VSL Sodba II Cp 2071/2023

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se:

- v I. 1. točki izreka: toženi stranki A. A., EMŠO ..., naloži, da je dolžna tožeči stranki C. d. o. o. - v stečaju, matična št. ...., v roku 15 dni od vročitve te sodbe plačati znesek 4.800 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 4. 2022 dalje;

- v I. 2. točki izreka: toženi stranki naloži, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 1.782,06 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 534,99 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 4.800 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 4. 2022 dalje (I. 1. točka izreka) in tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. 2. točka izreka). Posledično je tožnici naložilo, da je dolžna toženki v 15 dneh povrniti 1.305,63 EUR stroškov tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Tožnica je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje; zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi in priglaša pritožbene stroške.

Opozarja, da sodišče ni navedlo zakonskih določb, ki jih je uporabilo kot materialnopravno podlago, pa tudi sicer ta podlaga v povezavi z dejanskim stanjem v sodbi ni jasno opredeljena. Poleg tega so ugotovitve sodišča in nosilni razlogi sodbe tako nejasni in v nasprotju sami s seboj, da sodba ni zmožna preizkusa (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Vsebina zatrjevanega dogovora med toženko in B. B. je pavšalna in nejasna, glede na njuni izpovedbi se dogovor ne more šteti za izkazan. Sicer pa zatrjevani dogovor v ničemer ne vpliva na terjatev tožnice do toženke iz naslova posojila, saj ima tožnica kot pravna oseba ločeno pravno subjektiviteto od toženke.

Poudarja, da je dokazno breme za vračilo posojila na toženki. Sodišče je glede na toženkine trditve kršilo razpravno načelo, kajti dejansko stanje je ugotavljalo izven trditvene podlage strank, medtem ko njunih navedb in ugovorov ni presodilo, zaključki sodišča pa so tudi v nasprotju z dokazi (npr. predpravdni odgovor toženke stečajnemu upravitelju tožnice z dne 21. 7. 2022).

Navedbe toženke ne utemeljujejo zavrnitve tožbenega zahtevka. Pojma "dejanski poslovodja" pravni red ne pozna, družbo z omejeno odgovornostjo zastopa direktor, ki je njen zakoniti zastopnik. B. B. dne 26. 4. 2018 ni mogel pravno-veljavno sprejeti gotovinskega vračila za tožnico. Toženka tožnici posojila ni vrnila. Sodišče se ni opredelilo do navedb in argumentacije tožnice, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Poslovni dogodki pravnih oseb morajo biti evidentirani z ustreznimi listinami. Morebitna vrnitev posojila v poslovnih knjigah ni bila zabeležena. Toženka je (bila) poslovno izkušena in dovolj vešča, da bi, če bi posojilo zares vrnila, poskrbela za evidentiranje tega v poslovnih knjigah tožnice. Sodišče je grobo kršilo 8. člen ZPP glede skrbne presoje vseh dokazov.

Med postopkom je tožnica izpostavila okoliščine, ki kažejo na osebno, poslovno in interesno povezanost toženke in B. B. Navedeno zaradi varstva stečajnih upnikov tožnice narekuje še posebno previdnost pri presoji njune verodostojnosti, saj so upniki njunih družb že prej ostajali brez poplačil. Sodišče prve stopnje argumentiranih trditev tožnice o osebni povezanosti med toženko in B. B. sploh ni presojalo, tako da sodba ni ustrezno obrazložena, toženki (pravilno: tožnici) pa je kršena pravica do kontradiktornega postopka. Tožnica je prepričana, da je B. B. toženki zaradi njune povezanosti podpisal neresnično potrdilo in neresnično izpovedoval o dejstvih. Ne strinja se s pavšalno oceno sodišča glede verodostojnosti njunih izpovedb ter navaja razloge, zakaj je ta ocena nesprejemljiva in zakaj potrdilo o vrnitvi zneska ni moglo biti napisano 26. 4. 2018.

Glede stroškov poslovnih poti tožnica vztraja pri ugovoru, da B. B. zatrjevanih poslovnih poti ni opravil (izključno) zanjo ter da od nje ni bil upravičen do (celotnega) plačila. Zaključek sodišča, da naj bi se B. B. predstavljal kot predstavnik večje skupine zato, da bi pri potencialnih pogodbenih partnerjih vzbudil večje zanimanje, ne temelji na skrbni presoji dokazov in je napačen. Ob tem se sodišče tudi ni opredelilo do ravnanja toženke, da kljub pozivu tožnice ni predložila celotnega elektronskega sporočila (vključno s prilogo). Sodišče bi moralo upoštevati tudi izpovedbo računovodje D. D. glede prinašanja in knjiženja posredovanih dokumentov. Zneski zatrjevanih stroškov se po višini niti približno ne ujemajo z zneskom posojila. Vse kaže na to, da so navedbe toženke prirejene za potrebe tega postopka. Z njene strani predloženi dokazi niso niti notranje skladni niti življenjsko prepričljivi.

Meni, da ni ustrezno izkazano niti vračilo posojila niti terjatev B. B. do tožnice oz. podlaga za takšno poplačilo. Stališče sodišča nevarno spodkopava varnost pravnega prometa in na široko odpira možnosti zlorabam in oškodovanju stečajnih upnikov.

3Toženka v odgovoru na pritožbo argumentirano nasprotuje pritožbenim navedbam. Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in naložitev njenih pritožbenih stroškov v plačilo tožnici, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Kot ključno navaja, da obstoj posojila med strankama ni bil sporen. Tožnici očita, da zahaja izven pravnorelevantnega dejanskega okvira spora in da ni konkretizirala, katera dejstva naj bi sodišče ugotovilo mimo trditvene podlage. Predpravdni odgovor toženke z dne 21. 7. 2022 ne negira ugotovitev sodbe. Navedbe tožnice o osebni povezanosti toženke in B. B. prereka kot neprimeren poskus njune diskreditacije. Pojasnjuje, da njuna pretekla osebna in poslovna povezanost nima nobene zveze z vračilom posojila. Potrdilo o prejemu denarja je sovpadalo z izročitvijo denarja. Tudi če bi bil denar izročen šele po tem, ko je bil B. B. vpisan v sodni register kot direktor, to dejstva vračila posojila ne bi spremenilo. Toženka se ob zaslišanju ni izmikala odgovorom, poleg tega je v bistvenem izpovedala enako kot B. B. Toženka drugih poslov s tožnico razen posojila ni imela. Ni nepomembno, da je bilo poslovnih poti oz. stroškov v zvezi z njimi več, kot je znašal znesek vrnjenega posojila. B. B. ni opravljal poti (tudi) za druga podjetja. Tožnica tega ni izkazala niti ni izkazala dejstva, da naj bi se katero drugo njegovo podjetje ukvarjalo z isto dejavnostjo. Izpovedbe toženke, B. B. in D. D. tožnica povzema izkrivljeno oz. neresnično. Bistveno za odločitev je, da je toženka posojilo vrnila s tem, ko je denarna sredstva izročila B. B. v poplačilo njegove terjatve do tožnice (iz naslova izvedenih poslovnih poti), kar je pravno dopusten način prenehanja terjatve.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožnica (gospodarska družba, sedaj v stečaju)¹ od toženke (nekdanje direktorice in edine družbenice te družbe²) zahteva vračilo zneska 4.800 EUR, ki je bil toženki 6. 12. 2017 nakazan s TRR tožnice. Toženka je tožbenemu zahtevku nasprotovala z ugovorom, da je šlo za prejeto posojilo, ki ga je 26. 4. 2018 v gotovini vrnila B. B., to je dejanskemu direktorju družbe. Ta je s tem dobil poplačano svojo terjatev do tožnice - potne stroške, ki jih je imel s poslovnimi potmi za tožnico v tujino.

6Sodišče prve stopnje je kot ključno za zavrnitev tožbenega zahtevka navedlo, da toženki verjame, 1) da je B. B. za tožnico opravljal določene storitve (iskal poslovne partnerje na področju preparatov in pripomočkov, ki se uporabljajo v estetski medicini), da je v ta namen opravljal službene poti za račun tožnice ter posledično imel do tožnice terjatev v višini 8.410,48 EUR iz naslova stroškov štirih poslovnih potovanj v tujino (dvakrat v Seul, enkrat pa v Dubaj in Pariz) v obdobju od februarja 2018 do aprila 2018. Poleg tega je sodišče toženki verjelo, 2) da je med njo in B. B. že ob nastanku stroškov poslovnih poti obstajal dogovor,³ na podlagi katerega je toženka slednjemu 26. 4. 2018 izročila 4.800 EUR gotovine za potne stroške in na ta način poplačala tudi svoj dolg do tožnice iz naslova prejetega posojila. Kot pravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje sprejelo toženkino sklicevanje na izpolnitev obveznosti z asignacijo (nakazilom), pri čemer se je oprlo na določbo 1035. člena Obligacijskega zakonika (OZ).⁴

7Glede na povzete ključne razloge izpodbijane sodbe ni mogoče pritrditi pritožbeni kritiki, da sodišče pri presoji ni navedlo zakonskih določb, ki jih je uporabilo kot materialnopravno podlago za odločitev o zahtevku oz. da ta podlaga v povezavi z dejanskim stanjem v sodbi ni jasno opredeljena. Tudi ne drži, da so ugotovitve sodišča tako nejasne in v nasprotju same s seboj, da sodba ni zmožna preizkusa. Razlogi sodbe so dovolj jasni in niso v očitnem neskladju. Očitana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, pa pravni zaključki sodišča prve stopnje niso pravilni, ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

8Ob sklicevanju na izpolnitev obveznosti z asignacijo je sodišče prve stopnje neutemeljeno prezrlo, da gre pri asignaciji za dve pooblastilni razmerji⁵ (ki predstavljata nedeljivo celoto) ter da se morajo vpletene tri stranke vnaprej dogovoriti o pogojih nakazila. Pooblastilni razmerji morata biti izkazani, sicer asignacija ne more biti pravno veljavna. V konkretnem primeru toženka ni zatrjevala in posledično tudi sodišče v izpodbijani sodbi ni ugotovilo, da bi obstajali obe pooblastilni razmerji, ki bi bili bistvenega pomena za veljavno asignacijo (pooblastilo tožnice toženki za nakazilo B. B.-ju na račun tožnice ter pooblastilo tožnice B. B.-ju, da sprejme nakazilo od toženke v svojem imenu in za svoj račun). Tudi iz potrdila o nakazilu z dne 26. 4. 2018 (priloga B8) ni razvidno, da bi bilo med tožnico, toženko in B. B. vzpostavljeno tristransko razmerje, tipično za asignacijo. Potrdilo kvečjemu kaže na to, da je B. B. od toženke sprejel vračilo posojila v imenu tožnice (saj je podpisan kot njen direktor) in ne v svojem lastnem imenu (v tem primeru bi moralo biti navedeno, da so s tem poplačani njegovi stroški službenih poti, kar predstavlja njegovo terjatev do tožnice).⁶

9Sodišče prve stopnje je zaključilo, da verjame priči B. B. in toženki, da je med njima že ob nastanku potnih stroškov obstajal določen dogovor, ki je bil kasneje (novembra 2018) tudi realiziran.⁷ S tem je sodišče torej ugotovilo obstoj pogodbenega razmerja med dvema fizičnima osebama, ki naj bi bilo pomembno za izpolnitev obveznosti toženke do tožnice (kot pravne osebe), ne pa obstoja dveh pooblastilnih razmerij med pravno osebo (tožnico) in vsako od omenjenih fizičnih oseb. V primeru asignacije obligacijskopravnega razmerja med asignatom in asignatarjem (torej med obema fizičnima osebama v konkretnem primeru) sploh ne bi smelo biti, to bi se vzpostavilo šele zaradi same asignacije - z asignatovim sprejemom nakazila (glej prvi odstavek 1036. člena OZ).

10Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določila glede asignacije in nepravilno zaključilo, da je toženka tožnici glede na svoje navedbe lahko vrnila posojilo na tak način, niti niso pravno pomembne sáme okoliščine vrnitve posojila ter v zvezi s tem zatrjevana osebna in poslovna povezanost med toženko in B. B. oz. njun skupni interes za to, da se posojilo prikaže kot vrnjeno tožnici z asignacijo. Tožbeni zahtevek je namreč treba zavrniti že iz razloga, ker toženka ni zatrjevala pravilnega načina izpolnitve obveznosti (primerjaj prvi odstavek 280. člena OZ). Zato sodišče prve stopnje s tem, ko se ni opredelilo glede osebne in poslovne povezanosti med toženko in B. B., ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11Zmotna uporaba materialnega prava terja spremembo izpodbijane odločitve. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo (peta alineja 358. člena ZPP), pri čemer je toženki določilo 15-dnevni rok za izpolnitev obveznosti (drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP).⁸ Ker je pritožbi ugodilo že iz navedenih razlogov, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo vsebinsko (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ob tem gre dodati, da ne gre za sodbo presenečenja, saj je pritožbeno sodišče pri spremembi odločitve uporabilo pravno podlago, na katero se je sklicevala sáma toženka, pa tudi sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sodbe oprlo na isto pravno podlago (primerjaj drugi odstavek 351. člena ZPP in v zvezi s tem glej II Ips 42/2024 z dne 2. 10. 2024 v opombi št. 10).

12Posledično je treba spremeniti tudi odločitev o stroških pravdnega postopka, ki je odvisna od odločitve o glavni stvari (prvi stavek četrtega odstavka 163. člena ZPP). Glavno merilo za odločanje o stroških pravdnega postopka je uspeh strank. Toženka je v pravdi v celoti propadla, zato je dolžna tožnici povrniti vse njene potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Upoštevaje priglašene stroške, 155. člen ZPP, Odvetniško tarifo (OT) in vrednost spornega predmeta (4.800 EUR), je tožnica upravičena do povrnitve stroškov odvetniških storitev (za več vlog, narokov in urnin)⁹ v višini 1.715 odvetniških točk in do povrnitve izdatkov za stranko (materialni stroški) v višini 27,15 točk,¹⁰ kar skupaj znaša 1.742,15 odvetniških točk in upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR ustreza 1.045,29 EUR. Temu je treba dodati še kilometrino v znesku 206,40 EUR¹¹ ter vsemu skupaj prišteti 22 % DDV na vse odvetniške storitve in izdatke (275,37 EUR) in plačano sodno takso za predlog za izvršbo in za tožbo (skupaj 255 EUR), tako da skupni seštevek tožnici priznanih stroškov postopka na prvi stopnji znaša 1.782,06 EUR.¹² Te stroške je toženka dolžna tožnici povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe (drugi in tretji odstavek 313. člena OZ), v primeru zamude skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

13Ker je tožnica s pritožbo uspela, ji je toženka dolžna povrniti tudi njene stroške pritožbenega postopka, medtem ko stroške odgovora na pritožbo krije sama (prvi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnica je upravičena do povrnitve stroškov za pritožbo v višini 375 odvetniških točk (Tar. št. 21/1 OT) in do izdatkov za stranko v višini 7,5 točk (2 % od vrednosti storitve), kar skupaj znaša 382,5 odvetniških točk in upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR ustreza 229,50 EUR. Temu znesku je treba prišteti 22 % DDV na odvetniško storitev in izdatke (50,49 EUR) ter plačano sodno takso za pritožbo (255 EUR), tako da vsi pritožbeni stroški tožnice skupaj znašajo 534,99 EUR. Tudi te stroške je toženka dolžna tožnici povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe (drugi in tretji odstavek 313. člena OZ), v primeru zamude skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

¹ V nadaljevanju je tožnica poimenovana kot taka ne glede na to, ali je že bila v stečajnem postopku ali še ne.
² To je v času od novembra 2017 (ko je bila družba ustanovljena) do novembra 2018.
³ Dogovorjena naj bi bila, da bo toženka nanj prenesla svoj poslovni delež in da mu bo plačala del stroškov poslovnih poti.
⁴ Glej 5. in 16. točko obrazložitve sodbe.
⁵ Prva oseba (asignant) pooblasti drugo osebo (asignata), da v njenem imenu izpolni neko obveznost do tretje osebe (asignatarja), hkrati pa pooblasti tudi to tretjo osebo, da sprejme izpolnitev te iste obveznosti. Na tak način se poplačata dva dolga (dolg asignata do asignanta in dolg asignanta do asignatarja). Med asignatom in asignatarjem ni nobenega pogodbenega razmerja oz. se to razmerje vzpostavi šele z asignacijo, na abstraktni ravni.
⁶ Ta sprejem vračila posojila s strani B. B. pa ne more biti pravno veljaven, saj tedaj ni bil direktor toženke.
⁷ Glej 16. točko obrazložitve sodbe.
⁸ Tožnica je zahtevala izpolnitev obveznosti v roku 8 dni, čeprav ne gre za spor majhne vrednosti (primerjaj četrti odstavek 458. člena ZPP).
⁹ To je 300 točk za dopolnitev tožbe (Tar. št. 19/1 OT), 300 točk za prvo obrazloženo pripravljalno vlogo (Tar. št. 20/1 OT), 150 točk za pripravljalni narok 24. 3. 2023 (Tar. št. 21/2 OT), 225 točk za drugo obrazloženo pripravljalno vlogo (Tar. št. 20/2 OT), 300 točk za prvi narok za glavno obravnavo 31. 5. 2023 (Tar. št. 21/1 OT), 100 točk za čakanje na prvi narok 31. 5. 2023, ki se je pričel z zamudo (drugi odstavek 6. člena OT), 100 točk za urnino za narok 31. 5. 2023 (prvi odstavek 6. člena OT) in 240 točk za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko (2 x po 3 ure).
¹⁰ To je 2 % od vrednosti storitve do 1.000 točk (20 točk) in 1 % od presežka nad 1.000 točk (7,15 točke) - tretji odstavek 11. člena OT.
¹¹ E. - F. - E. za dva naroka - 240 km x 2 x 0,43 EUR.
¹² Tožnica je priglasila tudi izvršilne stroške, pri čemer pa ji je v okviru teh stroškov nastal le strošek sodne takse v znesku 44 EUR.