253. člen OZ

Pri zmanjševanju pogodbene kazni v zadevah, kot je ta, se zlasti upošteva, ali je dokazano, da je upnikova škoda znatno nižja od dogovorjene kazni, njena primerna velikost pa se glede na to razmerje oceni in lahko zniža na raven upnikove škode.

V splošnem drži, da je pogodbena kazen za zamudo z izročitvijo najetega stanovanja, ki je domovanje družine, v višini trikratnika najemnine visoka. A poleg te okoliščine ima sodišče pred seboj le še dejstvo, da toženka z izročitvijo stanovanja ni zamudila zgolj zaradi nezakrivljenega razloga iz svoje sfere ali vsaj le minimalne stopnje neskrbnosti. Glede na to in ker je namen pogodbene kazni tudi pritisk k spoštovanju pogodbene zaveze oziroma preprečitev, da bi se toženki kot najemnici kršitev najemne pogodbe splačala, dogovorjena kazen ni nesorazmerna.

Pritožbeni postopek ni namenjen ponovitvi prvostopenjskega postopka, pač pa preizkusu pravilnosti razlogov v izpodbijani sodbi. Bistvo pritožbe je prav opozarjanje na domnevne nepravilnosti in pomanjkljivosti, ki so razvidne iz same sodbe ali ki jih je sodišče prve stopnje zagrešilo z nepravilnim vodenjem postopka. Zgolj prepis navedb v pritožbi, ki jih je stranka podala že pred sodiščem prve stopnje, praviloma ne more (tudi v tej zadevi ne) pripeljati do uspeha pritožnice, saj takšno ravnanje povsem prezre odgovore sodišča prve stopnje na njene navedbe. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi utemeljilo svojo odločitev glede primerne višine pogodbene kazni, zato pritožnica s ponavljanjem svojih navedb glede višine le-te ne more omajati. V pravdi za plačilo denarne pogodbene kazni dolžnik lahko uveljavlja njeno zmanjšanje, skladno z določbo 252. člena OZ, tudi z ugovorom, kar je v konkretnem primeru toženka tudi storila. Pri odločanju o ugovoru pa se lahko opre tudi na druge dejanske trditve dolžnika in ne le na tiste, ki jih ta poda v utemeljitev ugovora. Sodišče je ugotovilo, da ustrezna pogodbena kazen, ki bi glede na okoliščine primera: povprečno letno provizijo in

Odločitev o premoženjskopravnem zahtevku v adhezijskem postopku se lahko sprejme šele na podlagi presoje konkretnega primera v obliki upoštevanja vseh relevantnih določb civilnega, materialnega in procesnega prava. Premoženjskopravnem zahtevku kazensko sodišče ne sme ugoditi, če oškodovanec v pravdi ne bi mogel uspeti. Vprašanje (višine) premoženjske koristi v sferi obtožencev ni nujno enako (višini) premoženjske škode v sferi oškodovane družbe. Kumulativno uveljavljanje pogodbene kazni in povrnitve škode ni dopustno. Adhezijski postopek ne sme nerazumno in prekomerno obremenjevati kazenskega postopka.

Drugi odstavek 395. člena OZ izrecno določa, da lahko vsak solidarni dolžnik dolguje z drugim rokom izpolnitve, z drugimi pogoji in sploh z različnimi odmiki. Pojmu solidarne obveznosti ne nasprotuje, če so sodolžniki za obveznost zavezani z različnimi modalitetami, kamor izrecno spada tudi različen rok izpolnitve. Ta zakonska določba nedvomno ovrže trditev, da se mora dogovor o podaljšanju pogodbenega roka iz obeh aneksov neposredno uporabiti tudi za presojo roka izpolnitve tožeče stranke kot solidarnega dolžnika.

Odkupna pravica je lahko določena ne samo za nepremičnine, ampak tudi za premičnine (predmete, delnice, obveznice, ipd), na podlagi katere sme upravičenec stvar odkupiti od zavezanca. Upravičenec na podlagi izgovorjene odkupne pravice le izjavi, da želi stvar odkupiti, v posledici česar mora zavezanec stvar prenesti na upravičenca, ta pa mora zavezancu plačati vnaprej dogovorjeno kupnino. V primeru realizacije odkupne pravice s strani upravičenca je zavezanec zavezan opraviti prenos lastninske pravice na upravičenca. Ker je odkupna pravica po večinskem stališču oblikovalna pravica, nastane pravno razmerje (prodaja kot zavezovalni pravni posel) že z enostransko izjavo volje odkupnega upravičenca, ki je podlaga za prenos lastninske pravice na upravičenca, zavezanec pa mora nato stvar upravičencu izročiti. O oderuški pogodbi govorimo takrat, ko se za nesorazmerno obremenitev ene pogodbene stranke izkoristi njen šibkejši položaj ali lastnost. Bistven objektivni element oderuštva je torej očitna nesorazmernost med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo. Bistvena značilnost oderuštva je nadalje tudi subjektivni element, ki se kaže v zavestnem ravnanju, zaradi katerega nesorazmer

Tožena stranka ni podala navedb (in dokazov), s katerimi bi utemeljevala obstoj znatnega neravnotežja v pogodbenih položajih pravdnih strank ali kakšnih drugih okoliščin, na podlagi katerih bi utemeljevala nepoštenost pogodbenega pogoja in s tem njegovo ničnost. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovor tožene stranke o ničnosti sporne pogodbe.

Pritožbeno sodišče soglaša z navedbami pritožnice, da je pri ugotavljanju neupravičenosti unovčenja bančne garancije potrebno odločati tudi o vsebinskih razlogih za to, torej o zatrjevanih napakah pri izvajanju gradbene pogodbe.

Tožnica v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da ji je sodišče prve stopnje s tem, ko izvedenec mnenja ni podal tudi ustno, čeprav je imela pripombe na izvedensko mnenje in dopolnitvi, odvzelo možnost neposrednega razčiščevanja vseh spornih okoliščin obravnavane prometne nezgode. V primeru, ko je uspeh v pravdi v veliki meri odvisen od mnenja izvedenca, za kar gre v tem primeru, je za odstranitev vsakršnega dvoma dodatno ustno zaslišanje izvedenca na obravnavi potrebno. Le pisna podaja (četudi popolnega, razumljivega) izvida in mnenja ne more povsem nadomestiti ustne komunikacije.

Pogodbeni pogoj je nepošten, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Po stališču SEU je pri presoji o obstoju znatnega neravnotežja v škodo potrošnika relevantna primerjava potrošnikovega položaja po pogodbi s položajem, ki bi ga imel na podlagi veljavnega nacionalnega prava, in ob upoštevanju sredstev, ki jih ima po nacionalnem pravu za dosego prenehanja uporabe nedovoljenih pogojev. Pomembne so okoliščine, ki so mogle vplivati na kasnejše izvajanje pogodbe in ki bi jih ponudnik lahko poznal ob sklenitvi pogodbe. Pri tem je treba upoštevati strokovno znanje in izkušnje banke o možnih spremembah menjalnih tečajev. SEU je tudi že izreklo, da pogodbena določba, po kateri je kreditojemalec dolžan anuiteto vrniti v protivrednosti domače valute, breme tečajnega tveganja prenaša nanj. V nasprotju z zahtevo dobre vere je tako neravnotežje tedaj, ko bi ponudnik storitve, ki bi s potrošnikom lojalno in pravično posloval, lahko razumno pričakoval, da potrošnik zadevnega pogoja ne bi sprejel. Pogodbi zvesta stranka ne more hkrati uveljavljati pravice do polne odškodnine (odškodnine za celoten obs

Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS je za priznanje pogodbene kazni odločilno, katera kolektivna pogodba je veljala v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja oziroma ali je bila taka pravica predvidena v predpisih, ki so veljali v času prenehanja delovnega razmerja oziroma odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Pogodbene zaveze, ki pomenijo nasprotovanje načelu vestnosti in poštenja, se smejo izključiti ali pa uporabiti na način, da bo pravni položaj uravnotežen za obe pogodbeni stranki. Za takšno situacijo v obravnavanem primeru gre, ko je tožena stranka plačala tožeči stranki na podlagi dejansko odvedene količine odpadne vode v kanalizacijsko omrežje in višje plačilo kot ga terja tožeča stranka, bi bilo nepravično. Prejela bi plačilo za obseg storitev, ki jih ni opravila.

Po presoji pritožbenega sodišča ni moč zaključiti, da bi bila nasprotna udeleženka oropana možnosti predstavitve svoje obrambe v arbitražnem postopku, in z razumno stopnjo verjetnosti zaključiti, da je bil izid postopka drugačen zgolj zaradi trditev v spornem dokumentu, ki je bil v postopku predložen le tri dni pred ustno obravnavo. Okrnjenost pravice do izjave ni dosegla praga, ki bi terjal zavrnitev priznanja tuje arbitražne odločbe, ker bi bila nasprotni udeleženki odvzeta možnost obrambe oziroma predstavitve primera pred arbitražo. Med strankama gre za pravno razmerje s tujim elementom, pri čemer sta stranki soglasno dogovorili uporabo tujega prava, kar v njuno pravno razmerje vnaša posledice tujih pravnih sistemov, ki niso nujno (povsem) skladne s slovensko pravno ureditvijo. Z arbitražno odločbo izrečene denarne kazni so do določene mere primerljive s slovenskimi instituti. Okoliščina, da slovenski pravni red povsem primerljive ureditve ne pozna, pa ne posega v javni red Republike Slovenije in zato ne nasprotuje priznanju tuje arbitražne odločbe. Pogodbeni stranki sta kazen v pogodbi dogovorili za primer posamezne kršitve, kar je posledica njune pogodbeno izraž

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka v imenu konkurenčne družbe S., d.o.o., kontaktirala obstoječe stranke tožnika in jim ponujala primerljive storitve konkurenčne družbe S., d.o.o. Že tako ugotovljen konkretni dejanski stan zadošča za ugotovitev zlorabe poslovne skrivnosti. Gre namreč za seznam obstoječih strank tožnika, s katerimi je prvi stik v imenu konkurenčne družbe vzpostavila toženka, pri čemer je bilo njeno delovanje usmerjeno v prekinitev sodelovanja teh strank s tožnikom, saj je bila ona tista, ki je vzpostavila kontakt s temi strankami in jih nagovarjala k uporabi konkurenčnih storitev, in se te niso same obrnile nanjo. Pritožnica tudi neutemeljeno izpodbija višino dosojene pogodbene kazni za ugotovljeno kršitev poslovne skrivnosti. Sodišče prve stopnje je pri znižanju njene višine primerno ovrednotilo vse ugotovljene okoliščine in izhajalo iz pravilnega materialnopravnega izhodišča, da ima upnik pravico zahtevati pogodbeno kazen, tudi če presega škodo, ki mu je nastala, in celo če mu ni nastala škoda (prvi odstavek 253. člena OZ), vendar pa pogodbena kazen ne sme biti nesorazmerno visoka glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti (252.

ZDR-1 v 42. členu določa dva načina prenehanja konkurenčne klavzule in sicer sporazumno prenehanje ter enostranski odstop v primeru, da bi delodajalec huje kršil pogodbena določila. Toženec ni zatrjeval nobene od teh možnosti in sodišče prve stopnje je zazvelo pravilno stališče, da toženec ni mogel veljavno odstopiti od pogodbe o zaposlitvi v delu, ki se nanaša na konkurenčno klavzulo na podlagi 107. člena OZ, saj je način prenehanja veljavnosti konkurenčne klavzule jasno določen v ZDR-1, drugih načinov prenehanja pogodb po OZ pa ni mogoče uporabiti. Glede na to je pravilen zaključek, da konkurenčna klavzula med strankama ni prenehala veljati. Delodajalec ima pravico s konkurenčno klavzulo zaščititi znanje, katerega nepooblaščeno prenašanje na drugega delodajalca bi omogočilo nelojalno konkurenco1. Tožeči stranki za veljavno sklenjeno konkurenčno klavzulo ni bilo treba dokazati, da bi z znanji, ki jih je toženec pri njej pridobil, lahko konkurenčna zavarovalnica pridobila (neupravičeno) konkurenčno prednost. Glede na to, da je plačilo pogodbene kazni zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule dogovorjeno že zaradi obstoja abstraktne možnosti manjšega pridobivanja doho

Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da se je v pogodbi o zaposlitvi za primer kršitve konkurenčne klavzule mogoče dogovoriti tudi za pogodbeno kazen, ki jo urejajo določbe OZ, takšna pogodbena določba pa sama po sebi ni nična. Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da je zmotna presoja pritožbenega sodišča, da je konkurenčna klavzula nična zaradi nesorazmerja med višino pogodbene kazni, ki bi jo moral plačati delavec v primeru kršitve konkurenčne klavzule, in višino denarnega nadomestila za spoštovanje te klavzule. Obveznost plačila pogodbene kazni (zaradi kršitve konkurenčne klavzule) in obveznost plačila nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule nista vzajemni obveznosti, v zvezi s katerima bi se domnevala obojestranska izpolnitev. Glede na uveljavljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS pritožbeno sodišče ugotavlja, da konkurenčna klavzula, ki je zavezovala toženca, zaradi višine dogovorjenega denarnega nadomestila ni nična.

Prestope košarkarjev urejajo pravila FIBE, ki morajo biti implementirana v pravila košarkarskih zvez, članic FIBE. Tudi pravila FIBE so zato kot pogodbeno pravo materialnopravna podlaga za razsojo v tej zadevi. Tožena stranka je v spis vložila prevod pravil FIBE v delu, ki se nanaša na prestop mladih košarkarjev. Ker je sodišče prve stopnje dvomilo v zatrjevanja tožene stranke, da je predložila v času sklenitve pogodbe veljavna pravila, bi moralo toženi stranki omogočiti dokazovanje, ali so v spis vložena takrat veljavna pravila.

Konkurenčna klavzula je bila med tožencem in tožečo stranko pravno veljavna in je toženca zavezovala, in ker se je 12 dni po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki zaposlil na enakem delovnem mestu pri konkurenčnem delodajalcu, pri katerem je (bo lahko) uporabljal poslovne zveze in poslovna znanja, ki jih je pridobil pri tožeči stranki, je kršil konkurenčno klavzulo iz XIII. člena njene pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da je plačilo pogodbene kazni zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule dogovorjeno že zaradi obstoja abstraktne možnosti manjšega pridobivanja dohodka, tožeči stranki v sporu ni bilo treba dokazati obstoja škode, v okvir katere sodi tudi konkretno izboljšanje konkurenčnega položaja konkurenčne zavarovalnice. Določilo v pogodbi o zaposlitvi, po katerem je toženec dolžan plačati pogodbeno kazen, v celoti ustreza opredelitvi pogodbene kazni iz 247. člena OZ, s tem da iz pogodbe jasno izhaja, da je bila pogodbena kazen dogovorjena za primer neizpolnitve obveznosti toženca iz konkurenčne klavzule. Na podlagi 253. člena OZ ima upnik pravico zahtevati pogodbeno kazen, tudi če presega škodo, ki mu je nastala, in celo če mu ni nastala nobena škoda.