VSL Sklep II Kp 50824/2020

I. Izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, v katerega je Okrožno sodišče v Kranju s sklepom I Ks 50824/2020 z dne 26. 10. 2021 spremenilo storilki A. A. s sklepom II K 50824/2020 z dne 16. 12. 2020 v zvezi s sklepom II K 50824/2020 z dne 31. 12. 2020 izrečeni varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, se ustavi.

II. Po 96. členu Zakona o kazenskem postopku se stroški postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki storilke in nagrada in potrebni izdatki njenega zagovornika izplačajo iz proračuna.

1Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega odstavka 496. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da se "izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ki je bil izrečen s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju II K 50824/2020 (pravilno I Ks 50824/2020) z dne 26. 10. 2021, pravnomočen 19. 11. 2021, A. A. nadaljuje" (točka I izreka) in da je storilka dolžna plačati stroške postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP (točka II izreka).

2Zoper sklep je zagovornik vložil pritožbo, ki jo je dopolnil dne 5. 6. 2024, iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in izreče "le ukrep prostovoljnega psihiatričnega zdravljenja na prostosti za obdobje šestih mesecev" ter "obdolženko" v celoti oprosti plačila stroškov postopka.

3Pritožba je utemeljena.

4Pritožbene seje, ki jo je sodišče druge stopnje razpisalo na podlagi 377. člena ZKP, se je od pravilno obveščenih strank udeležil le substitut storilkinega zagovornika, vendar izostanka državne tožilke in storilke s seje nista predstavljala ovire, da senat seje ne bi opravil, upoštevaje določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP.

5Pritožbeni očitki so v pretežnem delu usmerjeni v odločitev prvostopenjskega sodišča o plačilu stroškov postopka. Pritožnik v zvezi s tem navaja, da ima storilka minimalno plačo, preživlja sina, ki se redno šola, je brez premoženja, plačuje najemnino in je v postopku upravičena do brezplačne pravne pomoči, zato nasprotuje odločitvi prvostopenjskega sodišča, ki je storilki naložilo v plačilo vse stroške kazenskega postopka.

6Pritožnik prvostopenjskemu sodišču očita še, da v izreku ni navedlo, kako dolgo bo trajal ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, zaradi česar meni, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Trdi, da je podana bistvena kršitev določb ZKP po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Pojasnjuje še, da storilka od leta 2021 dalje nima psihičnih težav, redno obiskuje psihiatra in uživa medikamentozno terapijo, zato bi se lahko zoper njo izrekel tudi milejši ukrep - prostovoljno psihiatrično zdravljenje na prostosti.

7Iz podatkov kazenskega spisa in izpodbijanega pravnomočnega sklepa so razvidna naslednja pravno relevantna dejstva:

- prvostopenjsko sodišče je s sklepom dne 16. 12. 2020 v zvezi s popravnim sklepom z dne 31. 12. 2020 izreklo (neprištevni) storilki dejanja, ki ima vse znake poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1 in drugim odstavkom 29. člena KZ-1, varnosti ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu (prvi odstavek 70.a člena KZ-1);

- v letu 2021 je prvostopenjsko sodišče pred presojanjem, ali je nadaljnje izvrševanje izrečenega varnostnega ukrepa še potrebno, pridobilo poročilo o izvajanju ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu UKC Maribor, Enota za forenzično psihiatrijo (v nadaljevanju UKC Maribor) in izvedensko mnenje sodnega izvedenca psihiatrične stroke B. B., dr. med.;

- iz poročila UKC Maribor z dne 12. 7. 2021 in izvedenskega mnenja z dne 4. 10. 2021 je razvidno, da je pri storilki s hospitalno obravnavo doseženo izboljšanje in da naj se začne izvajati obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti oziroma kot izhaja iz izvedenskega mnenja, da je storilka med enoletnim hospitalnim zdravljenjem dosegla ustrezno remisijo, na osnovi katere se lahko hospitalno zdravljenje zaključi in da jo je treba vključiti v obvezno ambulantno zdravljenje v najdaljšem možnem obsegu;

- prvostopenjsko sodišče je s sklepom z dne 26. 10. 2021 spremenilo ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu (70.a člen KZ-1) v varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti (70.b člen KZ-1);

- prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega odstavka 496. člena ZKP odločilo, da se izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ki je bil izrečen s sklepom dne 26. 10. 2021 in je postal pravnomočen 19. 11. 2021, nadaljuje;

- časovna omejitev petih let prvotno izrečenega varnostnega ukrepa iz 70.a člena KZ-1 v času odločanja z izpodbijanim sklepom še ni bila presežena in

- od začetka izvrševanja (nadomeščenega) varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti (70.b člen KZ-1) sta v času izpodbijanega sklepa že pretekli dve leti.

8V določbi 70. člena KZ-1 se za izrek varnostnih ukrepov v skladu z načelom sorazmernosti zahteva ugotovitev teže storjenega kaznivega dejanja in določene stopnje nevarnosti storilca (predhodno uresničena nevarnost in nevarnost, ki bi šele utegnila biti uresničena). Glede na različno visoko stopnjo nevarnosti sta v 70.a in 70.b členu KZ-1 določena dva samostojna varnostna ukrepa: varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu ter varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Navedena ukrepa po pogojih, trajanju in načinu izvedbe nista enako urejena. Njuno trajanje je odvisno, ob upoštevanju najdaljši zakonsko določen čas trajanja izvrševanja ukrepa, za prvega pet let, za drugega pa dve leti, od uspešne medicinske obravnave storilca ter odprave njegove nevarnosti, česar pa ni mogoče vnaprej predvideti. Povedano drugače: trajanje obeh varnostnih ukrepov se ne določi v izreku in ob vsakokratnem preverjanju, kot to zmotno pričakuje pritožnik. Glede na kurativno naravo obeh varnostnih ukrepov se namreč periodično ugotavlja določene lastnosti storilca, uspešnost zdravljenja in pozitivno prognozo, od katerih je odvisno trajanje varnostnega ukrepa.

9Določba 496. člena ZKP narekuje sodišču prve stopnje, ki je izreklo storilcu varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu ali obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, da po uradni dolžnosti ali na predlog storilca ali zdravstvenega zavoda ter na podlagi mnenja zdravnikov sprejema vse ponovne odločitve glede trajanja in spreminjanja izrečenega varnostnega ukrepa. Zaradi navedenega mora sodišče v skladu z drugim odstavkom 70.a in tretjim odstavkom 70.b člena KZ-1 vsakih šest mesecev preverjati potrebnost izvrševanja izrečenega varnostnega ukrepa in izvrševanje ustaviti, če ugotovi, da zdravljenje (in varstvo v zdravstvenem zavodu) ni več potrebno, vselej pa, če je poteklo maksimalno trajanje izrečenega ukrepa oziroma zakonsko določena časovna omejitev varnostnega ukrepa.

10Varnostna ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu in obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti sicer spadata med specializirane kazenske sankcije, saj je njun osrednji namen preprečevanje bodočih kaznivih dejanj.¹ Kljub temu velja tudi pri njunem izrekanju načelo zakonitosti, po katerem morata biti dejanje in kazen zanj v zakonu določena jasno, nedvoumno in čim natančneje (nullum crimen sine lege certa) in kot vsaka druga kazenska sankcija ne moreta trajati neomejeno.

11Glede na izrazito specialnopreventivno naravo obeh ukrepov zakon ne zahteva, da sodišče že ob izreku ukrepa oziroma kasnejšem preizkušanju izvrševanja določi čas njunega trajanja, mora pa upoštevati z zakonom določeno časovno omejitev trajanja varnostnega ukrepa. Primerjava zakonskih opisov v prvem odstavku 70.a člena in prvem odstavku 70.b člena KZ-1 nedvoumno kaže, da so posledice pri varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja z odvzemom prostosti (70.a člen KZ-1) za storilca protipravnega dejanja z znaki kaznivega dejanja dolgotrajnejše, kot pri varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti (70.b člen KZ-1) in da je prvi varnostni ukrep v primerjavi z drugim intenzivnejši in strožji. V skladu z določbo tretjega odstavka 70.a člena KZ-1 lahko traja obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu za neprištevnega ali bistveno zmanjšano prištevnega storilca največ pet let, medtem ko je izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti omejeno na najdlje dve leti (tretji odstavek 70.b člena KZ-1).

12Zakon ne ponudi jasnega odgovora, koliko časa lahko traja izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, kadar sodišče med periodičnim odločanjem o potrebnosti varnostnega ukrepa prvotno izrečeni varnostni ukrep iz 70.a člena KZ-1 nadomesti z varnostnim ukrepom iz 70.b člena KZ-1 (drugi odstavek 70.a člena KZ-1). V zakonu je urejena zgolj obratna situacija, ko sodišče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti (70.b člen KZ-1) nadomesti z varnostnim ukrepom obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu iz 70.a člena KZ-1. V navedenem primeru sme ukrep v skladu z določbo četrtega odstavka 70.b člena KZ-1 skupaj trajati največ dve leti.

13Pri vsakokratni presoji trajanja izrečenega varnostnega ukrepa je v ospredju vprašanje njegove nujnosti ter uspešnosti, pri čemer trajanje ukrepa, kot že povedano, ne sme preseči zakonsko predpisanega najdaljšega časa trajanja varnostnega ukrepa. Ob upoštevanju, da je mogoče trajanje varnostnega ukrepa v skladu z načelom zakonitosti v kazenskem pravu presojati le na podlagi kazenskega zakona, ki trajanje varnostnega ukrepa iz 70.b člena KZ-1 omejuje na čas dveh let ter smiselni uporabi določbe četrtega odstavka 70.b člena KZ-1, da nadomeščeni varnostni ukrep iz 70.a člena KZ-1, čeprav je strožji, ne sme preseči časovne omejitve dveh let, je po presoji sodišča druge stopnje trajanje blažjega ukrepa (iz 70.b člena KZ-1) še toliko bolj (argumentum a fortiori) omejeno na zakonsko najdaljše določeno trajanje, torej na dve leti. Kakršnokoli podaljševanje omenjenega ukrepa po dveh letih bi pomenilo kršitev načela zakonitosti.

14Upoštevaje navedeno ureditev ni pravno relevantna okoliščina, da se je storilka protipravnega dejanja strinja z nadaljevanjem izvrševanja varnostnega ukrepa² in tudi ne, da časovna omejitev prvotno izrečenega varnostnega ukrepa petih let še ni presežena. Za odločitev o tem do kdaj oziroma koliko časa lahko traja (nadomeščeni) varnostni ukrep iz 70.b člena KZ-1, je s časovnega vidika pomembna zgolj ugotovitev, ali sta v času odločanja sodišča že pretekli dve leti od začetka izvrševanja nadomeščenega varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti.

15Upoštevaje časovno omejitev varnostnega ukrepa iz določbe tretjega odstavka 70.b člena KZ-1 torej ta ukrep ne more več trajati oziroma se izvrševati po preteku dveh let. Sodišče druge stopnje je zato njegovo izvrševanje ustavilo. Pritožnikov predlog, da se storilki izreče milejši ukrep - prostovoljno psihiatrično zdravljenje na prostosti je očitno napačen, saj takšnega ukrepa v našem sistemu kazenskih sankcij, med katere spadata tudi navedena varnostna ukrepa, kazenski zakon ne predvideva.

16Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo, zato bremenijo v skladu z določbo 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki storilke in nagrada in potrebni izdatki njenega zagovornika proračun.

¹ Glej L. Selinšek, Kazensko pravo, Splošni del in osnove posebnega dela, GV založba, Ljubljana, 2007, str. 308.
² Navedeno izhaja iz zapisnika 6. 5. 2024, ko je storilka izpovedala, "da nima zadržkov, če bi se ukrep še izvajal", temu ni nasprotoval niti zagovornik.