljal ugotovitev pokojninske dobe za čas zatrjevane zaposlitve v letu 1999 pri delodajalcu A. d. o. o., B. Sodišče prve stopnje je v okviru dokaznega postopka presodilo predložene dokaze. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje. Tožniku ni uspelo dokazati, da je imel v letu 1999 sklenjeno delovno razmerje pri podjetju A. d. o. o. in da je bil posledično tudi vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Obračunski list nikakor ne izkazuje obstoja delovnega razmerja. Tožnik niti ne zatrjuje, da bi bili izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, iz katerih bi izhajalo, da je bil v spornem obdobju v delovnem razmerju. Tudi v obračunskem listu je pod šifro 33 omenjeno civilnopravno razmerje, izrecno pa je v pogodbi o delu zapisano, da se prispevek obračuna iz civilnopravnega razmerja. Tožnik tudi ni bil vključen v obvezno zavarovanje, niti sporno obdobje ni bilo vpisano v delovno knjižico. Glede na navedeno tožniku ni uspelo dokazati, da je bil v spornem obdobju v delovnem razmerju, temveč je opravljal delo na podlagi sklenjene pogodbe o delu in na podlagi te pogodbe so se tudi obračunavali prispevki.

Po 5. alineji 1. odstavka 129. člena ZPIZ-2 pokojninska doba obsega tudi čas, dopolnjen do 31. 12. 1999, ki se je po ZPIZ-1 všteval državljanu Republike Slovenije v pokojninsko dobo, razen če ni določeno drugače. Skladno s 187. členom ZPIZ-1 pokojninska doba obsega tudi čas, prebit v obveznem zavarovanju, ki se všteva v zavarovalno dobo po določbah tega zakona, in čas, dopolnjen do uveljavitve tega zakona, ki se državljanu Republike Slovenije všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, razen če ni drugače določeno. Na podlagi 1. odstavka 202. člena ZPIZ pokojninska doba obsega čas, prebit v zavarovanju, ki se všteva v zavarovalno dobo po določbah tega zakona. Delavci, zaposleni na območju Republike Slovenije, so bili obvezno zavarovani po 10. členu ZPIZ oziroma 13. členu ZPIZ-1. V okoliščinah konkretnega primera ni nobenih pogojev niti podlage, da bi se tožniku priznala pokojninska oziroma zavarovalna doba iz naslova zaposlitve pri A. d. o. o. v spornem obdobju. Ne le, da je tožniku z začetkom stečajnega postopka nad A. d. o. o. delovno razmerje in s tem podlaga za zavarovanje prenehalo, celo pravnomočno je bilo razsojeno, da tožnik za

Čeprav je tožnik 19. 4. 2011 z očetom sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju ga ni mogoče šteti za prevzemnika kmetije v smislu 165. člena ZPIZ/83. Ima le pričakovano lastninsko pravico in ni postal prevzemnik kmetije. Lastnik kmetije je tožnikov oče. Ker torej tožnika ni mogoče šteti za prevzemnika kmetije, ne izpolnjuje pogojev za priznanje časa opravljanja kmetijske dejavnosti v pokojninsko dobo po 165. členu ZPIZ/83. Ker torej pogoji za vštetje vtoževanega obdobja v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo po 165. členu ZPIZ/83 niso izpolnjeni, sodišče prve stopnje pa je ob ugotovitvi, da je bil že v vtoževanem obdobju lastnik zemljišča tožnikov oče, ki je bil po tožnikovi izpovedi tudi zavezanec za plačilo davka od osebnega dohodka iz kmetijske dejavnosti, pravilno zaključilo, da tožnik zaradi nelastništva, solastništva oziroma zakupa kmetijskih obdelovalnih površin, ni bil, niti ni mogel biti zavarovanec starostnega zavarovanja kmetov po 17. členu ZSZK in torej niso izpolnjeni niti pogoji iz 164. člena ZPIZ/83 za priznanje vtoževanih obdobij v pokojninsko dobo.

V pokojninsko dobo se kot zavarovalna doba všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil na delu oziroma v delovnem razmerju s polnim delovnim časom in v zavarovanju. To pomeni, da se določeno obdobje v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba lahko všteje samo pod pogojema, torej če je dokazano, da je bil zavarovanec na delu oziroma v delovnem razmerju s polnim delovnim časom in da je bil na tej podlagi tudi zavarovan.

Dejstvo, da delavec ni imel urejenega socialnega zavarovanja, da ni bil prijavljen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ni dokaz neobstoja delovnega razmerja in v posledici zavarovalne dobe. Na podlagi dejanskih ugotovitev, da je tožnik delo na kmetiji opravljal za plačilo, neprestano, osebno in po navodilih ter pod nadzorom gospodarja, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so podani vsi elementi delovnega razmerja, s čemer je podana podlaga za priznanje pokojninske dobe iz naslova zavarovalne dobe po določbah TZPZ in ZTPPIZ.

Revizija se zmotno sklicuje na drugi odstavek 17. člena UZITUL. Položaj iz te določbe se nanaša le na zaposlene v obdobju osamosvajanja Republike Slovenije, za kar v obravnavni zadevi ne gre, saj je bil revident zaposlen v organu SFRJ pred tem obdobjem in mu je delovno razmerje prenehalo že pred osamosvojitvijo Slovenije in ne zaradi osamosvojitve. Prav tako revizija zmotno navaja kot pravno podlago ZPFOPIZ-1, saj ta v času odločanja tožene stranke še ni veljal, zato odločitev tožene stranke ne more biti nezakonita.

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila tožnica v obravnavanem obdobju lastnica zemljišča v velikosti 87,62 arov, ni izpolnjen pogoj velikosti kmetijskega zemljišča 1 hektar, da bi lahko bila zavarovanka po ZSZK. Čeprav je obdelovala celotno kmetijsko zemljišče, ki je bilo v (so)lasti sorojencev, je ni mogoče šteti za uživalko celotnega kmetijskega zemljišča v smislu ZSZK. Tožnica torej v obravnavnem obdobju ni imela statusa, kot je opredeljen v 17. členu ZSZK, kar pomeni, da v tem obdobju tudi ni mogla biti zavarovana po tem zakonu. Zato po 164. členu ZPIZ/83 niso izpolnjeni pogoji, da bi se ji navedeno obdobje štelo v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba.

Dejstvo, da delavec ni imel urejenega socialnega zavarovanja, da ni bil prijavljen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ni dokaz neobstoja delovnega razmerja in v posledici zavarovalne dobe. Ker je bilo za tožnika ugotovljeno, da so podani vsi elementi delovnega razmerja, je s tem podana podlaga za priznanje pokojninske dobe iz naslova zavarovalne dobe po citiranih določbah TZPZ in ZTPPIZ.

Zavzemanje tožeče stranke, da ZPIZ-1 daje možnost uveljavljanja dodane dobe za istega otroka obema staršema, v tem primeru dve leti, če so izpolnjeni drugi pogoji, je zmotno. Besedno zvezo mati ali oče veže ločni veznik „ali“, ki daje dve možnosti; to je prvo ali drugo, ne pa obeh hkrati. Lahko pa si dobo skrbi za otroka v prvem letu starša porazdelita. Dodana doba ni pokojninska doba. Je doba, ko posameznik ni bil zavarovan, za to dobo niso plačani prispevki, se pa kljub temu upošteva pri ugotavljanju minimalne pokojninske dobe. Z ugotovitveno odločbo, da ima posameznik dodano dobo po ZPIZ-1, si ne more zagotoviti ugodnosti, ki jih zakon ob nastopu zavarovalnega primera ne pozna, ne ureja oziroma v prehodnih določbah ne določa, da se upoštevajo določbe prejšnjih predpisov. Pogoji za uveljavitev posamezne pravice se ugotavljajo ob vložitvi zahtevka na podlagi veljavnega predpisa. Posebna doba se všteva v pokojninsko dobo ne glede na plačilo prispevkov, pri čemer ta doba vpliva na odmerni odstotek, medtem ko je dodana doba ugodnost, da je posamezniku kljub neizpolnjevanju pogoja pokojninske dobe za pridobitev pravice do starostne pokojnine ta pokojnina priznana, pri č

V drugem odstavku 187. člena ZPIZ-1 je določeno, da se osebi, ki nima državljanstva Republike Slovenije (kot v spornem primeru tožnik), šteje v zavarovalno dobo čas, dopolnjen v zavarovanju pri zavodu do uveljavitve tega zakona, razen če ni s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno. Za zavarovanje pri toženi stranki pa je šlo, če so se prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačevali nosilcu zavarovanja v Republiki Sloveniji. Ker se prispevki v spornem obdobju niso plačevali nosilcu zavarovanja v Republiki Sloveniji (ZPIZ), tožniku spornega obdobja (1 leta) ni mogoče upoštevati kot pokojninsko dobo, na podlagi katere bi lahko pridobil sorazmerni del starostne pokojnine v Republiki Sloveniji.

Iz Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju Federacije BIH je razvidno, da se posebna doba služenja v oboroženih silah BiH šteje v pokojninsko dobo (penzijski staž) in ne v zavarovalno dobo. Ker se po določbi 20. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino seštevajo le zavarovalne dobe, posebne dobe tožnika pa iz navedenega razloga ni mogoče šteti v zavarovalno dobo, tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine po določilih ZPIZ-1.

Dejstvo, da je zavarovanec, ki je zavarovan na podlagi delovnega razmerja, hkrati tudi družbenik in poslovodna oseba, ne sme biti razlog za drugačno obravnavo v razmerju do drugih zaposlenih. Izhajati je treba iz tožničinega statusa delavke v delovnem razmerju in ne iz statusa družbenice in poslovodne osebe. Kot delavka v delovnem razmerju pa ni oseba, ki bi bila dolžna prispevke obračunati in vplačati sama, saj je izplačevalec prispevkov za delavce delodajalec.

Zavarovalna doba, ki jo je tožnik dopolnil v Republiki Srbiji se lahko upošteva šele od sklenitve sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju in ker je ta sporazum začel veljati šele s 1. 11. 2010 je tožnik šele takrat izpolnil pogoje 15 let zavarovalne dobe. Zato tožnikov zahtevek na odmero in plačilo sorazmernega dela starostne pokojnine že od 1. 1. 2009, ni utemeljen, saj mu ta dajatev v sorazmernem delu skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot odškodnina pripada šele od 1. 11. 2010 dalje. Tožniku pripada plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, kot je to določeno v drugem odstavku 276. člena ZPIZ-1. Na podlagi navedenega določila se upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezen znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe, če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe. Ker sta bili odločbi toženca odpravljeni,

Ob ugotovitvi, da je za obstoj pokojninskega in invalidskega zavarovanja v spornem obdobju pomembno, kateremu nosilcu zavarovanja oziroma na katerem območju so bili za tožnika plačani prispevki (da je delodajalec zanj plačeval prispevke, je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje), je sodišče utemeljeno izhajalo iz takratne pravne ureditve, da se prispevki od osebnih dohodkov plačujejo družbeno-politični skupnosti oziroma nosilcu zavarovanja, na katerega območju se delo opravlja oziroma na katerem ima delavec stalno prebivališče.

Tožnik ima na podlagi odločbe bosanskega nosilca pokojninskega zavarovanja v Bosni in Hercegovini priznano pravico do invalidske pokojnine. Pri priznanju pravice do pokojnine je bila upoštevana tudi slovenska zavarovalna doba. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na priznanje pravice do starostne pokojnine ni utemeljen.

Časa obveznega služenja vojaškega roka, v katerem tožnik (ki nima državljanstva RS) ni bil v zavarovanju pri toženi stranki in za katerega niso bili niti obračunani niti plačani prispevki, ni mogoče upoštevati kot zavarovalno dobo. Zato je tožena stranka tožniku sorazmerni del starostne pokojnine utemeljeno odmerila zgolj glede na ugotovljeno pokojninsko dobe v Sloveniji.

Posebno dobo tožnika, ki jo je pridobil v služenju v oboroženih silah Federacije Bosne in Hercegovine se pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravice do (slovenske) invalidske pokojnine upošteva v enojnem trajanju. Določba 3. odstavka 20. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino namreč določa, da se zavarovalna doba, dopolnjena v drugi pogodbenici, upošteva le v dejanskem trajanju.