Alternativno reševanje sporov

Odločitev o sodni poravnavi je po svoji naravi končna odločitev, gre za izvršljiv dogovor pravdnih strank o sporni zadevi. Če sodna poravnava ne pomeni končne in celovite odločitve ter se postopek nato nadaljuje z reševanjem spornih vprašanj, odvetniku stroškov za sklenitev pogojnega dogovora, do katerega pa ni prišlo, ni mogoče priznati kot potrebnih za ta postopek. V pravni teoriji in ustaljeni sodni praksi je zavzeto stališče, da se lahko podrobnejša obrazložitev odločitve o pravdnih stroških opravi na stroškovniku, na katerega se v obrazložitvi sodbe ali sklepa sodišče sklicuje in na katerem označi, katere stroške in v kolikšni višini jih je priznalo. Stroški postopka alternativnega reševanja sporov niso potrebni stroški sodnega postopka, tudi če gre za mediacijo, ki jo na podlagi ZARSS zagotavlja sodišče.

Sicer drži, da se skladno s četrtim odstavkom 18. člena Montrealske konvencije v primeru prevoza po kopnem, ki se opravi zunaj letališča v okviru izvajanja pogodbe za letalski prevoz za namen dobave pošiljke naslovniku, šteje, da je vsaka škoda posledica dogodka, ki se je zgodil med letalskim prevozom. Vendar pa je ta domneva izpodbojna in velja samo v primeru, če ni dokazov o nasprotnem. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da je do škodnega dogodka prišlo v odseku poti s cestnim prevozom, in sicer po tem, ko je toženka po zaključenem letalskem delu prevoza pošiljko pripeljala v svoje skladišče, od koder bi jo morala po cesti pripeljati do tožničinega sedeža. Ker je ugotovljeno, da je do škodnega dogodka prišlo v odseku poti s cestnim prevozom, domneva, da je vsaka škoda posledica dogodka, ki se je zgodil med letalskim prevozom, v obravnavani zadevi ne pride v poštev, posledično za presojo toženkine odgovornosti za izgubo pošiljke ni mogoče uporabiti določb Montrealske konvencije. Toženka pošiljke ni izgubila namerno in se tudi ni zavedala možnosti nastanka škode, do izgube pošiljke pa je prišlo zato, ker je toženkin delavec zaradi podobnosti identifikacijskih števil

Pogoj za prekinitev postopka zaradi poskusa alternativne rešitve spora z mediacijo je soglasje vseh udeležencev postopka.

Iz datumov sklepa o prekinitvi postopka in sklepa o nadaljevanju postopka izhaja, da je bil predmetni postopek prekinjen dlje kot tri mesece. Trimesečni rok, za katerega je sodišče prekinilo pravdni postopek, je potekel, neuspešno pa se je končal tudi mediacijski postopek. Sodišče prve stopnje je na tej podlagi utemeljeno izdalo izpodbijani sklep o nadaljevanju postopka.

Prekinitev zaradi postopka alternativnega reševanja sporov lahko traja najdlje tri mesece. Razlog za nadaljevanje postopka torej nastopi po samem zakonu. To pomeni, da mora sodišče postopek po izteku roka v vsakem primeru nadaljevati.

Tožnikoma je potrebno priznati strošek za pridobitev notarske listine, za posredovanje odgovora na tožbo in toženčevo pripoznavo zahtevka. Sodišče utemeljeno ni priznalo stroška za posredovanje sklepa o napotitvi na pravdo in drugih priglašenih stroškov, ki se nanašajo na postopek v zvezi z mediacijo.

Za prvostopenjski pravdni postopek odobrena brezplačna pravna pomoč vključuje tudi brezplačno pravno pomoč za postopek mediacije. Po presoji Vrhovnega sodišča RS (sodba X Ips 12/2021 z dne 13. 4. 2021) gre pri postopku mediacije, čeprav je ta urejen v drugem predpisu, za del pravdnega (torej sodnega) postopka, saj mediacijski postopek sam zase ne more potekati v taki obliki, kot ga predvideva zakon.

ZARSS posebej ne ureja zaključka postopka mediacije, ko stranka umakne soglasje. Zato je treba uporabiti ZMCGZ, ki skladno s prvim odstavkom 2. člena ureja tudi mediacije v sporih iz delovnih razmerij. Ta v 13. členu določa, da se mediacija med drugim konča tudi v primeru, če ena stranka pisno izjavi drugim strankam in mediatorju, da je postopek mediacije zaključen. Za izvedbo postopka mediacije je potrebno soglasje obeh strank (drugi odstavek 6. člena ZMCGZ in drugi odstavek 15. člena ZARSS). Ker toženka v pritožbi navaja, da se je mediacijski postopek zaključil, ker je tožnik umaknil soglasje za mediacijo, čemur tožnik pritrjuje v odgovoru na pritožbo, za nadaljnjo izvedbo postopka mediacije in s tem za prekinitev postopka ni več podlage.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno izdalo izpodbijani sklep o nadaljevanju postopka, saj glede na zaključeni postopek mediacije ni več razlogov za prekinitev postopka. Ker iz podatkov spisa izhaja, da je mediator zaključil mediacijo, iz odgovora na pritožbo pa je razbrati, da tudi tožeča stranka več ne soglaša z nadaljevanjem postopka mediacije, za nadaljnjo izvedbo postopka mediacije ni več podlage.

Ker tožena stranka sama v pritožbi navaja, da je mediator zaključil mediacijo, iz odgovora na pritožbo pa je razbrati, da tudi tožeča stranka več ne soglaša z nadaljevanjem postopka mediacije, za nadaljnjo izvedbo postopka mediacije ni več podlage in je odločitev sodišča prve stopnje o nadaljevanju postopka pravilna.

Obstoj arbitražnega sporazuma med strankama mora biti jasen in nedvoumen (8. točka obrazložitve sklepa). Iz njega mora biti brez najmanjšega dvoma razvidno, da sta stranki prav v zvezi s njunim konkretnim primerom dogovorili tak način reševanja spora. Ne zadostuje, da je pogodba, ki ga vsebuje, sklenjena molče ali s konkludentnimi dejanji. Arbitražna klavzula ima avtonomno naravo in je neodvisna od pogodbe, v kateri je vsebovana, da se posledično veljavnost ter zavezanost strank z njeno vsebino presoja ločeno od materialnega razmerja, ki obstoji med strankama.

Za prvostopenjski pravdni postopek odobrena brezplačna pravna pomoč vključuje tudi brezplačno pravno pomoč za postopek mediacije. Po presoji Vrhovnega sodišča gre pri postopku mediacije, čeprav je ta urejen v drugem predpisu, za del pravdnega oziroma nepravdnega (torej sodnega) postopka, saj sam mediacijski postopek sam zase ne more potekati v taki obliki, kot ga predvideva zakon. Zakon o alternativnem reševanju sodnih sporov (v nadaljevanju ZARSS) namreč ureja reševanje sodnih sporov v okviru postopkov alternativnega reševanja (1. člen ZARSS) in čeprav alternativno reševanje sporov samo po sebi ne pomeni sojenja (3. člen ZARSS), je del postopka pred sodišči in sodišča so obvezana strankam omogočiti uporabo mediacije (4. člen ZARSS). V skladu s tretjim odstavkom 28. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) je prosilec dolžan dati soglasje za mediacijo, če da takšno soglasje tudi nasprotna stranka in je dolžan v postopku mediacije sodelovati, razen če mediacija ni primerna. Če prosilec tega ne stori, mu celo preneha pravica do brezplačne pravne pomoči oziroma se šteje, da gre za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč, če so stroški že nastal

Pogoj za prekinitev postopka in napotitev strank na postopek mediacije je soglasje stranke, da se opravi poskus alternativne rešitve spora.

Stranki pogodbe o ustanovitvi tihe družbe sta lahko le tihi družbenik in nosilec tihe družbe, ne pa družbenika gospodarske družbe. Ker toženka ni bila stranka družbene pogodbe o ustanovitvi družbe, iz tega naslova do tožnika ne more imeti nobene terjatve iz naslova izplačila dobička.

V postopku priznanja tuje sodne odločbe se sodišče omeji (le) na preizkus, ali so predložene zahtevane listine in ali niso podane procesne ovire za priznanje. Vsebinska (materialnopravna) pravilnost tuje sodne odločbe se ne preizkuša, z izjemo vprašanja, ali sodba nasprotuje pravnemu redu Republike Slovenije. V postopku priznanja tuje sodne odločbe nasprotni udeleženec ne more uspešno uveljavljati niti t. i. opozicijskih ugovorov, ki se nanašajo na nedopustnost izvršbe. Te ugovore namreč dolžnik uveljavlja v izvršilnem postopku, od katerega je postopek priznanja veljavnosti in izvršljivosti tuje sodne odločbe ločen.

Po ZARSS postopek ne more biti prekinjen dlje od treh mesecev.

Ker se je postopek za sodni preizkus denarne odpravnine po 388. členu ZGD-1 z vložitvijo predloga z dne 6. 2. 2019 pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici začel preden je bil pri Okrožnem sodišču v Kopru 11. 2. 2019 vložen predlagateljev predlog, je glede na navedeno določbo v tej zadevi pristojno Okrožno sodišče v Novi Gorici (15. člen ZNP). Obstaja tehten razlog za prenos krajevne pristojnosti, zato da se predlagatelju- delničarju omogoči obravnavanje njegovega pravočasnega predloga za sodni preizkus denarne odpravnine v enotnem postopku pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici.

Kadar je stranki odobrena brezplačna pravna pomoč, je sodišče pri odločanju o pravdnih stroških vezano na odločbo pristojnega organa o dodelitvi Bpp. Zato je nedopustno dogovarjanje med odvetnikom in stranko, da v primeru, ko tožnica oceni, da bo v pravdi zmagala, priglasi celotne stroške, da bo odvetnik prejel 100% plačilo in ne le 50% (šesti odstavek 30. člena ZBPP). Strankam gre povrnitev tistih stroškov, ki so racionalni in nujno potrebni za pravdo.

Okoliščine in dokazi, s katerimi pritožnik utemeljuje dovoljenost obnove sodnega postopka niso povezani z dejanskim stanjem, na katerem temelji sodba, ampak z nasprotovanjem pravnim stališčem sodišča prve stopnje o tem, kakšna je zakonsko skladna opredelitev predlagatelja liste kandidatov in kdaj je lista kandidatov obremenjena s pomanjkljivostjo, ki jo je treba (in jo je mogoče) odpraviti. Ker napačna uporaba materialnega prava po določbah ZUS-1 ni obnovitveni razlog, niso upoštevne niti s tem povezane trditve in dokazi zanje.

Stroški mediacije so zajeti že z odločbo, s katero je bila tožnici odobrena brezplačna pravna pomoč za svetovanje in zastopanje v postopku pred sodiščem prve stopnje.