VSC Sodba in sklep Cp 359/2024

I. Pritožbi tožencev se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka delno razveljavi glede ugotovitve obstoja terjatve prve tožnice F. F. za znesek 6.547,53 EUR in glede obstoja terjatve druge tožnice G. G. za znesek 13.095,07 EUR.

II. Pritožbi tožencev se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II., III., IV., V. in VI. točki izreka delno spremeni tako, da se v celoti glasi:

"II. Pobotni ugovor prvega toženca H. H. se za znesek v višini 19.642,60 EUR zavrže.

Ugotovi se, da terjatev prvega toženca H. H. v višini 28.253,40 EUR ne obstaja.

III. Prvi toženec H. H. in drugi toženec I. I. sta dolžna v roku 15 dni nerazdelno plačati prvi tožnici F. F. 23.296,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2014 dalje do plačila, pri čemer je navedena obveznost solidarna z obveznostjo C. C. po drugi alineji 25. točke sodne poravnave Okrožnega sodišča v Celju P 388/2013 z dne 24. 9. 2015.

IV. Prvi toženec H. H. in drugi toženec I. I. sta dolžna v roku 15 dni nerazdelno plačati drugi tožnici G. G. 46.593,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2014 dalje do plačila, pri čemer je navedena obveznost solidarna z obveznostjo C. C. po drugi alineji 25. točke sodne poravnave Okrožnega sodišča v Celju P 388/2013 z dne 24. 9. 2015.

V. Zavrneta se tožbeni zahtevek prve tožnice F. F. za plačilo nadaljnjih 2.245,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2014 dalje do plačila in tožbeni zahtevek druge tožnice G. G. za plačilo nadaljnjih 4.491,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2014.

VI. Toženca sta dolžna v roku 15 dni povrniti tožnicama pravdne stroške v višini 4.585,90 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje."

III. Sicer se pritožba zavrne in se v še izpodbijanih I., II., III., IV., V. in VI. točki izreka sodba sodišča prve stopnje potrdi.

IV. Toženca morata v 15 dneh od vročitve te odločbe nerazdelno povrniti tožnicama njune stroške pritožbenega in revizijskega postopka v višini 3.930,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Oris zadeve

1Tožnici (oziroma njuni pravni predniki) sta v tožbeni podlagi navedli, da je prvi toženec v letih od 2010 do 2013 v njunih gozdovih izvajal sečnjo lesa, čeprav je vedel, da za to nima nobene pravne podlage. Od njega sta s tožbo zahtevali povrnitev neto izkupička od posekanega lesa v višini 100.000,00 EUR (v tožbi sta od doseženega izkupička že odšteli stroške, ki jih je s posekom imel prvi toženec) in povračilo s posekom nastale škode v višini 40.000,00 EUR, skupaj torej 140.000,00 EUR. Trdili sta, da je bil drugi toženec, sicer brat prvega toženca, kot revirni gozdar zadolžen za območje gozdov obeh tožnic, vendar je pred pristojnimi organi namenoma prikrival protipravna ravnanja prvega toženca pri sečnji lesa. Prvi toženec je postavil pobotni ugovor iz naslova stroškov, ki jih je imel za ureditev in vzdrževanje gozdne infrastrukture ter za izvedbo gozdnogojitvenih del v višini 47.896,00 EUR.

Tožnici sta nato med postopkom sta z vlogo z dne 14. 12. 2018 (r. št. 96) delno umaknili tožbo in skupaj zahtevali znesek v višini 76.627,40 EUR (prva tožnica 25.542,47 EUR, druga tožnica 51.084,93 EUR) in pri tem že upoštevali upravičene stroške prvega toženca za izvedbo gozdnogojitvenih del in vlaganj v gozdno infrastrukturo v višini 19.642,60 EUR.

2Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da sta univerzalna pravna prednika tožnic, zakonca A. A. in B. B.), v denacionalizacijskem postopku v last pridobila gozdove, na katere se nanaša tožba. To premoženje je bilo z delno odločbo o denacionalizaciji do pravnomočnega zaključka zapuščinskega postopka po zakoncih A. A. in B. B. izročeno v upravljanje C. C. C. C. je bila skupaj s tožnicama (oziroma njuno pravno prednico D. D. sodedinja po zakoncih A. A. in B. B. C. C. je še pred pravnomočnim zaključkom zapuščinskega postopka po zakoncih A. A in B. B. s prvim tožencem dne 3. 8. 2010 sklenila prodajno predpogodbo za sporne gozdove in se v njej v svojem imenu in v imenu drugih dedičev zavezala, da bo v šestih mesecih od dneva pravnomočnosti sklepa o dedovanju, vendar najkasneje do 31. 3. 2013, sklenjena prodajna pogodba za prodajo teh nepremičnin prvemu tožencu za kupnino 350.000,00 EUR. Prvi toženec je po tej predpogodbi C. C. plačal znesek 250.000,00 EUR, ta pa mu je, skladno z dogovorom iz predpogodbe, vse te gozdove prepustila v posest, rabo in uživanje. Hkrati s prodajno predpogodbo je C. C. prvega toženca s pooblastilom z dne 3. 8. 2010 pooblastila za zastopanje v upravnih postopkih pri gospodarjenju s tem gozdovi.

Do sklenitve glavne prodajne pogodbe ni prišlo, ker tožnici z njo nista soglašali. Prav tako nista nikoli podali soglasja za sklenitev prodajne predpogodbe. Ker je CSD ugotovil, da C. C. ni delovala v korist vseh dedičev, je bila z odločbo z dne 1. 2. 2013 razrešena kot skrbnica za posebni primer. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da C. C. ni imela pravice razpolagati s tem premoženjem na način, da ga je na podlagi predpogodbe in pooblastila izročila prvemu tožencu v posest, uporabo in uživanje ter mu s tem omogočila, da v gozdovih za svoj račun izvaja sečnjo in prodaja posekani les. Ugotovilo je, da je prvi toženec to vedel.

Sodišče prve stopnje je presodilo je imel prvi toženec zato, ker je vedel, da mu sklenjena predpogodba in pooblastilo nista dala pravice izvajati sečnje in prodaje posekanega lesa, v navedenem obdobju položaj nedobrovernega posestnika.

3Nadalje je ugotovilo, da je prvi toženec s sečnjo pridobil za 79.784,28 EUR koristi, tožnicama pa povzročil še za 9.748,00 EUR škode. Ugotovilo je obstoj terjatve prve tožnice (glede na dogovorjena deleža tožnic po sporazumu o delitvi zapuščine) v višini 29.844,09 EUR in terjatve druge tožnice v višini 59.688,19 EUR (I. točka izreka izpodbijane sodbe). V nadaljevanju je sodišče ugotovilo še terjatev prvega toženca iz njegovega pobotnega ugovora iz naslova ureditve in vzdrževanja gozdne infrastrukture ter opravljenih gozdnogojitvenih del v višini 18.736,60 EUR (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

4Glede zahtevka zoper drugega toženca je ugotovilo, da je ob rednih kontrolah sečišč kot revirni gozdar nedvomno opazil nepravilnosti pri sečnji s strani prvega toženca (nedovoljene in presežne sečnje), vendar jih namenoma ni naznanil nadrejenim in drugim pristojnim organom. Presodilo je, da je s tem ravnal protipravno in je zato je soodgovoren za storjeno škodo ter posledično zanjo odgovarja nerazdelno skupaj s prvim tožencem na podlagi drugega odstavka 186. člena Obligacijskega zakonika (OZ)¹. Sodišče je na podlagi ugotovitev izvedenca zavrnilo njegov ugovor, da bi sečnjo, ki je bila izvedena brez upravne odločbe ali je presegala z upravno odločbo dovoljen obseg, lahko ugotovil zgolj s popolnim prevzemom sečišč, saj so bile nepravilnosti pri poseku take, da jih je lahko zaznal ob redni kontroli sečišč.

5Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka ugotovilo obstoj terjatve prve tožnice v višini 29.844,09 EUR in obstoj terjatve druge tožnice v višini 59.688,19 EUR. V II. točki izreka je ugotovilo obstoj terjatve prvega toženca v višini 18.736,60 EUR, v presežku za znesek 47.896,00 EUR pa je ugotovilo, da njegova terjatev ne obstaja. S III. točko izreka je tožencema v korist prve tožnice naložilo nerazdelno plačilo zneska v višini 23.598,56 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, s IV. točko izreka pa v korist druge tožnice še nerazdelno plačilo zneska v višini 47.197,12 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. S V. točko izreka je po pobotanju medsebojnih terjatev, ugotovljenih v I. in II. točki izreka, zavrnilo presežek zahtevkov obeh tožnic, s VI. točko izreka pa tožencema naložilo plačilo pravdnih stroškov.

Povzetek pritožbenih navedb

6Pritožba tožencev je sestavljena iz štirih zaokroženih sklopov. V prvem sklopu toženca navajata, da je sodišče v I. točki izreka ugotovilo terjatvi tožnic preko njunih postavljenih tožbenih zahtevkov, s čimer je storilo relativno procesno kršitev prvega odstavka 2. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).² Zaradi te kršitve je sodišče tožnicama v dajatvenem delu sodbe (III. in IV. točka izreka) po pritožbenih navedbah prisodilo terjatvi, ki sta višji od njunih zahtevkov.

7Z drugim sklopom pritožbenih navedb toženca prav tako uveljavljata kršitev načela dispozitivnosti iz prvega odstavka 2. člena ZPP, in sicer glede terjatve, ki jo je prvi toženec uveljavljal v pobot v skupni višini 47.896,00 EUR. Navedla sta, da sta tožnici po prejemu izvedenskega mnenja med postopkom sami priznali stroške prvega toženca v višini 19.642,60 EUR, zato bi jih moralo sodišče po njunem mnenju priznati v navedeni višini. S tem, ko je sodišče ugotovilo terjatev prvega toženca zgolj v višini 18.736,60 EUR in ne v višini 19.642,60 EUR, je po njunem odločilo preko postavljenega zahtevka.

8V tretjem, najobsežnejšem sklopu, toženca izpodbijata ugotovitve in zaključke, ki se nanašajo na odgovornost drugega toženca. Navajata, da je po prvem odstavku 186. člena OZ dokazno breme tožnic olajšano le deloma, tako da jima ni treba dokazovati vzročne zveze med ravnanjem posameznega povzročitelja in nastalo škodo, saj v tem razmerju vse osebe odgovarjajo nerazdelno. Pogoj za uporabo prvega odstavka 186. člena OZ pa je, da vse osebe delujejo s skupnim namenom povzročiti škodo. Po sodni praksi revizijskega sodišča (II Ips 472/2003) mora biti pri osebi, ki pomaga, da se odgovorna oseba, ki je povzročila škodo, ne odkrije, podano aktivno ravnanje ali opustitev v smeri preprečitve njene identifikacije. Po prepričanju tožencev v konkretni zadevi ni podana osnovna predpostavka njune solidarne odškodninske odgovornosti, tj. njun skupni namen tožnicama povzročiti škodo. Poleg tega pri drugem tožencu ni podana predpostavka preprečitve identifikacije osebe, ki je škodo povzročila. Toženca sta v zvezi s tem poudarila, da je uničenje gozdov kaznivo dejanje in da za dejanja, ki jima jih očitata tožnici, zoper njiju kazenski postopek ni bil sprožen. Opozorila sta na svojo pripravljalno vlogo z dne 6. 3. 2018 in na izpoved E. E., nadrejenega drugega toženca, da drugi toženec kot revirni gozdar le označi drevesa za posek (izvede odkazilo) in pripravi manual, ki je nato osnova za izdajo odločbe Zavoda za gozdove Slovenija (ZGS), po končani sečnji pa se opravi kontrola sečišč. Odločbo izda direktor zavoda ali nekdo drug po njegovem pooblastilu in ne revirni gozdar. Drugega toženca ves čas nadzirajo nadrejeni, vsako kršenje obveznosti pa predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti, ki je lahko razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nadrejeni drugega toženca E. E. je izpovedal, da pri njegovem delu niso ugotovili nobenih nepravilnosti. Ni v domeni drugega toženca, ali so njegovi nadrejeni in inšpekcijski organi opravili nadzor nad njegovim delom. Če ni bilo teh nadzorov, to ne pomeni, da je imel drugi toženec namen tožnicama povzročiti škodo. Da bi bila takšna namera dokazana, bi moral drugi toženec nadrejenim in inšpekcijskim organom z aktivnim ravnanjem preprečiti nadzor oziroma ga onemogočiti.

V nadaljevanju sta toženca opozorila na ugotovitve izvedenca, da v gozdovih A. A. in B. B. ni bilo čezmernega poseka v primerjavi z možnim posekom. Z vidika možnega poseka je bil ta višji le v odsekih 362c in 366, vendar gre po ugotovitvah izvedenca lahko za obseg, ki bi bil lahko tudi dopusten. Drugi toženec bi odstopanja torej lahko zaznal zgolj v okviru popolnega prevzema sečišč, česar pa sam ni predlagal, ker neobičajnih odstopanj pri prevzemu ni opazil. Popolni prevzem sečišč bi lahko predlagali tudi lastniki gozdov, ki pa tega niso izkoristili po krivdi C. C., vendar to ne predstavlja namere drugega toženca tožnicama povzročiti škodo. Drugi toženec je ponovil, da morebitnega nadzora ni preprečeval. Vztrajal je (in se pri tem ponovno skliceval na svojo izpoved in izpoved E. E.), da se lahko odstopanja pri poseku ugotovi le s popolnim prevzemom sečišča. Opustitev predloga za popolni prevzem ni posledica ravnanj drugega toženca. Od prekomerne sečnje drugi toženec ni imel nobene koristi. Kakšno je bilo poslovno razmerje med C. C. in prvim tožencem, drugemu tožencu ni bilo znano. Nadalje je drugi toženec opozoril, da ni sodeloval le pri odkazilu lesa in kontroli sečišč, ampak tudi v delu, kjer je bila z odločbami C. C. naložena izvedba gojitvenih in drugih del, ki jih je tudi sicer izvajal prvi toženec. Z omenjenimi odločbami toženca nista pridobila ničesar. Prvi toženec je s tem, ravno obratno, izgubljal, kar dokazuje, da nihče od tožencev ni imel namena škodovati tožnicama. Drugi toženec je ponovil, da nedovoljene oziroma presežne sečnje v konkretnem primeru ni zaznal, zato bi mu lahko očitali kvečjemu malomarno ravnanje. Dejanje, za katerega lahko odgovarja, je lahko po njegovem prepričanju storjeno le z direktnim ali eventualnim naklepom.

Drugi toženec je v pritožbi nadaljeval, da je bila v spornem obdobju C. C. z odločbo imenovana za skrbnico denacionaliziranega premoženja, z njo pa ni bil v prav nobenem poslovnem razmerju. Če C. C. o gospodarjenju z gozdovi ni obveščala tožnic, se to drugega toženca kot revirnega gozdarja ne tiče. Vse odločbe za posek so bile izdane na ime C. C. Drugi toženec se je želel celo izločiti kot revirni gozdar, vendar ZGS za to ni videl potrebe. Prvi toženec je nastopal zgolj kot "podaljšana roka" C. C. Z drugim tožencem ali z njegovim delodajalcem ni bil v neposrednem razmerju. Namera drugega toženca, da se izloči iz postopka, kaže, da ni imel namena škodovati tožnicama, s čimer je izpodbita tudi predpostavka, da je aktivno ali pasivno preprečil identifikacijo odgovorne osebe. Iz sodbe ne izhaja, iz česa izhaja, da je želel drugi toženec s skupnim namenom tožnicama povzročiti škodo.

9V četrtem sklopu pritožba navaja, da niti prvi toženec ni imel namena tožnicama povzročiti škodo, saj je popolnoma zaupal C. C. kljub temu, da je vedel, da sklenjena prodajna predpogodba presega njena pooblastila. Zaupal ji je, da bo vse uredila z dedinjami (tudi s tožnicama) in ji zato tudi izročil 250.000,00 EUR. Bil je v dobri veri, da bo postal lastnik gozdov. V nasprotnem primeru ne bi izvajal gojitvenih del in gradil gozdne infrastrukture. Prvi toženec bi ravnal z namenom škodovati tožnica le, če z C. C. ne bi sklenil nobenih dogovorov, ampak bi brez njene vednosti sekal les. Potrebno je upoštevati, da je prvi toženec že pred letom 2010 izvajal sanitarno sečnjo, gojitvena dela, poseke in graditev infrastrukture.

Povzetek navedb iz odgovora na pritožbo

10Tožnici sta v odgovoru na pritožbo obrazloženo zavrnili vse tožnikove pritožbene navedbe in pritrjevali razlogom sodišča prve stopnje.

Presoja pritožbenih navedb

11Pritožba je delno utemeljena.

12Pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča drugič. Vrhovno sodišče je ugodilo reviziji tožnic, razveljavilo odločbo pritožbenega sodišča Cp 57/2023 z dne 21. junija 2023 in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. V sklepu II Ips 26/2024 z dne 16. oktobra 2024 je revizijsko sodišče presodilo, da pritožbeno sodišče ni pravilno upoštevalo posledic, ki jih ima delni umik tožbe v vlogi z dne 14. 12. 2018 (r. št. 96) na odločanje o pobotnem ugovoru prvega toženca. Omenjeno stališče bo pritožbeno sodišče upoštevalo v nadaljevanju pri presoji pritožbenih navedb.

O pravni podlagi terjatev tožnic in glede odgovornosti prvega toženca

13Sodišče prve stopnje je presojo obstoja terjatev tožnic (I. točka izreka) in prvega toženca (II. točka izreka) ter utemeljenost dajatvenega zahtevka (III., IV. in V. točka izreka) pravilno naslonilo na pravila o stvarnopravnih reparacijah iz določb 95. člena, določb 96. člena in 97. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) ter na pravilo o odgovornosti za škodo zaradi poslabšanja in uničenja stvari iz tretjega odstavka 96. člena SPZ. Obveznost drugega toženca je pravilno presojalo na podlagi na pravila o solidarni odškodninski odgovornosti iz drugega odstavka 186. člena OZ.

14Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, ki je toženca ne izpodbijata, da C. C. kot skrbnica denacionaliziranega premoženja brez soglasja obeh sodedinj ni imela pravice razpolagati s tem premoženjem na način, da ga je na podlagi predpogodbe in pooblastila izročila prvemu tožencu v posest, uporabo in uživanje. Toženca v pritožbi ne izpodbijata ugotovitve, da je prvi toženec vedel, da C. C. takšne pravice ni imela. Prav tako (vsaj ne obrazloženo) ne izpodbijata dejstev, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo višino terjatev obeh tožnic in terjatve prvega toženca.

15Pritožbeno sodišče opozarja, da ugotovljena dejstva, ki se nanašajo na prvega toženca, poleg njegove odgovornosti po kondikcijski podlagi (za terjatev v višini vrednosti posekanega lesa) vodijo tudi do materialnopravnega zaključka o njegovi odgovornosti po pravilih o neposlovni subjektivni odškodninski odgovornosti iz 131. člena OZ.

Prvi toženec je glede na ugotovljeno dejansko stanje vedel, da nima pravice do posesti in do uživanja spornih gozdnih parcel, vendar je kljub temu sekal les za svoj račun in v gozdu povzročil še dodatno škodo zaradi stroškov vzdrževalnih del, ki jih bodo zaradi nezakonite sečnje imeli lastniki, in zaradi izgube zaradi zamud pri izkoriščanju gozda v prihodnosti. Tako ugotovljena dejstva vodijo do sklepa, da je prvi toženec ravnal protipravno in tožnicama posledično povzročil (na prvi stopnji ugotovljeno) škodo zaradi izgube vrednosti posekanega in prisvojenega lesa ter zaradi stroškov vzdrževalnih del in izgube zaradi zamud pri izkoriščanju gozda v prihodnosti. Ugotovljena dejstva se torej iztečejo v zaključek o obstoju vseh štirih predpostavk civilnega delikta pri prvem tožencu (protipravno ravnanje, krivda, obstoj škode in vzročna zveza) in s tem o obstoju njegove odškodninske odgovornosti.

16Za njegovo odškodninsko odgovornost določbe OZ ne zahtevajo namena tožnicama povzročiti škodo oziroma krivde v obliki direktnega naklepa, za kar se vsaj smiselno v pritožbi zavzemata toženca. Za obstoj krivde v odškodninskopravnem smislu zadostuje zavedanje prvega toženca, da izvršuje posest tujih nepremičnin in na njih seka les za svoj račun, čeprav za to nima nobenega pravnega naslova. Vsa ta dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo in se prilegajo pojmu povzročitve škode z evenutalnim naklepom, ki v okoliščinah konkretnega primera zadostujejo za sklep, da je prvi toženec škodo povzročil namenoma v smislu določbe 135. člena OZ.³

Uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava glede oblike krivde iz 135. člena OZ torej ni utemeljeno.

17Pritožba obeh tožencev v delu, ki se nanaša na odgovornost prvega toženca, temelji na zmotnem materialnopravnem prepričanju, da bi moralo sodišče pri presoji njegove krivde ugotoviti direktni naklep oziroma namen tožnicama povzročiti škodo, zaradi česar v pritožbi obširno utemeljujeta, zakaj takšen njegov namen ni bil podan. S tem toženca smiselno uveljavljata nepopolno ugotovitev dejanskega stanja zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ker namen prvega toženca tožnicama povzročiti škodo iz zgoraj pojasnjenih razlogov ni pravno odločilen, sodišču tega dejstva v postopku ni bilo treba ugotavljati, zato je pritožbeno uveljavljanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja neutemeljeno.

18Ne glede na zmotnost takšnega njunega stališča pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zaupanje prvega toženca, da bo C. C. uredila, da bo postal lastnik teh nepremičnin, gornjih zaključkov o protipravnosti ravnanj in njegovi krivdi ne spreminja. Bistveno je zgolj to, da je prvi toženec vedel, da pravice do posesti gozdov in njihovega uživanja nima. Glede na gornja pojasnila prav tako ne drži pritožbeno stališče, da bi prvi toženec ravnal naklepno le, če bi izvajal sečnjo mimo in brez vednosti C. C. kot takratne skrbnice za posebni primer, saj za njegovo krivdo (namen oziroma naklep) povsem zadostuje njegovo zavedanje, da C. C. in on sam s temi nepremičninami na takšen način nista smela razpolagati. Na presojo obstoja njegove krivde ne vpliva niti pritožbena navedba, da je v gozdovih izvajal vzdrževalna dela in vlagal v gozdno infrastrukturo, kar naj bi kazalo, da ni imel namena povzročiti škode, saj je to za obstoj njegove odškodninske odgovornosti pravno nepomembno, kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo. Enako velja za pritožbeno navedbo, da je v teh gozdovih že pred letom 2010 izvajal sanitarno sečnjo in vzdrževalna dela.

19Na temelj ali višino njegove (kondikcijske in odškodninske) odgovornosti ne vpliva niti pritožbena navedba, da po izvedenskem mnenju ni bilo čezmernega poseka glede na možni poseg po gozdnogospodarskih načrtih. Pomembna je zgolj (povsem pravilna) presoja sodišča prve stopnje, da prvi toženec kot nedobroverni posestnik ni imel pravnega temelja za uživanje in s tem za posek dreves na teh nepremičnin. Vprašanje, ali je bil ta posek čezmeren glede na možni posek po gozdnogospodarskih načrtih, je zato docela nepomembno.

Glede odgovornosti drugega toženca

20Toženca v pritožbi ne izpodbijata višine škode, za katero po presoji sodišča prve stopnje prvi toženec odgovarja nerazdelno s prvim tožencem.

21Sodišče prve stopnje je solidarno odgovornost drugega toženca za škodo, ki jo je povzročil prvi toženec, ob ugotovljenem dejanskemu stanju pravilno naslonilo na določbo drugega odstavka 186. člena OZ. Pritožbeno razpravljanje o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje za solidarno odškodninsko odgovornost drugega toženca ugotoviti, da sta imela s prvim tožencem skupni namen tožnicama povzročiti škodo, očitno temelji na napačnem razumevanju krivde (oziroma naklepa) pri protipravnem ravnanju prvega toženca in pravnega temelja, s katerim je sodišče prve stopnje utemeljilo solidarno odgovornost drugega toženca. Do vzpostavitve solidarne odškodninske odgovornosti drugega toženca po drugem odstavku 186. člena OZ namreč vodi že dejanska ugotovitev, da je bodisi s storitvijo ali opustitvijo pomagal, da se odgovorna oseba (prvi toženec) ne bi odkrila, in ne ugotovitev, da sta imela skupni namen tožnicama povzročiti škodo. Takšno stališče v ničemer ne nasprotuje sodni praksi Vrhovnega sodišča, na katero opozarjata toženca v pritožbi.

22Pritožbena izvajanja, s katerimi drugi toženec utemeljuje, da toženca nista imela skupnega namena tožnicama povzročiti škodo, s čimer smiselno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, so glede na zgoraj pojasnjena materialnopravna izhodišča zato neutemeljena. Stališče drugega toženca, da bi bilo mogoče govoriti o protipravnosti (oziroma krivdi) njegovega ravnanja le, če bi svojim nadrejenim ali inšpekcijskim organom preprečil opravljanje nadzora nad njegovim delom ali nadzor nad sečišči, je glede na vsebino drugega odstavka 186. člena OZ materialnopravno zgrešeno. Po navedeni določbi drugi toženec odgovarja za svoja lastna ravnanja ali opustitve, usmerjene v prikritje povzročitelja škode, in se jih ne more razbremeniti s sklicevanjem na zatrjevane opustitve tretjih oseb pri opravljanju nadzora nad drugim tožencem. V ta okvir spada tudi pritožbena navedba, da drugi toženec ne odgovarja za ravnanja ali opustitve C. C.

23Iz pritožbe je mogoče razbrati, da drugi toženec izpodbija dokazno oceno, da je vedel, da prvi toženec izvaja sečnjo mimo ali preko izdanih upravnih odločb, vendar tega ni naznanil svojim nadrejenim ali inšpekciji. Dokazna ocena sodišča prve stopnje izhaja (39. in 40. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) temelji na skrbni in natančni analizi njegove izpovedi in izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje je z logičnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi pojasnilo, zakaj je lahko drugi toženec nedovoljeno sečnjo prvega toženca zaznal že z rednimi kontrolami sečišč, s čimer je zavrnilo njegov ugovor, da bi to lahko zaznal le s popolnim prevzemom sečišča (torej s štetjem štorov). Omenjene dokazne ocene pritožba obrazloženo niti ne izpodbija.

24Zgoraj ugotovljenemu dejanskemu stanju drugi toženec neuspešno kljubuje z navedbo, da njegovo delo nadzira njegov delodajalec in inšpekcija, ki pa nista ugotovila nobenih nepravilnosti in v zvezi s tem sprožila disciplinskih ali kakšnih drugih postopkov. Takšno izpodbijanje dejanskega stanja temelji na njegovem zmotnem razumevanju materialnega prava, da sta protipravnost njegovega ravnanja in krivda izključeni, če nad njegovim delom ni bil opravljen nadzor. Po določbi drugega odstavka 186. člena OZ drugi toženec odškodninsko odgovarja za svoja lastna ravnanja ali opustitve, usmerjene v prikritje povzročitelja škode, in se jih ne more razbremeniti s sklicevanjem na opustitve tretjih oseb pri nadzoru njegovega dela. Posledično je napačno tudi materialnopravno stališče drugega toženca, da bi bila njegova odgovornost podana le, če bi aktivno preprečeval ali onemogočal nadzor delodajalca ali inšpekcijskih služb. Sodišče prve stopnje je torej popolno in pravilno ugotovilo vsa pravotvorna dejstva.

Pritožbeno povzemanje izpovedi drugega toženca in izpovedi njegovega nadrejenega, s katerim želi drugi toženec prikazati, da nadrejeni (ali drugi organi) nepravilnosti niso ugotovili, je glede na vsebino drugega odstavka 186. člena OZ tako povsem neutemeljeno in ne more kazati niti na nepravilnosti pri dokazni oceni niti pri uporabi prava. Dejstvo, da drugi toženec ni bil podpisnik upravnih odločb o poseku, njegovi opustitvi prav tako ne odvzema značaja protipravnosti.

25Drugi toženec ugotovljeno dejansko stanje izpodbija zgolj s ponavljanjem svoje trditve, da bi nepravilnosti pri sečnji lahko odkril le pri popolnem prevzemu (in ne že ob rednih pregledih) sečišč. Sodišče prve stopnje je po natančni analizi izvedenskega mnenja in po dokazni oceni izpovedi drugega toženca ugotovilo, da je drugi toženec oškodovalca (prvega toženca) in nezakonite poseke zaznal že z rednimi pregledi sečišč. Drugi toženec niti v pritožbi ne pove, ali je izvedensko mnenje, na katerem sloni dokazna ocena tega dejstva, v postopku sploh izpodbijal, zato gre vsebinsko zgolj za neargumentirano (in s tem neutemeljeno) nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Navedbe pritožbe, kdaj se lahko izvede popoln prevzem in kdo ga lahko zahteva, dokazne ocene gornjega dejstva ne morejo izpodbiti.

26Ker drugi toženec ni uspel izpodbiti dejstva, da je vedel za prekomerni posek prvega toženca, je neutemeljeno tudi njegovo stališče, da je v konkretnem primeru pri opustitvi dolžnosti naznanitve nadrejenim lahko ravnal "le" malomarno. Dejanska ugotovitev, da je vedel za nedovoljeni posek in kdo ga je izvedel, jasno vodi do zaključka, da je bilo njegovo prikrivanje nadrejenim namerno. Pritožba tudi v tem delu torej neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava.

27Pritožbene navedbe, da drugi toženec ni bil v nobenem poslovnem odnosu s prvim tožencem ali C. C., je z materialnopravnega ali dejanskega vidika vidika prav tako nepomembno. Drugi toženec odškodninsko odgovarja za škodo, ki jo je povzročil prvi toženec, zaradi svoje lastne namerne opustitve. Enako velja za pritožbeno navedbo, da prvi toženec z izvajanjem gojitvenih del in vlaganji v gozdno infrastrukturo ni imel nobenih koristi, in da drugi toženec z nedovoljeno sečnjo ni pridobil nobene koristi. Pridobitev koristi na strani drugega toženca po določbi drugega odstavka 186. člena OZ namreč ni predpostavka za njegovo solidarno odškodninsko odgovornost za škodo, ki jo je povzročil prvi toženec.

28Drugi toženec izpostavlja še, da se je želel kot revirni gozdar izločiti iz postopka pri ZGS, s čimer ponovno utemeljuje, da tožnicama ni želel povzročiti škode. Že zgoraj je pritožbeno sodišče pojasnilo, da omenjeno dejstvo ni pravno odločilno za njegovo solidarno odškodninsko odgovornost.

29Toženca v zaključku pritožbe uveljavljata postopkovni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni pojasnilo, na podlagi česa je štelo, da je drugi toženec s skupnim namenom prvega toženca tožnicama povzročiti škodo. Iz gornjih razlogov pritožbenega sodišča izhaja, da omenjeno dejstvo ni pravno odločilno za odgovornost nobenega od tožencev, zato sodišče s tem, ko tega dejstva ni ugotavljalo, ni zagrešilo očitane procesne kršitve. Sodišče nobene od teh kršitev ni ugotovilo niti ob preizkusu sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Glede zatrjevane procesne kršitve prekoračitve tožbenega zahtevka in procesnega pobotnega ugovora

30Toženca v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja terjatev obeh tožnic (I. točka izreka izpodbijane sodbe), utemeljeno uveljavljata procesno kršitev prekoračitve zahtevka iz prvega odstavka 2. člena ZPP (relativna postopkovna kršitev iz prvega odstavka 339 člena ZPP).

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je po delnem umiku tožbe z vlogo z dne 14. 12. 2018 (r. št. 96) prva tožnica zahtevala plačilo zneska v višini 25.542,47 EUR, druga tožnica pa znesek 51.084,93 EUR. Sodišče prve stopnje bi zaradi postavljenega ugovora pravdnega pobota lahko terjatev obeh tožnic ugotovilo zgolj do višine tako postavljenega zahtevka. V nasprotju s tem je sodišče ugotovilo terjatev prve tožnice v višini 29.844,09 EUR, druge tožnice pa v višini 59.084,93 EUR, s čimer jima je v nasprotju s prvim odstavkom 2. člena ZPP priznalo več od njunega tožbenega zahtevka.

31Kot rečeno, toženca v pritožbi ne izpodbijata dejanskih ugotovitev o višini prikrajšanja oziroma škode na strani tožnic in dejanskih ugotovitev o višini terjatve prvega toženca iz naslova stroškov za opravljena gozdnogojitvena dela in za vlaganja v gozdno infrastrukturo. Pritožbeno sodišče je lahko zato gornjo procesno kršitev odpravilo na seji, ker za to ni bilo treba opraviti nobenih procesnih dejanj na pritožbeni obravnavi⁴.

Pritožbeno sodišče je pri presoji višine tožničinih terjatev tako upoštevalo neizpodbijano dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da prikrajšanje in škoda na strani tožnic skupaj znašata 89.532,28 EUR (prim. 30. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), stroški prvega toženca zaradi izvedenih vlaganj v gozdno infrastrukturo in gozdnogojitvenih del pa 18.736,60 EUR (prim. 37. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

32Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji obstoja terjatev tožnic spregledalo, da sta z delnim umikom tožbe že upoštevali stroške prvega toženca v višini 19.642,60 EUR. Njuna skupna terjatev tako znaša 69.889,68 EUR (89.532,28 EUR - 19.642,60 EUR). Glede na neizpodbijani delež porazdelitve te skupne terjatve med obe tožnici (1/3 za prvo tožnico in 2/3 za drugo tožnico) ima prva tožnica terjatev v višini 23.296,56 EUR, druga tožnica pa 46.593,12 EUR.

Ker sodišče prve stopnje pri tem izračunu ni upoštevalo delnega umika tožbe in je zato posledično prekoračilo postavljeni tožbeni zahtevek, je pritožbeno sodišče v presežku na podlagi 357. člena ZPP sodbo razveljavilo v I. točki izreka glede terjatve prve tožnice za znesek 6.547,53 EUR EUR, glede terjatve druge tožnice pa za znesek 13.095,07 EUR (I. točka izreka te odločbe).

33Pritožbeno sodišče je moralo nadalje preizkusiti še pravilnost presoje obstoja terjatve, ki jo je toženec uveljavlja s procesnim pobotnim ugovorom. Procesni pobotni ugovor je toženčevo obrambno sredstvo zoper vtoževano terjatev. Ta terjatev mora biti, če tožnik njenemu obstoju nasprotuje, po določbi 324. člena ZPP vključena v izrek sodbe. Posledično jo po tretjem odstavku 319. člena ZPP zadanejo posledice pravnomočnosti. S tem, ko sta toženca v pritožbi uveljavljala kršitev načela prepovedi odločanja preko tožbenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 350. člena ZPP) zaradi delnega umika tožbe, sta pritožbenemu sodišču v višini, ki ga obsega delni umik tožbe, naložila tudi preizkus obstoja navedene kršitve pri njunem obrambnem pobotnem ugovoru iz II. točke izreka izpodbijane sodbe. V nasprotnem primeru bi pritožbeno sodišče poseglo v pravice tožnic, ki za pritožbo zaradi prekoračitve zahtevka pri ugotavljanju višine njune terjatve ne izkazujeta pravnega interesa.

34Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 26/2024 presodilo, da se toženec zaradi obrambne narave svojega procesnega pobotnega ugovora z njim ne more več braniti po tem, ko tožnik delno umakne svojo tožbo za terjatev, ki je v celoti ali delno identična s toženčevo terjatvijo, s katero se brani s pobotnim ugovorom. Po stališču revizijskega sodišča v tem položaju niso izpolnjene procesne predpostavke za odločanje o obstoju takšne terjatve iz pobotnega ugovora. O njej zato ni treba odločiti v izreku sodbe v pomenu iz tretjega odstavka 324. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je pri tem preizkusu upoštevalo stališče revizijskega sodišča, da je treba identiteto zahtevka, ki je bil delno umaknjen, in terjatve iz procesnega pobotnega ugovora presojati skladno z ekvivalenčno teorijo. Terjatvi iz delno umaknjenega tožbenega zahtevka in pobotnega ugovora sta po kriterijih te teorije identični, če sta pri obeh istovetni osebi upnika in dolžnika (subjektivna identiteta), in če sta istovetna pravovarstveni zahtevek (v tej zadevi višina denarne terjatve) ter njuna dejanska podlaga (objektivna identiteta).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta tožnici z delnim umikom tožbe svojo terjatev zmanjšali za stroške v višini 19.642,60 EUR, ki jih je imel prvi toženec z vlaganji v gozdno infrastrukturo in izvedbo gozdnogojitvenih del in jih je prvi toženec obenem uveljavljal s svojim pobotnim ugovorom.⁵ S tem sta tožnici preklicali zahtevo za pravno varstvo za del terjatve, ki jo je prvi toženec iz iste dejanske podlage obenem uveljavljal zoper tožnici s svojim procesnim pobotnim ugovorom v višini 47.896,00 EUR. Takšna dejanska podlaga obeh terjatev vodi do sklepa, da sta terjatev v višini 19.642,60 EUR, za katero sta tožnici delno umaknili tožbo, in terjatev iz pobotnega ugovora do navedene višine po kriterijih ekvivalenčne teorije identični. Pri obeh gre namreč za terjatev prvega toženca do tožnic, ki se po svoji dejanski podlagi nanašata na stroške prvega toženca iz naslova opravljenih gozdnogojitvenih del in vlaganj v gozdno infrastrukturo.

35Sodišče prve stopnje je odločilo o pobotnem ugovoru v postavljeni višini, kar pomeni, da ni prekoračilo zahtevka pri odločanju o terjatvi iz pobotnega ugovora. Ne glede na to pa bi moralo upoštevati, da iz zgoraj pojasnjenih razlogov po delnem umiku tožbe niso več obstajale procesne predpostavke za odločanje o pobotnem ugovoru v višini 19.642,60 EUR. Prvi toženec je z delnim umikom tožbe v tem obsegu zaradi identičnosti te terjatve s terjatvijo iz pobotnega ugovora izgubil pravni interes za njeno ugotovitev v izreku sodne odločbe.

Pritožbeno sodišče mora pri ugotavljanju obstoja terjatve iz pobotnega ugovora (v okviru preizkusa morebitne prekoračitve zahtevka) po uradni dolžnosti paziti na (ne)obstoj procesne predpostavke obstoja pravnega interesa.⁶ Ker ta za odločanje o pobotnem ugovoru prvega toženca do višini 19.642,60 EUR ne obstaja, je pritožbeno sodišče v tem obsegu izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in pobotni ugovor v višini 19.642,60 EUR zavrglo (II. točka izreka te odločbe).

36V nadaljevanju je moralo pritožbeno sodišče tako preizkusiti še pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da ne obstaja preostanek terjatve iz pobotnega ugovora v višini 28.253,40 EUR.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima prvi toženec do tožnic terjatev iz naslova vlaganj v gozdno infrastrukturo in izvedbo gozdnogojitvenih del v višini 18.736,60 EUR in v tem obsegu ugotovilo terjatev prvega toženca iz pobotnega ugovora. V presežku do 47.896,00 EUR je ugotovilo, da terjatev prvega toženca ne obstaja (II. točka izpodbijane sodbe). Pri svoji presoji je spregledalo, da sta tožnici zahtevek s takšno dejansko podlago že umaknili, in sicer v višini 19.642,60 EUR. Posledično to pomeni, da preostanek terjatve iz pobotnega ugovora v višini 28.253,40 EUR ne obstaja. Pritožbeno sodišče je moralo zato v tej smeri spremeniti izpodbijano sodbo v II. točki izreka te odločbe.

37Ker sta tožnici iz naslova stroškov, ki so nastali prvemu tožencu, delno umaknili tožbo v višini 19.642,60 EUR, se je sodišče prve stopnje pri presoji obstoja terjatve iz pobotnega ugovora po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem, ali so ti stroški za 906,00 EUR manjši od višine delnega umika. Pritožbeno sodišče je pri odločanju o obstoju terjatve iz pobotnega ugovora skladno s stališčem Vrhovnega sodišča iz zadeve II Ips 26/2024 upoštevalo, da delni umik tožbe tožnic vključuje tudi ta znesek ter zato posledično ne more biti vključen v izrek o ugotoviti terjatve iz pobotnega ugovora po določbi tretjega odstavka 324. člena ZPP. Ta del pobotnega ugovora (vključno z zneskom v višini 906,00 EUR) je zaradi neobstoja procesne predpostavke zavrglo. Do pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je ta znesek upoštevalo pri odločanju o pobotnem ugovoru, prekoračilo zahtevek, se pritožbenemu sodišču zato ni bilo treba izrekati.

38Ker v pobot uveljavljena terjatev prvega toženca v delu, v katerem je moralo o njem pritožbeno sodišče še odločiti, ne obstaja, morata toženca prvi tožnici solidarno plačati znesek v višini 23.296,56 EUR, drugi tožnici pa znesek v višini 46.593,12 EUR, zato je pritožbeno sodišče v tej smeri spremenilo sodbo sodišča prve stopnje. Zahtevek prve tožnice je posledično neutemeljen v višini 2.245,91 EUR, zahtevek druge tožnice pa v višini 4.491,81 EUR ter je moralo pritožbeno sodišče v tej smeri prav tako spremeniti zavrnilni del izpodbijane sodbe (II. točka izreka te odločbe).

O pravdnih stroških pred sodiščem prve stopnje

39Delna razveljavitev in sprememba izpodbijane sodbe je pritožbenemu sodišču narekovala novo presojo uspeha tožnic, ki od prvotno postavljenega zahtevka znaša 50 %. Ob neizpodbijani višini stroškov tožnic (12.842,11 EUR) to pomeni, da sta tožnici upravičeni do 6.421,05 EUR stroškov. Po enakem kriteriju sta toženca od skupnih stroškov v višini 3.670,31 EUR upravičena do stroškov v višini 1.835,15 EUR. Po medsebojnem pobotanju sta tožnici upravičeni do 4.585,90 EUR pravdnih stroškov, zato je pritožbeno sodišče moralo spremeniti stroškovno odločitev v IV. točki izreka izpodbijane sodbe tako, da sta tožnici upravičeni do tega zneska (II. točka izreka te odločbe).

Končna presoja pritožbe

40Ker sodišče razen v delu, ki je že obsežen v I. in II. točki izreka te odločbe, ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, drugi pritožbeni razlogi pa niso podani, je v preostanku pritožbo zavrnilo in v še izpodbijanih I., II., III., IV., V. in VI. točki izreka sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (III. točka izreka te odločbe).

Stroški pritožbenega in revizijskega postopka

41Toženca sta s pritožbo uspela zgolj v neznatnem delu, zato sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. členom ZPP).

42Tožnici sta upravičeni do povrnitve stroškov pritožbenega in revizijskega postopka (določba 154. člena ZPP v zvezi z določbama prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP), ki jih je pritožbeno na podlagi 155. člena ZPP odmerilo po taksni tarifi in Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife (OT).

Tožnici sta upravičeni do nagrade za postopek na drugi stopnji v višini 1.495,30 EUR (tar. št. 3210 v zvezi s tar. št. 1200 ZOdvT) ter do pavšala za materialne stroške v višini 20,00 EUR in do 20% DDV v višini 303,06 EUR. Nadalje sta upravičeni do nagrade za postopek pred revizijskim sodiščem v višini 1.354,70 EUR (tar. št. 3300 v zvezi s tar. št. 1200 ZOdvT, pri čemer je vrednost določena od izpodbijanega dela v višini 12.904,88 EUR) in do 22% DDV v višini 298,03 EUR ter sodne takse v skupni višini 459,00 EUR. Skupaj sta tožnici upravičeni do 3.930,09 EUR, kar sta jim toženca dolžna plačati nerazdelno na podlagi tretjega odstavka 161. člena ZPP (IV. točka izreka te odločbe).

¹ Napeljevalec in pomagač ter tisti, ki je pomagal, da se odgovorne osebe ne bi odkrile, odgovarjajo solidarno z njimi (drugi odstavek 186. člena OZ).
² V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP).
³ D. Jadek Pensa: Obligacijski zakonik s komentarjem (ur. prof. dr. Miha Juhart, doc. dr. Nina Plavšak), GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, stran 797.
⁴ J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem (ur. dr. Lojze Ude, dr. Aleš Galič): GV Založba, Ljubljana, 2009, 3. knjiga, strani 381 in 382.
⁵ Ker toženca delnemu umiku nista nasprotovala, je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 8. oktobra 2020 v tem obsegu pravdni postopek ustavilo.
⁶ Odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 294/2022, I Cpg 614/2020 in II Cp 132/99.