1035. člen OZ

Asignacija ne povzroči spremembe upnika ali dolžnika: asignant ne prevzame asignantovega dolga do asignatarja. Ker tožnik ni plačal preostanka kupnine, kot je bilo dogovorjeno z Nakazilom, bi mu morala tožena stranka dati dodaten rok za izpolnitev, nato pa zahtevati izpolnitev od leasingodajalca. Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (tretji odstavek 168. člena OZ). Tožnik ni zatrjeval in dokazoval, da je bager, ko ga je imel v posesti, oddajal v najem ali kako drugače služil z njim na trgu, niti, da je to nameraval, pa mu je bilo zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke to onemogočeno. Gola možnost, da se bager lahko oddaja, za prisojo odškodnine ne zadostuje.

Preden je sodišče prve stopnje lahko odločilo o glavni stvari (ali se kmetija A. upošteva pri obračunski vrednosti zapuščine), je moralo predhodno razrešiti vprašanje, ali sporna darilna pogodba predstavlja darilo ali prikriti odplačni pravni posel, pri čemer dejstvo, da je bila darila pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa, na to ne vpliva, niti ne vplivajo na to presojo prekluzivni roki določeni v 99. členu OZ. Četudi pravdne stranke niso bile stranke sklenjene darilne pogodbe, ima presoja (ne)veljavnost darilne pogodbe pravne učinke samo v tej pravdi in v zapuščinskem postopku, ko se bo ugotavljala obračunska vrednost zapuščine in na tej podlagi višina izplačil njunim dedičem, h katerim bo zavezana tožnica. Na pravice in obveznosti B. B. kot lastnika zaščitene kmetije A. navedeno ne bo v ničemer vplivalo. Ker tožnica uveljavlja ugotovitveni tožbeni zahtevek (neobstoj darila), je moralo sodišče prve stopnje skladno z določili 181. člena ZPP ugotoviti, ali ima pravni interes zanj. Ta je podan, če tožeča stranka izkaže, da bo, če bo njenemu zahtevku (vsaj delno) ugodeno, imela določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči. Obstajati mora tožnikova negoto

Pri asignaciji gre za dve pooblastilni razmerji, ki predstavljata nedeljivo celoto. Vpletene tri stranke se morajo vnaprej dogovoriti o pogojih nakazila. Pooblastilni razmerji morata biti izkazani, sicer asignacija ne more biti pravno veljavna.

Plačila med toženo stranko in G. d.o.o. ne predstavljajo plačil med Občino ... in toženo stranko in zgolj v teh plačilih bi lahko bil namenski depozit. Tega izvedenec ni ugotovil, čeprav je to ugotavljal na zahtevo tožeče stranke in zato je pritožbeni očitek, da ″je vsem jasno, da se tega ne da ugotoviti″ pritrditev pritožnika samega, da iz poslovne dokumentacije tega sploh ni mogoče z gotovostjo ugotoviti.

Zakonita cesija terjatve izvajalca podizvajalcu na podlagi 631. člena OZ ne more imeti za posledico predčasne zapadlosti terjatve, ki jo je imel izvajalec kot odstopnik do naročnika kot dolžnika. Naročnik ima pravico plačilo zadrževati vse dokler v plačilo ne zapade terjatev glavnega izvajalca do njega. Toženka lahko proti tožnici uveljavlja ugovore iz razmerja, iz katerega izvira terjatev, katere upnica je naknadno postala tožnica, in to zgolj tiste ugovore, ki bi jih lahko do trenutka obvestila o odstopu (torej do zahteve tožnice za neposredno plačilo) uveljavljala do izvajalca.

Ker je prišlo do razveljavitve kritnega razmerja, je treba na tej osi obravnavati tudi iz te razveljavitve izvirajoči kondikcijski zahtevek. Ta zahtevek obstaja le med strankama kritnega razmerja, torej med tožnico kot asignatom in toženko kot asignantom. Čeprav je v skladu s Pogodbo tožnica denar nakazala na računa veslaškega in jadralnega kluba, se valutno razmerje med tema kluboma in toženko (»njihovo statutarno urejeno notranje razmerje«) tožnice ne tiče. S plačilom pogodbeno dogovorjenih denarnih zneskov je izpolnila tisto in tako, kar in kot je bilo s to Pogodbo dogovorjeno.

Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno zaslišati zgoraj omenjenih strank in prič, saj je tožnica z njimi izkazovala le nekakšne pravno nerelevantne okoliščine (prešibke indice – kako se je ustanavljala družba v B., zakaj in vse do kdaj), ki tudi po presoji pritožbenega sodišča ne bi mogli privesti do drugačnih zaključkov o zgoraj izpostavljenih pravno relevantnih dejstvih o neustanovitvi družbe in o zavedanju tožnice, zato ni podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ni šlo za arbitrarno vnaprejšnjo dokazno oceno. Na podlagi poslov, ki jih je vse sklepala ena fizična oseba (razen sporne asignacije, v kateri je sodelovala še neobstoječa družba iz B.) kot zakoniti zastopnik vseh udeleženih pravnih oseb, in na podlagi nakazil, ki so bila izvedena za znesek 80.000,00 EUR vsa dne 12.10.2015 in za znesek 100.000,00 EUR vsa dne 13.10.2015 (tej dinamiki je sledilo tudi sklepanje pravnih poslov) ter na način, da so se zneski krožno prenakazali od tožnice preko toženke, RPN in RPVD nazaj do tožnice, je zaključek sodišča prve stopnje o fiktivnosti vseh poslov in nakazil oziroma zaključek, da je bilo nakazilo toženki dano le navidezno in da zato ne obstoji toženkina o

Po prepričanju pritožbenega sodišča iz ravnanj pravdnih strank ob tožničini selitvi v zadevne toženkine prostore (npr. prezaposlitev večine tožničinih delavcev pri toženi stranki, hitro ugašanje tožničine poslovne aktivnosti, prevzem celotne on-line baze knjigovodskih podatkov tožeče stranke s strani tožene stranke) dovolj jasno izhaja, da sta se v tistem času zavedali, da tožeča stranka očitno ne bo več opravljala svoje dejavnosti in da je po vsej verjetnosti že insolventna. Da namen strank očitno ni bil podnajem oziroma odplačna uporaba teh prostorov, pa je nadalje razvidno iz njunega postopanja v zvezi s spornimi računi za najemnino. V primeru, ko sta bili stranki praktično v istih poslovnih prostorih in je tožena stranka prevzela večino tožničinih (katere poslovna aktivnost je pred stečajem dejansko že ugasnila) zaposlenih, vključno s službeno mobilno številko delavke, ki je sodelovala pri izdaji računov obeh strank, ter celotno on-line bazo knjigovodskih podatkov tožeče stranke, na plačilo svojih spornih računov pa do stečaja tožeče stranke ni opominjala in jih ni izterjevala ter se tudi po prejemu opomina stečajne upraviteljice za plačilo tožničinih terjatev ni sklic

Zamudna sodba sankcionira toženčevo pasivnost, če na tožbo ne odgovori v zakonsko določenem roku. Sodišče resničnosti trditev tožeče stranke o pravnorelevantnih dejstvih ne preizkuša, saj sodba temelji na neovrgljivi domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe, na katere tožeča stranka opira svoj tožbeni zahtevek. Zato sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik je zadostil trditvenemu bremenu glede obstoja asignacijskega poplačila podizvajalcev. Trditvena podlaga tožbe je umeščena pod 8. člen ZGD, ki ureja spregled pravne osebnosti. Gre za položaj, v katerem za obveznosti družbe odgovarjajo tudi njeni družbeniki.

Z akceptom po prvem odstavku 1036. člena OZ se asignat (toženka) namreč enostransko abstraktno, torej neodvisno od temeljnega posla, zaveže izpolniti obveznost asignatarju (tožnici) (prvi odstavek 1037. člena OZ). V posledici navedenega pa toženka v razmerju do tožnice ne more uveljavljati nobenih ugovorov iz temeljnega pravnega posla (na primer jamčevalni zahtevek na znižanje kupnine). Čeravno asignacija privede do abstraktne zaveze asignata (toženke) v razmerju do asignatarja (tožnice), je po stališču naslovnega sodišča dilemo veljavnosti sprejema nakazila (akcepta) potrebno reševati izhajajoč iz prvega odstavka 22. člena ZVPot, torej jo presojati kot pogodbeni pogoj iz potrošniške pogodbe. Učinki asignacije pod pogojem akcepta namreč nastopijo na podlagi dveh pooblastitev, ki pa ju je v danem primeru podala družba I. d.o.o. kot prodajalec po prodajni pogodbi, pri čemer je nakazilo dano toženki reguliralo vprašanje, komu bo toženka zavezana plačati kupnino po tej pogodbi.

Smisel nakazila, ki je po svoji pravni naravi dvojna pooblastitev je v tem, da se s plačilom enega dolga plačata dva dolgova: dolžnik (prvotožena stranka) pooblasti svojega dolžnika (drugotoženo stranko), da izpolni upniku (pritožniku) namesto njemu, svojega upnika (pritožnika) pa pooblasti, da sprejme izpolnitev (dolga prvotožene stranke) od dolžnika (drugotožene stranke). S sprejemom nakazila nastane med prejemnikom (torej pritožnikom) in nakazancem (drugotoženo stranko) dolžniško razmerje, neodvisno od razmerja med nakazovalcem (prvotoženo stranko) in nakazancem (drugotoženo stranko) ter od razmerja med nakazovalcem (prvotoženo stranko) in prejemnikom nakazila (pritožnikom). Z navedenim določilom je torej določena abstraktnost nakazila po njegovem sprejemu, kar pomeni, da je obveznost asignata (drugotožene stranke) do asignatarja (pritožnika) neodvisna od kritnega razmerja med asignantom (prvotoženo stranko) ter asignatom (drugotoženo stranko) in tudi od valutnega razmerja med asignantom (prvotoženo stranko) in asignatarjem (pritožnikom). Drugače povedano: drugotožena stranka ne more zoper pritožnika uveljavljati ugovorov iz temeljnega razmerja med prvotoženo in drugoto

Na to, da se je toženec (kot edini pooblaščeni za plačevanje iz računa družbe, s katerega so se plačevale vse obveznosti, povezane s projektom) zavezal nakazati sporni znesek, ni pa se v svojem imenu zavezal izpolniti dolga družbe tožeči stranki, kaže uporaba izraza „bo nakazal“; pa tudi izpovedi obeh (ob podpisu dogovora prisotnih) o tem, zakaj se je tožeča stranka sestala prav s tožencem, o tem, kako sta podpisnika razumela besedilo in vsebino dogovora o nakazilu. Pritožbeno sodišče kot pomembno ocenjuje nadaljnjo okoliščino, da je bilo nakazilo, ki se ga je z besedilom „B. B. bo danes nakazal 4.000 evrov za plačilo računa“ zavezal opraviti toženec, po (neprerekanih) ugotovitvah sodišča prve stopnje izvršeno z računa družbe.

Asignat sprejema nakazila ne more preklicati (prim. drugi odstavek 1036. člena OZ). Medtem ko lahko asignant prekliče pooblastilo vse do takrat, dokler ni izjavljen akcept, pa to ne more veljati za akcept nakazila. Z akceptom nakazila zaživi enostranska abstraktna obveznost opraviti izpolnitev v korist asignatarja. V preveliki meri bi trpela pravna varnost, če bi bilo akcept dopustno preklicati. Enostranska abstraktna obveznost asignata nastane, ko asignatar prejme akcept (recepcijska teorija). To pomeni, da ob smiselni uporabi določb o umiku ponudbe (drugi odstavek 25. člena OZ) in umiku akcepta (tretji odstavek 28. člena OZ) lahko asignat umakne (ne pa prekliče) akcept, če asignatar prejme izjavo o umiku pred prejemom izjave o sprejemu ali sočasno z njo. V slovenskem obligacijskem pravu namreč velja sistem vezanih ponudb (25. člen OZ), določila pa se smiselno uporabljajo tudi za enostranske pravne posle (14. člen OZ), med katere sodi akcept nakazila. Glede na prej obrazloženo materialno pravo, bi le ravnanje tožene stranke "izničilo" učinek že izjavljenega akcepta. Ker je tožena stranka izjavila sprejem nakazila, je tudi ona tista, ki ga lahko umakne. Ravnanje asignanta

Če bi šlo za asignacijo, odstop terjatev s pogodbo (in pobot) tudi ne bi bil potreben. Cesija terjatve in asignacija se namreč medsebojno izključujeta - z asignatovo izpolnitvijo nakazila obveznost preneha (prvi in drugi odstavek 1041. člena OZ), pri cesiji terjatve pa obveznost s cesijo ne preneha, le terjatev spremeni svojo pravno pripadnost (prvi odstavke 421. člena v zvezi s prvim odstavkom 417. člena OZ). Pobotanje je namreč mogoče izpodbijati samo v zvezi z drugimi pravnimi dejanji stečajnega dolžnika (samo njegova pravna dejanja so lahko predmet izpodbijanja), za katera bi bilo ugotovljeno, da so omogočila pobotanje in s tem tudi učinkovala na zmanjšanje stečajne mase. Ker sta tožnica in druga toženka dne 5. 10. 2015, terjatev, ki je nastala pred začetkom stečajnega postopka tožeče stranke, in jo je druga toženka na podlagi cesije od prve toženke pridobila po začetku stečajnega postopka, pobotali z nasprotno terjatvijo tožeče stranke do druge toženke, ki je nastala do začetka stečajnega postopka (terjatev iz naslova najemnine strojne opreme po Pogodbi št. 1/2015 po računu št. 126/2015 z dne 29. 5. 2015 in terjatev iz naslova prodanega blaga po računu št. 162/2

Tožnik je v tretjo toženko investiral z namenom, da postane njen družbenik. Njegovo pričakovanje, ki je bilo kavza pogodbe o investicijskem partnerstvu, se (zaradi razlogov na strani prvega in drugega tožnika, ki sta poslovni delež prodala tretjemu) ni uresničilo. Vzajemnost dajatev je odpadla, zato je dogovor nehal veljati. Odpadla pogodbena podlaga praviloma utemeljuje zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve – obveznost vrnitve nastane, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (190. člen OZ). Prvi in drugi toženec nista bila neupravičeno obogatena, saj zneska 25.000,00 EUR nista prejela (bodisi kot posojilo bodisi kot kupnino za poslovni delež) niti ga nista v svojem imenu in za svoj račun izročila tretji toženki (bodisi kot posojilo bodisi kot investicijski vložek).

Iz naslova samega Dogovora o kompenzaciji bi bilo mogoče sklepati, da se naj bi stranke v njem dogovorile o pobotu. Sam posel so označevale tudi kot kompenzacijski posel. V samem besedilu pa so se stranke označevale kot asignat, asignant in asignatar. Te označbe so značilne za nakazilo, ki je posel povsem druge vrste. Poleg obeh strank je bila v Dogovoru o kompenzaciji udeležena še B. d. o. o., ki sicer ni stranka tega sodnega postopka. Udeležba B. d. o. o. jasno kaže na to, da pri Dogovoru o kompenzaciji ni šlo za pobot. Njegov predmet so lahko namreč le vzajemne obveznosti in je torej mogoč le med dvema strankama. Stranke pa so lahko s takšno označbo opredelile t. i. verižni pobot. Dogovor med strankami je bil po vsebini t. i. verižni pobot, in ne asignacija. Pritožba ima sicer prav, da stranke Dogovora o kompenzaciji niso pobotale medsebojnih obveznosti. So pa odpustile obveznosti tako, da je del obveznosti zato prenehal. To pa je prav značilno za verižni pobot.

Ker je pravica do neposrednega plačila podizvajalcev izjema od splošnega načela relativnosti pogodbenih razmerij (125. člen OZ), mora biti podizvajalčev zahtevek do naročnika jasen in konkretiziran, priložena pa mu mora biti dokumentacija, ki izkazuje pripoznanje terjatve glavnega izvajalca. Zgolj dogovarjanje o možnem plačilu torej ne zadošča. Konkretni elektronski dopis naročnika o s strani glavnega izvajalca podpisani asignaciji ni zahteva podizvajalca, terjatev v njem po višini ni konkretizirana, na datum zatrjevane asignacije pa dela tožnice še niso bila dokončana in zato njena terjatev tedaj še ni dospela, prav tako pa tudi ne terjatev glavnega izvajalca do naročnika. Pogoji za neposredno plačilo tožeči stranki po 631. členu OZ tako tedaj niso bili izpolnjeni. kooperantska pogodba - pogodba o delu - plačilo podizvajalcu

V okoliščinah konkretnega primera je tožeča stranka kot kupec nepremičnine hkrati s sklenitvijo prodajne pogodbe kot asignat sprejela nakazilo D.Z., prodajalca po prodajni pogodbi in poroka po dolgoročni kreditni pogodbi 7658/12, kot asignanta, da kupnino poplača namesto njemu, kreditodajalcu F. d.d. kot asignatarju. Asignaciji sta bili realizirani in z njuno realizacijo je D.Z. poplačal svojo obveznost kot porok po kreditni pogodbi, tožeča stranka pa kot kupec po prodajni pogodbi. V posledici poravnave s hipoteko zavarovane terjatve banke pa je bila izbrisana hipoteka na nepremičninah prodanih tožeči stranki, saj za njo ni bilo več podlage.

Tožena stranka (slovenska družba) je v predmetnem postopku v pobot uveljavljala odškodninsko terjatev do tožeče stranke (italijanska družba) zaradi nepodpisane asignacije, zaradi česar naj bi naročnik in hkrati asignat (avstrijska družba) zadržal plačila toženi stranki v višini 50.000,00 EUR. Po vsebini gre za očitek kršitve obveznosti tožeče stranke pri sprejemu izpolnitve (plačila) tožene stranke, ki izvira iz istega pogodbenega obligacijskega razmerja (prodajne pogodbe) med tožečo in toženo stranko, kot vtoževana terjatev tožeče stranke (plačilo kupnine), ter glede katerega je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da sta se tožeča in tožena stranka konkludentno dogovorili za uporabo slovenskega materialnega prava. Presoja vtoževane terjatve po slovenskem materialnem pravu pa za toženo stranko tudi v pritožbi ni sporna. Glede na pojasnjeno, je torej potrebno tudi obstoj v pobot uveljavljane odškodninske terjatve presojati po slovenskem materialnem pravu. Za v pobot uveljavljano terjatev pa bi bilo potrebno uporabiti to pravo, četudi bi šteli, da gre za nepogodbeno odškodninsko obveznost. Zakon za asignacijo (nakazilo) ne predvideva pisne oblike, zato za njeno učinkovanje

Pripoznava je enostranska izjava volje dolžnika. To pomeni, da lahko le sopogodbenik, do katerega ima podizvajalec terjatev, to terjatev pripozna (v tem primeru glavni izvajalec). Naročnik oziroma nadzornik naročnika (oseba, ki na strani naročnika nadzira izvajanje del) zato ni tisti subjekt, ki bi lahko pripoznal terjatev podizvajalca, saj z njim ni v neposrednem pogodbenem odnosu. Naročnik (tj. tožena stranka) se zahtevku lahko upira z uveljavljanjem ugovorov iz pogodbenega razmerja med njim in podjemnikom (glavnim izvajalcem). Te ugovore lahko naročnik uveljavlja v okviru presoje obstoja in dospelosti terjatve kot ene izmed ostalih predpostavk za utemeljenost zahteve iz 631. člena OZ. Priznanja neposrednih zahtevkov podizvajalcev ni mogoče širiti tako, da bi se ti lahko izplačevali iz vsote, ki jo naročnik dolguje podjemniku za katerokoli delo.