16. člen ZARSS

Odločitev o sodni poravnavi je po svoji naravi končna odločitev, gre za izvršljiv dogovor pravdnih strank o sporni zadevi. Če sodna poravnava ne pomeni končne in celovite odločitve ter se postopek nato nadaljuje z reševanjem spornih vprašanj, odvetniku stroškov za sklenitev pogojnega dogovora, do katerega pa ni prišlo, ni mogoče priznati kot potrebnih za ta postopek. V pravni teoriji in ustaljeni sodni praksi je zavzeto stališče, da se lahko podrobnejša obrazložitev odločitve o pravdnih stroških opravi na stroškovniku, na katerega se v obrazložitvi sodbe ali sklepa sodišče sklicuje in na katerem označi, katere stroške in v kolikšni višini jih je priznalo. Stroški postopka alternativnega reševanja sporov niso potrebni stroški sodnega postopka, tudi če gre za mediacijo, ki jo na podlagi ZARSS zagotavlja sodišče.

Delodajalec se lahko odloči za reorganizacijo tudi ob dobrih poslovnih rezultatih, zato niso bistvene pritožbene navedbe o višjih prihodkih v letu 2022. Gre za legitimno poslovno odločitev toženke, posledica katere je bila tudi dodelitev v pritožbi izpostavljenih dodatnih pooblastil A. A., ki jih ta prej ni imel. Spremembe v organizaciji poslovanja se niso nanašale le na tožnika, predvsem pa niso bile izvedene z namenom njegovega trpinčenja. Večina predloženih elektronskih sporočil je brez konteksta, nekatera pa sploh niso bila naslovljena na tožnika in tako že pojmovno ne morejo predstavljati trpinčenja tožnika; sporočila pa se nanašajo na delo oziroma gre za kritiko dela in objektivno gledano niso graje vredna ali očitno negativna in žaljiva. Četudi toženkin način komunikacije (npr. v pritožbi izpostavljeno pošiljanje jeznih in žalostnih čustvenčkov) morda ni najbolj običajen v poslovnem svetu, pa ta še ne predstavlja trpinčenja. Kot že obrazloženo, se je pri toženki zamenjal lastnik in vodstvo, ki je imelo druge prioritete in drug način dela kot prejšnje in je ob ugotovljenih slabših poslovnih rezultatih s tovrstno komunikacijo želelo vzpodbuditi (tudi) tožnika k boljše

Stranki sta s sklenitvijo poravnave zasledovali cilj (namen), da dokončno rešita vse spore v zvezi z izpodbijano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in tudi vse ostalo iz naslova delovnega razmerja, na način, da se odpovesta vsem zahtevkom iz naslova delovnega razmerja oziroma pogodbe o zaposlitvi, ki bi jih lahko imeli druga do druge. Cilj (volja) tožnice ob sklenitvi poravnave je bil, da s tožencem čim hitreje zaključi sodelovanje, ker je delovno razmerje z njim štela za škodljivo, saj ji je povzročil ogromno škodo (kar mu je očitala tudi v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v zvezi s katero je bila prav tako sklenjena ta sodna poravnava); zato se je odpovedala ostalim terjatvam zoper toženca iz delovnega razmerja, torej tudi predmetni odškodninski.

Sicer drži, da se skladno s četrtim odstavkom 18. člena Montrealske konvencije v primeru prevoza po kopnem, ki se opravi zunaj letališča v okviru izvajanja pogodbe za letalski prevoz za namen dobave pošiljke naslovniku, šteje, da je vsaka škoda posledica dogodka, ki se je zgodil med letalskim prevozom. Vendar pa je ta domneva izpodbojna in velja samo v primeru, če ni dokazov o nasprotnem. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da je do škodnega dogodka prišlo v odseku poti s cestnim prevozom, in sicer po tem, ko je toženka po zaključenem letalskem delu prevoza pošiljko pripeljala v svoje skladišče, od koder bi jo morala po cesti pripeljati do tožničinega sedeža. Ker je ugotovljeno, da je do škodnega dogodka prišlo v odseku poti s cestnim prevozom, domneva, da je vsaka škoda posledica dogodka, ki se je zgodil med letalskim prevozom, v obravnavani zadevi ne pride v poštev, posledično za presojo toženkine odgovornosti za izgubo pošiljke ni mogoče uporabiti določb Montrealske konvencije. Toženka pošiljke ni izgubila namerno in se tudi ni zavedala možnosti nastanka škode, do izgube pošiljke pa je prišlo zato, ker je toženkin delavec zaradi podobnosti identifikacijskih števil

Sodišče prve stopnje je toženi stranki neutemeljeno priznalo nagrado za posvet s stranko (100 točk), za pregled listin (100 točk) in za poizvedbe na PP (50 točk). Gre za opravila, ki niso samostojna. Opravljena so bila v zvezi s sestavo odgovora na tožbo. Stroški postopka alternativnega reševanja sporov niso stroški sodnega postopka, tudi če gre za mediacijo, ki jo na podlagi ZARSS strankam zagotavlja sodišče. Sodišča strankam omogočajo uporabo alternativnega reševanja sporov s sprejemom in uveljavitvijo programa sodišču pridružene mediacije (primerjaj 4. člen ZARSS). Vendar mediacija ni del pravdnega postopka. Slednji je zaradi postopka alternativnega reševanja spora prekinjen (tretji odstavek 206. člena ZPP), postopek alternativnega reševanja spora pa je samostojen. V njem navzočnost pooblaščencev strank na srečanjih in narokih ni obvezna (peti odstavek 16. člena ZARSS). Po splošni določbi drugega odstavka 18. člena ZMCGZ vsaka stranka nosi svoje stroške mediacije, če se niso drugače sporazumele. Skupne stroške mediacije pa nosijo stranke po enakih delih.

V skladu s 1. odstavkom 347. člena OZ terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih, zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da so obresti za plačilo regresa za letni dopust za leto 2008 zastarale 2. 7. 2011, obresti za plačilo regresa za letni dopust za leto 2009 pa 2. 7. 2012, kar je pred vložitvijo tožbe dne 28. 2. 2013. Ker obresti kot občasne dajatve dospevajo mesečno, so zastarale vse obresti, ki so se od dosojenih zneskov natekle v treh letih pred vložitvijo tožbe, torej pred 28. 2. 2010. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo tako, da se tožniku zakonske zamudne obresti od regresov za letni dopust za leti 2008 in za 2009 dosodijo za čas od 28. 2. 2010 dalje do plačila.