129. člen ZPIZ-2

Upoštevaje Zakon o ratifikaciji Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino ter Administrativnega dogovora o izvajanju Sporazuma je sodišče prve stopnje seštelo dobo, dopolnjeno v Republiki Sloveniji, kot tudi dobo, dopolnjeno v Bosni in Hercegovini. Skupna pokojninska doba znaša 11 let in 1 dan. Tožnica tako ne izpolnjuje z zakonom določenega pogoja 15 let zavarovalne dobe.

Tožnik je v času od 1. 1. 1972 do 1. 12. 1983 zavarovan po materi. Ona je bila nosilka zavarovanja, tožnik pa je bil član gospodinjstva. Zgolj nosilec zavarovanja je imel lastnost zavarovanca po 17. členu ZSZK. Tožnik od 1. 1. 1972 do 31. 12. 1983 ni bil lastnik, niti solastnik oziroma ni imel nobenega drugega statusa, kot je opredeljen v citiranem členu ZSZK. V tem primeru torej ni bil zavarovan po določbah navedenega predpisa in mu posledično navedena obdobja ni mogoče šteti v pokojninsko dobo. ZPIZ-2 v 2. alineji 42. člena določa, da zavarovanec iz 41. člena ZPIZ-2 pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe zunaj dela ali bolezni - pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Tožnik je dopolnil 13 let in 22 dni pokojninske dobe, za priznanje pravice do invalidske pokojnine pa bi moral dopolniti 16 let in 8 mesecev.

Ker čas služenja obveznega vojaškega roka ne šteje v pokojninsko dobo, je v zakonu določena možnost, da se navedeno obdobje (v obsegu dveh tretjin dejanskega trajanja) upošteva pri znižanju starostne meje za pridobitev pravice do pokojnine. Pritožbeno sodišče sprejema razlogovanje sodišča prve stopnje, da v primeru prekrivanja obveznega zavarovanja samozaposlenih oseb in služenje vojaškega roka, ima prednost obvezno zavarovanje. Tožnik je na podlagi obveznega zavarovanja pridobil tudi pokojninsko dobo. Za isto obdobje pa ne more biti upravičen še do ugodnosti, ki izhaja iz 28. člena ZPIZ-2, torej da se mu obenem zniža starostna meja za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Navedena ureditev je določena le za tiste zavarovance, ki v času služenja obveznega vojaškega roka niso bili vključeni v obvezno zavarovanje.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bil tožnik v Sloveniji na podlagi delovnega razmerja pri podjetju "C." zavarovan od 14. 6. 1974 do 31. 3. 1980. Iz dokumentacije v upravnem spisu izhaja, da naj bi skupna pokojninska doba na dan 20. 11. 2023 znašala 5 let 9 mesecev in 17 dni. Tožnik je pri tožencu uveljavljal ugotovitev pokojninske dobe za čas zatrjevane zaposlitve v letu 1999 pri delodajalcu A. d. o. o., B. Sodišče prve stopnje je v okviru dokaznega postopka presodilo predložene dokaze. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje. Tožniku ni uspelo dokazati, da je imel v letu 1999 sklenjeno delovno razmerje pri podjetju A. d. o. o. in da je bil posledično tudi vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Vsaka dodatna razbremenitev pri delu, ki jo delovni invalid potrebuje, pomeni, da delovni invalid ni več zmožen opravljati dela, ki ga je opravljal dotlej, zato gre za novo invalidnost. Razlogovanje tožnice, ali gre za novo invalidnost ali pa poslabšanje že ugotovljene invalidnosti, je v tej smeri pravno nerelevantno, saj bodisi v primeru poslabšanja invalidnosti znotraj že ugotovljene kategorije invalidnosti bodisi v primeru poslabšanja, ki pomeni novo kategorijo invalidnosti, gre za položaj, ki zahteva opredelitev novega ustreznega delovnega mesta. Ugotovitve dokaznega postopka so pokazale, da je pri tožnici zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja nastopila sprememba v stanju invalidnosti, kar zahteva novo opredelitev ustreznega dela. Ker tožnica na dan nastanka spremembe v invalidnosti ni bila v obveznem zavarovanju, mora za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja izpolnjevati tudi pogoj minimalne pokojninske dobe. Ravno slednje je razlog, da ob ugotovitvi, da upoštevajoč razvrstitveno odločbo tožnica ni izpolnjevala pogojev za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Ob tej ugotovitvi, so bili podani pogoji za nepravo obnovo postopka. Določilo drugega

Obračunski list nikakor ne izkazuje obstoja delovnega razmerja. Tožnik niti ne zatrjuje, da bi bili izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, iz katerih bi izhajalo, da je bil v spornem obdobju v delovnem razmerju. Tudi v obračunskem listu je pod šifro 33 omenjeno civilnopravno razmerje, izrecno pa je v pogodbi o delu zapisano, da se prispevek obračuna iz civilnopravnega razmerja. Tožnik tudi ni bil vključen v obvezno zavarovanje, niti sporno obdobje ni bilo vpisano v delovno knjižico. Glede na navedeno tožniku ni uspelo dokazati, da je bil v spornem obdobju v delovnem razmerju, temveč je opravljal delo na podlagi sklenjene pogodbe o delu in na podlagi te pogodbe so se tudi obračunavali prispevki.

Tožena stranka je v predsodnem postopku ugotovila, da je tožnik v Republiki Hrvaški dopolnil 28 let in 16 dni pokojninske dobe, v Republiki Sloveniji pa v času od 5. 3. 1980 do 10. 7. 1980 4 mesece in 6 dni pokojninske dobe. Ker niso bili izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, je tožena stranka tožnikov zahtevek kot neutemeljen zavrnila. V ZPIZ-2 ni pravne podlage, da bi se čas služenja vojaškega roka, za katerega pri slovenskem nosilcu zavarovanje tudi niso bili plačani prispevki, štel v pokojninsko dobo.

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v obdobju od 1. 1. 1972 dalje lastnik zemljišča v skupni izmeri 57 arov, je glede na neizpolnjen pogoj velikosti kmetijskega zemljišča 1 ha, pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil niti ni mogel biti zavarovanec po Zakonu o starostnem zavarovanju kmetov. Zato ni izpolnjen dejanski stan po 164. členu ZPIZ/83, da bi se mu v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba vštelo vtoževano obdobje dela na kmetiji, ki je bila v lastni njegove matere. Tožnik je bil prejemnik sorazmernega dela starostne pokojnine in torej ob vložitvi zahteve ni bil zavarovan na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti. Tako tožnik ne izpolnjuje enega izmed kumulativno določenih pogojev za priznanje časa opravljanja kmetijske dejavnosti v pokojninsko dobo po 165. členu ZPIZ/83.

Delavec je upravičen zahtevati plačo v ti. bruto znesku v primeru, če mu ta ni bila izplačana ali mu ni bila izplačana v celoti. Upravičen je zahtevati plačo ali del plače, ne glede na to, ali mu je bil izplačan le neto znesek plače brez odvoda in plačila davkov in prispevkov ali pa so mu bili odvedeni in plačani davki in prispevki, ni pa mu bila plačana razlika - ti. neto plača. Na to ne vpliva okoliščina, da se del plače ne izplača neposredno delavcu in s tem delom ne more razpolagati.

V zadevi je sporno, ali izpolnjuje tudi nadaljnji pogoj, to je pogoj dopolnitve minimalne pokojninske dobe, kot je določen v 2. alineji 42. člena ZPIZ-2. Med strankama je nesporno, da je tožnik do dneva nastanka invalidnosti dopolnil 57 let starosti ter da je v Sloveniji dopolnil 7 let 4 mesece in 14 dni pokojninske dobe. Delovna leta računana od dopolnjenega 20. leta starosti znašajo 37 let, kar pomeni, da bi moral tožnik za pridobitev pravice do invalidske pokojnine dopolniti pokojninsko dobo v trajanju najmanj 12 let in 4 mesece. Tožnik pa zgolj s pokojninsko dobo dopolnjeno v Republiki Sloveniji (7 let 4 mesece in 14 dni) ne izpolnjuje navedenega pogoja. Glede pritožbenih navedb, da je potrebno upoštevati tudi pokojninsko dobo v trajanju 9 let, ki jo je tožnik dopolnil na Kosovem, pa pritožbeno sodišče enako kot pred njim sodišče prve stopnje ugotavlja, da Republika Slovenija z Republiko Kosovo nima sklenjenega mednarodnega sporazuma s področja socialnega zavarovanja. V tem primeru pokojninske dobe dopolnjene v Republiki Kosovo ni mogoče prišteti k pokojninski dobi, ki jo je tožnik dopolnil v Republiki Sloveniji. Iz Sporazuma sklenjenega med Republiko Srbijo in R

Tožnik ob vložitvi zahteve v predsodnem upravnem postopku dne 14. 2. 2018 ni imel statusa prevzemnika kmečkega gospodarstva, saj je svoj delež leta 2017 z izročilno pogodbo prenesel na sina, zato niso izpolnjeni pogoji za priznanje pokojninske dobe od 1978 do 1984 na temelju prevzema kmečkega gospodarstva.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik določeno zavarovalno dobo dopolnil v BiH in ne pri slovenskem nosilcu zavarovanja. Ker gre za dobo, dopolnjeno v dveh sedaj samostojnih državah, je vprašanje upoštevanja teh dob in pa določitev dajatev uredil Sporazum o socialnem zavarovanju, ki predstavlja mednarodno pogodbo. Sodišče prve stopnje in že pred tem toženec, pri upoštevanju pokojninske dobe za odmero starostne pokojnine pravilno v zvezi z drugim odstavkom 22. člena Sporazuma ni upoštevalo pokojninske dobe, ki jo je tožnik dopolnil v BiH. Doba prebita in dopolnjena v BiH se v vsakem primeru šteje le glede izpolnjevanja pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, ne upošteva pa se pri odmeri pokojnine. Izjema bi bila le doba, krajša od 12 mesecev, za katero je v 23. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju izrecno določeno, da mora to zavarovalno dobo nosilec druge države pogodbenice, v konkretnem primeru bi bila to Slovenija, pri pridobitvi, ohranitvi ali ponovnem priznanju pravice do dajatve upoštevati pri izračunu tako, kot če bi bila dopolnjena po njegovih pravnih predpisih. Vendar v tožnikovem primeru ne gre za dobo krajšo od 12 mesecev, ampak za daljšo

Neprijavljenost v zavarovanje tudi sicer samo po sebi ne izključuje morebitnih elementov delovnega razmerja. Vendar le elementi delovnega razmerja ne dokazujejo obstoja zavarovalne dobe, če ni bilo vključenosti v zavarovanje. Ne glede na določbo 6. člena ZPIZ-2, ki določa, da zavarovalno razmerje nastane ex lege z nastankom pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ni mogoče priznati zavarovalne dobe nekomu, ki sočasno ne bi imel vzpostavljene lastnosti zavarovanca. To jasno izhaja iz definicije iz 42. točke sedmega člena ZPIZ-2, v kateri je zavarovana doba opredeljena kot obdobje, ko je bil zavarovanec obvezno ali prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje, ter obdobja, za katera so bili plačani prispevki. To jasno izhaja iz 133. člena ZPIZ-2, po katerem se v zavarovalno dobo praviloma štejejo obdobja zavarovanja, če so bili plačani prispevki. Izjema so le primeri, določeni v 134. členu ZPIZ-2.

Po 165. členu ZPIZ/83 za prevzemnika kmečkega gospodarstva šteje oseba, ki je postala lastnik na podlagi dedovanja, darilne pogodbe ali kako drugače in ima to lastnost tudi v času uveljavljanja pokojninske dobe na tem pravnem temelju. Pokojninsko dobo je mogoče priznati, kadar so izpolnjeni vsi, kumulativno predpisani pogoji, med katere zagotovo sodi tudi lastništvo kmetijske obdelovalne površine na podlagi prevzema. Lastnost prevzemnika kmečkega gospodarstva mora biti izpolnjena v času vložitve zahteve.

Sodišče prve stopnje je zaradi kršitve 7. in 8. člena ZUP v predsodnem postopku ter ob domnevno enotni sodni praksi, čeprav ta ne obstaja, le na podlagi popolnoma pavšalne izpovedi tožnika zaključilo, da je njegovo delo na kmetiji od 24. 6. 1978 do 31. 12. 1983 s presledki vsebovalo bistvene elemente delovnega razmerja. Da ni bilo pisne pogodbe o zaposlitvi, ne prijave v zavarovanje niti plačanih prispevkov, je štelo za pravno irelevantno. Ob takšnem zmotnem in zato nesprejemljivem pravnem izhodišču je kot nezakoniti odpravilo odločbi tožene stranke in v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo vštelo čas tožnikovega dela na kmetiji od 24. 6. 1978 do 14. 5. 1979 in 19. 7. 1980 do 31. 12. 1983 na temelju elementov delovnega razmerja. Ker sodišče prve stopnje ni presodilo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov po 165. členu ZPIZ/83 v zvezi s 129. členom ZPIZ-2, temveč mimo tega okvirja o pokojninski dobi odločalo na povsem drugem pravnem temelju, za uporabo katerega ni procesne, trditvene niti dokazne podlage, je potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi in sodbo razveljaviti.

Ob izostanku listinskih dokazov, da je bilo sklenjeno delovno razmerje, ob dejanskih ugotovitvah, da niso bili podani vsi elementi delovnega razmerja ter ob izostanku kakršnekoli zatrjevane aktivnosti tožnika za ureditev priznanja zavarovalne dobe v času, ko so predpisi že urejali delovna razmerja tudi pri zasebnih delodajalcih, in odsotnosti prepričljivih razlogov za to, ni mogoče zaključiti, da je bil tožnik na domači kmetiji v delovnem razmerju in s tem v zavarovanju in da je zato upravičen do priznanja zavarovalne dobe v obdobju od 25. 6. 1973 do 31. 12. 1983 s prekinitvijo.

Po 5. alineji 1. odstavka 129. člena ZPIZ-2 pokojninska doba obsega tudi čas, dopolnjen do 31. 12. 1999, ki se je po ZPIZ-1 všteval državljanu Republike Slovenije v pokojninsko dobo, razen če ni določeno drugače. Skladno s 187. členom ZPIZ-1 pokojninska doba obsega tudi čas, prebit v obveznem zavarovanju, ki se všteva v zavarovalno dobo po določbah tega zakona, in čas, dopolnjen do uveljavitve tega zakona, ki se državljanu Republike Slovenije všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, razen če ni drugače določeno. Na podlagi 1. odstavka 202. člena ZPIZ pokojninska doba obsega čas, prebit v zavarovanju, ki se všteva v zavarovalno dobo po določbah tega zakona. Delavci, zaposleni na območju Republike Slovenije, so bili obvezno zavarovani po 10. členu ZPIZ oziroma 13. členu ZPIZ-1. V okoliščinah konkretnega primera ni nobenih pogojev niti podlage, da bi se tožniku priznala pokojninska oziroma zavarovalna doba iz naslova zaposlitve pri A. d. o. o. v spornem obdobju. Ne le, da je tožniku z začetkom stečajnega postopka nad A. d. o. o. delovno razmerje in s tem podlaga za zavarovanje prenehalo, celo pravnomočno je bilo razsojeno, da tožnik za

Pogoji za priznanje časa, prebitega v starostnem zavarovanju kmetov, v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo so tako naslednji: kmet se kot lastnik, solastnik, zakupnik ali uživalec kmetijskega zemljišča ukvarja s kmetijsko dejavnostjo kot s svojim edinim ali glavnim poklicem; kmet je bil zavezanec za davek od osebnega dohodka iz kmetijske dejavnosti; morali so biti plačani vsi prispevki iz naslova starostnega zavarovanja kmetov. Tožnik ne izpolnjuje niti pogojev iz 165. člena ZPIZ/83, po katerem se v pokojninsko dobo zavarovancu iz 10. in 11. člena tega zakona - prevzemnik kmečkega gospodarstva, kot zavarovalna doba všteva tudi čas opravljanja kmetijske dejavnosti, saj mora biti oseba ob vložitvi zahteve zavarovana na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti kot edinega ali glavnega poklica. S strani sodišča prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik ob vložitvi zahteve zavarovan na podlagi delovnega razmerja, ne pa na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti ter tako ne izpolnjuje že prvega izmed komulativno določenih pogojev za priznanje časa opravljanja kmetijske dejavnosti v pokojninsko dobo po 165. členu ZPIZ/83.

Upoštevanje obdobja zavarovanja v pokojninsko dobo pod pogojem plačila prispevkov velja le za zavarovance, ki so sami zavezanci za obračun in plačilo prispevkov, torej med drugim tudi za samozaposlene in zavarovance, zavarovane na temelju lastništva in sočasnega poslovodenja gospodarskih družb, ne pa zavarovance iz naslova delovnega razmerja, ko je prispevke dolžan obračunati in plačati delodajalec.

Čeprav je tožnik 19. 4. 2011 z očetom sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju ga ni mogoče šteti za prevzemnika kmetije v smislu 165. člena ZPIZ/83. Ima le pričakovano lastninsko pravico in ni postal prevzemnik kmetije. Lastnik kmetije je tožnikov oče. Ker torej tožnika ni mogoče šteti za prevzemnika kmetije, ne izpolnjuje pogojev za priznanje časa opravljanja kmetijske dejavnosti v pokojninsko dobo po 165. členu ZPIZ/83. Ker torej pogoji za vštetje vtoževanega obdobja v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo po 165. členu ZPIZ/83 niso izpolnjeni, sodišče prve stopnje pa je ob ugotovitvi, da je bil že v vtoževanem obdobju lastnik zemljišča tožnikov oče, ki je bil po tožnikovi izpovedi tudi zavezanec za plačilo davka od osebnega dohodka iz kmetijske dejavnosti, pravilno zaključilo, da tožnik zaradi nelastništva, solastništva oziroma zakupa kmetijskih obdelovalnih površin, ni bil, niti ni mogel biti zavarovanec starostnega zavarovanja kmetov po 17. členu ZSZK in torej niso izpolnjeni niti pogoji iz 164. člena ZPIZ/83 za priznanje vtoževanih obdobij v pokojninsko dobo.