VSL Sodba II Cpg 575/2024

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih III. in IV. točki izreka potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni tožnici plačati 29,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2021 dalje do plačila (II. točka izreka¹). V preostalem delu (za plačilo 2.770,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2021 dalje do plačila) je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Tožnici je naložilo, da je dolžna toženki v roku 15 dni povrniti 223,20 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka navedenega roka do plačila (IV. točka izreka).

2Zoper III. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa o njihovi odmeri dalje do plačila.

3Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne ter potrdi sodbo prvostopenjskega sodišča oziroma jo spremeni na način, da odmeri odškodnino v znesku 16 posebnih pravic črpanja, kot je določena omejitev odškodnine po Montrealski konvenciji, ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje, do plačila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče ta gospodarski spor skladno s prvim odstavkom 495. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Navedeno pomeni, da je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, na relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se ne ozira.

6Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da toženka prevoz pošiljk opravlja v okviru svoje dejavnosti. Tožnica je pri toženki naročila odplačen prevoz nožev s Kitajske v Slovenijo. Teža pošiljke je znašala 2,11 kg. Namembni kraj je bil naslov tožnice v Trzinu. Med strankama je bil dogovorjen cestni prevoz. Prevoz je bil na enem odseku poti letalski, vendar je škodni dogodek nastal v zvezi s cestnim prevozom. Letalski del prevoza je bil uspešno zaključen, ko je pošiljka s Kitajske prispela v Slovenijo. Toženka je nato pošiljko prepeljala v svoje skladišče, od koder bi jo morala po cesti prepeljati do tožničinega sedeža, kar ji zaradi škodnega dogodka na tem odseku poti ni uspelo. Toženka ima v skladišču vsakodnevno opravka z ogromnim številom pošiljk, ki so pakirane v podobno embalažo, zato jih je mogoče razlikovati le z identifikacijskimi številkami. Po tem, ko je pravilno označena tožničina pošiljka uspešno prispela v toženkino skladišče v Sloveniji, je bila nato iz toženkinega skladišča pomotoma poslana napačnemu naslovniku v Singapur, kjer se je izgubila. Dejanski vzrok napačnega pošiljanja je bil v tem, da je toženkin delavec zaradi podobnosti identifikacijskih številk na tožničini in neki drugi pošiljki ti številki zamenjal, tako da je na tožničini pošiljki pomotoma videl številko druge pošiljke, namenjene v Singapur. Toženka pošiljke ni izgubila namerno in se tudi ni zavedala možnosti nastanka škode. Toženka je skušala doseči, da bi se na napačen naslov poslana tožničina pošiljka vrnila in dostavila pravemu naslovniku, a je bila pri tem neuspešna. Pošiljanje na napačni naslov zaradi človeške napake se pri toženki zgodi v statistično zanemarljivem odstotku.

7Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje presodilo, da je pošiljanju na napačen naslov botrovala očitna napaka (lapsus) toženke oziroma njenega delavca, ki ne utemeljuje skrajne neskrbnosti. Glede na okoliščino, da je pravilno označena tožničina pošiljka uspešno prispela s Kitajske v toženkino skladišče, po presoji sodišča prve stopnje ni bilo nobene razumne potrebe, da bi se ob nadaljnjem pošiljanju pošiljke poleg njene identifikacijske številke dodatno preverjal še namembni naslov, ki je s to številko povezan. Dodatno preverjanje identifikacijske številke oziroma namembnega naslova se po presoji sodišča prve stopnje ne pričakuje od povprečnega prevoznika, temveč kvečjemu od posebej pazljivega prevoznika. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnica ni dokazala, da je toženka ravnala naklepno ali hudo malomarno, zato slednja ni izgubila pravice do omejitve višine odškodnine na 8,33 računskih enot za kilogram kosmate teže primanjkljaja. Upoštevaje težo pošiljke, tečaj na dan izdaje sodbe in 8 EUR carinske dajatve je tožnici priznalo 29,38 EUR odškodnine zaradi izgube pošiljke s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

8V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da je tožnica pri toženki naročila odplačen prevoz nožev s Kitajske v Slovenijo. Prevoz je bil opravljen z dvema različnima načinoma prevoza, in sicer delno z letalskim in delno s cestnim prevozom, pri čemer je do škodnega dogodka prišlo v odseku poti s cestnim prevozom. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil letalski del prevoza uspešno zaključen, ko je pošiljka s Kitajske prispela v Slovenijo. Toženka je nato pošiljko prepeljala v svoje skladišče, od koder bi jo morala po cesti prepeljati še do tožničinega sedeža, kar pa ji zaradi škodnega dogodka na tem odseku poti ni uspelo. Toženka v odgovoru na pritožbo zmotno navaja, da iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da pravno podlago za presojo njene odškodninske odgovornosti za izgubo pošiljke predstavlja Konvencija o poenotenju nekaterih pravil za mednarodni letalski prevoz (Montrealska konvencija).

9V obravnavani zadevi sta bila kraj odhoda in namembni kraj letalskega dela prevoza na ozemljih dveh držav pogodbenic Montrealske konvencije, zato gre za mednarodni prevoz tovora v smislu te konvencije (prvi in drugi odstavek 1. člena Montrealske konvencije). Prvi odstavek 38. člena Montrealske konvencije določa, da se pri kombiniranem prevozu, ki se delno opravi z letalom in delno z drugimi načini prevoza, ob upoštevanju četrtega odstavka 18. člena uporabljajo določbe te konvencije le za letalski prevoz v smislu 1. člena. 18. člen Montrealske konvencije določa, da je prevoznik odgovoren za škodo na tovoru v primeru uničenja, izgube ali poškodbe tovora le pod pogojem, da je bila škoda povzročena med letalskim prevozom (prvi odstavek 18. člena Montrealske konvencije). Letalski prevoz v smislu prvega odstavka tega člena obsega čas, v katerem za tovor skrbi prevoznik (tretji odstavek 18. člena Montrealske konvencije). Čas letalskega prevoza ne zajema prevoza po kopnem, morju ali celinskih plovnih poteh, ki se opravi zunaj letališča. Če pa tak prevoz poteka v okviru izvajanja pogodbe za letalski prevoz zaradi natovarjanja, dobave ali pretovarjanja, se šteje, da je vsaka škoda posledica dogodka, ki se je zgodil med letalskim prevozom, razen če ni dokazov o nasprotnem (četrti odstavek 18. člena Montrealske konvencije). Toženka navaja, da med strankama ni sporno, da je po tem, ko je pošiljka z letalskim prevozom prispela na letališče v Sloveniji, bila odpeljana v toženkino skladišče v Sloveniji za namen dostave tožnici. Meni, da bi se moral uporabiti pravni režim odgovornosti po Montrealski konvenciji, ker je do izgube pošiljke prišlo pri izvajanju letalskega prevoza v času, ko je bila pošiljka pod nadzorom toženke. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sicer drži, da se skladno s četrtim odstavkom 18. člena Montrealske konvencije v primeru prevoza po kopnem, ki se opravi zunaj letališča v okviru izvajanja pogodbe za letalski prevoz za namen dobave pošiljke naslovniku, šteje, da je vsaka škoda posledica dogodka, ki se je zgodil med letalskim prevozom. Vendar pa je ta domneva izpodbojna in velja samo v primeru, če ni dokazov o nasprotnem. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da je do škodnega dogodka prišlo v odseku poti s cestnim prevozom, in sicer po tem, ko je toženka po zaključenem letalskem delu prevoza pošiljko pripeljala v svoje skladišče, od koder bi jo morala po cesti pripeljati do tožničinega sedeža. Ker je ugotovljeno, da je do škodnega dogodka prišlo v odseku poti s cestnim prevozom, domneva, da je vsaka škoda posledica dogodka, ki se je zgodil med letalskim prevozom, v obravnavani zadevi ne pride v poštev, posledično za presojo toženkine odgovornosti za izgubo pošiljke ni mogoče uporabiti določb Montrealske konvencije.

10Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do škodnega dogodka prišlo v odseku poti s cestnim prevozom, se je za presojo toženkine odškodninske odgovornosti za izgubo pošiljke oprlo na določbe Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (ZPPCP-1) in Konvencije o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cestah (CMR). Prvi odstavek 1. člena CMR določa, da se ta konvencija uporablja za vsako pogodbo o odplačnem prevozu blaga po cesti na vozilih, kadar sta s pogodbo določena prevzemni in namembni kraj v dveh različnih državah, od katerih je vsaj ena država pogodbenica. Prvi odstavek 2. člena CMR razširja uporabo CMR na celotni prevoz v primerih, ko se z blagom naloženo vozilo na delu svoje poti prevaža po morju, po železnici, po notranjih vodnih poteh ali po zraku in blago ni razloženo z vozila. V obravnavani zadevi ni dejanskih ugotovitev niti trditev strank, iz katerih bi izhajalo, da je pošiljka med letalskim prevozom ostala na cestnem prevoznem sredstvu, zato 2. člen CMR, ki bi lahko razširil uporabo CMR na celotni prevoz, ni uporabljiv, temveč je treba uporabiti 1. člen CMR. Določba 1. člena CMR dopušča različne interpretacije v zvezi s tem, ali in pod katerimi pogoji se CMR uporabi za odsek poti s cestnim prevozom v okviru multimodalnega prevoza. Pritožbeno sodišče meni, da se v obravnavani zadevi za odsek poti s cestnim prevozom, v okviru katerega je prišlo do škodnega dogodka, CMR ne more uporabiti, ker je ta odsek poti glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje potekal znotraj Slovenije in torej nima mednarodnega značaja. 1. člen CMR zahteva, da sta prevzemni in namembni kraj v dveh različnih državah, pri čemer morata biti po presoji pritožbenega sodišča v primeru multimodalnega prevoza v dveh različnih državah prevzemni in namembni kraj posameznega odseka poti s cestnim prevozom, v okviru katerega je prišlo do škodnega dogodka.² Pritožbeno sodišče meni, da je za odsek poti s cestnim prevozom, v okviru katerega je v obravnavani zadevi prišlo do škodnega dogodka, treba uporabiti določbe ZPPCP-1.

11Prevoznik izgubi pravico do omejitve višine odškodnine za izgubo tovora na 8,33 SDR za kilogram kosmate teže izgubljenega tovora, če upravičenec dokaže, da je prevoznik škodo povzročil namenoma ali zaradi hude malomarnosti (peti odstavek 82. člena ZPPCP-1). Pri profesionalni osebi velja, da je povzročila škodo zaradi hude malomarnosti, če njeno ravnanje ne ustreza niti standardu skrbnosti razumnega človeka (torej če bi bila večina razumnih ljudi v enakih okoliščinah sposobna predvideti, da lahko tako ravnanje povzroči škodljivo posledico).³ Ugotovljeno je bilo, da toženka pošiljke ni izgubila namerno in se tudi ni zavedala možnosti nastanka škode, do izgube pošiljke pa je prišlo zato, ker je toženkin delavec zaradi podobnosti identifikacijskih številk na tožničini in drugi pošiljki ti številki zamenjal, tako da je na tožničini pošiljki pomotoma videl številko druge pošiljke, namenjene v Singapur, zaradi česar je bila pošiljka iz toženkinega skladišča pomotoma poslana napačnemu naslovniku v Singapur, kjer se je kljub toženkinemu prizadevanju za vrnitev pošiljke le-ta izgubila. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da glede na tako ugotovljeno dejansko stanje toženki ni mogoče očitati, da je izgubo pošiljke povzročila namenoma ali zaradi hude malomarnosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožničin očitek toženki, da pred pošiljanjem ni ustrezno preverila, kam je pošiljka namenjena, ne utemeljuje zaključka o hudi malomarnosti, ker ni bilo nobene razumne potrebe, da bi se poleg identifikacijske številke pošiljke dodatno preverjal še namembni naslov, ki je s to številko povezan. Tudi po presoji pritožbenega sodišča se upoštevajoč izjemno redko pojavnost zmotne zaznave identifikacijske številke pošiljke dodatno preverjanje identifikacijske številke oziroma namembnega naslova ne pričakuje od povprečnega prevoznika, temveč kvečjemu od posebej pazljivega prevoznika, zato odsotnost dodatnega preverjanja namembnega naslova ne utemeljuje obstoja hude malomarnosti, pritožbene navedbe, ki zatrjujejo nasprotno, pa so neutemeljene.

12Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje hudo malomarnost napačno presojalo s pojmi kazenskega prava, po katerem je voljna sestavina vezana tudi na prepovedano posledico, ni utemeljen. Ker je sodišče prve stopnje štelo, da je toženkino odgovornost treba presojati na podlagi določb CMR, je pojasnilo, kaj po njegovem stališču zajema pravni institut wilful misconduct iz prvega odstavka 29. člena CMR, pri čemer je menilo, da takšno ravnanje presega pojem hudo malomarnega ravnanja, ker vključuje element zavesti, da bo škoda nastala, storilec pa je do te posledice vsaj indiferenten. V nadaljevanju obrazložitve je sodišče prve stopnje pojasnilo, da v obravnavani zadevi ni podana niti huda malomarnost, pri čemer je izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, da huda malomarnost pomeni skrajno nepazljivost oziroma zanemarjanje tiste pazljivosti in skrbi, ki se pričakuje od vsakega človeka; da je v obravnavani zadevi treba upoštevati strokovno znanje in sposobnosti strokovnjaka s področja cestnega prevoza tovorov; da vsaka kršitev dolžnosti ravnanja s skrbnostjo dobrega strokovnjaka še ne pomeni tudi hude malomarnosti in da bi bilo hudo malomarnost mogoče utemeljiti zgolj s pomanjkanjem skrbnosti povprečnega prevoznika, in ne tudi s pomanjkanjem skrbnosti posebej pazljivega prevoznika.

13Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da je narava ravnanja, torej vprašanje, ali gre za očitno pomoto ali pa za hudo malomarnost, med strankam nesporna, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je kot nesporen štelo dejanski vzrok napake, to je zmotna zaznava identifikacijske številke na tožničini pošiljki (zamenjava z drugo podobno številko). Naveden dejanski vzrok je sodišče prve stopnje ob odsotnosti drugačnih trditev tožnice pravilno opredelilo kot očitno pomoto oziroma lapsus. Sodišče prve stopnje pa se je opredelilo tudi do tožničinih očitkov, da je bilo ravnanje toženke zaradi odsotnosti dodatnega preverjanja namembnega naslova hudo malomarno.

14Pritožnica se za podkrepitev svojega stališča, da je bilo toženkino ravnanje, ki je pomotoma pošiljko poslala na napačen naslov, hudo malomarno, sklicuje na sodno prakso, ki pa v obravnavani zadevi ni uporabljiva, ker ne obravnava primerljivega dejanskega stanja.⁴

15Pritožnica izpodbija tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, ker ji sodišče prve stopnje ni priznalo priglašenih separatnih stroškov informativnega naroka za mediacijo, ki se ga toženka ni udeležila. Peti odstavek 18. člena Zakona o alternativnem reševanju sodnih sporov (ZARSS) določa, da če pravilno vabljena stranka na informativni narok ne pride in ne izkaže upravičenih razlogov za izostanek oziroma ni splošno znanih okoliščin, iz katerih izhaja, da stranka iz upravičenih razlogov ni mogla priti na narok, mora nasprotni stranki povrniti stroške tega naroka. Sodišče stranko v vabilu na narok opozori na posledice izostanka z naroka. Tretji odstavek 18. člena ZARSS določa, da se vabilo na informativni narok strankam vroči osebno. Tretji odstavek 16. člena ZARSS določa, da se vročanje vabil na srečanja in naroke v okviru postopkov alternativnega reševanja sporov po tem zakonu opravi po pravilih pravdnega postopka. Iz podatkov spisa (vabilo na informativni narok o mediaciji na list. št. 34 spisa) je razvidno, da je bilo vabilo na informativni narok o mediaciji strankama in njunima pooblaščencema poslano po elektronski pošti, kar ne ustreza pravilom pravdnega postopka o osebnem vročanju, skladno s katerimi se pisanja osebno vročajo tako, da se vročajo po (fizični) pošti z osebnim vročanjem ali po varni elektronski poti (142. in 141.a člen ZPP). Ker toženka ni bila pravilno vabljena na informativni narok o mediaciji, ni dolžna nasprotni stranki povrniti stroškov tega naroka.

16Ker so tožničini pritožbeni očitki neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih III. in IV. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

17Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Toženka je v pritožbenem postopku uspela in je tudi zahtevala povrnitev stroškov pritožbenega postopka, vendar pritožbenih stroškov ni specificirala. Skladno s prvim in drugim odstavkom 163. člena ZPP o povrnitvi stroškov odloči sodišče na določeno zahtevo stranke, v kateri mora stranka opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. Ker toženka ni postavila določne in specificirane zahteve za povrnitev stroškov pritožbenega postopka, ji stroškov pritožbenega postopka ni mogoče priznati.

¹ I. točka izreka, ki ni izpodbijana, vsebuje sklep o nadaljevanju postopka.
² Primerjaj Commentary on the Convention of 19 May 1956 on the Contract for the International Carriage of Goods by Road (CMR), Ženeva 1975, Združeni narodi, ECE/TRANS/14, 26. točka; M.A.I.H. Hoeks, MULTIMODAL TRANSPORT LAW, The law applicable to the multimodal contract for the carriage of goods, Breda, Nizozemska, 2009, str. 173-176.
³ N. Plavšak, komentar 135. člena OZ, E-paket Obligacije z e-komentarjem OZ, Tax-Fin-Lex.
⁴ V sklepu VS RS II Ips 253/2003 z dne 19. 6. 2003 gre za naslovitev revizije na vrhovno sodišče in naslovitev ovojnice revizije na višje sodišče namesto na ustrezno prvostopenjsko sodišče, pri čemer je vrhovno sodišče pojasnilo, da ne gre za očitno pomoto vložnika v smislu 112. člena ZPP. V sodbi VSM I Cp 1071/2018 z dne 5. 3. 2019 je izvajalec poštnih storitev tožnikovo bančno kartico v prenos prejel kot priporočeno, dostavil oziroma vročil pa jo je kot navadno pošiljko, kar je višje sodišče opredelilo kot hudo malomarno ravnanje. Za ravnanje bančne uslužbenke, ki je ob vnašanju podatkov pri spreminjanju tožnikovega naslova zapisala napačni naslov (zamenjava števk pri hišni številki), je višje sodišče pojasnilo, da gre za nedopustno ravnanje, ki je v vzročni zvezi z nastalo škodo, pri čemer stališča glede stopnje krivde ni zavzelo. V sodbi VS RS II Ips 142/2019 z dne 12. 6. 2020 je šlo za ravnanje izvajalca poštnih storitev, ki je priporočeno oddano pošiljko dostavil z navadno pošto, pri čemer presoja nižjih sodišč, da je šlo za hudo malomarno ravnanje poštnih uslužbencev, ni bila predmet revizijskega preizkusa. V sklepu VSL II Cpg 22/2020 z dne 14. 2. 2020 je stranka dopolnitev tožbe poslala nepristojnemu sodišču na napačen naslov, pri čemer je zgolj pavšalno zatrjevala, da naj bi prišlo do napake v komunikaciji s pošto, zato je višje sodišče presodilo, da njenega ravnanja ni mogoče pripisati nevednosti oziroma očitni pomoti, temveč njeni neskrbnosti.