UPRS Sodba I U 168/2023-22

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Disciplinske komisije II. stopnje pri Odvetniški zbornici Slovenije št. 1794/2018 z dne 25. 11. 2022 odpravi in se zadeva vrne drugostopenjskemu disciplinskemu organu pri Odvetniški zbornici Slovenije v nadaljnji postopek.

1V predmetnem postopku pred organi Odvetniške zbornice (v nadaljevanju: OZ) je Disciplinska komisija I. stopnje OZ št. 1794/2018 z dne 13. 6. (oziroma 13. 7.) 2022, v sestavi dveh odvetnic in ene predstavnice Ministrstva za pravosodje, odločila, da tožnica ni odgovorna kršitve svoje dolžnosti pri opravljanju odvetniškega poklica po 6. točki 77. b člena Statuta Odvetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju: Statut), ki naj bi jo storila s tem, da vsaj od 19. 4. 2019 dalje zadržuje denarna sredstva v višini 20.002,00 EUR, ki jih je prejela za svojo stranko.

2Z izpodbijano odločbo je Disciplinska komisija II. stopnje pri OZ v sestavi odvetnika kot predsednika disciplinske komisije, odvetnika kot poročevalca in predstavnice Ministrstva za pravosodje, ugodila pritožbi disciplinskega tožilca zoper odločbo Disciplinske komisije I. stopnje OZ opr. št. 1794/2018 z dne 13. 7. 2022, in odločila, da je tožnica odgovorna kršitve svoje dolžnosti pri opravljanju odvetniškega poklica s kršitvijo 6. točke 77. b člena Statuta. Po 79. členu Statuta ji je bil izrečen disciplinski ukrep opomin ter v plačilo naložena povprečnina v znesku 300,00 EUR. Hkrati je bilo tožnici naloženo, da sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka pred OZ Slovenije. Obrazložitev drugostopenjske odločbe je navedena v devetih odstavkih, kjer se drugostopenjski organ med drugim sklicuje na določbe 6. točke 77.b člena Statuta OZ, 1. točko 394. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) v zvezi z 92. členom Statuta OZ.

3Disciplinska komisija II. stopnje pri OZ v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzema potek postopka. Hujšo kršitev iz 6. točke 77. b člena Statuta stori odvetnik, ki neopravičeno zadržuje denarna sredstva stranke. V obravnavanem primeru je po njenih ugotovitvah tožnica kršila to določbo Statuta. Za kršitev ji je bil izrečen disciplinski ukrep opomin, čeprav gre za hujšo kršitev odvetnikove dolžnosti pri opravljanju odvetniškega poklica. Disciplinska komisija II. stopnje pri OZ je pri odmeri sankcije upoštevala vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro disciplinske sankcije, zlasti stopnjo krivde ter druge okoliščine, v katerih je bila kršitev storjena.

4Tožnica v tožbi za razveljavitev in odpravo odločbe navaja, da ima izpodbijana odločitev dejanske in pravne napake. V konkretnem primeru tožnica v upravnem sporu uveljavlja varstvo njene pravice, da v disciplinskem postopku, v katerem bi bilo mogoče odvzeti pravico opravljati odvetniški poklic, odloča disciplinski organ prve stopnje v pravilni sestavi. V konkretnem primeru je disciplinska komisija I. stopnje dne 13. 6. 2022 odločila, da tožnica ni odgovorna kršitve dolžnosti pri opravljanju odvetniškega poklica. Disciplinski tožilec se je pritožil in Disciplinska komisija II. stopnje pri OZ je odločila, da je tožnica odgovorna hujše kršitve svoje dolžnosti pri opravljanju odvetniškega poklica s tem, da je od 19. 4. 2019 dalje neupravičeno zadrževala denarna sredstva v višini 20.002,00 EUR, ki jih je prejela za svojo stranko po sklenjeni sodni poravnavi. Skladno s prvo alinejo 81. člena Statuta se sme za storjeno hujšo disciplinsko kršitev izreči disciplinski ukrep odvzema pravice opravljati odvetniški poklic, delo oziroma prakso v odvetniški pisarni, če ima dejanje hude posledice za stranko ali ugled odvetništva. Pravi, da ni dvoma, da disciplinska kršitev, kot je opisana v pravnomočni izpodbijani odločbi, vsebuje vse znake kaznivega dejanja. V disciplinskem postopku opr. št. 1794/2018 bi moral odločati senat v sestavi dveh sodnikov Vrhovnega sodišča in treh odvetnikov, pri čemer bi moral biti predsednik senata sodnik, dejansko pa je odločal senat v sestavi dveh odvetnikov in predstavnika Ministrstva za pravosodje. Uveljavlja, da gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. in 6. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (v zvezi s tretjim odstavkom 62. člena Zakona o odvetništvu, v nadaljevanju: ZOdv). Pri tem po njenem mnenju ni pomembno, ali je nepravilna sestava disciplinskega organa vplivala na pravilnost odločitve in ni pomembno, da nepravilno sestavljen disciplinski organ v konkretnem primeru ni izrekel disciplinskega ukrepa odvzema pravice opravljati odvetniški poklic in odvzema pravice opravljati delo oziroma prakso v odvetniški pisarni temveč je bil izrečen milejši ukrep. Nadalje uveljavlja, da je Disciplinska komisija II. stopnje brez izvajanja dokazov zavzela drugačno stališče glede dejanskih okoliščin in je brez obravnave spremenila dejansko stanje. Po določbi člena 64.c ZOdv bi morala, če je ocenila, da je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, zadevo vrniti disciplinski komisiji prve stopnje. Tožnica tudi po vsebini napada odločitev o disciplinski kršitvi. Tožnica pravi, da je Upravno sodišče pristojno vsebinsko odločati v obravnavanem primeru. Tožena stranka del svojih pristojnosti izvršuje kot nosilka javnih pooblastil. Na javno-pravno naravo odvetniške dejavnosti kažejo tudi določbe ZOdv, ki v členih od 59. do 71. urejajo disciplinsko odgovornost odvetnikov, odvetniških pripravnikov in odvetniških kandidatov. Skladno z navedenimi členi imajo posamezniki sodno varstvo tudi v primeru, ko gre za odločanje v disciplinskih zadevah zaradi kršitev odvetniških dolžnosti, zaradi katerih je mogoče odvzeti pravico opravljati odvetniški poklic, delo oziroma prakso v odvetniški pisarni. Meni, da za presojo pristojnosti ni pomembno, ali je bil omenjeni ukrep tudi dejansko izrečen, dovolj je, da gre za kršitev, za katero je tak ukrep mogoče izreči. V kolikor bi veljalo, da zakon dovoljuje sodno varstvo le v primeru, ko je bil posamezniku dejansko izrečen ukrep odvzema pravice opravljati odvetniški poklic, delo oziroma prakso v odvetniški pisarni, potem obstaja zakonska praznina, ki predstavlja kršitev ustavno zavarovanih pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS (enako varstvo pravic, pravica do sodnega varstva in pravica do pravnega sredstva). Tožnica predlaga, da sodišče v tem primeru postopek prekine ter Ustavnemu sodišču RS predlaga, da neustavno zakonsko praznino odpravi in naloži zakonodajalcu ustrezno zakonsko dopolnitev. Med drugim predlaga kot dokaz svoje zaslišanje, sodišče pa naj zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka sodišče tožbi ugodi in vrne zadevo toženi s stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5V odgovoru na tožbo Predsednik OZ navaja, da bi moralo Upravno sodišče predmetno tožbo zavreči, saj ni pristojno za odločanje v tej zadevi. Odvetniki, ki opravljajo odvetniški poklic, se po 41. členu ZOdv obvezno združujejo v zbornico, ki je pravna oseba (prvi odstavek 43. člena ZOdv). Organizacija odvetniške zbornice in njenih organov pa je urejena s Statutom, po katerem sta Disciplinska komisija I. In II. stopnje organa zbornice. ZOdv ne določa, da bi disciplinski obdolženec imel možnost vložiti tožbo v upravnem sporu zoper odločbo, s katero ga je OZ Slovenije oziroma njen disciplinski organ spoznal za odgovornega kršitve dolžnosti pri opravljanju odvetniškega poklica, določene v Statutu. Izpodbijani akt je sicer označen kot odločba, kar pa ni odločilno, saj z aktom ni bilo odločeno o nobeni pravici ali obveznosti ali pravni koristi tožnice s področja upravnega prava, niti ni bila izpodbijana odločba izdana v okviru izvrševanja upravne funkcije. Tožena stranka izvaja javno pooblastilo zgolj v delu, ki se nanaša na vodenje imenika odvetnikov ter s tem povezanim upravnim postopkom odločanja o predlogih za vpis v imenik odvetnikov in o izbrisih iz imenika. Zgolj posreden učinek, ki ga ima lahko izrečen disciplinski ukrep - odvzem pravice opravljati odvetniški poklic, na vpis oziroma izbris iz imenika, javnega pooblastila ne razširja tudi na disciplinske postopke. Očitano dejanje tudi ni storil organ iz 1. člena ZUS-1, saj ne gre za državni organ ali organ lokalne skupnosti. Odvetništvo, kot del pravosodja, ki je samostojna in neodvisna služba, pa samostojno ureja svoja notranja razmerja, zato v primeru vodenja disciplinskih postopkov zoper odvetnike pred disciplinsko komisijo OZ ne gre za izvrševanje nalog, ki bi bile toženi stranki podeljene z javnim pooblastilom. Tudi iz ustaljene upravno sodne prakse (sklepa UPRS št. I U 150/2013 z dne 14. 1. 2014, I U 77/2015 z dne 29. 5. 2015 in sklepa Vrhovnega sodišča RS št. I Up 1176/2002, in I Up 462/2012) izhaja, da odločbe disciplinske komisije tožene stranke niso upravni akti, ki se lahko izpodbijajo v upravnem sporu. V obravnavani zadevi tudi ni možno subsidiarno sodno varstvo v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1, saj lahko sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dejanj, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine le, če je v te pravice posegel organ iz 1. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) in ne katerikoli organ katerekoli pravne osebe (sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 462/2012, točka 11). Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, za tožbo kot nedovoljeno zavrže.

6Sodišče je dne 15. 11. 2024 poslalo poziv Disciplinski komisiji II. stopnje pri OZ z vprašanjem, ali sprejema odgovor na tožbo, podpisan s strani predsednika OZ. Sodišče je dne 15. 11. 2024 strankam poslalo tudi vabilo na glavno obravnavo za dne 12. 12. 2024.

7Sodišče je dne 20. 11. 2024 prejelo dopis tožeče stranke, da ne zahteva naroka v tej zadevi, če pa narok ne bo preklican, želi prejeti odgovor tožene stranke, če ga je ta podala in je vprašala sodišče, če narok ne bo preklican, ali bo zaslišana kot priča. Dne 25. 11. 2024 je sodišče prejelo dopis predsednika OZ s pojasnilom, da je Disciplinska komisija II. stopnje voljeni organ OZ, ki deluje v okviru OZ, ki je pravna oseba zasebnega prava. Zato je treba odgovor OZ šteti kot odgovor tožene stranke.

8Ta dopis je bil vročen toženi stranki, sodišče pa je pozvalo toženo stranko (dne 22. 11. 2024) tudi, da odgovori, ali se odpoveduje glavni obravnavi, tako da bo glede na dopis tožeče stranke sodišče odločilo na seji. Tožena stranka se je z dopisom z dne 25. 11. 2024 odpovedala glavni obravnavi in se strinja, da sodišče odloči na seji.

Tožba je utemeljena.

9Za sprejem tožbe v obravnavo v upravnem sporu morajo biti izpolnjene določene temeljne procesne predpostavke, ki jih ZUS-1 določa v prvem odstavku 36. člena, in na obstoj katerih pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Če katera izmed procesnih predpostavk ni izpolnjena, bi moralo sodišče na podlagi prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo s sklepom zavreči. V tej zadevi je med strankama sporna procesna predpostavka, in sicer, ali se s tožbo izpodbija akt, ki je upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

10Predmetni upravni spor v zvezi s to procesno predpostavko v aktualnem času odpira zelo pomembna in širša vprašanja dostopa do sodnega varstva pravic (in obveznosti) posameznikov (in zasebnih pravnih oseb) v upravnem sporu. Ključno vprašanje tega upravnega spora namreč ne zadeva zgolj potencialnih tožnikov/tožnic s statusom odvetnika/odvetnice, ki branijo svoje pravice v upravnem sporu do svobodnega opravljanja poklica, pri čemer je odvetništvo nepogrešljiva komponenta neodvisnosti in zaupanja v sodni sistem. Vprašanje morebitnega oženja dostopa do upravnega spora oziroma zmanjševanja zagotavljanja sodnega nadzora nad (ne)zakonitostjo odločitev državnih organov javno-pravnih subjektov in nosilcev javnih pooblastil je namreč tudi na splošno, zaradi krhkosti demokratičnih režimov v Evropi¹, pomemben ustavno-pravni vidik demokratične ureditve Republike Slovenije (1. člen, 2. člen, drugi odstavek 3. člena, ter 23. člen v zvezi z 120. in 157. členom Ustave). Ključno pravno vprašanje v tem sporu torej presega okvir konkretnih okoliščin primera, kjer gre za to, da odvetnica v upravnem sporu brani svoje pravice v zvezi s svobodo in profesionalno integriteto opravljanja neodvisne odvetniške službe v zvezi z odločitvijo disciplinske komisije pri OZ. Ker bo Upravno sodišče v metodološkem smislu v tej zadevi uporabilo nekoliko kompleksnejšo interpretacijo, razlago in uporabo prava, kot je prevladujoča v domači sodni praksi na tem področju, bo sodišče v tem prvem tovrstnem primeru obrazložitev sodne odločbe razdelilo na več medsebojno povezanih razdelkov, ki so postavljeni v določen vrstni red.

a.) Zbir prevladujočih metodologij za razlago procesne predpostavke za (ne)sprejem predmetne tožbe v upravnem sporu z vidika temeljnih določb ZUS-1 v domači sodni praksi, ki niso vezane zgolj na odločitve o sankcijah zoper hujše kršitve dolžnosti pri opravljanju poklica odvetnika:

11Ureditev procesne predpostavke za (ne)sprejem tožbe v obravnavo v upravnem sporu je takšna, da sodišče s sklepom tožbo zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Temeljna zakonska določba za uporabo procesne predpostavke iz 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določba 1. člena ZUS-1. Po tej določbi se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti "in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo".

12Samo z vidika 1. člena ZUS-1 bi bilo za obravnavani spor torej ključno vprašanje, ali je Disciplinska komisija II. stopnje pri OZ v konkretni zadevi odločila v funkciji "nosilca javnih pooblastil", saj ne more biti spora, da je tožena stranka v zadevi "odločila" v smislu 1. člena ZUS-1. Če je tožena stranka odločila v funkciji "nosilca javnih pooblastil", pa bi moralo Upravno sodišče v naslednjem koraku zgolj z vidika 1. člena ZUS-1 presoditi, upoštevajoč (ustavno)sodno prakso, ali obstaja "drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor," in če obstaja, katero sodno varstvo je to, pri čemer mora biti to drugo primarno sodno varstvo tudi učinkovito.² Če sta oba kriterija izpolnjena, se Upravno sodišče po ustavno-pravni interpretaciji izreče za stvarno nepristojno in zadevo odstopi v reševanje pristojnemu sodišču.³ Če pa kateri od omenjenih dveh kriterijev ni izpolnjen, bi bilo za sodno varstvo v tem primeru pristojno Upravno sodišče.

13Vendar je v bazi sodnih odločb Vrhovnega sodišča mogoče najti tudi drugačno interpretacijo, da sodišče v upravnem sporu, če ni izkazana procesna predpostavka iz 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, tožbo zavrže in ne odstopi zadeve pristojnemu sodišču.⁴ Glede pogoja učinkovitosti drugega sodnega varstva je splošen standard iz ustavno-sodne prakse ta, da pristojnost drugega sodišča pomeni, ali ima prizadeta oseba na razpolago kakšno drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče "učinkovito odpraviti zatrjevane nezakonitosti, ki hkrati pomenijo poseg v človekove pravice, ali kako drugače pred sodiščem doseči varstvo svojih pravic ali pravnih koristi. Za učinkovitost drugega sodnega varstva ni treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavi v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic. Zadostuje, da lahko oseba v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin".⁵ Bistveno je torej, da drugo sodno varstvo omogoča izpodbijanje in odpravo nezakonitosti, ki pomenijo hkrati poseg v človekove pravice.⁶ Katero drugo učinkovito sodno varstvo, na primer v morebitnem izvršilnem postopku, v pravdnem ali nepravdnem postopku, ali sodno varstvo po določilu člena 2. ZUS-1 namesto po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, tožnik ima oziroma je imel na razpolago za varstvo človekovih pravic, ki jih uveljavlja v postopku, je treba po interpretaciji Ustavnega sodišča presoditi zelo konkretno in ne zgolj navidezno.⁷ Praksa kaže, da je test učinkovitosti sodnega varstva, kakršnega bi tožnik(i) imel(i) pred pravdnim sodiščem, že pokazal, da sodno varstvo pred pravdnim sodiščem ni vedno oziroma a priori in brez nadaljnjega "učinkovito".⁸

14Če Upravno sodišče stranki (konkretno) v sklepu o zavrženju tožbe obrazloži, katero drugo sodno varstvo, na primer v pravdnem postopku, ima na voljo, a se ob tem ne izreče za stvarno nepristojno in ne odstopi zadeve pristojnemu sodišču, ampak tožbo zavrže, to po praksi Ustavnega sodišča nujno ne pomeni kršitve ustavne pravice tožnika.⁹

15Vendar pa že naslednje določilo temeljnih določb ZUS-1, odvisno zopet od interpretacije sodišč v upravnem sporu, lahko oži obseg temeljne določbe 1. člena ZUS-1 o "odločanju državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil" oziroma lahko postavlja dodatne ali strožje pogoje za dostop do sodnega varstva v upravnem sporu glede na pogoje iz 1. člena ZUS-1. Določba prvega stavka v prvem odstavku 2. člena ZUS-1 namreč pravi, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih "upravnih aktov," s katerimi se posega v pravni položaj tožnice. Drugi stavek tega istega določila pa pravi: "O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon."

16Ker ZOdv ne določa sodnega varstva zoper odločitve Disciplinske komisije II. stopnje pri OZ, je za obravnavani spor z vidika obeh določil, to je 1. člena in obeh stavkov iz prvega odstavka 2. člena ZUS-1 ključno vprašanje tudi, ali pojem "upravnega akta" iz prvega stavka prvega odstavka 2. člena ZUS-1 oži dostop strank do upravnega spora glede na kriterije iz 1. člena ZUS-1. Odgovor na to vprašanje je zopet odvisen od tega, kako to interpretirajo sodišča v sodni praksi upravnega spora. Določilo 1. člena ZUS-1 namreč nima omejitve v tem smislu, da mora izpodbijani akt ustrezati definiciji "upravnega akta", ampak je ključno samo, ali gre za odločitev organa v funkciji "nosilca javnih pooblastil", in s katero je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika (ali zasebne pravne osebe).

17Zakonodajalec je (na prvi pogled) z opredelitvijo upravnega akta v drugem odstavku 2. člena ZUS-1, in sicer, da je "upravni akt" po tem zakonu "upravna odločba in "drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika" /.../, dal zakonske nastavke za natančnejšo opredelitev in morebitne poskuse oženja obsega določbe 1. člena ZUS-1 v odvisnosti od interpretacije sodišče in s tem za morebitno oženje dostopa strank do sodnega varstva v upravnem sporu. Edina varovalka za dostop do sodnega varstva v upravnem sporu je v drugem stavku prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Ta varovalka pa je prepuščena izbiri zakonodajalca na posameznih pravnih področjih, kjer izpodbijana odločitev ne bi izpolnjevala kriterijev iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Vendar pa narava te varovalke ne dopušča možnosti, da bi sodišče določbo v specialnem zakonu, ki je predvidena kot možnost v drugem stavka prvega odstavka 2. člena ZUS-1 interpretiralo široko ali ozko.

18Zakonodajalec je v naslednjem določilu člena 3. ZUS-1 nadalje poskušal ožiti dostop strank do sodnega varstva v upravnem sporu s konceptom odločanja nosilcev izvršilne veje oblasti na podlagi "politične diskrecije," podeljeni izvršilni veji oblasti na podlagi ustavnih in zakonskih pooblastil.¹⁰ Tudi to določbo je možno različno razlagati - restriktivno ali široko - glede možnosti za dostop stranke do sodnega varstva v upravnem sporu, vendar omenjeni del določila 3. člena ZUS-1 v konkretnem primeru ni relevanten, ker izpodbijana odločitev ne pomeni izvrševanja politične diskrecije in Disciplinska komisija II. stopnje pri OZ, ki je tožena stranka v tem primeru, ni organ izvršilne veje oblasti.

19Pojem "oženja" dostopa do sodnega varstva v upravnem sporu Upravno sodišče v tem kontekstu uporablja iz razloga, ker določbi 157. in 120. člena Ustave z razliko od določila prvega odstavka 2. člena ZUS-1 ter z razliko od drugega odstavka 4. člena ZUS-1, ki se nanaša na situacijo, ko tožnik izpodbija določene akte ali dejanja javne oblasti, ne omenjata pogoja "oblastvenosti" dejanja oziroma "oblastvenosti" akta in ne omenjata pogoja "oblastvenosti" organa. To je pomembno, kajti določbe v zakonu morajo biti v skladu z Ustavo in ne obratno.

20Dokler je to še v skladu z določbo 157. člena Ustave in 23. člena Ustave je pojme, kot so "oblastvenost", "organ", "izvrševanje upravne funkcije", "upravna odločba" mogoče razlagati bolj ali manj široko in zato je preko te določbe ZUS-1 mogoče odpirati ali zapirati dostop strank do sodnega varstva v upravnem sporu in s tem za sodni nadzor nad zakonitostjo delovanja in odločanja javno-pravnih subjektov, kar pa ima pomemben vpliv na načelo delitve oblasti, na sistem medsebojnega nadzora in ravnovesij med nosilci javno-pravnih funkcij preko sodnega nadzora in presoje zakonitosti teh aktov, ko javno-pravni subjekti odločajo o pravicah in obveznostih posameznikov, kar pa je tudi poseben vidik načela demokratičnosti družbene ureditve Republike Slovenije (1. člen Ustave).¹¹

21Prevladujoča sodna praksa iz različnih pravnih področij upravnega spora nekako bolj kaže v smeri, da pristojna sodišča ožijo dostop do sodnega varstva strank v upravnem sporu glede na besedila 1. člena ZUS-1, 157. in 120. člena Ustave. V bolj oddaljeni preteklosti upravno-sodne prakse je bil v zvezi s tem v uporabi koncept, da v posamičnem primeru ne gre za upravni akt, ampak za t.i. "akt poslovanja".¹² V odmevnem primeru je sklicevanje na to, da ne gre za oblastveni akt, ampak za akt poslovanja pripeljalo do obsodbe Slovenije v postopku pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) med drugim tudi zato, ker prizadeti niso mogli zavarovati svojih pravic pred nobenim sodiščem v Sloveniji.¹³

22Iz novejšega obdobja zadnjih 16 let so za obravnavani spor relevantne interpretacije sodišč iz različnih pravnih področij, ki bolj kot ne restriktivno opredeljujejo, kdaj gre za "izvrševanje upravne funkcije" oziroma ko v konkretnih primerih opredeljujejo, kdaj gre za "oblastveni organ" oziroma, kdaj gre za "oblastveno odločanje",¹⁴ ali kdaj gre za odločanje o pravici oziroma za poseg v pravico¹⁵ in v zvezi s slednjim, kdaj gre sploh za sodno pristojnost.¹⁶

23Za obravnavani spor je prav gotovo relevantna interpretacija Vrhovnega sodišča, na primer, v zadevi I Up 231/2016, kjer je Vrhovno sodišče izpeljalo, da se /.../"oblast izrazi v enostranskem poseganju v pravice ali pravne interese temu odločanju ali delovanju podrejene osebe v oblikah zapovedi, prepovedi, ali ugotovitev, omejevanja ali urejanja javno-pravnih razmerij oziroma nalaganj javnopravnih obveznosti. Nujno je torej, da je oblast usmerjena prav proti tej osebi s ciljem spremeniti njen položaj oziroma doseči s pooblastili predvidene ali zahtevane učinke."¹⁷

24Nadalje je treba za obravnavani spor upoštevati tudi, da Vrhovno sodišče za opredelitev posamične odločitve kot "upravnega akta" določa dva pogoja: "formalno so to le tisti akti, ki jih izdajajo državni organi, organi lokalnih skupnosti oziroma nosilci javnih pooblastil (1. člen ZUS-1), materialno pa so to tisti akti, ki vsebujejo vsebinske odločitve o materialnopravno določenih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta in s tem posegajo v njen pravni položaj, ter so utemeljeni na normi javnega prava, ki organ pooblašča za enostransko, oblastveno, posamično odločanje v javnem interesu."¹⁸

25Ob teh opredelitvah niso vse interpretacije in odločitve Vrhovnega sodišča glede dostopa do sodnega varstva v upravnem sporu zgolj restriktivne. V zadevah, kjer je šlo za tožbe zoper zaključne ugotovitve Komisije za preprečevanje korupcije (KPK), je Vrhovno sodišče v kasnejši fazi razvoja sodne prakse izpeljalo, da je KPK državni organ, ustanovljen z zakonom, ki v okviru svojih z zakonom določenih pristojnosti med drugim "opravlja nadzor, ali posamezniki (naslovniki) ravnajo po pravilih zakona, torej sprejema oblastvene odločitve."¹⁹ Vrhovno sodišče nadaljuje, da KPK tudi ni ustavni organ, ki bi po ustavi imel poseben položaj oziroma funkcijo v razmerju do drugih nosilcev ustavnih funkcij (kot Državni zbor, Računsko sodišče, Varuh človekovih pravic itd.), kar bi narekovalo specifično razmerje do sodnega varstva v upravnem sporu.²⁰ Zaključne ugotovitve se nanašajo na določeno ali določljivo pravno ali fizično osebo. Vrhovno sodišče zato zaključi, da je /.../" s tem bilo tudi v konkretnem primeru oblastveno odločanje tožene stranke usmerjeno v presojo zakonitosti ravnanj določene osebe, kar pa pomeni, da je po vsebini tožena stranka izvrševala upravno funkcijo, ki se v svojem bistvu ne razlikuje od siceršnjih postopkov oblastvenega nadzora organov države in lokalnih skupnosti nad tem, ali se naslovniki pravnih norm po njih tudi ravnajo (npr. inšpekcijski postopki). Taka oblastvena ugotovitev je izdana na podlagi zakonske pristojnosti tožene stranke ter predpisanega postopka /.../ in torej ne more šteti za neformalni (realni) akt, ne za akt poslovanja tožene stranke /.../."²¹ Tožena stranka z zaključnimi ugotovitvami /.../"ugotavlja dolžno ravnanje oziroma kršitve le-tega na podlagi pravne subsumpcije ugotovljenega dejanskega stanja pod pravno normo. Čeprav sicer ostaja na ugotovitveni ravni, ugotavlja kršitev dolžnega ravnanja, torej kršitev zakonskih obveznosti, s tem pa posega v pravni položaj tožnika. To, da s tem aktom še ni odločeno o kazenski, prekrškovni, odškodninski, disciplinski ali drugi odgovornosti pravne ali fizične osebe /.../ pa ne pomeni, da ugotovitev, da je tožnik kršil zakon, ne posega v njegov pravno varovan položaj ter da nima pravice do uveljavljanja sodnega varstva zoper navedeni akt. Oseba, na katero se tak akt nanaša, ima pravico, da se taka kršitev njenega dolžnega ravnanja /.../ lahko ugotovi samo na podlagi pravilno ugotovljenih dejstev, v zakonitem postopku in ob pravilni razlagi materialnega prava. Prav tako pa tudi zakonska določba o tem, da akti tožene stranke nimajo oblike upravne odločbe /.../ ne pomeni, da zgolj zaradi oblikovno drugačnih rešitev zoper navedene akte ne bi bilo možno sodno varstvo v upravnem sporu."²² Zaključne ugotovitve KPK je torej Vrhovno sodišče obravnavalo po 2. členu ZUS-1, kot da gre za upravni akt in ne po prvem odstavku 4. člena ZUS-1.

26Vendar pa je področje interpretacije dostopa do sodnega varstva v upravnem sporu zoper zaključne ugotovitve KPK prej izjema kot pravilo. Kajti oženje dostopa do sodnega varstva v upravnem sporu preko interpretacije 2. člena ZUS-1 kaže konkretna, ustaljena in prevladujoča upravno-sodna praksa na področju izpodbijanja aktov raznih disciplinskih komisij ali komisij za profesionalno etiko oziroma izrečenih disciplinskih sankcij zoper odvetnike.

27V zgodnji sodni praksi je Vrhovno sodišče enako kot Upravno sodišče izpeljalo interpretacijo Zakona o odvetništvu iz leta 2009,²³ ki je imel enaki določbi o pogojih za izrek ukrepa odvzema pravice opravljati odvetniški poklic in o sestavi disciplinskih komisij v primerih, ko je mogoče odvzeti pravico opravljati odvetniški poklic,²⁴ kot sta za obravnavani primer veljavni določbi drugega odstavka 61.a člena in 62. člen ZOdv.²⁵ Po tej interpretaciji disciplinska komisija pri OZ ni "organ" v smislu 1. člena ZUS-1 oziroma sta omenjeni sodišči pri presojanju obstoja procesne predpostavke v upravnem sporu zavzeli stališče, da pri izreku disciplinske sankcije komisija ne odloča kot "organ z javnimi pooblastili,²⁶ sklicujoč se pri tem na svojo starejšo sodno prakso.²⁷ Vrhovno sodišče je tudi izpeljalo, ker ne gre za organ iz 1. člena ZUS-1, tudi očitano dejanje ne more biti predmet presoje v upravnem sporu po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, "saj tudi če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, lahko odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dejanj, s katerimi se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine le, če je v te pravice posegel organ iz 1. člena ZUS-1 in ne kateri koli organ katere koli pravne osebe."²⁸ Vrhovno sodišče je še odločilo, ker gre v takšnem primeru za procesno odločitev, se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih ugovorov v zvezi s kršitvijo 6. člena EKČP.²⁹

28V letu 2014 je Upravno sodišče odločilo, da sankcija denarne kazni v višini 2000,00 EUR in 400,.00 EUR povprečnine, ki jo je odvetniku izrekla disciplinska komisija, ne pomeni odločitve o pravici ali obveznosti ali pravni koristi tožnika "s področja upravnega prava" oziroma da ni šlo za odločbi, izdani "v okviru izvrševanja upravne funkcije."³⁰ Upravno sodišče je še dodalo, da v ZOdv ni določeno, da OZ kršitve odvetniškega poklica ugotavlja na podlagi javnega pooblastila. Zgolj posredni učinek, ki ga ima lahko izrečeni disciplinski ukrep na odvzem pravice opravljati odvetniški poklic, na vpis oziroma izbris iz imenika, za kar ima tožena stranka javno pooblastilo, ne izpolnjujeta formalnega kriterija, ki ga mora izpolnjevati upravni akt. Iz te sodne odločbe tudi izhaja, da če bi bilo toženi stranki podeljeno javno pooblastilo, potem bi to pomenilo, da gre za upravno zadevo v smislu drugega odstavka 2. člena ZUP.³¹ Upravno sodišče je tudi v tej zadevi tožbo zavrglo.

29Vrhovno sodišče je na podoben način izpeljalo interpretiralo v upravnem sporu, ki se je na Vrhovnem sodišču končal novembra leta 2015. Ta primer se sicer ni nanašal na disciplinsko sankcijo zoper odvetnika izrečeno s strani disciplinske komisije, ampak je šlo za izpodbijanje mnenja Komisije za etiko pri OZ. Vrhovno sodišče je najprej navedlo argumente iz pretekle sodne prakse, da izpodbijani akt ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, ker ga ni izdal organ v funkciji opravljanja nosilca javnih pooblastil oziroma ker ne gre za dejanje, ki bi se izvrševalo iure imperii in da v upravnem sporu ni zagotovljeno horizontalno varstvo človekovih pravic, to je varstvo v razmerju med zasebnimi subjekti;³² poleg tega je navedlo, da ni pomembno, če je bilo z mnenjem Komisije za etiko poseženo v pritožničine človekove pravice.³³ Vrhovno sodišče tudi ni sprejelo argumentov tožeče stranke, da zakon nalaga OZ, da sprejme kodeks odvetniške poklicne etike, da Vlada RS daje soglasje k statutu OZ in da tudi dejstvo, da je združevanje odvetnikov v zbornico obvezno, še ne pomeni, da gre omenjeno dejanje mogoče opredeliti kot ravnanje oblasti oziroma da nobenega akta ali ravnanja toženke ne bi bilo mogoče opredeliti kot akta zasebne narave.³⁴ V podporo dotedanji sodni praksi je Vrhovno sodišče še dodalo, da "dejstvo javnopravnih elementov delovanja toženke namreč samo po sebi ne pomeni, da je vsako delovanje toženke kot poklicne organizacije odvetnikov javnopravne narave in zato tudi vsi njeni ukrepi oblastveni /.../. O javnem pooblastilu govorimo le tedaj, ko država neko nalogo, ki bi jo sicer opravljal organ državne uprave, prenese na nek zasebni subjekt."³⁵

30Po mnenju Upravnega sodišča je pomembno tudi, da je Vrhovno sodišče v tej isti zadevi za potrditev prvostopenjskega sklepa sodišča o zavrženju tožbe poleg že navedenega uporabilo tudi argument, da ZOdv ne predvideva organov, ki bi odločali ali dajali mnenja o tem, ali odvetniki ravnajo v nasprotju z načeli in pravili kodeksa. Tega tudi Statut toženke ne predvideva. Komisija za etiko namreč ni eden izmed disciplinskih organov, ki jih med organi zbornice določa 8. člen Statuta in da je zato neutemeljeno sklicevanje na predpisano soglasje Vlade RS k statutu OZ.³⁶ Poleg tega je Vrhovno sodišče navedlo, da ESČP ne nalaga državam podpisnicam, da je sodno varstvo pred zatrjevanimi posegi v svobodo govora odvetnikov zagotovljeno v upravnem sporu in ne v civilnopravnem sporu. In je zato zavrnilo tudi ugovor odvetnika glede kršitve 13. člena EKČP.³⁷

31Enako oziroma v bistvenih delih istovrstno argumentacijo glede zavrženja tožbe odvetnika kot v zadevi I Up 462/2012 z dne 8. 5. 2013 je Upravno uporabilo tudi v sklepu z dne 29. 9. 2015³⁸ in Vrhovno sodišče v sklepu z dne 24. 2. 2016.³⁹ Vendar je v slednji zadevi že omenjeni interpretaciji dodalo tudi argument, in sicer, da "pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave ni brezpogojna", saj so omejitve dopustne, če ne posegajo v bistvo pravice, če zasledujejo legitimen cilj in če je podano razumno ravnovesje med uporabljenim sredstvom in zasledovanim ciljem. "V primeru disciplinskega ukrepa, ki ga izreče Odvetniška zbornica svojim članom, bi šlo za kršitev pravice do sodnega varstva le v primeru, če bi bilo z disciplinskim ukrepom poseženo na primer v določeno civilno pravico, pravico iz tretjega odstavka 49. člena Ustave ali v pravico iz člena 25(c) Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah."⁴⁰ Vrhovno sodišče je temu dodalo /.../ "za primere, ko pa je lahko poseženo v to pravico, to je v disciplinskih zadevah zaradi takih kršitev odvetniške dolžnosti, zaradi katerih je mogoče odvzeti pravico opravljanja odvetniškega poklica /.../ pa odloča disciplinsko sodišče v senatu, ki ga sestavljata dva sodnika Vrhovnega sodišča in trije odvetniki. Zoper odločitev disciplinskega sodišča je tudi dovoljena pritožba, o kateri odloča Vrhovno sodišče v senatu petih sodnikov (62. člen ZOdv), torej je zagotovljeno sodno varstvo."⁴¹

32Iz te sodne prakse Vrhovnega sodišča in Upravnega sodišča izhaja torej več metodologij za obravnavo procesne predpostavke, zaradi katerih je sodišče do sedaj tožbe v upravnem sporu zoper izrečene sankcije Disciplinske komisije II. stopnje pri OZ zavračalo. Po metodologiji, ki je prevladujoča, je treba tožbe v teh zadevah zavreči, ker v tovrstnih zadevah ne odloča "organ" v smislu ZUS-1 oziroma ker Disciplinska komisija II. stopnje pri OZ v teh postopkih ne odloča na podlagi javnega pooblastila, ne gre za izvrševanje upravne funkcije in ne gre za oblastveno ravnanje. Tej metodologiji je v enem primeru dodan samostojen in druge vrste argument, ki že navedenemu dodaja, da če na drugi stopnji odloča disciplinska komisija v sestavi petih sodnikov Vrhovnega sodišča, je že s tem zagotovljeno sodno varstvo. Vendar v konkretnem primeru ni v pritožbenem postopku odločalo Vrhovno sodišče v senatu 5 sodnikov. Tretja, tudi bolj osamljena varianta interpretacije, pa je ta, da ZOdv ne predvideva organov, ki bi odločali ali dajali mnenja o tem, ali odvetniki ravnajo v nasprotju z načeli in pravili etičnega kodeksa za odvetnike in da tega tudi Statut OZ ne predvideva. Ta metoda interpretacije bi lahko bila relevantna za presojo procesne predpostavke v primeru tožbe zoper izrečeni ukrep Disciplinske komisije II. stopnje pri OZ glede na to, da je več ključnih elementov glede hujših kršitev dolžnosti odvetnika in možnih posledic ter postopkovnih določb urejenih v ZOdv. Pri tej tretji varianti tudi ne gre spregledati, da je Vrhovno sodišče omenilo pomen civilne "pravice" v kontekstu mednarodnega prava in da je zaznalo, da ESČP ne nalaga državam podpisnicam, da je sodno varstvo pred zatrjevanimi posegi v svobodo govora odvetnikov zagotovljeno v upravnem sporu in ne morebiti v civilnopravnem sporu. To namreč načeloma velja, kot bo razvidno iz naslednjega razdelka sodbe, tudi za primer razmejevanja med sodnim varstvom v upravnem sporu in sodnim varstvom pred civilnim sodiščem, če je predmet spora disciplinska sankcija zoper odvetnika, vendar pa je ob tem treba upoštevati določene razmejitvene kriterije v odvisnosti od značilnosti posameznega primera in konkretnega zahtevka odvetnika v sporu.

33Tej upravno sodni praksi mora Upravno sodišče dodati še novejšo interpretacijo Ustavnega sodišča v postopku z ustavno pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča, s katerim je bila potrjena odločitev Upravnega sodišča o zavrženju tožbe, ko je sicer šlo za vprašanje dopustnosti sprožitve upravnega spora zoper ravnanje volilne komisije pri volitvah rektorja državne univerze, ki je pritožnici preprečila glasovanje na volitvah.⁴² V tej zadevi je Ustavno sodišče razumljivo upoštevalo tudi ustavno načelo avtonomije državne univerze iz 58. člena Ustave, vendar pa je metodologija interpretacije Ustavnega sodišča v tej zadevi takšna, da iz argumentacije Ustavnega sodišča ne izhaja, da bi ustavno načelo avtonomije državne univerze igralo ključno vlogo za potrditev izpodbijane odločitve Vrhovnega sodišča in Upravnega sodišča v postopku odločanja o ustavni pritožbi.

34Tudi Ustavno sodišče namreč v tej zadevi z dne 9. 5. 2024 glede na do tedaj veljavno ustavno-sodno prakso bistveno oži dostop strank do sodnega varstva v upravnem sporu in s tem za nadzor nad zakonitostjo odločanja javnopravnih subjektov o pravicah in obveznostih posameznikov s tem, ko pravi, da "izvajanje javne službe ne pomeni opravljanja nalog državne uprave, ki bi pomenilo izvajanje javne oblasti /.../. Odločanje o pravicah in obveznostih uporabnikov storitev javne službe je sestavni del javne službe, vendar ne pomeni izvajanja upravnih nalog. Izvajalec javne službe sicer odloča o pravicah in obveznostih uporabnikov glede storitev in dobrin, ki jih nudi javna služba, na enostranski način in kot močnejša stranka nasproti uporabniku, vendar tega ne počne na oblasten način." Ustavno sodišče se pri tem ne opira na kakršno koli relevantno (mednarodno) sodno prakso ali ustavno določbo v zvezi z upravnim sporom, ampak na pravno teorijo.⁴³ S tem je Ustavno sodišče, kot sámo pravi v tej odločbi, odstopilo od svojega prejšnjega stališča iz odločbe v zadevi U-I-243/95, v kateri je zavzelo stališče, da državne univerze v delu, kjer opravljajo javno službo, izvršujejo tudi javna pooblastila.⁴⁴ To pomeni, da odločba Ustavnega sodišča z dne 9. 5. 2024 nekoliko razčiščuje vprašanje, ki je očitno ključno v teh zadevah z vidika 1. in 2. člena ZUS-1 in z vidika procesne predpostavke iz 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, in sicer o tem, kdaj gre za izvajanje javnega pooblastila, kako to preverja sodišče v upravnem sporu oziroma kdaj gre za oblastno odločanje. Iz te odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da podelitev in izvajanje javnega pooblastila spadata v regulatorno funkcijo - oblastno oziroma prisilno urejanje družbenih razmerij s sprejemanjem splošnih ali posamičnih pravnih aktov ter izvajanje materialnih dejanj (delovanje ex iure imperii) in še: če subjekt ne izvršuje javnih pooblastil, potem ne deluje na oblastveni način.⁴⁵

35Iz tega bi bilo mogoče sklepati, da bi vsaj od dne 9. 5. 2024 naprej Upravno sodišče moralo zavreči vsako tožbo oziroma se izreči za stvarno nepristojno za varstvo katerih koli pravic ali obveznosti posameznika ali zasebne pravne osebe zoper toženo stranko, ki je javno-pravni subjekt, a nima izrecno in povsem določno opredeljenega javnega pooblastila, tudi če izvaja javno-pravne funkcije oziroma storitve opredeljene v zakonu in odloča o pravicah in obveznostih posameznikov ali zasebnih pravnih oseb, razen če zakonodajalec posebej ne predpiše za določen tip odločitev javno-pravnih subjektov, ki posegajo v pravice ali obveznosti posameznikov ali zasebnih pravnih oseb, da je dopusten upravni spor.

36Po zgoraj predstavljeni in ustaljeni sodni praksi Upravnega sodišča, Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča se torej na prvi pogled zdi, da bi Upravno sodišče moralo tudi v tej konkretni zadevi tožbo odvetnice zavreči (oziroma se izreči za stvarno nepristojno in zadevo odstopiti v reševanje drugemu pristojnemu sodišču), ker izpodbijani akt ni izdan pri izvrševanju upravne funkcije ali ker ga ni izdal oblastveni organ oziroma ker zakonodajalec morebiti ni izrecno in določno opredelil, da ima Disciplinska komisija II. stopnje javna pooblastilo, kadar odloča o kršitvi obveznosti odvetnika, zaradi katere je mogoče izreči odvetniku odvzem pravice opravljati odvetniški poklic. Vendar pa bi ob tem ostalo odprto vprašanje, ali je takšna interpretacija v zadostni meri skladna s kriteriji in standardi iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zvezi z zagotavljanjem učinkovitega sodnega varstva iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). V konkretni zadevi namreč ne gre za izvajanje prava EU kljub temu, da ZOdv med drugim v notranji pravni red prenaša tudi Direktivo Sveta 77/249/EGS z dne 22. 3. 1977 o učinkovitem uresničevanju svobode opravljanja storitev odvetnikov.⁴⁶ Predmetni spor namreč nima čezmejnega elementa, ker je tožnica odvetnica, ki ima bivališče v Sloveniji in v Sloveniji opravlja odvetniško dejavnost.⁴⁷ V predmetni zadevi zato ni relevantno določilo 3.a člena Ustave, ampak določilo 8. člena Ustave in 1. člena ter 6. člena EKČP.

37Po določbi 8. člena Ustave morajo namreč biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo, pri čemer se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno, in med te spada tudi EKČP.

38V naslednjem razdelku sodbe pod točko b.), ob upoštevanju načela subsidiarnosti iz prava EKČP (1. člen EKČP), podalo še metodologijo razlage ZOdv in ZUS-1 z vidika standardov iz prakse ESČP. Slednja je bila v zgoraj obravnavani praksi sicer izpostavljena s strani nekaterih tožnikov v sodnih postopkih, a v domači sodni praksi še ni bila razdelana in uporabljena. Sicer je sodna praksa ESČP na tem področju zelo razvita, tudi kar zadeva sodne spore notarjev in odvetnikov v primerih izrečenih disciplinskih sankcij. Na tej podlagi bo Upravno sodišče v tretjem koraku presoje v razdelku c.) te sodbe presodilo obstoj procesne predpostavke iz 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 ob hkratnem upoštevanju domače sodne prakse in sodne prakse ESČP.

b.) Presoja kriterijev in standardov za obravnavo procesne predpostavke za (ne)sprejem predmetne tožbe v upravnem sporu z vidika sodne prakse ESČP v zvezi s 6. členom EKČP:

39Za potrebe presoje obstoja procesne predpostavke za (ne)sprejem tožbe v upravnem sporu z vidika 6. člena v zvezi s 1. členom EKČP Upravno sodišče pripominja, da načelo subsidiarnosti v pravu EKČP z določenimi podrobnimi in pomembnimi modalitetami v odvisnosti od vrste zadeve, pravnega vprašanja oziroma pravnega področja in stopnje usklajenosti prava in prakse na predmetnem področju med državami podpisnicami ESČP, načeloma pomeni, da če sodišče države podpisnice EKČP podrobno pretehta dejstva in na konsistenten način upošteva standarde varstva človekovih pravic na podlagi EKČP in prakse ESČP, in če domače sodišče ustrezno uravnoteži na eni strani interese pritožnika in na drugi strani splošne interese, potem ni na ESČP, da nadomesti presojo domačih sodišč s svojo presojo, zlasti ne v delu, ki se nanaša na uporabo načelo sorazmernosti, razen če za to v konkretnem primeru ne obstajajo močni razlogi.⁴⁸ Mutatis mutandis to velja tudi za načelo subsidiarnosti v kontekstu presoje procesne predpostavke za sprejem tožbe v obravnavo v tem primeru.

40V metodološkem smislu so v primerih disciplinskih sankcij zoper odvetnike potrebni koraki v presoji oziroma interpretaciji in uporabi prava glede dostopa do sodnega varstva pred določenim domačim sodiščem z vidika sodne prakse ESČP v zvezi s 6. členom EKČP naslednji štirje:

a.) Najprej je treba ugotoviti, ali je z izpodbijanim aktom poseženo v določeno substantivno pravico tožnika iz EKČP oziroma sodne prakse ESČP.⁴⁹

b.) Če stranka v postopku ne uveljavlja varstva konkretne substantivne pravice iz EKČP, torej pravice iz drugega določila, kot je določilo 6. člena EKČP, je treba v naslednjem koraku preveriti, ali ima predmetni zahtevek stranke naravo civilne pravice ali kazenske obtožbe iz 6. člena EKČP, ali pa ima morebiti značaj civilne in hkrati tudi kazenske zadeve glede na t.i. Egel kriterije.⁵⁰ Od tega je namreč odvisno, katero konkretno sodišče oziroma sodni postopek bi lahko zagotavljal(o) učinkovito sodno varstvo pravic stranke - v tem primeru odvetnice v zvezi z izrečeno disciplinsko sankcijo in postopkovnimi garancijami, saj se te po praksi ESČP razlikujejo glede na vrsto zadeve in so strožje, ko gre za kazensko zadevo v primerjavi z zadevo, ki ima civilni značaj.⁵¹

c.) V naslednjem koraku mora Upravno sodišče ob uporabi pravnih določil o razmejevanju med upravnim sporom (bodisi po 2. členu ali po 4. členu ZUS-1), pravdnim postopkom, ali drugo vrsto sodnega postopka, presoditi, katero konkretno sodišče zagotavlja učinkovito sodno varstvo predmetne pravice, katere zaščito uveljavlja stranka, pri čemer v primeru, ko o civilni pravici v smislu 6. člena EKČP v disciplinskem postopku odloči organ, ki ne ustreza kriterijem za neodvisno in nepristransko sodišče iz 6. člena EKČP, mora ta posameznik imeti dostop do neodvisnega in nepristranskega sodišča, ki v zadostnem obsegu in z zadostno intenzivnostjo (ang.: "full jurisdiction") presodi odločitev disciplinskega organa z vidika standardov iz 6. člena EKČP.⁵²

d.) Pojem "full jurisdiction" je terminus technicus v sodni praksi ESČP in v slovenskem prevodu ne pomeni, da mora sodišče imeti možnost odločanja v sporu "polne jurisdikcije" v smislu 65. člena ZUS-1. Vprašanje, kaj pomeni "full jurisdiction" v smislu 6. člena EKČP, je pomembno z vidika odgovora na vprašanja, ali obstaja primarno sodno varstvo v drugem sodnem postopku, ki izključuje upravni spor, in če je to drugo sodno varstvo učinkovito. Zadosten obseg in intenzivnost sodne kontrole nad odločitvijo disciplinskega organa, ki ni sodišče, pomeni, da mora sodišče v upravnem sporu ali pa v pravdnem postopku imeti možnost presoditi vsa pravna in dejanska vprašanja v sporu.⁵³ Ali je sodna kontrola zadostna v posamičnem primeru, pa je odvisno od treh elementov: od vrste zadeve, na primer, če je za konkretno odločitev potrebno neko specialno strokovno znanje oziroma izkušnje in če gre za diskrecijo, v kolikšni meri je diskrecija dovoljena; od načina, kako je disciplinski organ prišel do odločitve ter od procesnih garancij pred upravnim⁵⁴ organom; od vsebine spora oziroma od tega, kaj stranka uveljavlja v zahtevi za sodno varstvo. Ob tem ESČP poudarja, da je izid upoštevanja vseh treh elementov v vsakem posamičnem primeru lahko drugačen in da je zato potreben individualen pristop.⁵⁵ Za situacijo v Republiki Sloveniji je pomembno, da mora po praksi ESČP sodišče v zvezi z izrečenimi disciplinskimi sankcijami imeti pristojnost, da odpravi izpodbijani akt in da bodisi odloči meritorno, ali pa vrne zadevo organu v ponovno odločanje ali drugemu pristojnemu organu⁵⁶ in da mora imeti možnost presoditi tudi sorazmernost izrečene disciplinske sankcije.⁵⁷

41V okviru prvega koraka v presoji z vidika 6. člena EKČP je za ilustracijo pomembno, da so v dosedanji sodni praksi ESČP pogosto omenjeni predvsem naslednji primeri posegov v pravice odvetnikov v povezavi s postopki ugotavljanja odgovornosti za kršitve določenih poklicnih pravil in standardov s strani odvetnikov.

42Odvetnik, ki mu je bila izrečena disciplinska sankcija v denarnem znesku (približno 1000,00 EUR) s strani odvetniški zbornici primerljive organizacije, je imel dostop do sodnega varstva pred ESČP, pri čemer je šlo za varstvo pravice do svobode izražanja odvetnika v sodnem postopku (10. člen EKČP) in pravice do zaključka postopka v razumnem roku (6. člen EKČP), ker je za izrečeno sankcijo ESČP štelo, da ima kazenski značaj.⁵⁸ Razumljivo pravica do zaključka disciplinskega postopka v razumnem roku zoper odvetnika pride v poštev tudi, če se disciplinska sankcija smatra za civilno in ne kazensko zadevo.⁵⁹ Tudi zgolj zaradi pisnega opomina, ki ga je izrekel organ odvetniške zbornice odvetniku zaradi kršitve prepovedi oglaševanja, je prizadeti odvetnik imel dostop do sodnega varstva pred ESČP v zvezi s pravico do svobode izražanja.⁶⁰ Nadalje je odvetnik imel dostop do sodnega varstva pred ESČP in sicer pravice do svobode izražanja ter procesnih garancij iz 6. člena EKČP zaradi izrečene disciplinske sankcije denarne kazni v znesku 535,00 EUR ter enoletne prepovedi izvajanja tutorstva zaradi kršenja kodeksa etike, ko je brez zadostnih razlogov oziroma dejanske podlage prijavil kaznivo dejanje prejemanja podkupnine, ki naj bi ga storil državni tožilec.⁶¹ Odvetnik je imel dostop do sodnega varstva pred ESČP tudi v zvezi s pravico do zasebnega življenja iz 8. člena EKČP, ker mu je odvetniška zbornica zaradi moralne nevrednosti, in ob kasnejši potrditvi sodišča, zavrnila ponovno registracijo oziroma vpis v seznam odvetnikov⁶² oziroma je v nekem drugem primeru disciplinski organ notarja denarno kaznoval zaradi neetičnega ravnanja.⁶³

43Iz te sodne prakse ESČP izhaja, da za dostop do sodnega varstva pravic iz EKČP ni važna narava sankcije v disciplinskem postopku⁶⁴ niti ti važno, ali gre pri ravnanju odvetnika za kršitev etičnega kodeksa, ali obveznosti iz kakšnega drugega predpisa. V vseh teh primerih so po odločitvi pristojnega disciplinskega organa o izrečenih sankcijah odločala tudi pristojna sodišča države podpisnice EKČP, vključno z najvišjimi sodišči v teh državah. Vendar pa tožnica v konkretnem primeru varstva neke substantivne pravice iz EKČP, ki bi bila urejena v kakšnem drugem določilu, in ne v določilu 6. člena EKČP, ne uveljavlja.

44Zato Upravno sodišče v drugem koraku presoje ugotavlja, da v predmetni zadevi ne more biti nobenega dvoma, da izpodbijana odločba, ki predstavlja sankcijo v disciplinskem postopku zoper odvetnika, ne pomeni kazenske obtožbe oziroma zadeva brez dvoma nima kazenskega značaja. V obravnavani zadevi torej niso vpletene procesne garancije, ki veljajo za kazensko zadevo v smislu 6. člena EKČP. ESČP je namreč s sodbo Velikega senata v zadevi Ramos Nunes de Carvalho E Sá v Portugal očitno zaostrilo uporabo t.i. Engel kriterijev, preko katerih je treba razmejevati med disciplinsko sankcijo, ki ima značaj civilne zadeve iz 6. člena EKČP, in disciplinsko sankcijo, ki ima značaj kazenske zadeve iz 6. člena EKČP. V zadevi Ramos Nunes de Carvalho E Sá v Portugal je namreč šlo za disciplinsko sankcijo zoper sodnika, kjer so bila v domačem pravu uporabljena določila kazenskega zakonika in kazenskega procesnega prava in je odločal sodni svet ter za njim vrhovno sodišče, in ker je bil namen disciplinske sankcije kaznovalne narave in je šlo za denarno kazen nemajhne vrednosti v višini 20 dnevne sodniške plače. Kljub navedenim pravno relevantnim okoliščinam je ESČP ob uporabi t.i. Engel kriterijev odločilo, da ne gre za kazensko obtožbo in za procesne garancije, ki se uporabljajo za kazenske zadeve v smislu 6. člena EKČP.⁶⁵

45Do enakega zaključka pride sodišče tudi v tej zadevi. Z vidika prvega Engel kriterija je namreč za obravnavani upravni spor pomembno, da je v domačem pravu predpisana sankcija opredeljena kot disciplinska, da jo ni izreklo kazensko sodišče na nobeni stopnji, pri čemer dejstvo, da se pred disciplinskimi organi smiselno uporabljajo določbe kazenskega prava, ni bistveno.⁶⁶ Tudi z vidika drugega Engel kriterija v obravnavani zadevi ne gre za kazensko zadevo, saj predmetna pravila o hujših disciplinskih kršitvah veljajo samo za odvetnike in ne na splošno.⁶⁷ Enako velja za tretji Engel kriterij, ki se nanaša na težo sankcije, saj gre v predmetni zadevi sicer za hujšo disciplinsko kršitev, vendar je bila tožnici določena povprečnina zgolj v višini 300,00EUR.⁶⁸

46Zato mora Upravno sodišče v nadaljevanju obravnave procesne predpostavke iz 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 z vidika EKČP presoditi, ali je v konkretnem primeru vpletena civilna pravica tožnice. Tožnica se sicer v tožbi ne sklicuje in ne omenja določila 6. člena EKČP, kar pa ne pomeni, da EKČP in sodna praksa ESČP v tem primeru ne prideta v poštev oziroma da nista relevantni.

47V konkretnem primeru tožnica v upravnem sporu uveljavlja varstvo njene pravice, da v disciplinskem postopku, v katerem bi ji bilo mogoče odvzeti pravico opravljati odvetniški poklic, odloča disciplinski organ druge stopnje v pravilni sestavi. V konkretnem primeru je Disciplinska komisija I. stopnje pri OZ dne 13. 6. 2022 odločila, da tožnica ni odgovorna kršitve dolžnosti pri opravljanju odvetniškega poklica. Disciplinski tožilec se je pritožil in Disciplinska komisija II. stopnje pri OZ je odločila, da je tožnica odgovorna hujše kršitve svoje dolžnosti pri opravljanju odvetniškega poklica s tem, da je od 19. 4. 2019 dalje neupravičeno zadrževala denarna sredstva v višini približno 20.000 EUR, ki jih je prejela za svojo stranko po sklenjeni sodni poravnavi. Skladno s prvo alinejo 81. člena Statuta se sme za storjeno hujšo disciplinsko kršitev izreči disciplinski ukrep odvzema pravice opravljati odvetniški poklic, delo oziroma prakso v odvetniški pisarni, če ima dejanje hude posledice za stranko ali ugled odvetništva. Tožnica pravi, da ni dvoma, da disciplinska kršitev, kot je opisana v pravnomočni izpodbijani odločbi, vsebuje vse znake kaznivega dejanja. Uveljavlja, da bi v konkretnem primeru moral odločati senat v sestavi dveh sodnikov Vrhovnega sodišča in treh odvetnikov, pri čemer bi moral biti predsednik senata sodnik, dejansko pa je odločal senat v sestavi dveh odvetnikov in predstavnika Ministrstva za pravosodje. Uveljavlja, da gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. in 6. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (v zvezi s tretjim odstavkom 62. člena ZOdv). Pravi, da ker je bila pri sprejemu odločbe o disciplinski sankciji kršena določba v zakonu in statutu glede udeležbe sodnikov Vrhovnega sodišča, je izdana disciplinska sankcija nezakonita in bi bilo treba odločbo že zaradi tega odpraviti. Nadalje uveljavlja, da je Disciplinska komisija II. stopnje pri OZ brez izvajanja dokazov zavzela drugačno stališče glede dejanskih okoliščin in je brez obravnave spremenila dejansko stanje. Po določbi člena 64.c ZOdv bi morala, če je ocenila, da je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, zadevo vrniti Disciplinski komisiji I. stopnje pri OZ . Tožnica tudi po vsebini napada odločitev o disciplinski kršitvi in predlaga, da zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka sodišče izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

48V konkretnem primeru za presojo, ali je vpletena civilna pravica iz 6. člena EKČP sicer ne pride v poštev test, ki ga je ESČP razvilo v sodbi v zadevi Vilho Eskelinen and others v Finland, kajti ta test za presojo, ali je v zadevi vpletena civilna pravica v smislu 6. člena EKČP, pride v poštev, če je (pri)tožnik javni uslužbenec (ang.: "civil servant"). Odvetniki pa niso javni uslužbenci in je zato treba uporabiti test presoje, ki velja za tožbe (v zvezi z disciplinskimi sankcijami) odvetnikov ali notarjev.⁶⁹ Pravno relevantni test, ali je vpletena civilna pravica v smislu 6. člena EKČP, je predmet obravnave v naslednjem odstavku.

49Že eno leto po začetku veljavnosti EKČP v Sloveniji, to je bilo pred skoraj 30 leti, se je ESČP odločilo za razširitev obsega določila 6. člena EKČP in s tem za širitev okvira pravnega varstva pravic v smislu dostopa do ESČP in poštenega postopka.⁷⁰ Tako je že od leta 1995 naprej za relevantnost standardov poštenega postopka iz 6. člena EKČP v pravdnem postopku in v upravnem sporu v posamičnem primeru dovolj, če je spor resen in pristen, če je rezultat pravnega postopka v državi podpisnici EKČP odločilen za pravico, glede katere ima stranka zahtevek, ki ni očitno neutemeljen glede na domače pravo, tudi če ne gre za pravico iz EKČP.⁷¹ Na to je bila Slovenija posebej opozorjena tudi v zadevi Q and R v. Slovenia iz februarja 2022.⁷² Posebej za disciplinske sankcije zoper izvajalce svobodnih poklicev, kamor spada tudi odvetništvo, pa velja, da gre za spor v zvezi s civilno pravico ne samo takrat, ko je posamezniku odvzeta pravica, ali ko ju je začasno odvzeta pravica opravljati poklic, ampak tudi, ko je izrečena zgolj denarna sankcija. Konkretna posledica izrečene sankcije ni bistvena; dovolj je, na primer, če je sankcija odvzema pravice opravljati poklic v konkretnem postopku predpisana kot možna sankcija.⁷³

50Predmetni spor je resen, saj je bila tožnica spoznana za odgovorno za hujšo kršitev dolžnosti pri opravljanju odvetniškega poklica, za katero se sme izreči ukrep odvzema pravice opravljati odvetniški poklic, pri čemer spor teče med drugim tudi o tem, ali bi moral v zadevi odločati organ v sestavi sodnikov in v morebitnem pritožbenem postopku Vrhovno sodišče RS. Da gre za resen in pristen spor nedvomno govori tudi dejstvo, da naj bi tožnica neupravičeno najmanj 3 leta ali več zadrževala denar v višini 20.000 EUR, ki naj bi sicer pripadal stranki, ki jo je odvetnica zastopala. Rezultat postopka sodnega varstva pravic oziroma obveznosti tožnice v zvezi z izrečeno disciplinsko odgovornostjo in sankcijo bi bil odločilen za pravico, glede katere tožnica uveljavlja zahtevek na odpravo izpodbijanega akta in vrnitev zadeve organu v ponovno odločanje. Ugovori tožnice glede pristojnosti oziroma sestave organa, ki bi moral odločati o disciplinski sankciji na prvi stopnji, ker je tekel postopek po obtožbi za hujšo kršitev, pa tudi niso že na prvi pogled in očitno neutemeljeni. Vrhovno sodišče je na primer v zadevi I U 77/2015 potrdilo, da je lahko poseženo v civilno pravico odvetnika, to je v disciplinskih zadevah zaradi kršitev odvetniških dolžnosti, zaradi katerih je mogoče odvzeti pravico opravljati odvetniški poklic, in da mora v takih zadevah odločati disciplinsko sodišče v senatu, ki ga sestavljata dva sodnika Vrhovnega sodišča in trije odvetnik in da je zoper takšno odločitev dovoljena pritožba, o kateri odloča Vrhovno sodišče v senatu petih sodnikov. Na resnost, pristnost in pomembnost tovrstnih zadev kaže ravno dejstvo, da je zakonodajalec Republike Slovenije določil, da na drugi stopnji disciplinskega postopka, ko je mogoče odvetniku izreči sankcijo odvzema pravice opravljati odvetniški poklic zaradi hujše kršitve, odloča senat petih sodnikov Vrhovega sodišča RS. Nazadnje je za presojo relevantnosti 6. člena EKČP pomembno tudi, da je za ravnanje, ki se očita tožnici, predpisana in je možno izreči sankcijo odvzema pravice opravljati odvetniški poklic za določen čas. Zato je standarde iz 6. člena EKČP o tem, katero sodno varstvo je dovolj učinkovito, v konkretnem primeru treba upoštevati.

51Kot zadnji korak v presoji procesne predpostavke za (ne)sprejem tožbe v obravnavo z vidika sodne prakse ESČP v zvezi z 6. členom EKČP mora zato Upravno sodišče presoditi izpolnjevanje kriterijev sodne kontrole z vidika obsega in intenzivnosti sodne kontrole v upravnem sporu in v pravdnem postopku. Z vidika določila 6. člena EKČP namreč ni bistveno vprašanje, ali je za odločitev o hujši kršitvi dolžnosti pri opravljanju poklica odvetnika dano javno pooblastilo zakonodajalca, ali ne oziroma ali gre za oblastveno odločitev ali za izvrševanje upravne funkcije, ali ne.

52Prav gotovo ni dvoma, da imata tako Upravno sodišče kot tudi sodišče v pravdnem postopku možnost pretehtati vsa pravna in dejanska vprašanja v sporu. Nadalje vrsta oziroma narave zadeve je takšna, da za presojo spornih dejanskih in pravnih vprašanj ni potrebno neko specialno strokovno oziroma tehnično (nepravno) znanje oziroma strokovne izkušnje. Disciplinski organ pri OZ sicer ima pri izbiri in izreku konkretne disciplinske sankcije diskrecijo oziroma določeno polje proste presoje, vendar to ne more v ničemer razmejevati med učinkovitostjo sodnega varstva v upravnem sporu in v pravdnem postopku.

53Vsebina tega spora, zaradi katere naj bi bila tožnica odgovorna za kršitev odvetniških dolžnosti, je sicer premoženjske narave, kar je vsekakor pravno področje, ki je bližje pravdnemu postopku kot upravnemu sporu.⁷⁴ Vendar pa je pravna ureditev v prvem odstavku 62. člena ZOdv takšna, da "v disciplinskih zadevah, zaradi katerih je mogoče" odvzeti pravico opravljati odvetniški poklic, mora na prvi stopnji odločati organ v sestavi dveh sodnikov Vrhovnega sodišča in treh odvetnikov, na pritožbeni stopnji pa odloča Vrhovno sodišče v senatu petih sodnikov. Določbe prvega odstavka 62. člena ZOdv namreč očitno ni mogoče razlagati in uporabiti tako, da je opisana sestava potrebna samo takrat, ko je tudi dejansko izrečena sankcija odvzema pravice opravljati odvetniški poklic, kajti takšna razlaga in uporaba prava bi že v začetku poteka disciplinskega postopka prejudicirala končno odločitev.

54Narava izpodbijane odločitve je takšna in tudi tožnica v upravnem sporu zahteva takšno sodno varstvo, da naj sodišče odločbo odpravi in vrne organu v ponovno odločanje. Redno sodišče v pravdnem postopku nima te možnosti, ker v pravdnem postopku ne gre v prvi vrsti za presojo zakonitosti izpodbijanega akta in s tem za sodni nadzor nad odločitvijo javno-pravnega subjekta. Po določbi prvega odstavka 134. člena Obligacijskega zakonika ima namreč vsak pravico "zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice." V predmetni zadevi ne gre za to, oziroma tožnica ne uveljavlja varstva nedotakljivosti osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšne druge osebnostne pravice in "odreditev prenehanja dejanja" ali "odstranitev posledic" in navedeno ni isto kot presoja zakonitosti odločbe, njena odprava in vrnitev pristojnemu organu v ponovni postopek. Tudi določilo 178. člena OZ ne predstavlja ustreznega pravnega sredstva.⁷⁵ Tudi denarna odškodnina po 179. členu OZ ne pomeni, učinkovitega pravnega sredstva oziroma sodnega varstva, ki ga uveljavlja tožeča stranka v tem sporu.

55To pomeni, da bi zavrženje tožbe s sklicevanjem na dosedanjo sodno prakso v tovrstnih zadevah v Republiki Sloveniji pomenilo razlago in uporabo prava, ki je v nasprotju z določilom 6. člena EKČP. Ob tem je treba upoštevati, da je stališče Ustavnega sodišča, da za učinkovitost drugega sodnega varstva ni treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavi v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic in da zadostuje, da lahko oseba v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin,⁷⁶ relevantno za postopek ustavne pritožbe, kjer Ustavno sodišče presoja izključno morebitno kršitev ustavnih pravic, in torej Ustavno sodišče primarno ne izvaja sodnega nadzora nad zakonitostjo odločb javno-pravnega subjekta.

56V konkretni zadevi niso izpolnjeni pogoji za to, da bi Upravno sodišče moralo prekiniti postopek na podlagi 156. člena Ustave in vložiti zahtevo za presojo ustavnosti ZOdv, ker zakonodajalec ni določil, da je zoper odločitev, kakršna je izpodbijana, dovoljen upravni spor v smislu drugega stavka prvega odstavka 2. člena ZUS-1, saj je v konkretnem primeru določbam ZUS-1 možno dati ustavi in EKČP skladno razlago in jih je možno tudi uporabiti na način, da kriteriji iz EKČP v zvezi s 6. členom KČP niso kršeni. Upravno sodišče, kot bo razvidno iz naslednjega razdelka obrazložitve sodbe, na podlagi konkretnih okoliščin primera lahko pride do zaključka, da ima tožena stranka, oziroma disciplinski organ, ki lahko izreče sankcijo odvzema pravice opravljati odvetniški poklic javno pooblastilo in da je v konkretni zadevi izpodbijana odločba oblastveni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1.

c.) Presoja procesne predpostavke iz 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v tem konkretnem primeru na podlagi Ustavi in EKČP skladne razlage določb ZUS-1:

57V izhodišču te kombinirane interpretacije in same izvedbe konkretne presoje obstoja procesne predpostavke iz 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 z vidika domače sodne prakse, ki je bila obravnavana v razdelku a.) te sodbe, ob hkratnem upoštevanju sodne prakse ESČP glede varstva standardov v zvezi s civilno pravico iz 6. člena EKČP, ki je bila predstavljena v razdelku b.) te sodbe, Upravno sodišče izpostavlja, da je že zakonodajalec Republike Slovenije razmejil več pravno relevantnih elementov glede disciplinske "komisije" na prvi in drugi stopnji pri Odvetniški zbornici, ki odloča(ta) samo v določenih disciplinskih zadevah zoper odvetnika, in disciplinskima "sodiščema" na prvi in drugi stopnji, ki odločata v točno zadevah, v katerih je po določbi drugega odstavka 61.a člena ZOdv "mogoče" odvzeti pravico opravljati odvetniški poklic, delo oziroma prakso v odvetniški pisarni (prvi odstavek 62. člena ZOdv).

58Pomen te razmejitve že kaže na to, da ko gre za hujše kršitve dolžnosti opravljanja odvetniškega poklica, za katere je mogoče izreči ukrep prepovedi opravljanja poklica, gre za varstvo širšega javnega interesa, tudi zaradi nepogrešljive vloge odvetnikov za neodvisno zagotavljanje sodnega varstva pravic pred sodišči in za zaupanje v sodni sistem. To je prvi oziroma eden izmed več elementov, ki govori za obstoj javnega pooblastila za odločanje o kršitvah in sankcijah, za katere je mogoče odvetniku izreči ukrep prepovedi opravljanja dejavnosti.

59Kot drugi element oziroma argument za obstoj javnega pooblastila sodišče izpostavlja, da sta disciplinski komisiji I. stopnje in II. stopnje pri OZ brez dvoma disciplinska organa pri OZ, saj podrobnejše določbe o teh disciplinskih organih določa Statut OZ (drugi odstavek 61. člena ZOdv), med tem ko Vrhovno sodišče, ki odloča o pritožbi zoper odločitev disciplinskega sodišča prve stopnje vsekakor ni (disciplinski) organ pri OZ. Razumljivo pa je, da se tožena stranka ne more izogniti pravnim implikacijam (morebitnega) obstoja javnega pooblastila za odločanje v zadevah, v katerih je mogoče izreči ukrep prepovedi opravljanja poklica zgolj s tem, da v zadevi odloča drug organ OZ, ki ga ni zakonodajalec določil za odločanje v predmetni zadevi. Za presojo obravnavane procesne predpostavke v konkretnem primeru je torej pomembno, da na drugi stopnji disciplinskega postopka ni odločalo "Vrhovno sodišče Republike Slovenije v senatu petih sodnikov" oziroma da izpodbijanega akta ni izdalo Vrhovno sodišče RS v senatu petih sodnikov, kot je to predvidel že zakonodajalec Republike Slovenije v drugem odstavku 62. člena ZOdv, ampak je odločala Disciplinska komisija II. stopnje pri OZ v sestavi odvetnika kot predsednika, odvetnika kot poročevalca ter predstavnice ministrstva za pravosodje.

60Naslednji element, ki govori za obstoj javnega pooblastila v zadevah, v katerih je mogoče izreči ukrep prepovedi opravljanja odvetniškega poklica, je dejstvo, da je že zakonodajalec Republike Slovenije v določbi drugega odstavka 61.a člen ZOdv, predpisal, da se disciplinski ukrep odvzema pravice opravljati odvetniški poklic in odvzema pravice opravljati delo oziroma prakso v odvetniški pisarni "sme določiti in izreči samo za hujše kršitve dolžnosti pri opravljanju poklica, dela oziroma prakse zaradi katerih odvetnik ni vreden zaupanja" za opravljanje odvetniškega poklica, pri čemer je v oklepaju tega določila naveden prvi odstavek 27. člena ZOdv.⁷⁷ Da je samo za hujše kršitve dolžnosti mogoče izreči ukrep prenehanja opravljati poklic, je bila torej odločitev zakonodajalca, in to ni avtonomna odločitev ali ureditev prepuščena OZ v Statutu.

61Na podlagi sistematične in jezikovne metode razlage iz drugega odstavka 61.a člena ZOdv izhaja naslednji pomemben element oziroma argument za obstoj javnega pooblastila, ta pa je, da je že zakonodajalec Republike Slovenije z generalno klavzulo predpisal, kdaj gre za hujšo kršitev dolžnosti, in da je predpisal tudi, kdaj je mogoče izreči ukrep odvzema pravice opravljati odvetniški poklic delo oziroma prakso v odvetniški pisarni ter da je predpisal natančno sestavo pristojnih organov v postopku, ko je možno izreči sankcijo odvzema pravice opravljati poklic, pri čemer na prvi stopnji odloča organ, ki ima v sestavi dva sodnika Vrhovnega sodišča, na drugi stopnji pa odloča Vrhovno sodišče. To so kar trije pomembni elementi javnega pooblastila v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, znotraj katerih je predvidena tudi vloga Vrhovnega sodišča. Zakonodajalec ne predpiše pristojnosti za odločanje Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, ki je po ustavi najvišje sodišče v državi, če ne gre za odločanje na podlagi javnega pooblastila.

62Upravno sodišče se lahko v tej interpretaciji opre tudi na interpretacijo vrhovnega sodišča v tistih elementih, kjer Vrhovno sodišče pravi, da se oblasti izrazi v enostranskem poseganju v pravne interese posameznika, ki je v podrejen položaju v razmerju do avtoritete, ki odloča in posamezniku nalaga določeno obveznost oziroma je njeno delovanje usmerjeno proti tej osebi s ciljem spremeniti njen položaj s pooblastili in učinki, ki so predvideni.⁷⁸

63Upravno sodišče zato lahko, podobno kot je Vrhovno sodišče to storilo za akte Komisije za preprečevanje korupcije, sprejme interpretacijo, da sta disciplinski sodišči za primere, ko je mogoče izreči sankcijo prenehanja opravljanja dejavnosti odvetništva, ustanovljeni z zakonom; z zakonom imata določene pristojnosti; tudi postopek je predpisan; gre za nadzor nad zakonitim opravljanjem službe odvetnika; odločanje disciplinskih sodišč je usmerjeno v presojo zakonitosti ravnanja konkretne odvetnice na podlagi pravne subsumpcije ugotovljenega dejanskega stanja pod pravno normo, ki mora biti pravilno uporabljena; s tem, ko se ugotavlja kršitev dolžnega ravnanja, torej kršitev zakonskih obveznosti, se posega v pravni položaj posameznika in gre za izvrševanje upravne funkcije.⁷⁹

64Izpodbijana odločitev po mnenju Upravnega sodišča zato ustreza tudi splošni opredelitvi upravnega akta, kot jo v sodni praksi uporablja Vrhovno sodišče, za potrebe presoje procesnih predpostavk ter EKČP skladni razlagi ZUS-1, ki jo je Upravno sodišče vključilo v odstavek 24 te sodbe.

65Določene stvari v zvezi z disciplinskimi kršitvami odvetnikov so bile zaradi varovanja profesionalne avtonomije OZ prenesene iz Ministrstva za pravosodje na OZ, ne pa vse. Vsekakor se ne varuje avtonomija OZ v primerih odločanja o disciplinski sankciji zoper hujše kršitve poklicnih dolžnosti, za katere je mogoče izreči sankcijo prenehanja opravljanja poklica, saj na zadnji stopnji o tem odloča Vrhovno sodišče v senatu 5 sodnikov. V navedenem okviru odločanja po ZOdv gre zato po mnenju Upravnega sodišča za javno pooblastilo.

66Na koncu te argumentacije pa Upravno sodišče še posebej izpostavlja, da je treba pri vprašanju, ali gre pri odločanju o hujših kršitvah, za katere se lahko izreče ukrep prenehanja opravljati dejavnost odvetništva, upoštevati poseben javno-pravni pomen, ki ga imajo odvetniki v demokratičnem ustroju družbe, saj imajo po ustaljenem stališču ESČP ključno vlogo v delovanju pravosodja. Odvetniki so namreč posredniki med sodišči in sistemom sojenja ter javnostjo in strankami v sodnih postopkih. Zaradi tega morajo imeti tudi posebna pravila, ki urejajo njihovo delo, in od njih se utemeljeno pričakuje, da prispevajo k ustreznemu delovanju sodnega sistema in pri utrjevanju zaupanja v ta sistem.⁸⁰ To ustaljeno in za interpretacijo relevantno stališče ESČP se odraža v prvem odstavku 137. člena Ustave, po katerem je odvetništvo del pravosodja in je samostojna in neodvisna služba, ki jo ureja zakon.⁸¹

67Tem argumentom pozitivne narave, da je v predmetni zadevi v zakonu dano javno pooblastilo in da zato pri izpodbijani odločitvi gre za oblastveno odločanje v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, mora sodišče dodati še dva argumenta negativne narave.

68Med strankama ni sporno, da je tekel disciplinski postopek zaradi kršitve, ki jo je Skupščina OZ s Statutom v določilu 6. točke 77.b. člena bolj konkretno, kot je to določeno v generalni klavzuli v ZOdv, določila kot hujšo kršitev dolžnosti poleg 23 preostalih primerov hujše kršitve dolžnosti odvetnika. Skupščina OZ je sicer s Statutom bolj specifično kot v ZOdv določila tudi dva posebna pogoja za to, da se v posamičnem primeru "izreče" odvzem pravice opravljati odvetniški poklic, in sicer če ima storjeno dejanje hude posledice za stranko ali ugled odvetništva (prva alineja prvega odstavka 81. člena Statuta OZ) ali če je odvetnik pred tem v obdobju 5 let bil spoznan za odgovornega najmanj dveh lažjih ali ene hujše kršitve dolžnosti (druga alineja prvega odstavka 81. člena Statuta); dodatne okoliščine, ki jih je možno ali jih je treba upoštevati pri izreku najhujše sankcije so opredeljene v 82. in 83. členu Statuta OZ. Vendar s takšno dodatno oziroma podrobnejšo regulacijo OZ ni spremenila dejstva, da so ključni elementi, ki gradijo javno pooblastilo, predpisani v ZOdv.

69Tudi okoliščina, da je zakonodajalec za primer v 31. členu ZOdv (prvi in tretji odstavek) predpisal, da imenik odvetnikov vodi OZ in da "o vpisu oziroma izbrisu iz imenika odvetnikov odloča organ, določen s statutom OZ, v upravnem postopku," ne pomeni, da na splošno velja, da mora za obstoj javnega pooblastila v smislu presoje procesnih predpostavk za sprejem tožbe v upravnem sporu nujno biti v zakonu predpisano, da se vodi upravni postopek. Obstoj javnega pooblastila je stvar sodne presoje in interpretacije v vsakem posamičnem primeru. Poleg tega, kot že rečeno, pa dejstvo, da je tožena stranka v konkretni zadevi odločila v sestavi organa, ki je bila nepravilna, ne more povzročiti pravne posledice, da ureditev postopka in izrekanja disciplinskih sankcij v ZOdv, ko je možno izreči ukrep odvzema pravice opravljati odvetniški poklic, ne pomeni izvrševanje javnega pooblastila v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1 in da ne gre za oblastveno odločanje.

70Procesna predpostavka za sprejem tožbe v obravnavo je zato izpolnjena.

d.) Presoja zakonitosti izpodbijanega akta oziroma presoja utemeljenosti tožbe:

71Sodišče se je že tekom obravnave procesne predpostavke iz 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v prejšnjem razdelku sodbe opredelilo do tega, da zakonodajalec ni predpisal, da o odvzemu pravice opravljati odvetniški poklic odloča disciplinsko sodišče iz prvega odstavka 62. člena ZOdv in da o pritožbi v taki zadevi odloča Vrhovno sodišče v senatu 5 sodnikov, ampak je v prvem odstavku 62. člena ZOdv predpisal, da v "disciplinskih zadevah, zaradi kršitev odvetniških dolžnosti, zaradi katerih je mogoče odvzeti pravico opravljati odvetniški poklic /.../ odloča disciplinsko sodišče" /.../. Zakonodajalec je tudi predpisal, da se disciplinski ukrep odvzema opravljati odvetniški poklic sme izreči samo za hujše kršitve dolžnosti in tožena stranka je odločila, da je tožnica odgovorna za hujšo kršitev dolžnosti iz 6. točke 77.b. člena Statuta OZ, kar pomeni, da je v zadevi odločal nepristojen organ, ne glede na to, kakšna je bila izrečena sankcija. Namesto, da bi o predmetni sankciji na drugi stopnji odločalo Vrhovno sodišče v senatu petih sodnikov oziroma da bi na prvi stopnji o odgovornosti in sankciji za hujšo kršitev iz 6. točke 77. b člena Statuta odločalo disciplinsko sodišče v sestavi dveh sodnikov Vrhovnega sodišča in treh odvetnikov, je na drugi stopnji odločala Disciplinska komisija II. stopnje v sestavi dveh odvetnikov in predstavnice Ministrstva za pravosodje.

72Izpodbijani akt zato krši procesno določbo tretjega (v navezavi na drugi odstavek) 62. člena ZOdv (tretja točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Zato je sodišče moralo tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti in zadevo vrniti Disciplinski komisiji II. stopnje v nadaljnji postopek. V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča, kar zadeva vodenje postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Ob tem sodišče še pripominja, da če bi tožnica vložila tožbo zoper akt, izdan s strani Vrhovnega sodišča v sestavi petih sodnikov, potem bi Upravno sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. člena ZUS-1, ker upravnega spora pred Upravnim sodiščem ne more biti, če je tožba vložena zoper odločitev sodne veje oblasti za izvrševanje njenih ustavnih pristojnosti in ker zavrženje tožbe v takem primeru tudi ne bi bilo sporno oziroma problematično z vidika sodne prakse ESČP. Odločanje Vrhovnega sodišča v senatu petih sodnikov po drugam odstavku 62. člena ZOdv je brez dvoma odločanje sodne veje oblasti na podlagi ustavnih pristojnosti v smislu 3. člena ZUS-1.

73Tožnica je v tožbi sicer predlagala svoje zaslišanje, s čimer je smiselno predlagala izvedbo glavne obravnave. Vendar je to storila pavšalno, naknadno pa je sodišču sporočila, da ne zahteva naroka v tej zadevi. Glavni obravnavi se je odpovedala tudi tožena stranka. Upoštevajoč voljo strank (prvi odstavek 279a. člena ZPP) ter tudi določbo prvega odstavka 59. člena ZUS-1, glede na to, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta in ki je bilo predmet obravnave v tej zadevi, to je okoliščina, da je bila tožnika spoznana za odgovorno za hujšo kršitev, med strankama ni sporno, ampak je sporna zgolj razlaga zakonskih določb, je sodišče odločilo brez glavne obravnave na seji. Pri tem je upoštevalo tudi kriterije za ustno obravnavo po sodni praksi ESČP.⁸²

¹ Glej na primer poročilo Posebne poročevalke Margaret Satterthwaite OZN o neodvisnosti sodnikov in odvetnikov: " Safeguarding the independence of judicial systems in the face of contemporary challenges to democracy". Human Rights Council, General Assembly of the UN, 21 June 2024, A/HRC/56/62, točka IV, odst. 13-15, 17-18.
² Odločbe Ustavnega sodišča: U-I-295/13, 19. 10. 2016, odst. 116, 121-132; Up-1321/06, 22. 5. 2008; Up-2962/08, 23. 6. 2009, odst. 4; Up-438, 24. 3. 2010; Up-562/16, U-I-120/16, 9. 11. 2017, odst. 14; glej tudi sodno odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi: I Up 155/2017, 23. 5. 2018, odst. 10.
³ Odločbe Ustavnega sodišča RS v zadevah Up-547/2004, 3. 3. 2005, odst. 10, 11; Up-661/2004, 12. 1. 2006.
⁴ Glej na primer sodni odločbi Vrhovnega sodišča v zadevah: I Up 32/2015, 11. 11. 2015, odst. 16, I Up 318/2016, 6. 9. 2017.
⁵ Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-360/09, 3. 12. 2009, odst. 7; glej tudi: odločbi Ustavnega sodišča v zadevah: Up-2962/08, 23. 6. 2009, odst. 8 in Up-438/09, 24. 3. 2010, odst. 7-9.
⁶ Odločba Ustavnega sodišča Up-2962/08, 23. 6. 2009, odst. 9.
⁷ Glej na primer odločbe Ustavnega sodišča Up-360/09, 3. 12. 2009, odst. 14-15, 20; Up-2962/08, 23. 6. 2009, odst. 5., 11-13; Up-438/09, 24. 3. 2010, odst. 10.
⁸ Glej na primer odločbo Ustavnega sodišča v zadevi izbrisa delničarjev in imetnikov kvalificiranih terjatev do bank U-I-295/13, 19. 10. 2016, odst. 112, 115.
⁹ Glej na primer odločbo Ustavnega sodišča Up-438/09, 24. 3. 2010, odst. 10; primerjaj z ugotovitvijo oziroma z upoštevanjem Ustavnega sodišča v postopku z ustavno pritožbo v zadevi Up-505/19 z dne 9. 5. 2024 (odst. 8), da Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu ni izključilo sodnega varstva v absolutnem smislu.
¹⁰ Določilo 3. člena ZUS-1 pravi: "Upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci zakonodajne in sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti in tisti akti, ki jih sprejemajo nosilci izvršilne veje oblasti in so utemeljeni na politični diskreciji, podeljeni na podlagi ustavnih in zakonskih pooblastil."
¹¹ Glej na primer mnenje Državnega zbora v postopku presoje ustavnosti zakona v zadevi U-I-75/21, 3. 10. 2024 (odst. 12) in stališče Ustavnega sodišča v isti odločbi (odst. 52).
¹² Glej na primer sodne odločbe Upravnega sodišča v zadevah: U 2994/97 z dne 21. 10. 1998, U 1067/97, 2. 12. 1998, U 2601/97, 23. 4. 1999, U 2810/97, 23. 4. 1999, U 1467/98, 31. 5. 2000.
¹³ Glej: Kurić and others v. Slovenia, App. no. 26828/06, 26. 6. 2012, odst. 369-372. To ni bil edini ali zgolj en in časovno oddaljeni primer, ko je zaradi restriktivne razlage zakona o upravnem sporu ESČP ugotovilo kršitev pravic iz Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Glej na primer sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zadevi: Pintar and others v. Slovenia, App. no. 49969/14 and 4 others, 14. 9. 2021, odst. 44, 68-69, 79, 106 ter 90-111.
¹⁴ Glej na primer sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah: I Up 203/2015, 24. 2. 2016 (disciplinski ukrep zoper odvetnika); I Up 231/2016, 1. 2. 2017, odst. 2, 6-13 (mnenje Varuha človekovih pravic o določenem posamezniku, ki naj bi poseglo v njegove ustavne pravice, in ki je bilo izraženo na tiskovni konferenci); I Up 157/2021, 1. 9. 2021, odst. 13 (izvrševanje ukrepov s strani osnovne šole za zajezitev pandemije Covid-19 na kulturni prireditvi); I Up 54/2022, 20. 4. 2022, odst. 6 (sklep javnega zavoda o zavrnitvi zagotavljanja vegetarijanske prehrane otroku v vrtcu); I Up 48/2022, 1. 6. 2022, odst. 11 (deložacija tožnikov in njihovih stvari ter porušenje Tovarne Rog); I Up 206/2021, 3. 11. 2021, odst. 8-9 (obveznost nošenja mask v javni osnovni šoli).
¹⁵ Glej sodno odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 132/2013, 18. 4. 2013 (izdaja osnutka ugotovitev Komisije za preprečevanje korupcije v primeru ravnanja posameznika); glej tudi razlago Vrhovnega sodišča v upravnem sporu I Up 320/2015 z dne 5. 7. 2016 (varstvo pred tveganjem, da bo do kršitve pravice invalida do dostopa do volišča prišlo) ter kasnejšo odločitev ESČP v isti zadevi, kjer je ESČP ugotovilo kršitev EKČP, ker stranka v Sloveniji ni imela dostopa do sodišča (Toplak and Mrak v Slovenia, App. no. 34591/19 and 42545/19, 26. 10. 2021, odst. 90).
¹⁶ Glej na primer zgodnje (že presežene) interpretacije rednih sodišč v upravnem sporu o "načelnem mnenju" Komisije za preprečevanje korupcije o ravnanju odvetnika, ki ima znake korupcije (sklep Upravnega sodišča U 44/2008 z dne 25. 1. 2008, sklep Vrhovnega sodišča I Up 55/2008 z dne 14. 2. 2008) in to primerjaj z drugačno interpretacijo Ustavnega sodišča v odločbi Up-438/09 z dne 24. 3. 2010, odst. 2-5.
¹⁷ I Up 231/2016, 1. 2. 2017, odst. 10.
¹⁸ Sodne odločbe Vrhovnega sodišča I Up 254/2015, 12. 7. 2016, odst. 9; I Up 73/2016, 14. 9. 2016, , odst. 8; I Up 291/2015, 11. 10. 2016, odst. 6, kjer pa je v vseh primerih šlo za zaključne ugotovitve Komisije za preprečevanje korupcije.
¹⁹ Sodba in sklep Vrhovnega sodišča I Up 254/2015, 12. 7. 2016, odst. 10.
²⁰ Ibid. odst. 10.
²¹ Ibid. odst. 11.
²² Ibid. odst. 12.
²³ Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu, Uradni list RS, št. 35/09.
²⁴ Šlo je za določbi takratnega drugega odstavka 61.a člena in 62. člena ZOdv.
²⁵ ZOdv, Uradni list RS, št. 18/93 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami do vključno št. 130/22.
²⁶ Sklep Vrhovnega sodišča I Up 462/2012, 8. 5. 2013, odst. 10.
²⁷ Ibid. odst. 11. Gre za sodno prakso, na katero se je sklicevalo tudi Upravno sodišče (glej: I U 737/2012), na primer: sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 1045/2003 in I Up 1176/2002.
²⁸ Sklep Vrhovnega sodišča I Up 462/2012, 8. 5. 2013, odst. 11.
²⁹ Ibid. odst. 15.
³⁰ Sklep Upravnega sodišča I U 150/2013, 14. 1. 2014, drugi in tretji odstavek osrednjega dela obrazložitve.
³¹ Ibid. drugi in treji odstavek vsebinskega dela obrazložitve.
³² Sklep Vrhovnega sodišča I Up 32/2015, 11. 11. 2015, odst. 7-8.
³³ Ibid. odst. 9.
³⁴ Ibid. odst. 12-13.
³⁵ Sklep Vrhovnega sodišča I Up 32/2015, 11. 11. 2015, odst. 10-11.
³⁶ Ibid. odst. 14. Pomemben argument Vrhovnega sodišča je vsekakor bil tudi ta, da je Ustavno sodišče v zadevi U-I-140/13 z dne 29. 12. 2014 zavzelo stališče, da Kodeks odvetniške poklicne etike ni predpis ali splošni akt, temveč zapis moralnih načel pravne narave (ibid. odst. 15).
³⁷ Ibid. odst. 16.
³⁸ I U 77/2015, 29. 9. 2015, od drugega do petega odstavka v osrednjem delu obrazložitve sklepa.
³⁹ I Up 203/2015, odst. 8-11.
⁴⁰ Ibid. odst. 12.
⁴¹ Ibid. odst. 12.
⁴² Glej odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up-505/19, 9. 5. 2024.
⁴³ Ibid. odst. 16; glej tudi odst. 17.
⁴⁴ Gre za odločbo Ustavnega sodišča U-I-243/95, 16. 4. 1998 in stališče v odstavku 9.
⁴⁵ Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-505/19, 9. 5. 2024, odst. 17; o "oblastvenosti" glej tudi odločbo Ustavnega sodišča U-I-75/21, 3. 10. 2024, odst. 39.
⁴⁶ Uradni list EU L, 78/17, 26. 3. 1977.
⁴⁷ Glej preambulo in člen 4 v zvezi s členom 1 Direktive 77/249/EGS.
⁴⁸ Ramos Nunes de Carvalho E Sá v Portugal (disciplinska sankcija zoper sodnika), App. Nos. 55391/13, 57728/13 and 74041/13, 8. 11. 2018, odst. 186; Peleki c. Grèce, (disciplinska sankcija zoper notarko), Req. no. 69291/12, 5. 3. 2020, odst. 52-54.
⁴⁹ To je bilo nakazano v sodni odločbi Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 203/2015 z dne 24. 2. 2016, odst. 12-13. Glej odstavek 29 v prejšnjem razdelku te sodbe.
⁵⁰ Glede t.i. Engel kriterijev, glej na primer: Biagioli against San Marino, App. no. 64735/14, 13. 9. 2016, odst. 50-51 (disciplinska sankcija zoper notarja); Ramos Nunes de Carvalho E Sá v Portugal, App. Nos. 55391/13, 57728/13 and 74041/13, 8. 11. 2018, odst. 121 (disciplinska sankcija zoper sodnika); Grosam v the Czech Republic, App. no. 19750/13, 1. 6. 2023, odst. 112 (disciplinska sankcija zoper izvršitelja sodnih odločb). Engel kriterije uporablja tudi Ustavno sodišče RS na primer v zadevi U-I-39/23, 12. 9. 2024, odst. 14.
⁵¹ Glej na primer: Peleki c. Grèce, (disciplinska sankcija zoper notarko), Req. no. 69291/12, 5. 3. 2020, odst. 55-56.
⁵² Ramos Nunes de Carvalho E Sá v Portugal, App. Nos. 55391/13, 57728/13 and 74041/13, 8. 11. 2018, odst. 132, 177 (disciplinska sankcija zoper sodnika); Peleki c. Grèce,, Req. no. 69291/12, 5. 3. 2020, odst. 58 (disciplinska sankcija zoper notarko).
⁵³ Ramos Nunes de Carvalho E Sá v Portugal, App. Nos. 55391/13, 57728/13 and 74041/13, 8. 11. 2018, odst. 176.
⁵⁴ ESČP namreč za Sodni svet na Portugalskem uporablja izraz upravni organ (ang.: "administrative body") (ibid. odst. 179).
⁵⁵ Ibid. odst. 180-181.
⁵⁶ Ibid. odst. 184.
⁵⁷ Ibid. odst. 192.
⁵⁸ Glej na primer: Kincses v Hungary, App. no. 66232/10, 27. 1. 2015, odst 25-50.
⁵⁹ Glej na primer: Muller-Hartburg v Austria, App. no. 47195/06, 19. 2. 2013, odst. 49, 54-59.
⁶⁰ Glej na primer: Casado Coca v Spain, App. no. 15450/89, 24. 2. 1994, odst. 10, 52.
⁶¹ Glej: Rogalski v Poland, App. no. 5420/16, 23. 3. 2023, odst. 8-17, 38-55; glej tudi podoben primer v zadevi Szpiner contre le France, Req. no. 2316/15, 19. 12. 2017, odst. 7-16, kjer je pritožnik dobil zgolj opomin.
⁶² Glej na primer: Lekavičiene v. Lithuania, App. no. 27. 6. 2017, odst. 36-39.
⁶³ Glej: Biagioli against San Marino, App. no. 64735/14, 13. 9. 2016, odst. 77-84.
⁶⁴ Narava sankcije je pomembna pri tehtanju z vidika načela sorazmernosti (glej na primer: Rogalski v Poland, App. no. 5420/16, 23. 3. 2023, odst. 52; Szpiner contre le France, Req. no. 2316/15, 19. 12. 2017, odst. 22).
⁶⁵ Ramos Nunes de Carvalho E Sá v Portugal, App. Nos. 55391/13, 57728/13 and 74041/13, 8. 11. 2018, odst. 124-127.
⁶⁶ Glej ibid. odst. 124; Biagioli against San Marino, App. no. 64735/14, 13. 9. 2016, odst. 53; glej tudi: Grosam v the Czech Republic, App. no. 19750/13, 1. 6. 2023, odst. 117-118 .
⁶⁷ Biagioli against San Marino, App. no. 64735/14, 13. 9. 2016, odst. 54; Ramos Nunes de Carvalho E Sá v Portugal, App. Nos. 55391/13, 57728/13 and 74041/13, 8. 11. 2018, odst. 125.
⁶⁸ Primerjaj oziroma glej mutatis mutandis ibid. para. 126; primerjaj tudi z: Biagioli against San Marino, App. no. 64735/14, 13. 9. 2016, odst. 56; Grosam v the Czech Republic, App. no. 19750/13, 1. 6. 2023, odst. 119.
⁶⁹ Grosam v the Czech Republic, App. no. 19750/13, 1. 6. 2023, odst. 109.
⁷⁰ Glej sodbo ESČP v zadevi Mennitto v. Italy (App. no. 33804/96, 5. 10. 2000, odst. 23), kjer se ESČP sklicuje na prejšnje sodbe začenši z letom 1995: Acquaviva v. France, 21. 11. 1995, Series A no. 333-A, p. 14, odst. 46; Balmer-Schafroth and Others v. Switzerland, 26. 8. 1997, Reports of Judgments and Decisions 1997-IV, p. 1357, odst 32; Le Calvez v. France, 29. 7. 1998, Reports 1998-V, pp. 1899-900, odst 56; Athanassoglou and Others v. Switzerland [GC], App. no. 27644/95, odst. 43, ECHR 2000-IV.
⁷¹ Denisov v. Ukraine, App. no. 76639/11, 25. 9. 2018, odst. 44-45; Peleki c. Grèce, , Req. no. 69291/12, 5. 3. 2020, odst. 38; Grosam v the Czech Republic, App. no. 19750/13, 1. 6. 2023, odst. 108.
⁷² Q and R v. Slovenia, App. no. 19938/20, 8. 2. 2022 odst. 63.
⁷³ Peleki c. Grèce, , Req. no. 69291/12, 5. 3. 2020, odst. 39; Grosam v the Czech Republic, App. no. 19750/13, 1. 6. 2023, odst. 109.
⁷⁴ Po določilu 1. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ta zakon določa pravila postopka, po katerih sodišče obravnava in odloča v sporih iz osebnih in družinskih razmerij, ter "v sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb," razen če so kateri od navedenih sporov po posebnem zakonu v pristojnosti specializiranega sodišča ali drugega organa.
⁷⁵ Po tej določbi, če gre za kršitev osebnostne pravice, lahko sodišče odredi na stroške oškodovalca objavo sodbe oziroma popravka ali odredi, da mora oškodovalec preklicati izjavo, s katero je storil kršitev, ali storiti kaj drugega, s čimer je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino.
⁷⁶ Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-360/09, 3. 12. 2009, odst. 7; glej tudi: odločbi Ustavnega sodišča v zadevah: Up-2962/08, 23. 6. 2009, odst. 8 in Up-438/09, 24. 3. 2010, odst. 7-9.
⁷⁷ Po določbi prvega odstavka 27. člena ZOdv ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, kdor je bil obsojen za kaznivo dejanje, zaradi katerega je moralno nevreden za opravljanje odvetniškega poklica, ali kdor se obnaša tako, da je mogoče na podlagi njegovega ravnanja utemeljeno sklepati, da ne bo pošteno in vestno opravljal odvetniškega poklica. Trajanje ukrepa odvzema pravice opravljati odvetniški poklic je urejeno v drugem odstavku istega člena, možne posledice uvedbe takšnega disciplinskega postopka pa v določilu 61.b člena ZOdv.
⁷⁸ Glej sodno odločbo Vrhovnega sodišča z dne 1. 2. 2017, navedeno v odstavku 23 te sodbe pod opombo št. 17 v razdelku a.).
⁷⁹ Glej sodno odločbo Vrhovnega sodišča, citirano v 25. odstavku v razdelku a.) te sodbe.
⁸⁰ Rodrigez Ravelo c. Espagne, Req. no. 48074/10, 12. 1. 2016, odst. 40.
⁸¹ Glej tudi drugi odstavek 1. člena ZOdv.
⁸² Glej sodbo Velikega senata ESČP v zadevi Ramos Nunes de carvalho E Sá v Portugal, App. Nos. 55391/13, 57728/13 and 74041713, 6. 11. 2018, odst. 190-191.