VSM Sodba I Cp 414/2024

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v točki I izreka toženi stranki po tožbi naložilo plačati tožeči stranki po tožbi 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2021 dalje do plačila. V točki II izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, da je tožena stranka po nasprotni tožbi dolžna plačati tožeči stranki iz nasprotne tožbe znesek 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2020 dalje do plačila ter stroškovni zahtevek, v točki III izreka pa je toženi stranki naložilo povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške, ki so nastali po izdaji sodbe in sklepa naslovnega sodišča III P 133/2021 z dne 27. 9. 2022.

2Zoper zgoraj navedeno sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka po tožbi oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju toženec). Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje zmotna, napačna in v nasprotju s predloženimi dokazi. Tožeča stranka oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožnik) je od prenosa posla na družbo A., d. o. o. z gradnjo stanovanjske hiše ves čas soglašala, kar izhaja iz njenega konkludentnega ravnanja. Poudarja, da je dne 30. 11. 2020 notarka A. A. sestavila prodajno pogodbo v notarskem zapisu SV 165/2020, ki sta jo sklenila B. B., s.p. kot prodajalec in družba A., d. o. o. kot kupec. Predmet prodaje so bile med drugim tudi nepremičnine ID znak ... 152/4 in ... 152/105 k.o. ... .... Toženec je prodajno pogodbo z družbo A., d.o.o. sklenil iz razloga, ker je bil zoper toženca uveden davčni postopek in je FURS z začasno odredbo posegel na nepremičnine, last toženca. Postopek davčnega organa je bil tožniku ves čas znan, kar je razvidno tudi iz nekaterih časnikov ... in ..., vendar trditve tožnika, ki jih je posredoval časniku, niso bile resnične, kar se je kasneje pokazalo tako v davčnem kot v kazenskem postopku. Davčni organ je namreč posegel na TRR toženca in seveda tudi na njegove nepremičnine, zato slednjemu ni preostalo drugega, kot da zavaruje pravice tožnika iz Dogovora z dne 13. 11. 2019 tako, da je s prodajno pogodbo gradnjo stanovanjske hiše prenesel na družbo A., d. o. o., katere zakoniti zastopnik je bil. Na podlagi odločbe Upravnega sodišča RS je davčni organ končno izdal sklep, s katerim je predlagal izbris hipotek na nepremičninah, ki jih je dosegel z začasno odredbo. Toženec je tako v kazenskem postopku, kot tudi v davčnem postopku v celoti uspel, vendar pa je bil davčni postopek zaključen šele z odločbo z dne 4. 1. 2022. Če toženec ne bi sklenil prodajne pogodbe (oziroma prenesel izpolnitev obveznosti gradnje stanovanjske hiše na družbo A., d. o. o.), bi bila nepremičnina, na kateri naj bi se izvedla gradnja, predmet zavarovanja za izpolnitev davčne obveznosti, saj je davčna uprava posegla na vse nepremičnine in gradnja ne bi bila možna. Tožnik pa je po sklenitvi Dogovora z dne 13. 11. 2019, torej ko je že bila sklenjena prodajna pogodba med tožencem in družbo A., d. o. o. dne 30. 1. 2020, tudi zahteval, da se ob gradnji stanovanjskega objekta zgradi še garaža in podporni zid. To pomeni, da je prišlo do spremembe predmeta dogovora in je nato družba A., d. o. o. kot nosilec posla prevzela gradnjo ne samo stanovanjske hiše, pač pa tudi drugega objekta, garaže in podpornega zidu. Zato je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni vedel in ni podal soglasja za prenos posla na tretjega. Vse navedeno namreč negirajo listine, vložene v spis. Upravna enota ... je nato dne 25. 5. 2020 izdala gradbeno dovoljenje za gradnjo novega objekta enostanovanjske stavbe in garaže družbi A., d. o. o.

Pritožba izpostavlja tudi prvi odstavek 2. člena Dogovora z dne 13. 11. 2019, po katerem se je toženec B. B. zavezal znesek 120.000,00 EUR vrniti tožniku po pravnomočno izvedeni parcelaciji in vpisu novih parcel v zemljiški knjigi ter po pridobitvi pravnomočnega gradbenega dovoljenja do 31. 5. 2020. Nesporno je bilo gradbeno dovoljenje izdano 25. 5. 2020 družbi A., d. o. o., toženec je tožniku le to predložil, saj je omogočalo gradnjo stanovanjske hiše z naknadno dogovorjenimi objekti. V kolikor tožnik ne bi soglašal z gradbenim dovoljenjem, bi moral na osnovi prvega odstavka 2. člena dogovora od toženca terjati vrnitev 120.000,00 EUR, saj je gradbeno dovoljenje glasilo na tretjega. Slednjega tožnik ni zahteval. Še več, tožnik se je odločil, da bo sam nabavil drugo stavbno pohištvo, kot je bilo predvideno v ponudbi toženca oziroma družbe A., d. o. o. in je naročil pri C., d. o. o. stavbno pohištvo v vrednosti 16.178,41 EUR, ta družba pa je stavbno pohištvo vgradila, kot tudi garažna vrata v vrednosti 2.110,00 EUR. Tožnik je toženca v pravdi Okrajnega sodišča v Mariboru II P 30/2023 terjal za stroške vlaganj v predmetno stanovanjsko hišo in je torej, ne samo soglašal s prenosom posla na tretjega, to je družbo A., d. o. o., pač pa je tudi sam investiral v gradnjo, ki jo je izvajala družba A., d. o. o. Do teh trditev se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Kot izhaja iz listinskih dokazil, tožnik ni imel zadostnih finančnih sredstev za plačilo kupnine, zato je odstopil od dogovora o gradnji hiše, terjal pa je plačila iz naslova posojila, čeprav bi le-ta moral vrnitev posojila, v kolikor ni soglašal s prenosom posla na tretjega, terjati že 31. 5. 2020. Pa tudi denarnih sredstev, ki jih je deponirala pri notarki družba A., d. o. o., ni zavrnil, oziroma jih je sprejel. Če tožnik ne bi soglašal, da se pravni posel prenese na družbo A., d. o. o., ne bi prevzel deponiranega denarja, ki ga je deponirala družba A., d. o. o. Tožnik je poznal vsebino gradbenega dovoljenja, pri čemer je v tožbi tudi navajal, da je prihajal na gradbišče, da se je seznanjal z gradnjo. Za to, da bi imel vgrajeno kvalitetnejšo opremo, je sam kupil stavbno pohištvo in garažna vrata. Tudi v osnutku prodajne pogodbe z dne 19. 11. 2020 (pri čemer je tožnik od pogodbe odstopil dne 26. 4. 2021) je kot prodajalec navedena družba A. d. o. o. in ne B. B., s.p. Navedeno pogodbo je sestavil pooblaščenec tožnika dne 19. 11. 2020, z osnutkom te pogodbe pa je bil seznanjen tudi tožnik dne 16. 11. 2020. Kupnina očitno ni bila plačana, ne zato ker naj bi tretji izvršil pogodbo, pač pa zato, ker banka očitno tožniku ni odobrila finančnih sredstev, tožnik pa preostanka kupnine tudi ni deponiral, da bi dokazal, da je sposoben izpolniti svoje obveznosti.

Toženec še nadalje poudarja, da pri odstopu od pogodbe obstajajo položaji, v katerih bi vztrajanje pri sklenjeni pogodbi povzročilo posledice, ki ne bi bile v skladu s pojmovanjem pravičnosti. Tožnik od pogodbe ni odstopil v skladu s pojmovanjem pravičnosti, saj ni izpolnil obveznosti iz Dogovora z dne 13. 11. 2019 - ni poravnal kupnine. Tožniku je družba A., d. o. o. vrnila 95.000,00 EUR glavnice in 25.000,00 EUR are ter natekle obresti, zato je družba A., d. o. o. morala vložiti tožbo, da je tožnik ob vrnitvi denarja podpisal izbrisno pobotnico. Zaradi tega tožnik ni upravičen do dvojne are, temveč prav obratno. Toženec je izpolnil vse obveznosti iz obligacijskega razmerja, kljub davčnemu postopku, na katerega ni imel vpliva in je predstavljalo višjo silo, pa vendar je toženec sledil dogovoru in zgradil stanovanjsko hišo z garažo in ostalimi objekti na osnovi spremenjenega projekta preko družbe A., d. o. o., ki je pridobila gradbeno in uporabno dovoljenje, hiša pa ima tudi hišno številko, pred tem pa je sprovedla tudi postopek parcelizacije. V zvezi z vsem tem sodišče ni zaslišalo predlaganih prič, ki jih je predlagal toženec, tudi ne izvedenca C. C. kot strokovnega pomočnika na strani toženca, ki bi potrdil, da je bil stanovanjski objekt s pripadajočimi ostalimi objekti zgrajen v celoti kvalitetno ter pravočasno, kar je razvidno iz njegovega poročila. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ob zavrnitvi nasprotne tožbe ni sledilo trditvam in dokazom toženca, ki jih je ta predložil v utemeljitev, da je tožnik podal soglasje za prenos pravnega posla. Stanovanjska hiša s pripadajočimi objekti se je zgradila, tožnik je vgrajeval opremo, ki jo je sam nabavil, gradbeno uporabno dovoljenje glasi na tretjega, kar v celoti negira ugotovitve sodišča prve stopnje glede vprašanja soglasja in kar so argumenti v prid nasprotne tožbe.

Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v točki I izreka tožbeni zahtevek tožnika zavrne, točko II izreka sodbe pa spremeni tako, da zahtevku toženca po nasprotni tožbi v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne le temu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov.

3Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe in se zavzema za njeno zavrnitev. Navaja, da so navedbe o nekakšnem konkludentnem soglasju tožnika s prenosom pogodbe na družbo A., d. o. o. neutemeljene in pomenijo nedovoljeno pritožbeno novoto, saj navedenega tožena stranka doslej v postopku ni zatrjevala. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v 122. členu določa pogoje za prenos pogodbe in zato zahteva soglasje nasprotne stranke. Tožnik takšnega soglasja tožencu nikoli ni podal. Kljub temu je toženec tožnika z dopisom z dne 27. 11. 2020 pozval k sklenitvi kupne pogodbe in k plačilu preostanka kupnine, pri čemer je tožnik z dopisom z dne 2. 12. 2020 navedeno zavrnil in v dopisu jasno navedel, med ostalim, da toženec nima več lastninske pravice na nepremičninah parc. št. 152/4 in 152/5 k.o. ... ... in s tem tudi razpolagalne pravice za prenos lastninske pravice na nepremičninah tožnika, kar je bila njegova obveznost in bistvena sestavina Dogovora z dne 13. 11. 2019. Ko pa si je družba A., d. o. o. dovolila dne 4. 3. 2021 na nepremičnini stanovanjske hiše vpisati še hipoteko za zavarovanje svojega posojila, je tožniku dokončno bilo jasno, da mora razmerje s tožnikom odpovedati. Družba A., d. o. o. je sporno nepremičnino zastavila kot skupno hipoteko za pridobitev njenega posojila v znesku 400.000,00 EUR na podlagi notarskega zapisa notarke A. A. SV 245/2021 z dne 4. 3. 2021 v korist upnika A. B. z začetkov učinkovanja vpisa dne 4. 3. 2021. S tem je toženec jasno pokazal, da se je do tožnika obnašal samopašno, vzvišeno in brez kakršnihkoli pojasnil sprejemal poslovne odločitve, ki pomenijo eklatantno kršitev Dogovora z dne 13. 11. 2019. Zato je tožnik dne 26. 4. 2021 od pogodbe odstopil brez kakršnegakoli predhodnega poziva toženca na izpolnitev njegovih prevzetih obveznosti. Ta hipoteka jasno kaže, da se toženec z navedbami, da je nepremičnino prodal družbi A., d. o. o. zaradi skrbnosti do tožnika zgolj spreneveda. Pa tudi sicer te navedbe predstavljajo nove navedbe, ki bi jih toženec lahko navajal že v prejšnji fazi postopka, zato so sedaj nedopustne. Izpolnitveni zavezanec do tožnika je izključno toženec kot fizična oseba, ki je svoje obveznosti iz Dogovora z dne 13. 11. 2019 eklatantno kršil. Do razveze pogodbe torej ni prišlo po krivdi tožnika, ampak nasprotno prav po krivdi toženca, zato je toženec dolžan tožniku plačati dvojno aro. Tožnik zahteva tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP (drugi odstavek 350. člena ZPP). Izpodbijana sodba ima zadostne razloge, da jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo, nestrinjanje z dokazno oceno v smislu, da je ta pomanjkljiva, pa še ne pomeni, da je sodba brez razlogov, zato tudi ni podana v pritožbi izrecno uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6Neutemeljena so pritožbena zatrjevanja, da se sodbe sodišča prve stopnje ne da preizkusiti in je podana zgoraj citirana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni obrazložilo, zakaj ob zavrnitvi nasprotne tožbe ni sledilo trditvam nasprotne stranke in dokazom, ki jih je predložil toženec. Kot izhaja iz celotnega spisovnega gradiva, se je vprašanje are nanašalo na pogodbo, od katere je tožnik odstopil, ker je prišlo do kršitve pogodbe zaradi neizpolnitve. To sta zatrjevali in dokazovali obe pravdni stranki. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, zakaj je za neizpolnitev pogodbe odgovoren toženec, v posledici česar je tožnik upravičen do dvojne are v skladu z določbami OZ. Zato sodišču prve stopnje ni bilo treba posebej obrazložiti, zakaj je bil zavrnjen zahtevek iz nasprotne tožbe toženca na plačilo enega zneska are, saj za kršitev pogodbe ni bil odgovoren tožnik.

7Prav tako ni podana v pritožbi izrecno uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje po mnenju toženca ni zaslišalo priče C. C. in ni vpogledalo v njegovo izvedensko mnenje za ugotovitev dejstev, da je toženec hišo zgradil brez napak, v posledici česar mu je bila kršena pravica do izjave. Pritožbeno sodišče bo na navedeni očitek odgovorilo v nadaljevanju te obrazložitve.

8Ker ostalih bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka, ki niso del uradnega preizkusa (4., 5., 9., 10. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z analogno uporabo drugega odstavka 350. člena ZPP), pritožba ne uveljavlja, je pritožbeno sodišče preizkusilo pritožbena zatrjevanja o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in nepravilni uporabi materialnega prava.

9V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče že enkrat odločilo s sodbo in sklepom I Cp 143/2023 z dne 1. 8. 2023. S to odločbo je Višje sodišče v Mariboru tedaj zavrnilo pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je le-to ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika na plačilo 8.126,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2022 do plačila, kar je predstavljalo kapitalizirani znesek zamudnih obresti. Pritožbi pa je ugodilo in razveljavilo odločitev v delu, v katerem je bilo odločeno o tožbenem zahtevku, ki se je nanašal na plačilo dvojne are v znesku 25.000,00 EUR ter zahtevek iz nasprotne tožbe za plačilo are, saj je bilo ugotovljeno, da je bila z Dogovorom z dne 13. 11. 2019 sklenjena gradbena pogodba na ključ v smislu 659. člena OZ, pri čemer je tožnik od tega dogovora utemeljeno odstopil dne 26. 4. 2021. V ponovljenem postopku je bilo v smislu 65. člena OZ treba ugotoviti, katera stranka je odgovorna za to, da do izpolnitve pogodbe ni prišlo.

10Sodišče prve stopnje je v novem sojenju z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku iz tožbe na plačilo 25.000,00 EUR, zavrnilo pa tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, ker je ugotovilo, da je za odstop od pogodbe tožnika odgovoren toženec, ki je najprej s prenosom lastninske pravice na tretjo osebo in nato z vračilom kupnine odgovoren za neizpolnitev pogodbe. Toženec po stališču sodišča prve stopnje ni imel soglasja tožnika, da pogodbo prenese na družbo A., d. o. o.

11V skladu s prvim odstavkom 122. člena OZ lahko vsaka stranka v dvostranski pogodbi prenese pogodbo nekomu tretjemu, ki postane s tem imetnik vseh njenih pravic in obveznosti iz te pogodbe, če v to privoli druga stranka. S prenosom pogodbe preide pogodbeno razmerje med prenositeljem in drugo pogodbeno stranko na prevzemnika in drugo stranko takrat, ko druga stranka privoli v prenos; če je dala svojo privolitev vnaprej, pa takrat, ko je o prenosu obveščena. Privolitev v prenos pogodbe pa je veljavna samo, če je dana v obliki, ki jo predpisuje zakon za sklenitev prenesene pogodbe. Pritožbeno ni sporno, da je dogovor z dne 13. 11. 2019 predstavljal gradbeno pogodbo (to izhaja tudi iz odločbe Višjega sodišča v Mariboru I Cp 143/2023 z dne 1. 8. 2023), od katere je tožnik odstopil. Za gradbeno pogodbo pa OZ v drugem odstavku 649. člena določa, da mora biti sklenjena v pisni obliki. Drugi odstavek 51. člena OZ določa, da zahteva zakona, da mora biti pogodba sklenjena v določeni obliki, velja tudi za vse njene poznejše spremembe ali dopolnitve. Če pogodba ni sklenjena v predpisani obliki je nična, če iz namena predpisa, s katerim je bila določena oblika, ne izhaja kaj drugega (prvi odstavek 55. člena OZ). V primeru gradbene pogodbe zakonsko predvidena oblika ni predpisana v javnem interesu, temveč v interesu pogodbenih strank in bi torej v tem primeru bila pisnost dogovora o prenosu pogodbe na družbo A., d. o. o. predvsem v interesu tožnika. Šlo je za prenos gradbene pogodbe v vrednosti 250.000,00 EUR, zato bi v tem primeru moral biti dogovor pisni. Ker ni dvoma, da pisnega dogovora o tem, da obveznosti in pravice iz Dogovora z dne 13. 11. 2019 preidejo s toženca na družbo A., d.o.o., ni bilo, do sklenitve takšne pogodbe ni prišlo.

12Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da okoliščine, ki so nastopile po prenosu lastninske pravice na spornih nepremičninah iz toženca na družbo A., d. o. o. kažejo na to, da je med njima bil sklenjen dogovor o prevzemu izpolnitve. Družba A,. d. o. o., katere edini lastnik in zakoniti zastopnik je toženec, se je poleg slednjega zavezala izpolniti obveznosti toženca iz Dogovora z dne 13. 11. 2019, katerega pogodbena stranka je ostal toženec.

13V skladu s 434. členom OZ se izpolnitev prevzema s pogodbo med dolžnikom in nekom tretjim, s katero se ta dolžniku zavezuje, da bo izpolnil obveznost nasproti njegovemu upniku. Prevzemnik odgovarja dolžniku, če ne izpolni pravočasno obveznosti upniku in ta zahteva izpolnitev od dolžnika. Vendar pa on ne prevzema dolga in tudi ne pristopa k dolgu, zato nima upnik nasproti njemu nobene pravice. V tem primeru se tako ustvarja zgolj pravno razmerje med dolžnikom in tretjim kot prevzemnikom izpolnitve, ne pa tudi med prevzemnikom in upnikom, ki tudi nima pravice terjati izpolnitev od prevzemnika.¹

14Tako je nesporno, da je družba A., d. o. o. pridobila gradbeno dovoljenje z dne 25. 5. 2020, ki je vsebovalo poleg gradnje hiše na ključ iz Dogovora z dne 13. 11. 2019 tudi dodatno dogovorjena dela za gradnjo garaže in podpornega zidu, nadalje je dne 2. 7. 2020 GURS družbi A., d. o. o. za sporno nepremičnino izdal obvestilo o določitvi hišne številke, pri Upravni enoti ... pa je dne 1. 7. 2020 pridobila tudi uporabno dovoljenje. Tožnik sicer ni izrazil nestrinjanja z gradnjo nepremičnine s strani družbe A., d. o. o. in je po prenosu lastninske pravice na družbo A., d. o. o. tudi investiral v stavbno pohištvo v vrednosti 16.178,41 EUR in v garažna vrata v vrednosti 2.110,00 EUR. Vendar navedeno ni bistveno za odločitev v zadevi, saj je družba A,. d. o. o. prevzela od toženca (poleg njega) le izpolnitev pogodbe, toženec in družba A., d. o. o. pa soglasja tožnika k temu poslu nista potrebovala. Zato je slednji (in ne družba A., d. o. o.) tudi pozival tožnika k plačilu preostanka kupnine dne 27. 11. 2020, kar je tožnik sicer zavrnil z dopisom z dne 2. 12. 2020, tožnik pa je tudi utemeljeno sprejel deponirana denarna sredstva, kot vračilo delno plačane kupnine in are pri notarki od družbe A., d. o. o dne 3. 1. 2022 in 12. 1. 2022, saj je bila slednja poleg toženca zavezana k izpolnitvi obveznosti.

15Kljub drugačni pravni opredelitvi posla med tožencem in družbo A., d. o. o., pa so pravilni nadaljnji zaključki sodišča prve stopnje, da toženec ni izkazal, da bi tožnika pozival k prevzemu stavbe preden je zahteval plačilo preostanka kupnine, prav tako pa je nekaj manj kot dva meseca pred odstopom od pogodbe s strani tožnika (ki je od pogodbe odstopil dne 26. 4. 2021), družba A., d. o. o. dne 4. 3. 2021 sporno nepremičnino zastavila za zavarovanje svoje denarne obveznosti, in sicer je bila ustanovljena maksimalna hipoteka za zavarovanje terjatve upnika A. B. v znesku 400,000,00 EUR. Navedeno pa je, kot pravilno opozarja tožnik v odgovoru na pritožbo, in kar je navajal že v svoji pripravljalni vlogi z dne 8. 11. 2023, utemeljen razlog za takojšen odstop od pogodbe (brez dodelitve dodatnega roka), za katerega je odgovoren toženec. Zato je tudi pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je dejstva o tem, ali je toženec pravilno in brez napak zgradil stanovanjsko hišo na ključ s kasneje dogovorjenimi dodatnimi deli, štelo za nerelevantna in posledično v tej smeri ni izvajalo dokazov (zaslišanje priče C. C. in vpogled v njegovo izvedensko mnenje). Obveznost toženca po Dogovoru z dne 13. 11. 2019 namreč ni bila zgolj zgraditi stanovanjske hiše na njegovi nepremičnini, temveč tudi prenesti lastninsko pravico na njej na tožnika, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 17 obrazložitve.

16Tožnik je tako upravičen do plačila dvojne are v skladu z drugim odstavkom 65. člena OZ v znesku 25.000,00 EUR, saj kot je obrazložilo sodišče prve stopnje mu je znesek 25.000,00 EUR že bil vrnjen s strani družbe A., d.o.o. iz deponiranega zneska pri notarki.

17Po obrazloženem je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo iz drugih materialnopravnih razlogov.

18O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. členom ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnica pa do stroškov pritožbenega postopka ni upravičena, saj z navedbami iz odgovora na pritožbo ni bistveno prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Tako M. Juhart v v Obligacijski zakonik s komentarjem (Splošni del), 2. knjiga, 190-434 člen, GVZ Založba, Ljubljana 2003, komentar k 434. členu, stran 632.