1036. člen OZ

Pri asignaciji gre za dve pooblastilni razmerji, ki predstavljata nedeljivo celoto. Vpletene tri stranke se morajo vnaprej dogovoriti o pogojih nakazila. Pooblastilni razmerji morata biti izkazani, sicer asignacija ne more biti pravno veljavna.

Zakonita cesija terjatve izvajalca podizvajalcu na podlagi 631. člena OZ ne more imeti za posledico predčasne zapadlosti terjatve, ki jo je imel izvajalec kot odstopnik do naročnika kot dolžnika. Naročnik ima pravico plačilo zadrževati vse dokler v plačilo ne zapade terjatev glavnega izvajalca do njega. Toženka lahko proti tožnici uveljavlja ugovore iz razmerja, iz katerega izvira terjatev, katere upnica je naknadno postala tožnica, in to zgolj tiste ugovore, ki bi jih lahko do trenutka obvestila o odstopu (torej do zahteve tožnice za neposredno plačilo) uveljavljala do izvajalca.

Z akceptom po prvem odstavku 1036. člena OZ se asignat (toženka) namreč enostransko abstraktno, torej neodvisno od temeljnega posla, zaveže izpolniti obveznost asignatarju (tožnici) (prvi odstavek 1037. člena OZ). V posledici navedenega pa toženka v razmerju do tožnice ne more uveljavljati nobenih ugovorov iz temeljnega pravnega posla (na primer jamčevalni zahtevek na znižanje kupnine). Čeravno asignacija privede do abstraktne zaveze asignata (toženke) v razmerju do asignatarja (tožnice), je po stališču naslovnega sodišča dilemo veljavnosti sprejema nakazila (akcepta) potrebno reševati izhajajoč iz prvega odstavka 22. člena ZVPot, torej jo presojati kot pogodbeni pogoj iz potrošniške pogodbe. Učinki asignacije pod pogojem akcepta namreč nastopijo na podlagi dveh pooblastitev, ki pa ju je v danem primeru podala družba I. d.o.o. kot prodajalec po prodajni pogodbi, pri čemer je nakazilo dano toženki reguliralo vprašanje, komu bo toženka zavezana plačati kupnino po tej pogodbi.

Smisel nakazila, ki je po svoji pravni naravi dvojna pooblastitev je v tem, da se s plačilom enega dolga plačata dva dolgova: dolžnik (prvotožena stranka) pooblasti svojega dolžnika (drugotoženo stranko), da izpolni upniku (pritožniku) namesto njemu, svojega upnika (pritožnika) pa pooblasti, da sprejme izpolnitev (dolga prvotožene stranke) od dolžnika (drugotožene stranke). S sprejemom nakazila nastane med prejemnikom (torej pritožnikom) in nakazancem (drugotoženo stranko) dolžniško razmerje, neodvisno od razmerja med nakazovalcem (prvotoženo stranko) in nakazancem (drugotoženo stranko) ter od razmerja med nakazovalcem (prvotoženo stranko) in prejemnikom nakazila (pritožnikom). Z navedenim določilom je torej določena abstraktnost nakazila po njegovem sprejemu, kar pomeni, da je obveznost asignata (drugotožene stranke) do asignatarja (pritožnika) neodvisna od kritnega razmerja med asignantom (prvotoženo stranko) ter asignatom (drugotoženo stranko) in tudi od valutnega razmerja med asignantom (prvotoženo stranko) in asignatarjem (pritožnikom). Drugače povedano: drugotožena stranka ne more zoper pritožnika uveljavljati ugovorov iz temeljnega razmerja med prvotoženo in drugoto

Asignat sprejema nakazila ne more preklicati (prim. drugi odstavek 1036. člena OZ). Medtem ko lahko asignant prekliče pooblastilo vse do takrat, dokler ni izjavljen akcept, pa to ne more veljati za akcept nakazila. Z akceptom nakazila zaživi enostranska abstraktna obveznost opraviti izpolnitev v korist asignatarja. V preveliki meri bi trpela pravna varnost, če bi bilo akcept dopustno preklicati. Enostranska abstraktna obveznost asignata nastane, ko asignatar prejme akcept (recepcijska teorija). To pomeni, da ob smiselni uporabi določb o umiku ponudbe (drugi odstavek 25. člena OZ) in umiku akcepta (tretji odstavek 28. člena OZ) lahko asignat umakne (ne pa prekliče) akcept, če asignatar prejme izjavo o umiku pred prejemom izjave o sprejemu ali sočasno z njo. V slovenskem obligacijskem pravu namreč velja sistem vezanih ponudb (25. člen OZ), določila pa se smiselno uporabljajo tudi za enostranske pravne posle (14. člen OZ), med katere sodi akcept nakazila. Glede na prej obrazloženo materialno pravo, bi le ravnanje tožene stranke "izničilo" učinek že izjavljenega akcepta. Ker je tožena stranka izjavila sprejem nakazila, je tudi ona tista, ki ga lahko umakne. Ravnanje asignanta

V skladu s sodno prakso se tudi v primerih, kakršen je obravnavani, ko zatrjevano prikrajšanje tožeče stranke in obogatitev tožene stranke izvira iz tristranega pogodbenega okvira glavne gradbene pogodbe in podizvajalske pogodbe, šteje, da ni izpolnjen pogoj odsotnosti pravnega temelja. Podizvajalska pogodba med tožečo stranko in izvajalcem še vedno velja, zato ima tožeča stranka na njeni podlagi terjatev do izvajalca, ki ji je bila v stečajnem postopku tudi priznana. Zgolj okoliščina, da izvajalec terjatve ni plačal, tega ne spremeni. Pravni temelj tako obstaja, zato pogoji, ki jih predpisuje prvi odstavek 190. člena OZ, niso izpolnjeni in je tožbeni zahtevek na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi neutemeljen. 631. člen OZ predstavlja izjemo od načela relativnosti pogodbenih razmerij, zato je treba določbo tolmačiti restriktivno. Položaj naročnika se zaradi vključitve podizvajalcev v skladu s 629. členom OZ, ki dovoljuje izvajalcu, da posel zaupa tretjemu (podizvajalcu), ne sme poslabšati. Z odvzemom pravic toženi stranki iz naslova zadržanih sredstev, pri čemer utemeljenosti zadržanja tožeča stranka niti ne izpodbija, pa bi tožena stranka prišla ravno v tak položaj.

Tako Uredba v 5. in 6. členu kot OZ v 631. členu predvidevata plačilo naročnika podizvajalcu zgolj v primeru, da podizvajalec (sodelavec) izkaže, da je izvajalčeva terjatev pripoznana oz. da je glavni izvajalec svojo, iz podizvajalčevih računov izhajajočo obveznost, potrdil.

Pritožba utemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica v obravnavani zadevi aktivno (stvarno) legitimirana. Četudi bi držalo, da je bilo med tožencem in direktorjem podjetja A., d. o. o., dogovorjeno, da bo račun tožencu izstavila tožnica kot podizvajalka (takšno dokazno oceno toženec v pritožbi izpodbija), takšen dogovor ne spreminja vsebine podjemne pogodbe in njenih pogodbenih strank, kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje. Obligacijsko razmerje je razmerje inter partes, kar pomeni, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti zgolj med strankama, ki sta jo sklenili (125. člen OZ). Pravico zahtevati plačilo opravljenega dela od naročnika ima zato samo podjemnik kot njegov pogodbeni partner, ne pa tudi podizvajalec. Izjemo določa 631. člen OZ, ki ureja neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika v primeru, ko terjatev podizvajalca ni sporna. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da v tej zadevi zahtevka tožeče stranke na navedeni člen ni mogoče opreti, saj je imelo opravljeno delo napake in je bila tako terjatev podizvajalca sporna.

Tako 631. člen Obligacijskega zakonika kot Uredba o neposrednih plačilih podizvajalcem pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju predvidevata naročnikovo plačilo neposredno podizvajalcu iz vsote, ki jo naročnik dolguje izvajalcu, zgolj v primeru, da je podizvajalčeva terjatev pripoznana (OZ) oz. da je glavni izvajalec svojo, iz podizvajalčevih računov izhajajočo obveznost, potrdil (5. in 6. člen Uredbe). Ker tožeča stranka ne zatrjuje, da je od izvajalca skušala izposlovati potrditev računov in da je toženo stranko s pripoznanjem njene terjatve seznanila, na osnovi navedenih pravnih podlag z zahtevkom ne more uspeti. Glede na to, da je asignacija tristranski pravni posel, je treba ugotoviti obstoj dveh pooblastil glavnega izvajalca (naročniku, da izpolni podizvajalcu, in podizvajalcu, da plačilo v svojem imenu sprejme) ter obstoj toženčeve izjave tožniku, da nakazilo sprejema.

Ključna je ugotovitev nižjih sodišč, da obe vtoževani situaciji nista bili poslani izvajalcu, zato ni pogojev za domnevo iz tretjega odstavka 5. člena Uredbe o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju, in da jih ta ni potrdil, kar vodi do zaključka, da izvajalec ni pripoznal podizvajalčeve terjatve in posledično niso izpolnjeni pogoji za neposredno plačilo naročnika podizvajalcu.

Vendar pa je glede plačila tega zneska na podlagi iz 631. člena OZ soglašati s pritožbenim stališčem, da je predložitev v podpis pogodbe o asignaciji, s katero je tožeča stranka pozivala toženo stranko, da izvede plačilo namesto svojemu dolžniku (podjemniku) neposredno njej (kot asignatarju), mogoče šteti za poziv, ki ga v smislu 631. člena OZ da podizvajalec naročniku, saj so učinki asignacijske pogodbe vsebinsko povsem primerljivi s pravno situacijo iz 631. člena OZ.

Oškodovana družba že razpolaga s pravnomočnim izvršilnim naslovom za izterjavo s kaznivim dejanjem povzročene škode. V končanem postopku osebnega stečaja Okrožnega sodišča v Novem mestu je bila terjatev iz tega kazenskega postopka oškodovani družbi v celoti priznana. Po četrtem odstavku 396. člena ZFPPIPP pravnomočni sklep o končanju postopka osebnega stečaja pomeni izvršilni naslov za izterjavo neplačanih priznanih terjatev, razen če je prišlo do odpusta obveznosti (peti odstavek 410. člena ZFPPIPP). Toda kot pravilno ugotavlja že prvo sodišče, ni obtoženec v končanem postopku osebnega stečaja odpusta obveznosti niti predlagal. Ker že obstoječ izvršilni naslov po načelu ne bis in idem pomeni oviro za (nov) adhezijski postopek tekom kazenskega postopka, bi moralo sodišče prve stopnje oškodovano družbo s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom po tretjem odstavku 105. čelna ZKP napotiti na pravdo.

Šele z akceptom pridobi asignatar pravico do direktnega zahtevka proti asignatu, vendar se s tem ne oblikuje dvostransko obveznostno razmerje med asignatom in asignatarjem, temveč se asignat z akceptom enostransko abstraktno zaveže izpolniti obveznost asignatarju. Zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve ni mogoče uveljavljati, če ima izvršeno delo podlago v dogovoru, kot je bilo tudi v konkretnem primeru zaradi sklenjene podizvajalske pogodbe med tožnico in T. Zaradi podanega pogodbenega temelja namreč ni izpolnjen pogoj odsotnosti pravne podlage za premik premoženja.

Neposredne obveznosti naročnika podzakonski akt seveda ne more določiti, saj se v skladu s 87. členom Ustave RS pravice in obveznosti državljanov in drugih oseb lahko določijo samo z zakonom. Nakazančev sprejem nakazila mora biti izražen jasno in nedvoumno, saj je njegova posledica nastanek dolžniškega razmerja.

Ali je nakazanec sprejel nakazilo, je treba strogo in restriktivno razlagati, ker je sprejem nakazila abstrakten pravni posel, zaradi česar nakazanec izgubi vse ugovore iz temeljnega posla, ko nakazilo sprejme.

Pogoj koneksnosti pomeni, da se mora terjatev podizvajalca do glavnega izvajalca kakor tudi terjatev glavnega izvajalca do naročnika nanašati na isto delo.

Pritožbeno sodišče se pridružuje stališčem, ki temeljijo na teoretičnem izhodišču, da dvoje pooblastitev, ki ju izjavi nakazovalec, sami zase ne moreta ustvarjati obveznosti med nakazancem (toženko) in prejemnikom nakazila (tožnica). Z asignacijo asignant/nakazovalec (V., d.d.) pooblasti asignata/nakazanca (toženko), da tretjemu asignatarju/prejemniku nakazila (tožnici) plača, asignatarja pa, da plačilo sprejme (1035. člen OZ). Prejemnik nakazila ima pravico zahtevati izpolnitev od nakazanca, ko mu ta izjavi, da nakazilo sprejema (1036. člen OZ). S sprejemom nakazila nastane med prejemnikom in nakazancem dolžniško razmerje, neodvisno od razmerja med nakazovalcem in nakazancem ter od razmerja med nakazovalcem in prejemnikom nakazila (1. odstavek 1037. člena OZ). S sprejemom nakazila, ki je abstrakten pravni posel, nakazanec izgubi vse ugovore iz temeljnega posla, zato mora biti razlaga, ali je nakazanec nakazilo sprejel, stroga in restriktivna. Ker gre hkrati za izjemo od načela relativnosti pogodbenih razmerij (125. člen OZ), določbe 3. odstavka 23. člena gradbene pogodbe (toženka ni bila stranka te pogodbe) ni mogoče razumeti drugače, kot da gre (le) za pooblastilo V., d.

Asignatar pridobi pravico zahtevati izpolnitev nakazila od asignata šele takrat, ko prejme njegovo izjavo o sprejemu nakazila, asignat pa pri izpolnitvi nima ugovorov iz temeljnega razmerja z asignantom. Določila 191. člena OZ v razmerju med pravdnima strankama ni mogoče uporabiti, saj tožnica spornega zneska ni plačala toženki, ampak ga je, kot trdi, plačala zanjo.

Takojšna nezavrnitev računa še ne zadošča za sklepanje, da je tožena stranka nepreklicno sprejela nakazilo.

S tem, ko je prvostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo odločilo o delu zahtevka upnika (tožeče stranke) za dovolitev izvršbe, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, je zagrešilo bistveno postopkovno kršitev po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sama uvedba (ne pa tudi začetek) postopka prisilne poravnave nima vpliva na veljavnost kasneje sklenjene asignacijske pogodbe.