129. člen ZPIZ

Pravno pomembni dejstvi za odločitev o zahtevku tožnice sta, ali je tožnica delala z delovnim časom, ki ustreza njeni preostali delovni zmožnosti ter, kdaj je pričela s takim delom. Prijava v zavarovanje je le posledica in sama po sebi ne daje pravice do nadomestila, če zavarovanec tudi dejansko ne dela s skrajšanim delovnim časom.

Tožniku delovno razmerje ni prenehalo kot delovnemu invalidu, ampak zaradi nujnih operativnih razlogov kot trajno presežnemu delavcu, zato zanj določba 124. člena ZPIZ ni uporabljiva. Napake v postopku, pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja.

Ob ugotovitvi, da je tožnica od 11. 12. 2002 dalje invalidka II. kategorije s pravico do dela s skrajšanim 4-urnim delovnim časom, je imelo sodišče na podlagi določb ZPIZ/92 pravno podlago za priznanje pravice do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom in za naložitev toženi stranki, da o višini tožničinega nadomestila plače odloči v roku 30 dni, ker samo s podatki za odmero višine nadomestila ni razpolagalo.

Če je delavec v času od dokončnega priznanja pravic do skrajšanega delovnega časa iz naslova invalidskega zavarovanja pa do trenutka, ko lahko te pravice realizira, v bolniškem staležu, mu gre tudi nadomestilo iz tega naslova za polni delovni čas. Nadomestilo mu izplačuje delodajalec, od 31. dne zadržanosti dalje v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Ker je temeljni pogoj za priznanje pravice do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom priznana pravica do dela s skrajšanim delovnim časom, ki jo je tožnici priznalo sodišče, ni nezakonita odločitev sodišča, da ji hkrati prizna tudi pravico do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, kljub temu da za to še niso izpolnjeni vsi pogoji iz 129. člena ZPIZ, saj tožnica še ni pričela delati s skrajšanim delovnim časom. Od kdaj dalje ima tožnica pravico do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom pa je odvisno od tega, kdaj po pričela delati s skrajšanim delovnim časom, oziroma kdaj se bo zavarovala za skrajšani delovni čas.

Čeprav je bila tožnikova zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja vložena že v času veljavnosti ZPIZ-1 (določbe o pravicah iz invalidskega zavarovanja so začele veljati 1. 1. 2003), pravno podlago za odločitev o njegovih pravicah predstavljajo določbe prej veljavnega ZPIZ, ker so veljale na dan nastanka tožnikove invalidnosti (20. 12. 2002).

Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je delodajalcu dolžan povrniti izplačano nadomestilo plače za zmanjšani delovni čas invalidu II. kategorije, ki ni dejansko pričel z delom na drugem, primernem delovnem mestu zato, ker je zbolel (nastopil bolniški stalež).

Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je dolžan delodajalcem povrniti izplačana sredstva iz naslova izplačanih nadomestil le od časa, ko so delavci, delovni invalidi II. kategorije dejansko pričeli z delom na drugem, njihovim preostalim delovnim zmožnostim primernem delovnem mestu in ne že od časa, od katerega dalje so po odločbi tožene stranke upravičeni do nadomestila.

Po 93. členu ZPIZ je zavarovancem s preostalo delovno zmožnostjo - invalidom II. ali III. kategorije, mogoče priznati pravico do dela s skrajšanim delovnim časom in pravico do razporeditve oz. zaposlitve na drugem ustreznem delu. Pravice invalida II. ali III. kategorije do ustreznih denarnih nadomestil, določenih v 94. členu ZPIZ-92, so pogojene s predhodno pridobljenimi vsebinskimi pravicami, bodisi do razporeditve oz. zaposlitve na drugem ustreznem delu, dela s skrajšanim delovnim časom na svojem, ali drugem ustreznem delu in do poklicne rehabilitacije. Ker je bil tožnik z dokončno in pravnomočno odločbo razvrščen v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ima priznano pravico do dela na svojem delu graver v polovičnem delovnem času, mu je mogoče priznati le nadomestilo plače zaradi dela v skrajšanem delovnem času po 129. členu ZPIZ, ki je glede na 131. člen istega zakona enako razliki med plačo, ki jo prejema za delo s preostalo delovno zmožnostjo za krajši čas od polnega in plačo, ki bi jo dobival, če bi isto delo opravljal s polnim delovnim časom, ne pa tudi nadomestila zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu.

Sodišče druge stopnje je revidentki pravilno pojasnilo, da za priznanje ustrezne kategorije invalidnosti pravno ne more biti pomembno vprašanje, ali delodajalec razpolaga z ustreznim delom za zaposlitev delovnega invalida ali ne. Pri odločanju o tem, ali je možno nekoga razvrstiti med delovne invalide in kakšne so njegove preostale delovne zmožnosti oziroma ali so te popolnoma izgubljene, so pomembni samo medicinski razlogi, po priznanju ustreznih pravic pa so delodajalci dolžni postopati v skladu z zahtevami 139. in 140. člena ZPIZ in priznano pravico uresničiti na enega od tam določenih načinov.