VSL sodba II Cp 3497/2015

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je odškodninski zahtevek po temelju utemeljen v deležu 20 % za v točki I. izreka navedeno škodo (nepremoženjska škoda, materialna škoda iz naslova potnih stroškov, tuje pomoči, izgubljenega zaslužka, škoda na motornem kolesu in opremi ter renta zaradi izgubljenega zaslužka). Odločilo je še, da bo o temelju preostalega zahtevka (za rento zaradi potrebne pomoči) odločilo skupaj s končno odločbo (točka II. izreka).

2Zoper sodbo v točki I. izreka vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP(1). Predlaga ustrezno spremembo, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Očita mu napačno presojo pravnega vprašanja odgovornosti za škodo udeležencev prometne nesreče z dne 21. 8. 2009 oziroma prispevkov udeležencev k nastanku nesreče: 80 % na strani tožnika kot voznika motornega kolesa, ki je vozil po prednostni cesti, in 20 % na strani nasprotnega udeleženca – voznika obveznostno nezavarovanega štirikolesnika, ki se je nepravilno vključeval s parkirišča ob cesti na prednostno cesto in izsilil prednost tožniku. Poglavitni vzrok za trčenje je nepravilno vključevanje na prednostno cesto s strani štirikolesnika. Temelj odgovornosti bi moral biti vsaj obrnjen, če ne za tožečo stranko podan v celoti. Voznik štirikolesnika se je kljub dobri preglednosti (150 metrov) in vidnosti tožnika (vožnja z lučmi) nepravilno vključeval na cesto. Temu je botrovala njegova neizkušenost. Vozil je brez dovoljenja z vozilom, čigar vožnja po cesti ni dovoljena. Tožnik ga ni opazil, ker je vozil brez luči in ne zaradi tožnikove alkoholiziranosti. Zmotna je ocena, da je imel štirikolesnik prižgane pozicijske luči. Tožnik ni imel ne prostorske ne časovne možnosti preprečiti trčenja. Nepravilne in v nasprotju z ugotovitvami izvedenca Č. so ugotovitve o tožnikovi hitrosti (111 km/uro). Sodišče je prezrlo tožnikove ugovore, oprte na ugotovitve izvedenca Č. Gre za prevelike razlike, ne le za vprašanje kota trka. Po časovno potni analizi izvedenca Č. tožnik ni imel nobene možnosti preprečitve trčenja. Nasprotni zaključki sodišča so nepravilni in protispisni. Protislovni so zaključki o preglednosti ceste in možnosti za ustavljanje tožnika. Ni obrazloženo, pod kakšnimi pogoji bi lahko trčenje preprečil voznik štirikolesnika. Ne glede na vse okoliščine primera bi bilo treba strožje presojati vožnjo voznika štirikolesnika. V prometu ima prednost v vožnji tisti, ki vozi po prednostni cesti pred tistim, ki se vključuje na prednostno cesto. Nepravilni so zaključki o alkoholiziranosti in vzročni zvezi. Ugovora tožene stranke o zaznavanju svetlobe ni bilo. Sodišče je vezano na trditveno in dokazno podlago. Ni jasno, od kod podatek o zaznavanju rdeče svetlobe in o oranžnih odsevnikih. O tem ni bilo izvedenih dokazov. Zaključki sodišča so nepreverljivi.

3Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče ni zagrešilo uveljavljanih procesnih kršitev niti tistih, na katere po uradni dolžnosti pazi sodišče druge stopnje (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ne drži, da bi z ugotovitvami o tožnikovi alkoholiziranosti in vzročni zvezi z obravnavano nesrečo kršilo razpravno načelo (7. člen ZPP). Tožena stranka je v odgovoru na tožbo in nadaljnji pripravljalni vlogi zatrjevala, da je prometno nesrečo povzročil izključno tožnik, ki je vozil pod vplivom alkohola, zaradi česar je bila njegova psihofizična sposobnost za varno vožnjo motena (list. št. 31 in list. št. 45). Sklicevala se je na izvedeniško mnenje s področja sodne medicine prof. dr. J. B. in izvedenca cestnoprometne stroke dr. I. C., izdelani za potrebe kazenskega postopka. S tem je zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu o pravno relevantnih dejstvih v zvezi s tožnikovo kršitvijo prometnih predpisov, ki so v vzročni zvezi s prometno nesrečo. Vprašanje koncentracije alkohola v krvi voznika in njenega vpliva na konkretne psihofizične sposobnosti, ki so potrebne za varno vožnjo, je strokovne narave, ki se dokazuje oziroma ga sodišče ugotavlja z izvedencem sodnomedicinske stroke. Predmet dokazovanja so abstraktna pravila stroke, znanosti in izkušenj, ki so nujna za povezavo konkretno ugotovljenih dejstev v določen dokazni zaključek o pravno pomembnem dejstvu. Pravila izkušenj, znanosti ali stroke, čeprav so bistven element procesnega gradiva, niso dejstva. Zato tudi niso predmet trditvenega bremena(2). Za obravnavani primer to pomeni, da toženi stranki ni bilo treba navajati vseh pojavnih oblik zmanjšanja tožnikovih psihofizičnih sposobnosti, ki jih je pojasnil izvedenec in jih je v povezavi z dejansko ugotovljenimi okoliščinami o načinu tožnikove vožnje kot pravno odločilne ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 47 sodbe.

6Pritožnik priznava, da se je zaradi ekonomičnosti strinjal z uporabo dokazov, izvedenih v kazenskem postopku, tudi v pravdi. Iz ugotovitev sodišča in podatkov spisa izhaja, da je mnenje o tožnikovi alkoholiziranosti, na katerega se je oprlo sodišče, kot dokazno gradivo vložil v spis tožnik sam. Zato ga je sodišče lahko upoštevalo in ga dokazno ocenjevalo z drugimi dokazi (izvedeniško mnenje izvedenca cestnoprometne stroke, postavljenega v pravdi, zaslišanje vseh udeležencev nesreče, itd.) in so pritožbene navedbe, da dokazi v zvezi s tožnikovo alkoholiziranostjo niso bili izvedeni, neutemeljeni.

7Prav tako ne držijo pritožbeni očitki o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je namreč v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno in pregledno povzelo vsebino izvedenih dokazov, na katere je oprlo svojo odločitev. Zanjo je navedlo jasne in razumljive dejanske in pravne razloge. Tako je v točki 47 natančno pojasnjeno, da je ugotovitev o slabšem zaznavanju rdeče svetlobe pri ugotovljeni koncentraciji alkohola v krvi oprta na predloženo mnenje Instituta za sodno medicino, v točki 30 sodbe pa, da so ugotovitve o odsevnikih in bočni osvetljenosti štirikolesnika oprti na mnenje izvedenca cestnoprometne stroke.

8Prav tako ne drži, da se ni opredelilo do pritožnikovih trditev o njegovi hitrosti. Mnenje v pravdi postavljenega izvedenca je izpodbijal z izvedeniškim mnenjem dr. Č., izdelanim v kazenskem postopku. Sodišče ga je predočilo v pravdi postavljenemu izvedencu, ta se je do razlik med njima opredelil v dopolnitvi svojega mnenja na list. št. 164 spisa, sodišče pa je celotno procesno gradivo (vključno z predloženim izvedeniškim mnenjem dr. Č. v prilogi A195) ocenilo v točki 38 sodbe. Jasno in prepričljivo je pojasnilo, zakaj je sledilo ugotovitvam izvedenca V. in ne ugovoru tožeče stranke. Zgolj tožnikovo nestrinjanje s tako sprejeto dokazno oceno sodišča prve stopnje ne zadošča za očitek o kršitvi postopka.

9To velja tudi za pritožbeni očitek o protislovnih zaključkih sodišča glede preglednosti ceste in dolžini poti ustavljanja tožnika. Razlogi v točki 41 so povsem jasni in sprejeti ob dejanskih ugotovitvah izvedenca, da je znašala preglednost cestišča 100 metrov in ne 150 metrov, kot je trdil tožnik (in pri tem vztraja pri pritožbi), kar pa je bilo v dokaznem postopku z izvedencem ovrženo. V obravnavanem primeru je sodišče v celoti upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP in zato izpodbijana sodba temelji na dokazni oceni, ki je natančna, izčrpna, logična in prepričljiva.

10Dejansko stanje o vseh pravno odločilnih dejstvih je pravilno in popolno ugotovljeno, nanj pa pravilno uporabljeno materialno pravo 154. člena OZ(3). Pritožbeno sodišče njegovo dokazno oceno, razloge in odločitev v celoti sprejema in bo v nadaljevanju odgovorilo le še na bistvene pritožbene poudarke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11Tožnik z direktno tožbo zoper toženo stranko (prvi odstavek 965. člena OZ v zvezi z 38. členom ZOZP(4)) vtožuje odškodnino za nematerialno in materialno škodo iz škodnega dogodka – prometne nesreče – z dne 21. 8. 2009. Ni bilo sporno, da sta bila v njej udeležena tožnik kot voznik motornega kolesa, ki je vozil po prednostni cesti, in voznik neregistriranega vozila – štirikolesnika, za katerega odgovarja tožena stranka (prvi odstavek 34. člena ZOZP), ki je z dovozne (neprednostne) ceste oziroma parkirišča zapeljal na prednostno cesto z namenom, da jo prečka. Sporno je bilo, kdo od udeležencev je povzročil prometno nesrečo. Tožnik je trdil, da je zanjo v celoti odgovoren voznik štirikolesnika, ker mu je izsilil prednost, tožena stranka nasprotno, da jo je povzročil tožnik zaradi vožnje pod vplivom alkohola in bistveno prekoračene hitrosti.

12Pri nesreči premikajočih se vozil se odgovornost za nastalo škodo presoja po krivdnem načelu: če je bila nesreča povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti (prvi odstavek 154. člena OZ). Če je krivda obojestranska, pa odgovarjata oba imetnika v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (drugi odstavek 154. člena OZ). Pri ugotavljanju krivde je sodišče pravilno presojalo vožnjo obeh udeležencev po določbah ZVPCP-1(5). Ugotovilo je:

- da je tožnik vozil po prednostni cesti s hitrostjo 111,23 km/uro, namesto v okviru omejitve 70 km/uro in je s tem kršil pravilo členov 24/I, 30/I in II in 32/VII.d ZVCP-1;

- da je vozil pod vplivom alkohola (0,917 gram alkohola/kg krvi), kar je povzročilo motnje v zaznavanju rdeče svetlobe, zoženje vidnega polja – kasnejše zaznavanje predmetov ali vozil, ki so mu prihajala z leve ali desne strani ter podaljšalo reakcijski čas za 10 do 15 %, in s čimer je kršil prometna pravila člena 129/I ter 130/I ZVCP-1;

- da je tožnik brez zaviranja trčil v neregistrirano vozilo (štirikolesnik), ki se je vključevalo bočno pod kotom 129° s tožnikove desne strani z neprednostne ceste oziroma s parkirišča ob prednostni cesti z namenom, da slednjo prečka;

- da je imel štirikolesnik prižgane le pozicijske namesto pravilnih dnevnih luči (kršitev člena 61/I, II in VIII ZVCP-1), kar pa zaradi prečnega položaja glede na glavno cesto (in tožnika) in glede na njegove bočne oranžne odsevnike ni negativno vplivalo na njegovo vidnost;

- da bi tožnik lahko zaznal štirikolesnik 86,11 metrov pred mestom trka ali vsaj na razdalji 50 metrov zaradi odseva luči motorja od bočnih odsevnikov štirikolesnika;

- da bi tudi voznik štirikolesnika lahko zaznal tožnika na razdalji okoli 86 metrov, a ga ob pogledu na levo sploh ni opazil;

- da bi tožnik ob svoji pravilni vožnji (s hitrostjo 70 km/uro) lahko trčenje preprečil, saj bi tedaj lahko ustavil na razdalji 50 metrov, voznik štirikolesnika pa bi imel (tudi če bi sam tožnika dejansko zaznal na 86 metrov) dovolj časa za opazovanje, začetek speljevanje in varno prečkanje celotnega cestišča in ne le voznega pasu, po katerem je pripeljal tožnik;

- da do prometne nesreče ne bi prišlo tudi v primeru, če bi se voznik štirikolesnika bolj skrbno prepričal, ali lahko prečka glavno cesto oziroma se o tem bolj skrbno odločal – pustil mimo tudi bolj oddaljena vozila.

13Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu, je presodilo, da sta oba voznika ravnala nedopustno: tožnik, ker je vozil alkoholiziran z bistveno (60 %) prekoračeno hitrostjo in ob neupoštevanju načela defenzivne vožnje, voznik štirikolesnika pa, ker se ni dovolj skrbno vključeval v promet. Upoštevaje vse okoliščine primera je delež tožnikove odgovornosti ovrednotilo z 80 %, delež odgovornosti voznika štirikolesnika pa na 20 %.

14Pritožbeno zavzemanje za uporabo prvega odstavka 154. člena OZ zaradi zatrjevane izključne krivde voznika štirikolesnika je spričo zanesljivo ugotovljenega nedopustnega ravnanja tožnika samega in vzročne zveze z nastalo škodo neutemeljeno.

15Dejansko in pravno pravilna pa je tudi odločitev o prispevkih obeh voznikov k nastali škodi. Prispevka imetnikov motornih vozil k nastali škodi je namreč treba ovrednotiti po oceni vseh okoliščin primera in pri tem dati ustrezno težo tisti okoliščini, ki je predstavljala odločilni vzrok za nastalo škodo.

16Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni in ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil odločilni vzrok za ugotovljeno prometno nesrečo tožnikova nepravilna vožnja. Pritožnik niti ne izpodbija ugotovitve, da je vozil s prekoračeno hitrostjo in pod vplivom alkohola. Meni pa, da je bila njegova hitrost nižja (od 80 do 100 km/uro) od ugotovljene (111 km/uro) in da njegova alkoholiziranost ni bila v vzročni zvezi z nastalo nesrečo. Oba ugovora je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku prepričljivo zavrnilo.

17Ugotovitve o odločilnem vplivu tožnikove alkoholiziranosti na vožnjo (točka 46 do 50 sodbe) so pravilno oprte na izvedeniško mnenje izvedenca sodnomedicinske stroke. Ugotovljena koncentracija alkohola v krvi je bistveno vplivala na tožnikovo sposobnost spremljanja dogajanja okoli sebe in na njegove reakcijske sposobnosti. Tudi zaradi alkoholiziranosti je tožnik sicer slabo osvetljenega voznika štirikolesnika zaznal prepozno, nanj pa tudi po opažanju ni v ničemer odreagiral (z zaviranjem). Pritožbeno prepričanje po pomanjkanju vzročne zveze je neutemeljeno.

18O tožnikovi hitrosti (razlogi v točki 36 do 45) se je sodišče zanesljivo prepričalo z izvedencem cestnoprometne stroke, ki ga je angažiralo v pravdi (izvedenec V.). Izračunal jo je na podlagi razpoložljivih podatkov v spisu. Po pripombah tožnika je svoje ugotovitve primerjal z mnenjem dr. Č. Pojasnil je, sodišče pa pravilno ugotovilo, da so njune ugotovitve pretežno enake. To izhaja tudi iz obeh mnenj v spisu. Nasprotne pritožbene navedbe o velikih razlikah torej ne držijo. Razlika je le pri upoštevanju enega od vhodnih podatkov za izračun časovno potne analize. Kot trka vozil je izvedenec V. izračunal iz obstoječih podatkov in izračun pojasnil, izvedenec Č. pa ga je brez razlogov le določil in tožnikovo hitrost ocenil. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, ki je zaradi preverljivosti sprejelo mnenje izvedenca V. Sicer pa mu tudi pritožnik po prejemu dopolnitve, v katerem je pojasnjeno razhajanje z dr. Č., ni več nasprotoval. Zato ni bilo razlogov, da sodišče svoje odločitve ne bi oprlo na popolno in strokovno mnenje izvedenca V. Dejansko stanje o tožnikovi hitrosti, preglednosti cestišča, vidnosti obeh vozil in možnosti obeh voznikov za preprečitev trčenja, kar vse neutemeljeno graja pritožba, je pravilno ugotovljeno. Pritožba ga ne more omajati z vztrajanjem pri svojih stališčih, ki so bila v dokaznem postopku z izvedencem V. ovržena (o preglednosti vozišča cca 150 metrov, o nevidnosti štirikolesnika, ker naj ne bi imel prižgane nobene luči, o nižji hitrosti tožnika od ugotovljene).

19Prav tako ne drži, da sodišče ni ugotovilo, pod kakšnimi pogoji bi voznik štirikolesnika lahko preprečil trčenje. Ugotovitve o tem so v točki 17 sodbe. Do nesreče ne bi prišlo, če bi voznik štirikolesnika tožnika opazil in nato skrbneje presodil, ali ga bo pustil mimo ali ne. Za presojo prispevkov k nastanku nesreče pa je ključna nadaljnja ugotovitev: da bi se voznik štirikolesnika lahko odločil in nato varno prečkal cesto, če bi tožnik vozil z dovoljeno hitrostjo 70 km/uro. Če tožnik ne bi kršil hitrostne omejitve, do trčenja s štirikolesnikom sploh ne bi prišlo, pač pa bi ta svojo načrtovano pot brez nevarnosti izpeljal do konca. Dejstvo, da voznik štirikolesnika prihajajočega tožnika sploh ni opazil ter njegova ugotovljena kršitev je v primerjavi s kršitvami tožnika v ugotovljenih okoliščinah primera pravilno ocenjena kot manj pomembna. Vzrok udeleženčeve premajhne pazljivosti pri opazovanja prihajajočega tožnika pa niti ni relevanten. Zato pritožba ne more omajati sprejete odločitve z opozarjanjem na voznikovo neizkušenost in vožnjo brez dovoljenja. Ta dejstva na prvi stopnji niso bila pravočasno izpostavljena in v sodbi niso obravnavana, kar pa na pravilnost odločitve v ničemer ne vpliva.

20Pritožbeno naziranje, da so pravila defenzivne vožnje zavezovala samo voznika štirikolesnika, tožnika pa ne, je zmotno. Pravilo o defenzivni vožnji oziroma o neogrožanju drugih (člen 24/2 ZVCP-1) po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje zavezuje vse udeležence cestnega prometa. V točki 48 sodbe ugotovljene okoliščine cestišča(6) so narekovale vsakemu povprečno skrbnemu vozniku največ vožnjo v okviru dovoljene hitrosti, ne pa kar za 60 % prekoračene hitrosti. Nerealno je pričakovati od drugih udeležencev v prometu, da bi v ugotovljenih okoliščinah lahko prečkali prednostno cesto le tedaj, če bi bila ta popolnoma prazna. Takih idealnih okoliščin v realnem življenju praktično ni. Voznik štirikolesnika bi se lahko zanašal na pravilno vožnjo tožnika. Če bi tožnik vozil v okviru dovoljene hitrosti, bi po izračunu izvedenca voznik štirikolesnika lahko nemoteno in varno prečkal cesto. Zato je bistveni vzrok za nesrečo na strani tožnika in ne štirikolesnika. Drži sicer pritožbena navedba, da ima pri tehtanju kršitev pravila o primerni hitrosti in pravila o prednostni cesti običajno večjo težo kršitev pravila o prednosti. Vendar to velja le, če ni posebnih okoliščin, ki kažejo, da so za nastanek nesreče odločilnejše druge okoliščine, kot je primer v obravnavani zadevi. Glede na težo kršitev cestnoprometnih predpisov obeh udeležencev prometne nesreče, ob upoštevanju okoliščin na tožnikovi strani, ki so predstavljale pretežni vzrok za nastalo škodo, je sodišče pravilno porazdelilo delež odgovornosti med oba imetnika motornih vozil (80 % za tožnika in 20 % za voznika, za katerega odgovarja tožena stranka). Očitek o zmotni uporabi drugega odstavka 154. člena OZ je zato neutemeljen.

21Sodišče prve stopnje je torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo. Pri odločanju ni zagrešilo zatrjevanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22Ker gre za potrditev vmesne sodbe, bo sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku odločilo tudi o pritožbenih stroških (165. člen ZPP).

--------------------

Op. št. (1): Zakon o pravnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Primerjaj: Zobec J. v: Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list, Ljubljana 2006, stran 356 in 475.

Op. št. (3): Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.

Op. št. (4): Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu, Ur. l. RS, št. 93/07 – uradno prečiščeno besedilo s spremembami.

Op. št. (5): Zakon o varnostni cestnega prometa, Ur. l. RS, št. 83/2004 s spremembami.

Op. št. (6): Sodišče je ugotovilo, da se je cesta iz relativno nenaseljenega predela začela približevati več hišam na obeh straneh ceste, večjemu parkirnemu prostoru pred eno od hiš – gostilno – in avtobusni postaji.