82. člen ZPPCP-1
(omejitev višine odškodnine)
(1)Prevoznik za izgubo ali poškodbo tovora ni dolžan plačati več kot 8,33 SDR za kilogram kosmate teže izgubljenega ali poškodovanega tovora.
(2)Poleg zneska iz prejšnjega odstavka mora prevoznik povrniti pošiljatelju plačano voznino in druge, pri prevozu tovora nastale stroške v polnem znesku, če gre za izgubo tovora, v sorazmernem znesku pa, če gre za poškodbo tovora.
(3)Za škodo, ki nastane zaradi zamude pri izročitvi tovora, prevoznik odgovarja do zneska dvojne voznine.
(4)Zahtevo iz drugega in tretjega odstavka tega člena mora upravičenec postaviti najpozneje v 21 dneh od dneva izročitve ali izgube tovora, sicer izgubi pravico do odškodnine.
(5)Prevoznik izgubi pravico do omejitve višine odškodnine iz prvega in tretjega odstavka tega člena, če upravičenec dokaže, da je prevoznik škodo povzročil namenoma ali zaradi hude malomarnosti.
(6)S pogodbo o prevozu tovora se stranki lahko dogovorita za višji znesek odškodnine.
- VSL Sodba II Cpg 575/2024Višje sodišče v Ljubljani · 2024
Sicer drži, da se skladno s četrtim odstavkom 18. člena Montrealske konvencije v primeru prevoza po kopnem, ki se opravi zunaj letališča v okviru izvajanja pogodbe za letalski prevoz za namen dobave pošiljke naslovniku, šteje, da je vsaka škoda posledica dogodka, ki se je zgodil med letalskim prevozom. Vendar pa je ta domneva izpodbojna in velja samo v primeru, če ni dokazov o nasprotnem. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da je do škodnega dogodka prišlo v odseku poti s cestnim prevozom, in sicer po tem, ko je toženka po zaključenem letalskem delu prevoza pošiljko pripeljala v svoje skladišče, od koder bi jo morala po cesti pripeljati do tožničinega sedeža. Ker je ugotovljeno, da je do škodnega dogodka prišlo v odseku poti s cestnim prevozom, domneva, da je vsaka škoda posledica dogodka, ki se je zgodil med letalskim prevozom, v obravnavani zadevi ne pride v poštev, posledično za presojo toženkine odgovornosti za izgubo pošiljke ni mogoče uporabiti določb Montrealske konvencije. Toženka pošiljke ni izgubila namerno in se tudi ni zavedala možnosti nastanka škode, do izgube pošiljke pa je prišlo zato, ker je toženkin delavec zaradi podobnosti identifikacijskih števil
- VSL Sodba I Cpg 433/2018Višje sodišče v Ljubljani · 2018
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je stranski intervenient (podprevoznik) odgovoren za nastalo škodo. Za to škodo pa tožeči stranki odgovarja tožena stranka (prevoznik), kakor da bi jo tožena stranka sama povzročila (prim. prvi odstavek 695. člena OZ in 78. člen ZPPCP-1). Dodatna obrazložitev sodišča prve stopnje, npr. glede krivde tožene stranke, ni bila potrebna, saj krivda prevoznika ni predpostavka za obsodbo po predhodno citiranih členih.
- VSK sodba Cpg 400/2014Višje sodišče v Kopru · 2015
Da bi bila tožena stranka, navkljub temu, da ni plačala višjega zneska za zavarovanje vrednosti blaga v primeru izgube, upravičena do plačila odškodnine v višji višini, bi morala v skladu s 29. členom CMR in s petim odstavkom 82. člena ZPPCP-1 izkazati, da je tožeča stranka, kot prevoznik, škodo povzročila namenoma ali zaradi hude malomarnosti. Dokazno breme za krivdo prevoznika je torej na pošiljatelju.
Povezano: sklici 1Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
4 odločb navaja ta člen · zadnja 30. 12. 2024Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSL Sodba II Cpg 575/2024Višje sodišče v Ljubljani · 30. 12. 2024
Sicer drži, da se skladno s četrtim odstavkom 18. člena Montrealske konvencije v primeru prevoza po kopnem, ki se opravi zunaj letališča v okviru izvajanja pogodbe za letalski prevoz za namen dobave pošiljke naslovniku, šteje, da je vsaka škoda posledica dogodka, ki se je zgodil med letalskim prevozom. Vendar pa je ta domneva izpodbojna in velja samo v primeru, če ni dokazov o nasprotnem. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da je do škodnega dogodka prišlo v odseku poti s cestnim prevozom, in sicer po tem, ko je toženka po zaključenem letalskem delu prevoza pošiljko pripeljala v svoje skladišče, od koder bi jo morala po cesti pripeljati do tožničinega sedeža. Ker je ugotovljeno, da je do škodnega dogodka prišlo v odseku poti s cestnim prevozom, domneva, da je vsaka škoda posledica dogodka, ki se je zgodil med letalskim prevozom, v obravnavani zadevi ne pride v poštev, posledično za presojo toženkine odgovornosti za izgubo pošiljke ni mogoče uporabiti določb Montrealske konvencije. Toženka pošiljke ni izgubila namerno in se tudi ni zavedala možnosti nastanka škode, do izgube pošiljke pa je prišlo zato, ker je toženkin delavec zaradi podobnosti identifikacijskih števil
- VSL Sodba I Cpg 433/2018Višje sodišče v Ljubljani · 23. 10. 2018
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je stranski intervenient (podprevoznik) odgovoren za nastalo škodo. Za to škodo pa tožeči stranki odgovarja tožena stranka (prevoznik), kakor da bi jo tožena stranka sama povzročila (prim. prvi odstavek 695. člena OZ in 78. člen ZPPCP-1). Dodatna obrazložitev sodišča prve stopnje, npr. glede krivde tožene stranke, ni bila potrebna, saj krivda prevoznika ni predpostavka za obsodbo po predhodno citiranih členih.
- VSK sodba Cpg 400/2014Višje sodišče v Kopru · 2. 4. 2015
Da bi bila tožena stranka, navkljub temu, da ni plačala višjega zneska za zavarovanje vrednosti blaga v primeru izgube, upravičena do plačila odškodnine v višji višini, bi morala v skladu s 29. členom CMR in s petim odstavkom 82. člena ZPPCP-1 izkazati, da je tožeča stranka, kot prevoznik, škodo povzročila namenoma ali zaradi hude malomarnosti. Dokazno breme za krivdo prevoznika je torej na pošiljatelju.
- VSK sodba in sklep I Cpg 67/2007Višje sodišče v Kopru · 26. 10. 2007
Po mnenju pritožbenega sodišča je sicer zaključek sodišča prve stopnje materialnopravno pravilen, vendar pa za tak zaključek ni podlage v 169. čl. OZ, ampak v določbi 2. odst. 168. čl. OZ. Po tem določilu se namreč povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne določa kaj drugega, kar pomeni, da je pri vprašanju, do katerega zneska je odškodnina omejena, treba upoštevati predpis, ki ureja omejitev odškodnine po višini v času sojenja. To pa pomeni, da je treba uporabiti omejitev iz sedaj veljavnega 1. odst. 82. čl. ZPPCP-1 na znesek 8,33 SDR na kilogram kosmate teže poškodovanega tovora.