VSC Sodba in sklep II Kp 57277/2017

I. Ob ugoditvi pritožbama se izpodbijana sodba v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku in v pripadajoči odločbi o stroških adhezijskega postopka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V nerazveljavljenih delih se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtožena A. A. in B. B. spoznalo za kriva kaznivih dejanj poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena in v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obema obtožencema je izreklo kazen eno leto in deset mesecev zapora, ki se bo izvršila z delom v splošno korist v času največ treh let od izvršljivosti sodbe, za to obdobje pa je obtoženima določilo tudi varstveno nadzorstvo. Odločilo je še o stroških kazenskega postopka. Na podlagi prvega in drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa je sklenilo, da sta obtoženca dolžna nerazdelno povrniti oškodovani družbi D., d. d., premoženjskopravni zahtevek v znesku 174.886,50 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 28. 2. 2024 dalje, ob upoštevanju plačila obtoženega Rajka Tajnška z dne 8. 5. 2024, tj. v višini 400,00 EUR.

2Zoper sodbo, natančneje zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku, sta se pritožila:

- zagovornica obtoženega A. A. iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega in pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe civilnega materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da oškodovano družbo D., d. d., s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pot pravde, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

- zagovornik obtoženega B. B. iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb postopka. Predlagal je, da pritožbeno sodišče sodbo v napadenem delu spremeni tako, da oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pot pravde, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

3Na obe pritožbi so odgovorili pooblaščenci oškodovane družbe, odvetniki iz C. Predlagali so, da pritožbeno sodišče obe pritožbi v celoti zavrne kot neutemeljeni in posledično potrdi prvostopenjsko sodbo.

4Pritožbi sta utemeljeni.

5Pritožnika imata prav, ko navajata, da sodišče prve stopnje v utemeljitev odločbe, s katero je v celoti ugodilo premoženjskopravnemu zahtevku oškodovane družbe D., d. d., tj. z izjemo upoštevanja plačila obtoženega A. A. v znesku 400,00 EUR, ni podalo vseh razlogov o odločilnih dejstvih (točka 9 izpodbijane sodbe). To predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je absolutne narave. Ustavno sodišče je jasno judiciralo,¹ da lahko tudi kazensko sodišče v t. i. adhezijskem postopku pravilno odločitev o premoženjskopravnem zahtevku sprejme šele na podlagi presoje konkretnega primera v optiki vseh upoštevnih določb civilnega materialnega (in procesnega) prava. Takšno presojo mora v sodbi obrazložiti na konkreten način in z zadostno jasnostjo. Navesti mora: formalne pravne vire, na temelju katerih je izpeljalo svojo odločitev; ugotovljena dejstva in dokaze, iz katerih ta dejstva izhajajo; utemeljitev oblikovanja zgornje in spodnje premise pravnega silogizma ter podreditev spodnje premise zgornji. Le tako obrazložena sodna odločba je bistveni del poštenega postopka, varovanega s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Kazensko sodišče pri odločanju o premoženjskopravnem zahtevku v adhezijskem postopku, ki je po svoji vsebini pritegnitev pravdnega postopka h kazenskemu postopku, zahtevku oškodovane družbe ne more ugoditi, če oškodovanec niti v pravdi ne bi mogel uspeti (v celoti ali deloma). Če ravna drugače, je odločba o premoženjskopravnem zahtevku nezakonita.²

6Oba obtoženca sta v sporazumih o priznanju krivde, ki ju je sodišče prve stopnje sprejelo, priznala krivdo, da sta si z izvršitvijo kaznivih dejanj po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena KZ-1 v sostorilstvu protipravno prilastila najmanj 179.187 litrov kurilnega olja v vrednosti najmanj 174.886,50 EUR, kar je premoženje velike vrednosti v luči kvalifikatorne okoliščine po četrtem odstavku 209. člena KZ-1, obenem pa višina premoženjske koristi, ki sta si jo pridobila in si jo hotela pridobiti. S tem sta se obtoženca odpovedala ugotavljanju dejanskega stanja v smeri višine pridobljene premoženjske koristi na glavni obravnavi, zato krivdorek sodbe sodišča prve stopnje ostaja tudi pritožbeno neizpodbijan. Prav pa imata pritožnika, ko opozarjata, da vprašanje (višine) premoženjske koristi, ki sta si jo pridobila obtoženca, ni nujno identično vprašanju (višine) premoženjske škode, nastale v sferi oškodovane družbe, pri čemer je povrnitev škode v smislu drugega odstavka 100. člena ZKP tudi predmet premoženjskopravnega zahtevka. Posledično ostaja v celoti neobrazloženo stališče sodišča prve stopnje, da znesek 174.886,50 EUR predstavlja višino škode, ki jo je utrpela oškodovana družba s kaznivim dejanjem. Ob tem se prvo sodišče sklicuje le na ugotovitve strokovnega izvida in mnenja finančnega izvedenca E. E. z dne 28. 5. 2018, ki pa je izračunal le količino kurilnega olja, ki sta si ga obtoženca protipravno prilastila, ne pa tudi višine oškodovanja v sferi oškodovane družbe. Prvo sodišče ne pojasni, ali naj bi šlo tukaj za navadno škodo ali za izgubljeni dobiček v smislu 168. člena Obligacijskega zakonika (OZ), obenem pa pritožnika utemeljeno ugotavljata, da v smeri obsega oškodovanja v postopku pred prvim sodiščem niti niso bili izvedeni nobeni dokazi. Upoštevanje maloprodajne vrednosti kurilnega olja pri ugotovitvi višine protipravne premoženjske koristi najverjetneje ni enako veleprodajni ceni, za katero je oškodovana družba kupila kurilno olje (če je govor o navadni škodi), hkrati pa vsebuje maloprodajna vrednost energenta tudi dajatve, ki so kvečjemu prihodek države, ne pa oškodovane družbe. Ne le, da izpostavljena vprašanja, ki niso nerazumna, niso bila predmet dosedanjega postopka - izpodbijana sodba ne vsebuje nobenih razlogov o ugotovitvi višine škode v sferi oškodovane družbe, kar pa je ena od konstitutivnih predpostavk (civilne) odškodninske odgovornosti.

7Zagovornica obtoženega A. A. nadalje utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo in se ni (pravilno) opredelilo do dokumentacije v prilogah B3 - B20, čeprav jo je prebralo na naroku za izrek kazenske sankcije (hrbtna stran list. št. 366), zlasti do sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 24144/2017 z dne 23. 3. 2017, s katerim je sodišče dovolilo izvršbo, ki jo je predlagal upnik D., d. d., zoper dolžnika A. A., s. p., zaradi izterjave 112.711,23 EUR. Gre za, kot se nakazuje, terjatev z naslova pogodbene kazni zaradi obtoženčevih kršitev obveznosti iz sodelovanja z oškodovano družbo, ki so se manifestirale v izvršitvi obravnavanega kaznivega dejanja. Iz predložene dokumentacije izhaja tudi, da je obtoženec (poleg v sodbi upoštevanih 400,00 EUR z dne 8. 5. 2024) oškodovani družbi vendarle poravnal več obrokov dolga, obenem pa je ostalo nerazjasnjeno vprašanje, kakšen je bil izplen izvršilnega postopka. Razlogi izpodbijane sodbe, da je izvršba zoper obtoženca A. A. v teku zaradi pogodbene kazni in ne zaradi škode, ki je nastala v posledici očitanega mu kaznivega dejanja, torej na drugi pravni podlagi, so zmotni. Že iz določb (zlasti drugega odstavka) 253. člena OZ je razvidno, da sme upnik zahtevati razliko do popolne odškodnine, če je nastala škoda večja od dogovorjene pogodbene kazni, ki prav tako služi odškodninskemu namenu. To pa pomeni, da ni mogoče kumulativno zahtevati od dolžnika plačila tako pogodbene kazni kot škode (tj. v delu, kolikor slednja ne presega pogodbene kazni). Zato ima prav pritožnica, da izvršilni postopek zoper obtoženca z naslova pogodbene kazni in znesek, ki naj bi ga do danes že povrnil oškodovani družbi (po navedbah pritožbe 12.117,10 EUR), niso nepomembne okoliščine za odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, saj vsaj v določenem delu očitno prihaja do nedopustne kumulacije odškodninskih zahtevkov zoper obtoženca. Kljub temu, da sodišče prve stopnje v ključnem izpostavljenih relevantnih okoliščin z ničemer ni preverjalo in se glede teh okoliščin v izpodbijani sodbi niti ni ustrezno izreklo, je premoženjskopravnemu zahtevku oškodovane družbe ugodilo do celote, tj. do skupnega zneska 174.886,50 EUR. Sicer drži, da sledeč 186. členu OZ za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno, zato je razumljiva naložitev plačila zahtevka (skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi) obema obtožencema nerazdelno. Vendar je ob upoštevanju vsega pojasnjenega neobrazložena in brez temelja v procesnem gradivu odločba sodišča prve stopnje, da je oškodovana družba upravičena do povrnitve škode v višini 174.886,50 EUR, ter neobstoječa presoja, kakšen je pomen dosedanjih plačil obtoženega A. A.

8Glede na navedeno je pritožbeno sodišče utemeljenima pritožbama ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku, posledično pa še v pripadajoči odločbi o stroških adhezijskega postopka, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (prvi in šesti odstavek 392. člena ZKP). Ker kršitev, ki jih preizkuša po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), ni ugotovilo, je sodbo v neizpodbijanih ter nerazveljavljenih delih potrdilo.

9V postopku novega odločanja bo sodišče prve stopnje, tj. če se z obravnavanjem premoženjskopravnega zahtevka kazenski postopek ne bo preveč zavlekel (prvi odstavek 100. člena ZKP), raziskalo relevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev o premoženjskopravnem zahtevku (prvi odstavek 104. člena ZKP). Gre za okoliščine, ki jih je v odločilnih potezah izpostavilo pritožbeno sodišče v tej odločbi, obenem pa bo prvo sodišče pozorno na izvajanja in pomisleke, izražene v obeh pritožbah. Svojo odločitev bo sodišče utemeljilo v skladu z merili, ki jih je v zvezi z odločanjem o premoženjskopravnem zahtevku začrtalo Ustavno sodišče v omenjenih odločbah, tj. seveda če ne bo ugotovilo, da bi tak adhezijski postopek nerazumno in prekomerno obremenil obstoječega postopka, ki je in mora ostati v svoji esenci še vedno kazenski postopek.

¹ Odločbi US RS Up-103/14-27 z dne 6. 6. 2018 (tč. 15 obrazložitve) in Up-652/16-17 z dne 21. 1. 2019 (tč. 7 obrazložitve).
² Sodbi VS RS I Ips 14471/2016 z dne 26. 1. 2023 (tč. 37 obrazložitve) in I Ips 57715/2013 z dne 16. 12. 2021 (tč. 22 obrazložitve).