141.a člen ZPP

Sicer drži, da se skladno s četrtim odstavkom 18. člena Montrealske konvencije v primeru prevoza po kopnem, ki se opravi zunaj letališča v okviru izvajanja pogodbe za letalski prevoz za namen dobave pošiljke naslovniku, šteje, da je vsaka škoda posledica dogodka, ki se je zgodil med letalskim prevozom. Vendar pa je ta domneva izpodbojna in velja samo v primeru, če ni dokazov o nasprotnem. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da je do škodnega dogodka prišlo v odseku poti s cestnim prevozom, in sicer po tem, ko je toženka po zaključenem letalskem delu prevoza pošiljko pripeljala v svoje skladišče, od koder bi jo morala po cesti pripeljati do tožničinega sedeža. Ker je ugotovljeno, da je do škodnega dogodka prišlo v odseku poti s cestnim prevozom, domneva, da je vsaka škoda posledica dogodka, ki se je zgodil med letalskim prevozom, v obravnavani zadevi ne pride v poštev, posledično za presojo toženkine odgovornosti za izgubo pošiljke ni mogoče uporabiti določb Montrealske konvencije. Toženka pošiljke ni izgubila namerno in se tudi ni zavedala možnosti nastanka škode, do izgube pošiljke pa je prišlo zato, ker je toženkin delavec zaradi podobnosti identifikacijskih števil

Izpodbijani sklep je bil dolžnikovi pooblaščenki vročen po varni elektronski poti prek informacijskega sistema sodstva (tretji odstavek 141. a člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), naslovnik je prejel obvestilo o tej pošiljki s poukom o pravnih posledicah neprevzema v 15 dneh in pošiljke od dneva obvestila o prispeli pošilljki ni prevzel, zato se šteje, da je bila vročitev opravljena v soboto, 6. 7. 2024 (sedmi odstavek 141. a člena ZPP2 v zvezi s 15. členom ZIZ). Nastopila je torej fikcija vročitve. Naslednji dan, torej v nedeljo, 7. 7. 2024 je začel teči pritožbeni rok osem dni (tretji odstavek 9. člena ZIZ). Tek roka je prekinilo poletno poslovanje sodišč (četrti odstvek 82. člena ZS), tako da se je iztekel v petek, 16. 7. 2024 (ob 24.00 uri). Pritožba, ki jo je vložil dolžnik po pooblaščenki 17. 8. 2024 na portal sodstva, je torej prepozna (drugi odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom ZIZ). Zato jo je pritožbeno sodišče zavrglo, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje (prvi odstavek 346. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom ZIZ).

V primeru, če naslovnik elektronske pošiljke ne prevzame v 15 dneh od dneva prejema obvestila o prispeli pošiljki, informacijski sistem za varno elektronsko vročanje naslednji dan po poteku tega roka informacijskemu sistemu e-sodstvo zgolj pošlje sporočilo s potrdilom o opravljeni elektronski vročitvi na podlagi fikcije (prvi odstavek 35. člena Pravilnika o elektronskem poslovanju v civilnih sodnih postopkih in v kazenskem postopku), naslovniku pa je skladno s sedmim odstavkom 141.a člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ omogočena seznanitev z vsebino pisanja (z vložitvijo v varen elektronski predal). Sama fikcija vročitve ni vezana na to, kdaj je bilo pisanje puščeno v varnem elektronskem predalu, temveč zgolj na potek 15 dnevnega roka, odkar je bilo naslovniku v varnem elektronskem predalu puščeno obvestilo o prispeli elektronski pošiljki in nastopi 15. dan od prejetja obvestila o prispelem pisanju.

Po 141.a členu ZPP se vročitev pisanja, ki se osebno vroča po varni elektronski poti, opravi tako, da informacijski sistem sodstva neposredno pošlje pisanje naslovniku na naslov za vročanje, ki je registriran v informacijskem sistemu sodstva, ali v njegov varni elektronski predal. Naslovnik mora pisanje prevzeti v 15 dneh. Naslovnik se z vsebino pisanja seznani in ga prevzame tako, da se pred prevzemom na predpisan način identificira, elektronsko podpiše vročilnico in jo tako podpisano vrne pošiljatelju po varni elektronski poti. V šestem odstavku tega člena je predpisana zakonska domneva (fikcija), da se je naslovnik ob seznanitvi in prevzemu enega pisanja na način iz petega odstavka seznanil in prevzel tudi vsa pisanja, ki se v varnem elektronskem predalu ali na naslovu za vročanje, ki je registriran v informacijskem sistemu sodstva, nahajajo v trenutku, ko je prevzel (eno) pisanje po petem odstavku. Na podlagi 35. člena Pravilnika o elektronskem poslovanju v civilnih sodnih postopkih in v kazenskem postopku v primerih, ko naslovnik prevzame eno ali več elektronskih pošiljk, informacijski sistem za varno elektronsko vročanje, informacijskemu sistemu e-sodstvo šele nasled

Iz listin v spisu je razvidno, da je bilo odvetniški pisarni 6. 3. 2023 elektronsko poslano obvestilo o pošiljki s poukom o pravnih posledicah neprevzema v 15 dneh. Ker odvetniška pisarna sklepa ni prevzela v 15 dneh, po 7. odstavku 141.a člena ZPP velja vročitev za opravljeno s potekom tega roka, torej 21. 3. 2023. Tridesetdnevni rok za vložitev predloga za dopustitev revizije (prvi odstavek 367.b člena ZPP) se je tako iztekel 20. 4. 2023, vložen pa je bil dan kasneje 21. 4. 2023, torej prepozno.

Ob tem ko je sodišče prve stopnje že pred vročitvijo tožbe v odgovor razpolagalo s podatkom, da je v teku postopek ugotavlja dejanskega prebivališča tožene stranke pri upravni enoti, kar pomeni, da je bil tak postopek sprožen, ker toženec na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča ni dejansko prebival, je bila odločitev sodišča prve stopnje, ki je izdalo zamudno sodbo, ne da bi v CRP preverilo podatke, ki jih je o toženi stranki posredoval tožnik, preuranjena. Sodišče prve stopnje bi lahko tudi po opravljeni vročitvi sodnega pisanja bivši partnerki toženca, ob tem ko je imelo podatke, da teče postopek ugotavljanja dejanskega prebivališča toženca prav tako preverilo podatke v CRP o njegovem začasnem prebivališču in mu sodno pisanje poslalo na ta naslov. Vse to bi lahko storilo v okviru poizvedovalnega postopka v smislu drugega odstavka 318. člena ZPP, ki določa, da se izdaja zamudne sodbe odloži, če je treba, da se o okoliščinah iz prejšnjega odstavka, torej tudi glede predpostavke pravilne vročitve tožbe v odgovor) poprej dobijo obvestila.

V primeru, če je naslovnik prevzel eno ali več elektronskih pošiljk, informacijski sistem za varno elektronsko vročanje naslednji dan informacijskemu sistemu e-sodstvo pošlje sporočilo s potrdilom o opravljeni elektronski vročitvi na podlagi fikcije iz šestega odstavka 141.a člena ZPP tudi za vse ostale pošiljke, ki so se v trenutku prevzema zadnje elektronske pošiljke nahajale v varnem elektronskem predalu. Te se v skladu z določbo šestega odstavka 141.a člena ZPP štejejo za vročene v trenutku, ko je naslovnik prevzel (eno) pisanje, torej istega dne. Sam čas prejema Obvestila o nastopu fikcije na nastop fikcije vročitve ne vpliva, saj je zanjo ključen datum prevzema ene od pošiljk, hkrati nahajajočih se v elektronskem predalu naslovnika.

V šestem odstavku 141.a člena ZPP je predpisana zakonska domneva, da se je naslovnik ob seznanitvi in prevzemu enega pisanja na način iz petega odstavka 141.a člena ZPP, seznanil in prevzel tudi vsa pisanja, ki se v varnem elektronskem predalu ali na naslovu za vročanje, ki je registriran v informacijskem sistemu sodstva, nahajajo v trenutku, ko je prevzel (eno) pisanje po petem odstavku 141.a člena ZPP.

Sama fikcija vročitve ni vezana na to, kdaj je bilo pisanje puščeno v varnem elektronskem predalu, temveč zgolj na potek 15 dnevnega roka, odkar je bilo naslovniku v varnem elektronskem predalu puščeno obvestilo o prispeli elektronski pošiljki in nastopi 15. dan od prejetja obvestila o prispelem pisanju. Da se bo s potekom tega roka (in ne po poteku, kot to dolžnik zmotno uveljavlja v pritožbi), vročitev štela za opravljeno, je bil dolžnik tudi poučen v obvestilih o prispelih elektronskih pošiljkah.

Toženka ni izkazala niti za verjetno (in z dokazi tudi ne bi mogla dokazati), da ravno v času vročanja ni živela na istem naslovu.

Vročilnica ima naravo javne listine in vsebuje dvoje dokaznih pravil: (1) dokazno pravilo pristnosti, ki pomeni, da je javno listino izdal tisti, ki je na njej označen kot izdajatelj, in (2) dokazno pravilo o resničnosti njene vsebine, torej tistega, kar se v njej potrjuje. Dokazno pravilo o resničnosti ni absolutno. Opustitev pravilne vročitve in s tem povezano napačno štetje roka za plačilo pritožbene sodne takse imata za posledico, da je bila drugemu tožencu odvzeta možnost obravnavanja njegove pritožbe zoper zamudno sodbo.

Odločilni sta dve okoliščini in obe sta bistveni. Prva je povezana z odgovorom na vprašanje, ali je tožnik imel predalčnik na naslovu, ki ga je navedel v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine, na katerem je bila oznaka njegovega s. p. (oziroma je bil naveden njegov priimek), druga pa, ali je tožnik v pritožbi substancirano navedel dokaze, ki bi lahko s stopnjo verjetnosti potrdili njegove trditve, da je tak predalčnik obstajal v času vročanja. Če je tak predalčnik obstajal, je bila osebna vročitev nepravilno opravljena, ker vročevalec po preteku 15 dnevnega roka, potem ko je pustil obvestilo na vratih stanovanja, ni pustil sodnega pisanja v predalčniku. Če pa (takega) predalčnika tožnik ni imel, je bilo pravilno postopanje poštarja, ki je na vročilnici označil, da tožnik nima predalčnika, kar je bil razlog, da se je sodno pisanje vrnilo sodišču. Poštar namreč zaradi zaupnosti poštnih pošiljk ni smel pustiti sodne pošiljke na vratih stanovanja naslovnika oziroma v predalčniku, na katerem ni bilo oznake tožnikovega s. p.; na vratih stanovanja lahko pusti le obvestilo.

Po petem odstavku 149. člena ZPP mora vročevalec na vročilnici, kadar pisanje izroči nekomu drugemu in ne tistemu, na katerega je naslovljeno, navesti njuno medsebojno razmerje. Vročilnica oziroma potrdilo o vročitvi je javna listina, ki dokazuje vročitev. Kljub temu pa lahko zainteresirana stranka v postopku, v obravnavanem primeru toženec, dokazuje, da osebna vročitev ni bila opravljena, oziroma da dejstva o vročitvi kot izhajajo iz vročilnice niso resnična. Iz toženčevih navedb izhaja, da mu tožba ni bila osebno vročena in v ta namen predlaga izvedbo dokazov. Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno ugotovilo, da je bila vročitev tožbe tožencu opravljena v skladu z zakonom in da je izkazan pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 1. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Vročanje "navadne" priporočene pošiljke poteka drugače kot vročanje sodne pošiljke, za katero so predpisani strožji pogoji (predpisana vsebina obvestila z opozorilom pri osebnem vročanju). Pri "navadni" priporočeni pošiljki takšnega ustreznega obvestila ni in tudi pošiljka se ne pusti v predalčniku (kot pri sodni pošiljki bodisi pri osebnem bodisi pri neosebnem vročanju z ustreznim opozorilom), temveč se vrne pošti in nato pošiljatelju.

ZPP vročanje fizičnim osebam navezuje na njihovo stanovanje in ne na njihovo prebivališče, zato je pogoj za pravilno vročitev, da je bilo vročanje izvedeno tam, kjer naslovnik dejansko stanuje in ni dovolj, da ima tam le formalno prijavljeno bivališče.

Tožeča stranka je bila po podatkih spisa o prispelem pismu obveščena (in je bilo zahtevi iz tretjega odstavka 142. člena ZPP zadoščeno). Obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi, iz katerega pritožbeno sodišče črpa takšno ugotovitev, je namreč javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP). Dovoljeno je sicer dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena, vendar tožeča stranka v tem postopku tega niti poskuša (ne trdi in ne dokazuje namreč, da obvestila o prispelem pismu ni prejela). Na podlagi obvestila (ki je bilo tožeči stranki na vratih puščeno dne 8. 11. 2017) se je namreč tožeča stranka seznanila (tudi) s posledicami opustitve dviga pošiljke v 15 dnevnem roku. Prav tako s tem, kaj se po poteku tega roka zgodi s samo pošiljko, če naslovnik predalčnika nima oziroma če je njegov predalčnik neuporaben. Tožeča stranka je s prejemom obvestila vedela, da se bo vročitev štela za opravljeno tudi v primeru, če pisma na pošti ne bo dvignila (in se bo to - zaradi tega, ker hišnega predalčnika nima - vrnilo sodišču). Po poteku 15-dnevnega roka se j

Sodba sodišča druge stopnje se vroča osebno. Sodišče je odvetniku, ki je samostojni odvetnik, vročilo tako, da je na vročilnici poštar zapisal, da osebe ni in ni mogoče vročiti pošiljke odraslemu članu gospodinjstva ter da zato pošiljko vrže v poštni predal. Sodišče je štelo za vročitev sodbe datum na obvestilu poštarja. Odvetnik pa je dokazal, da je čez tri dni dvignil v poštnem predalu to pošiljko. Pravilno bi bilo treba šteti to obvestilo za opozorilo po 142. členu ZPP in nato bi imel naslovnik še 15 dni, da pošto dvigne. Šele na to, če je ne bi dvignil, bi sodišče lahko štelo po fikciji, kdaj je bila vročitev opravljena.

Dolžnik pred prvo vročitvijo sklepa v izvršilni zadevi ne more biti seznanjen z dejstvom, da se zoper njega vodi izvršilni postopek, in tako ne more podati izjave, da želi vročanje pisanj po elektronski poti v varen poštni predal. Zgolj dejstvo, da je imel dolžnik v konkretnem postopku odprt varen elektronski predal, pa ne omogoča vročanja po varni elektronski poti oziroma v takšnem primeru ne more nastopiti fikcija vročitve.

Izkaže se torej, da tožena stranka svojih trditev o tem, da omenjenega obvestila ni nikoli prejela, ni uspela dokazati (oziroma da ji ni uspelo ustvariti niti dvoma o tem, da je obvestilo dne 19. 9. 2016 prejela). Posledično pa ji ni uspelo utemeljiti niti njenih končnih pritožbenih trditev o kršitvi pravil vročanja in (prav tako) zmotno ugotovljenem dejstvu, da ji je bila odločba z dne 6. 9. 2016 vročena oziroma se je štela za vročeno 4. 10. 2016. Sodišče prve stopnje bi namreč po mnenju pritožnice - glede na to, da obvestila iz tretjega odstavka 142. člena ZPP po njenih trditvah ni prejela - kot datum vročitve moralo upoštevati datum dejanskega prejema sodne pošiljke. Ker je upoštevaje podatke spisa oziroma v njem se nahajajoče obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi pritožbeno sodišče (enako kot prvostopenjsko sodišče) ugotovilo, da je bila vročitev opravljena pravilno, v skladu z določbami tretjega in četrtega odstavka 142. člena ZPP (na podlagi fikcije) dne 4. 10. 2016 (saj pritožnici ni uspelo izkazati, da je podatek, ki izhaja iz javne listine, napačen), pravila iz šestega odstavka 139. člena ZPP o upoštevanju datuma dejanskega prejema pisanja, ni mogoče upoštevati. Enako

Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da tožena stranka nima hišnega predalčnika, saj iz dopisa pošte izhaja, da se na naslovu nahaja stanovanjska hiša z nameščenim hišnim predalčnikom. ZPP kot razlog za vrnitev poštne pošiljke sodišču določa le, da se pisanje vrne le v primeru, če naslovnik nima predalčnika, ali je ta neuporaben. Dejstvo, da na hišnem predalčniku ni bilo izrecnega naziva tožene stranke, pa ne pomeni, da tožena stranka ni imela predalčnika ali je bil ta neuporaben.