VSK Sodba III Kp 55076/2024

I. Pritožbi zagovornice se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi in kazenski sankciji spremeni tako, da se iz opisa dejanja izpusti besedilo "je z načinom prevoza tujce izpostavil neposredni nevarnosti za življenja in zdravje, saj" in "vozil na način, da bi se tujci lahko poškodovali ali celo umrli,";

obtoženemu A. A. se izrečeni kazen zapora in denarna kazen znižata na 2 leti zapora in 80 dnevnih zneskov ob nespremenjenem dnevnem znesku 5,00 EUR, kar znaša 400,00 EUR.

II. V preostalem se pritožba zagovornice kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo spoznalo obtoženca za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu je po šestem odstavku 308. člena KZ-1 ob uporabi omilitvenih določil iz drugega odstavka 51. člena KZ-1 izreklo kazen dveh let in štirih mesecev zapora ter stransko denarno kazen 100 dnevnih zneskov po 5,00 EUR. Določilo je rok treh mesecev za plačilo denarne kazni in posledice, če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati. Na podlagi določila prvega odstavka 56. člena KZ-1 je vštelo čas odvzema prostosti od 25.11.2023 od 16.20 ure dalje. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obtožencu izreklo stransko kazen izgona tujca iz države za čas treh let. Obtožencu je na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 odvzelo mobilni telefon s SIM karticama. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

2Zoper sodbo se pritožuje obtoženčeva zagovornica, kot navaja, iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Zagovornica v pritožbi navaja, da je v izreku navedeno, da je obtoženec tujce izpostavil neposredni nevarnosti za življenje in zdravje, vendar sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je obtoženca obsodilo po šestem odstavku 308. člena KZ-1. Nadalje navaja, da je zakonski znak nevarnosti za življenje in zdravje ljudi podan samo v primeru, ko je nevarnost konkretna in ne zgolj hipotetična. Hipotetično predvidevanje, da je avtomobil registriran za štiri sopotnike, obtoženec pa jih je prevažal pet in vsi niso bili pripeti z varnostnim pasom temu standardu ne zadošča. Pritožbeno sodišče bi tako moralo izpodbijano sodbo spremeniti in obtoženca obsoditi po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 in mu izreči nižjo zaporno kazen. Glede hudodelske združbe v sodnem spisu ni nikakršnega dokaza, saj iz telefonov soobtožencev ne izhaja medsebojna komunikacija. Obtoženec govori samo turški jezik, ostala dva pa samo azerbajdžanski jezik in se niso mogli sporazumevati. Ni dokazov, ki bi dokazovali usklajenost in povezanost. Slednje tudi ni obrazloženo. Sodišče prve stopnje omejuje obtoženčeve ustavne in zakonsko določene pravice s tem, ko očita obtoženčevi zagovornici, da je vlagala pravna sredstva zoper odločitve sodišča ter da posledično priznanja ni mogoče šteti kot posebno olajševalno okoliščino, ker ne kaže na obtoženčev kritični odnos do izvršenega kaznivega dejanja. Zagovornica nadalje meni, da je izrečena zaporna kazen previsoka glede na priznanje, obžalovanje ter dejstvo, da obtoženec ni oteževal postopka. Opozarja na sodno prakso v povezavi z načelom enakega varstva pravic in prevažanje zgolj petih tujcev, za kar obtoženec ni prejel denarja. Ob tem je brez zaposlitve ali premoženja, je edina delazmožna oseba, ki preživlja družino, njegov oče pa je hudo bolan.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne drži očitek zagovornice, da izpodbijana sodba ni obrazložena, saj slednja vsebuje obrazložitev vseh dejstev, ki jih je bilo sodišče prve stopnje dolžno obrazložiti ter kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, da sodba nima razlogov oziroma da niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ni podana. V obravnavani zadevi je namreč obtoženec priznal krivdo, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo ter izreklo izpodbijano sodbo. Glede na šesti odstavek 285.č člena ZKP, ki predpisuje, da se obrazložitev izreka o krivdi omeji samo na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je krivdo sprejel.

6Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje sledilo očitkom državnega tožilstva, da sta kumulativno podani dve kvalifikatorni okoliščini oziroma dva znaka kaznivega dejanja iz šestega odstavka 308. člena KZ-1 in sicer nevarnosti za življenje ali zdravje ter storitev dejanja v hudodelski združbi. Zagovornica pri tem utemeljeno opozarja, da iz opisa dejanja v izpodbijani sodbi ne izhaja zakonski znak nevarnosti za življenje ali zdravje po šestem odstavku 308. člena KZ-1, s čimer je podana kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP. Iz sodne prakse in sicer sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 79403/2022 z dne 25. 1. 2024 izhaja, da izpostavitev nevarnosti za življenje ali zdravje pomeni posebno obliko konkretne ogrozitve ter je njena posebnost v oceni, ali je z opisanim ravnanjem izkazano povečano tveganje za nastanek poškodbene posledice. Ne zadošča torej oddaljena hipotetična možnost nastanka poškodbe, pač pa gre za tveganje, da bo že v danih okoliščinah prišlo do poškodbe zavarovane dobrine ter je stopnja ogrozitve pogojena s celoto dejanskih okoliščin v posamičnem primeru. Tudi v sodbi I Ips 43513/2022 z dne 13. 6. 2024 je Vrhovno sodišče sprejelo enako stališče, da opis nevarnosti z zgolj hipotetičnimi okoliščinami nepredvidenih situacij v prometu ne vsebuje okoliščin, ki bi izkazovale, da je bilo zdravje in življenje tujcev ogroženo že med samim prevozom zaradi načina prevoza. V izreku sodbe se obtožencu očita, da je z načinom prevoza tujce izpostavil neposredni nevarnosti za življenja in zdravje, saj je v vozilu, ki je registrirano za štiri sopotnike prevažal pet tujcev, zato niso bili vsi pripeti z varnostnimi pasovi, predvsem pa s hitro vožnjo po vijugasti cesti, vozil na način, da bi se tujci lahko poškodovali ali celo umrli. Iz navedenega opisa tudi po oceni sodišča druge stopnje izhaja zgolj hipotetična možnost ogrozitve življenja in zdravja tujcev v vozilu, ne pa tudi zaradi samega načina prevoza. Vožnja enega tujca v prtljažnem vozilu avtomobila Opel Mokka, katere sorazmerno velik prtljažni prostor je del notranjosti vozila, sama po sebi ne predstavlja ogrozitve zdravja ali življenja, enako velja za hitro vožnjo po vijugasti cesti ob ustavljanju s strani policistov. Glede na citirano odločitev Vrhovnega sodišča je znak podan, če so zaradi načina prevoza življenja tujcev v vsakem trenutku ogrožena, česar pa opis dejanja s hitro vožnjo po vijugasti cesti ne dosega. V opisu dejanja se tudi navaja, da sta sostorilca v drugem avtomobilu po pričetku ustavljanja s strani policistov spustila obtoženca z avtomobilom naprej, nato pa sta policistom preprečevala prehitevanje, vendar tudi ta način vožnje ne ogroža zdravja in življenja tujcev in ga sodišče prve stopnje tudi ne opredeljuje v okviru zakonskega znaka po šestem odstavku 308. člena KZ-1. Ker iz opisa dejanja tako ne izhaja zakonski znak ogrozitve zdravja ali življenja, je pritožbeno sodišče opisane hipotetične posledice izpustilo iz opisa.

7Kolikor pa zagovornica očita, da ni dokazov, da je bilo dejanje storjeno v hudodelski združbi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da zagovornica s tem uveljavlja pritožbeni razlog po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP (zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje), ki pa ni dopusten glede na drugi odstavek istega člena, saj je bila sodba izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde. Sodišče prve stopnje tako dokazov o krivdi ni izvajalo ter je obrazložitev izreka o krivdi omejilo samo na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednico senata, ki je krivdo sprejela, sodba sodišča prve stopnje se tako zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne sme izpodbijati.

8Zagovornica utemeljeno opozarja, da vlaganje pravnih sredstev ne more predstavljati oteževalne okoliščine. Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi obtoženec sam vložil kakršnokoli pravno sredstvo, njegovi zagovornici in zagovornik pa so zoper odločitve sodišča prve in druge stopnje ter zoper obtožnico vlagali pravna sredstva. Takšnega na 25. členu Ustave Republike Slovenije temelječa ravnanja zagovornikov ni mogoče šteti kot okoliščine, ki bi lahko vplivala na odmero kazni, saj bi se v nasprotnem omejilo pravico obtožencev do pravnega sredstva. Ravno tako je sodišče prve stopnje očitno kot oteževalno okoliščino upoštevalo, da je bilo dejanje storjeno z direktnim naklepom zaradi pridobitve premoženjske koristi na nezakonit način. Ker gre pri tem le za znake kaznivega dejanja, jih ni mogoče upoštevati kot obteževalne okoliščine. Kolikor pa zagovornica opozarja na druge olajševalne okoliščine in na to, da jih je potrebno upoštevali v večji meri, se pritožbeno sodišče s tem ne strinja, saj je sodišče prve stopnje tem okoliščinam dalo ustrezno težo. Sodišče prve stopnje je namreč ustrezno upoštevalo težo dejanja, ki se odraža tudi v številu prevažanih tujcev, ter dejstvu, da obtoženec denarja še ni prejel. Upoštevalo je tudi priznanje, nekaznovanost ter socialni položaj obtoženca oziroma njegove družine, ker obtoženec skrbi za družinskega člana. Zagovornica tudi navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati pri odmeri kazni tudi dejstvo, da obtoženec ni bistveno oteževal postopka, da je nezaposlen in brez premoženja, vendar te okoliščine po presoji pritožbenega sodišča ne morejo biti razlog za izrek še nižje kazni. Navedbam zagovornice, da bi bilo potrebno priznanje upoštevati kot posebno olajševalno okoliščino ni za slediti, saj bi takšna ocena pomenila podvajanje upoštevanja priznanja. Sodišče prve stopnje je namreč glede na predlog državnega tožilstva upoštevalo priznanje obtoženca in mu v skladu z drugim odstavkom 51. člena KZ-1 izreklo kazen nižjo od predpisane.

9Glede na zgornje ugotovitve o relevantnih okoliščinah za odmero kazni in glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni upoštevalo tudi samo težo dejanja, ki se je izkazovala tudi z ogrozitvijo zdravja ali življenja tujcev, kar je pritožbeno sodišče izpustilo iz opisa, je tako pritožbeno sodišče upoštevaje ostale okoliščine, kot izhajajo iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, znižalo zaporno in denarno kazen ter obtožencu izreklo kazni 2 leti zapora in 80 dnevnih zneskov ob nespremenjenem dnevnem znesku 5,00 EUR, kar znaša 400,00 EUR. Takšna kazen ne odstopa od sodne prakse in bo zadostila namenu kaznovanja, kot je predpisan v 45.a členu KZ-1.

10Sodišče prve stopnje je izreklo tudi kazen izgona tujca, v katero ni bilo potrebno poseči, saj je izrečena skladno z določbami KZ-1 in v primerni višini glede na zgornje ugotovljene okoliščine, enako velja tudi za višino dnevnega zneska denarne kazni.

11Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je sodišče po uradni dolžnosti opravilo v mejah iz 383. člena ZKP, ni pokazal nikakršnih nepravilnosti, zaradi česar je bilo ob vsem zgoraj navedenem potrebno pritožbo obtoženčeve zagovornice zavrniti in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi na podlagi 391. člena ZKP.

12Ker je pritožbeno sodišče pritožbi obtoženčeve zagovornice delno ugodilo in je bilo tako odločeno deloma v obtoženčevo korist, se na podlagi drugega odstavka 98. člena ZKP sodna taksa ne določi.