VSL Sodba in sklep I Cp 1021/2023

I. Pritožba zoper odločbo z dne 2. 6. 2022 se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba zoper sklep z dne 9. 2. 2023 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano odločbo z dne 2. 6. 2022 je sodišče prve stopnje dopustilo spremembo tožbe z dne 22. 8. 2016 in z dne 3. 2. 2017 (I. točka izreka). Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek, da se oporoka A. A. v obliki notarskega zapisa notarke B. B. št. SV 185/4, IO 01/04 z dne 23. 4. 2004 razveljavi ter da so toženci nerazdelno dolžno povrniti tožnici stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka). V III. točki izreka je zavrglo tožbo v delu podrednega tožbenega zahtevka, v katerem tožnica zahteva ugotovitev, da je nično določilo oporoke z dne 23. 4. 2004, v katerem je oporočitelj A. A. določil, da naj C. C. dobi na račun nujnega deleža odgovarjajočo vsoto denarja, tako da preostali oporočni dediči prispevajo za njene mesečne finančne potrebe, na način, da ji do višine njihovega dednega deleža mesečno nakazujejo ustrezen znesek za plačilo njenih računov. V preostalem delu je podredni tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je zahtevala ugotovitev ničnosti oporoke A. A. v obliki notarskega zapisa notarke B. B. Št. Sv. 185/04, IO 01/04 z dne 23. 4. 2004 zavrnilo (IV. točka izreka). Sklenilo je še, da je tožnica dolžna tožencem povrniti njihove potrebne pravdne stroške (V. točka izreka).

2Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku¹ ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 2. točki prvega odstavka 338. člena ZPP.

Ni nesporno dejstvo, da je pokojni A. A. v oporoki z dne 23. 4. 2004 glede deleža, ki ga je zapustil tožnici, navedel, da je tožnica prejela darilo večje vrednosti, in sicer motor njegovega osebnega avtomobila znamke VW hrošč, ter da je bila deležna zapustnikove neplačane pravne pomoči za njene pravde in ostala pravna pota. Tega, da je tožnica prejela darilo večje vrednosti in bila deležna zapustnikove neplačane pravne pomoči, ni navedel zapustnik, temveč prvi toženec, ki je sestavil besedilo oporoke, kar je celo sam priznal.

Sodišče prve stopnje je zmotno ocenilo, da tožnica ni dokazala s strani tožencev zatrjevanih groženj z opustitvijo obiskov in pomoči zapustniku. Razlaga sodišča prve stopnje, da sta bili lastnoročni oporoki razveljavljeni zaradi ugotovitve, da je bil zapustnik v času sestave oporoke oporočno nesposoben, zato v tem času ni mogel veljavno izraziti svoje volje, izjave volje nerazsodne osebe pa nima pravnih učinkov, je preveč poenostavljena. Trditve tožnice in njeno sklicevanje na vsebino navedenih oporok ne merijo v smer njune veljavnosti glede zapustnikovega razpolaganja s svojim premoženjem, temveč se tožnica sklicuje zgolj na opis dejanskega stanja v oporokah, katerega pa ni moč zajeti pod vsebino brez pravnega učinka. Zapustnikov opis ravnanja tožencev je namreč verodostojen zapis o tem, kako je zapustnik zaznal ravnanja toženih strank in je to lastnoročno opisal. Sodišče spregleda dejstvo, da isto osebo šteje za razsodno ob podpisu oporoke z dne 23. 4. 2004, ki je bila v osnovi kot predlog sestavljena s strani ene od za vsebino zainteresiranih strank, medtem ko jo le slaba dva tedna kasneje, ob lastnoročnem zapisu in podpisu lastnoročne oporoke z dne 8. 5. 2004, šteje za nerazsodno osebo. Gre za 13 dni zamika, v katerem ni prišlo do nobene spremembe zapustnikovega zdravstvenega stanja. Ravnanje tožencev, kot ga opisuje tožnica, ni bil enkratni dogodek, temveč dalj časa trajajoči proces, ki ga je v lastnem zapisu zabeležil zapustnik in ga ni mogoče omejiti le na trenutek zapisa razveljavljenih oporok. Proces zastraševanja sta zaznala tako tožnica kot priča D. D., kar sta izpovedala na sodišču. Prav tako so to potrdile tudi zaslišane priče v tem in v predhodnih sodnih postopkih. Sodišče spregleda, da je zapustniku pri pisanju pomagal prvi toženec, ki je zapisal očetovo voljo in osnutek odnesel k notarki, kar kaže na več kot očiten pritisk na pokojnika. Skladnost izpovedbe tožnice in priče D. D. izhaja iz dejstva, da sta bila velikokrat skupaj pri očetu oziroma dedu. Prav vse stranke v postopku so v ožji družinski povezanosti in tudi vse nedvomno zainteresirane za uspeh v pravdi, zato je v tej luči potrebno ocenjevati izpovedbe z ene in druge strani ter tehtati njihovo verodostojnost, in ne izhajati le iz dejstva, da je priča D. D. zaradi matere zainteresiran za eno plat zgodbe. Argumentacija, da sta izpovedbo priče D. D. izpodbili izpovedbi E. E. in B. B., kot priči brez motiva, ne prepriča. Sodišče prezre izpovedbo priče F. F., ki je bila zaslišana v postopku zaradi razveljavitve oporoke pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani II P 4201/2009 z dne 17. 5. 2001, ko je izpovedala, da ji je druga toženka rekla, da bo zapustnik umrl in da pri njem ne sme več delati. Tudi priča G. G. je v tem postopku izpovedal, da je zapustnik žalosten, da je imel vtis, da ga nekaj muči ter da so ga eni izdali. Dodal je še, da je vedel, da sta ga podpirala H. H. in D. D. Navedena izpoved vodi do sklepa, da so zapustnika izdale prav tožene stranke. Sodišče se ni opredelilo do zapisnika obravnave z dne 17. 2. 2012 v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 4201/2009, iz katerega izhaja, da je priča I. I. izpovedal, da so družinski člani pokojnika, razen H. H. in D. D., do zapustnika zavzemali nekam čuden odnos, ki ga on ni pričakoval in je bil zato ogorčen. Prav tako je priča ob zaslišanju dne 17. 2. 2012 izpovedala, da je bil zapustnik zelo deprimiran zaradi odvzema ključev ter strašenja hčerke J. J., da ima metastaze po vseh kosteh. Tudi iz izpovedbe priče K. K. v zadevi II P 4201/2009 izhaja, da se je videlo, da je bil pokojnik zagrenjen. Priča L. K. je v zadevi II P 4201/2009 izpovedala, da so se v zvezi z izpodbijano oporoko na zapustnika vršili pritiski. Iz zaslišanja priče M. M. izhaja, da mu je za prisilo povedal zapustnik ter da se prisila nanaša na notarsko oporoko, ki je bila napisana pred lastnoročno oporoko. Tudi iz izjave priče L. K. izhaja zatrjevano dejstvo glede odganjanja obiskov zapustnika s strani toženih strank.

Glede zavrnitve dokazov z zaslišanjem prič N. N. in dr. O. O. je tožnica že na naroku uveljavljala ugovor absolutno bistvene kršitve ZPP. Glede zavrnjenih dokaznih listin pa je tožnica utemeljeno izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla pravočasno priložiti.

Sodišče glede določila, da je tožnica že prejela darilo večje vrednosti, in sicer motor vozila, spregleda tožničino izjavo na naroku 13. 1. 2020, da je bil motor odpeljan na odpad. Da gre za stvar brez vrednosti, je v svoji izpovedi potrdil tudi ing. P. P. Oporočno določilo "za njene pravde in ostala pravna pota" je nedoločeno in nedoločljivo. Tožnica ne sprejema argumenta sodbe, da je svoje delo s strankami X. zapustnik štel oziroma razumel za pomoč tožnici, ki je X. vodila. Tudi v zvezi z ničnostjo določila, ki se nanaša na oporočiteljevo pravno literaturo, tožnica ne sprejema argumentacije sodbe, da naj bi bila pretirana zahteva, da bi moral zapustnik v oporoki opredeliti vsako posamezno monografijo, pravno literaturo, vsak posamezen zapis ali dokument iz osebnega arhiva.

Glede zavrženja tožbe v delu podrednega zahtevka pod III. točko izreka izpodbijane odločbe o odgovarjajoči vsoti denarja, namenjenega C. C., tožnica ne deli stališča izpodbijane odločbe, da ni izkazala pravnega interesa.

V pravočasni dopolnitvi pritožbe tožnica še navaja, da je sodišče na zadnji obravnavi izločilo v zapisniku navedene dokumente, ki jih je predložila tekom postopka, s pojasnilom, da naj bi jih bili vložila prepozno. Gre za dokumente iz leta 1976 in 1977 v času političnega kazenskega postopka zoper zapustnika. Sodišče je zavrnilo tudi dokumente iz arhiva zapora R., kot tudi fotokopije iz knjige Iva Žajdele, Leta velikih prevar, 1996 in fotokopije iz knjige Igorja Omerze Karla, Udba v Dragi, 2015, z arhivskim dokumentom SDV glede tajnih aktivnosti toženega S. A. zoper očeta, tasta in sestro H. H. To so bistveni dokumenti, ki so potrebni za pripravo sodbe.

Navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da se je T. C. odpovedal dedovanju (sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 5. 3. 2020, IV D 2644/2018), zaradi česar ni dedič in tako ne more biti pravdna stranka v tem postopku. Sodišče je storilo absolutno bistveno kršitev, ker je zavrglo tožbo v delu podrednega tožbenega zahtevka, v katerem tožnica uveljavlja ničnost oporoke z dne 23. 4. 2004 glede določila o deležu pokojne C. C., čeprav se je spustilo v vsebinsko obravnavanje.

Sodišče je pri odločanju prekoračilo svoja pooblastila, ker tožnici odreka pravico do nujnega deleža (točka 77 sodbe). Izdalo je sodbo presenečenja, ker v postopku zadev in vprašanj ni obravnavalo, tako da bi se tožnica o njih lahko izrekla. Zloraba postopka je očitna, sodišče je bilo pristransko, tudi žaljivo. Glede obsega zapuščine že teče druga pravda pod opr. št. II P 2595/2015. Ker je toženec S. A. nadaljeval z uničevanjem ostale zapuščine (namerno je uničil streho hiše, zastrupil sadovnjak, nadaljeval z odtujevanjem premičnin), je bil kot skrbnik v celoti razrešen. Iz navedenih razlogov je ta del oporoke še v času zapisa sodbe nedoločen in nedoločljiv.

Sodišče o tožbenem zahtevku o poslovni sposobnosti zapustnika v času podpisa notarske oporoke ni odločalo. Sodišče ni obravnavalo izpovedbe osebne zdravnice A. A. dr. U. U. nevropsihiatra prof. dr. V. V. ter Z. Z., ki so vse pomembne priče.

Glede groženj proti zapustniku ne drži navedba sodišča, da toženci nasilja nad zapustnikom niso izvajali. Da ima oče metastaze v kosteh in da bo kmalu umrl, so vpričo očeta v tem postopku toženci govorili F. F. in L. K. Osebna zdravnica zapustnika je izpovedala, da je od F. F. izvedela, da njen nekdanji pacient umira od metastaz raka v kosteh, kar je F. F. povedala toženka B. A. Tožnica je umaknila predlog za zaslišanje za ta postopek zelo pomembnih prič, dr. U. U. in Ž. Ž. Ni pa umaknila njunih izpovedb iz prejšnjega postopka. Neresnično je v sodbi zapisano, da članek the NY T z dne 16. 10. 1976 ni bil vložen v overjenem prevodu, čeprav je bil prevod oddan 6. 3. 2020. Sodišče ni gospodar postopka, zato ne more odločati, kaj bo in česa ne bo obravnavalo. Kar je v tožbenem zahtevku, mora obravnavati.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4Z izpodbijanim sklepom z dne 9. 2. 2023 je sodišče prve stopnje vlogo tožnice "Dostava napovedanih prilog k dopolnitvi pritožbe z dne 2. 12. 2022 zoper sodbo in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 2. 6. 2022 za obravnavo na Višjem sodišču v Ljubljani z dne 10. 1. 2023", kot prepozno zavrglo.

5Zoper navedeni sklep se laično pritožuje tožnica.

Meni, da dokazi, ki so najavljeni v tožničini pravočasni dopolnitvi odvetnikove pritožbe z dne 2. 12. 2022 ne morejo biti prepozni, ker so bili vloženi že tekom postopka na prvi stopnji. Članek RTV o psiho onkologiji (priloga 8) pa je bil objavljen 29. 11. 2022, tik pred rokom za oddajo dopolnitve pritožbe, zato je v vlogi pravočasno zajet.

6Pritožbi sta neutemeljeni.

O pritožbi z dopolnitvijo zoper odločbo z dne 2. 6. 2022

7Sodišče prve stopnje je glede vseh pravno relevantnih dejstev v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo obširne, prepričljive in na dokazih temelječe razloge, na podlagi katerih je sprejelo pravilno in z 8. členom ZPP skladno dokazno oceno, ki jo je sprejelo na podlagi izčrpno izpeljanega dokaznega postopka ter je o tožbenem zahtevku tudi pravilno materialno pravno odločilo. Pritožbeni pomisleki pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje ne omajajo in so ti pomisleki tudi sicer neprepričljivi. Bistvena značilnost kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, zaradi česar očitana procesna kršitev ni podana. Izpodbijana sodba prav tako ni obremenjena z absolutno bistveno kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v 27. točki obrazložitve kot nesporno dejstvo le povzelo vsebino oporoke z dne 23. 4. 2004, in sicer, da je pokojnik glede deleža, ki ga je zapustil tožnici, v sporni oporoki navedel, da je tožnica že prejela darilo večje vrednosti, in sicer motor njegovega osebnega avtomobila znamke VW Hrošč, prav tako pa je bila deležna zapustnikove neplačane pravne pomoči za njene pravde in ostala pravna pota, in ne kot to zmotno interpretira tožnica, da je sodišče ugotovilo, da se tožnica strinja z v oporoki navedeno vrednostjo darila oziroma v oporoki navedeno dano pravno pomoč.

8Sodišče prve stopnje se strinja z utemeljitvijo sodišča prve stopnje o nepotrebnosti zaslišanja priče N. N. in priče dr. O. O. in se v izogib ponavljanju na njo sklicuje.

9Sodišče prve stopnje pravilno v 25. točki obrazložitve odločbe citirane dokazne listine ni upoštevalo, ker jih je tožnica predložila po prvem naroku za glavno obravnavo. Sicer pa tožnica v pritožbi ne pojasni, kako bi neizvedba navedenih dokazov lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

10Res je tožnica z vlogo z dne 6. 3. 2020 predložila overjen prevod članka z dne 16. 10. 1976 avtorja Malcoma V. Browna iz arhiva The New York Timesa (priloga A75), vendar pa v pritožbi ne pojasni, kako je neizvedba omenjenega dokaza vplivala na s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje.

11Iz sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani IV D 2644/2018 z dne 5. 3. 2020, na katerega se v laični dopolnitvi pritožbe sklicuje tožnica, ne izhaja, da bi se T. C. odpovedal dedovanju po materi C. C. Iz navedenega sklepa izhaja le, da je dedič T. C. izjavil, da ne ugovarja predlogu za omejitev dedovanja na podlagi prvega odstavka 128. člena ZD.

12Katerih zadev in vprašanj v postopku sodišče ni obravnavalo, pritožba ne pojasni, temveč le navrže, da se tožnica o vprašanjih ni mogla izreči, zaradi česar naj bi šlo za sodbo presenečenja. V konkretnem primeru o sodbi presenečenja ne moremo govoriti. Sodišče prve stopnje je namreč naredilo le drugačno dokazno oceno, kot jo je pričakovala tožnica.

13Pritožba še navede, da sodišče ni obravnavalo izpovedi dr. U. U., prof. dr. V. V. ter Z. Z. Sodišču se ni potrebno opredeliti do vseh izvedenih dokazov, temveč le do tistih, ki so glede na materialnopravna stališča primerni oziroma dokazujejo ugotovitev odločilnih dejstev. Pritožba ne pojasni, kako bi izpovedbe navedenih prič vplivale na pravilnost izpodbijane odločitve.

14Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bilo sodišče žaljivo in da bi pristransko obravnavalo tožnico.

15Tožnica s primarnim tožbenim zahtevkom zahteva razveljavitev oporoke A. A., ki jo je v obliki notarskega zapisa sklenil 24. 4. 2004. Zahtevek je utemeljevala s trditvami, da je zapustnik napravil oporoko zaradi grožnje in (pri)sile toženih strank. K sestavi izpodbijane oporoke naj bi toženci zapustnika prisilili tako, da so ga strašili, da bo zaradi metastaz raka v kosteh, ki ga ni imel, kmalu umrl, zaradi česar naj čim prej napiše oporoko, s katero bo njim vse zapustil. Grozili naj bi mu tudi, da če oporoke v njihovo korist ne bo napisal, ga nobeden izmed tožencev ne bo več obiskal ali mu kakorkoli pomagal, tako da bo ostal sam, na smrt bolan in bo v mukah umrl. S podrednim tožbenim zahtevkom je tožnica zahtevala ugotovitev ničnosti navedene oporoke, ker naj bi bila v posameznih delih nedoločena oziroma nedoločljiva.

16Neveljavna je oporoka, če je bil oporočitelj z grožnjo ali silo² prisiljen, da jo je napravil, ali če se je odločil, da jo napravi zaradi zvijače ali zaradi tega, ker je bil v zmoti (prvi odstavek 6. člena Zakona o dedovanju³). Sila in grožnja morata dejansko vplivati na oblikovanje izjave poslednje volje zapustnika, morata biti odločilni za to, da je zapustnik napravil oporoko ali da je napravil oporoko določene vsebine. Strah oziroma grožnja je utemeljena, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju, telesu ali drugi pomembni dobrini zapustnika ali koga drugega. Prigovarjanje, nagovarjanje ali siljenje, če ne gre za izvajanje sile, ne prizadenejo svobodne volje oporočitelja in zato niso pravno relevantne okoliščine⁴.

17Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tudi če bi tožene stranke zapustniku neprestano ponavljale, da bo zaradi metastaz raka v kosteh kmalu umrl, to samo po sebi ne more predstavljati grožnje, kot jo opredeljuje 60. člen ZD. Kljub dejstvu, da je bil zapustnik v času izpodbijane oporoke star dobrih 82 let ter nastanjen v Domu starejših občanov, tudi zatrjevana grožnja, da če oporoke ne bo napisal v njihovo korist, ga nobena izmed toženih strank ne bo več obiskovala ali mu kakorkoli pomagala, po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče opredeliti kot pravno relevantne grožnje. Zapustnik je, kljub določenemu vplivu na voljo, še vedno ohranil možnost odločanja.

18Tudi sicer se sodišče druge stopnje v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnica grožnje z opustitvijo obiskov in pomoči ni dokazala. Zaključek, da tožnica, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme, ni uspela dokazati, da naj bi bila sporna oporoka podpisana zaradi sile, prisile ali grožnje, za katere so odgovorne tožene stranke, je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe natančno in prepričljivo utemeljilo ter je pri tem kritično ocenilo vse izvedene dokaze. Res sorodstveno razmerje izpovedim prič še ne odvzema verodostojnosti, vendar je sodišče prve stopnje argumentirano pojasnilo, zakaj priči D. D. ne verjame. Tožnica obširno pojasnjuje svoje videnje izpovedb oziroma izjav v postopku zaslišanih prič, a ne poraja dvoma v sprejeto dokazno oceno. Razen tožnice in njenega sina, zatrjevanega dejstva, da so toženci neposredno zapustniku zatrjevali, da ima raka na kosteh in da ga bodo osamili, če ne bo napisal oporoke v njihovo korist, ni potrdila nobena od zaslišanih prič. Sodišče ni dokazno ocenilo le izpovedbo zaslišanih prič, temveč tudi pisne izjave prič. Prav tako iz izpovedb prič, zaslišanih v drugem sodnem postopku⁵, na katere se sklicuje tožnica v pritožbi, ne izhaja, da bi tožene stranke zapustniku grozile z osamitvijo, če ne bo napravil oporoke v njihovo korist. Da bi tožene stranke zapustnika osamile tudi s tem, da bi tožnici ali drugim obiskovalcem prepovedale obiskati zapustnika oziroma da bi obiskovalce odganjale z namenom, da zapustnika osamijo, dokazni postopek ni pokazal. Priča F. F., na izpoved katere se tožnica sklicuje, je namreč izpovedala, da ji je druga toženka rekla zgolj, da ji pri zapustniku ni potrebno več delati, in ne da zapustnika ne sme obiskovati. Tudi iz izjave L. K. ne izhaja, da bi ji toženci prepovedali obiskovati zapustnika. Navedeno nista izpovedali niti priča G. G. niti priča I. I. Zgolj vtis nekaterih prič, da so imeli otroci zapustnika do njega čuden odnos, da naj bi bil zapustnik izdan, da je bil zagrenjen, da so ga otroci oropali, mu jemali osebne dokumente in ga terorizirali, še ne dokazuje, da je bila nad zapustnikom izvajana grožnja, zaradi katere bi napravil oporoko z določeno vsebino. Z opozarjanjem na posamezne izpovedbe oziroma dane izjave v drugem postopku pritožba torej ne uspe oziroma na vzbudi dvoma v pravilnost vsebinsko prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je nelogično, da bi toženci zapustnika prisilili v sestavo oziroma podpis izpodbijane oporoke, nato pa v zapuščinskem postopku, ki se vodi po njem, predlagali izvedbo zakonitega dedovanja, kljub dejstvu, da je v tem trenutku obravnavana oporoka edina veljavna oporoka po zapustniku, na podlagi katere bi prvi, drugi in prvotno četrta toženka dedovali več, kot pa znaša njihov zakoniti dedni delež. Zatrjevano dejstvo, da je prvi toženec zapisal očetovo voljo in osnutek odnesel k notarki, ne dokazuje njegovega pritiska na zapustnika.

19Prepričljiva je tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje, da toženci zapustniku niso onemogočili preklica notarske oporoke z dne 23. 4. 2004. Sicer pa je bilo zapustniku kot izkušenemu pravniku znano, da lahko oporoko prekliče tudi brez osebnih dokumentov, za katere je tožnica zatrjevala, da so mu jih odtujili toženci.

20Zapustnik je napravil tri oporoke, oporoko z dne 8. 5. 2004, oporoko z dne 29. 9. 2006 in obravnavano oporoko. Pritožbeno sodišče deli stališče sodišča prve stopnje, da sodišče izjave volje, ki jo je zapustnik podal v oporokah z dne 8. 5. 2004 in z dne 29. 2. 2006 ne more upoštevati, saj sta bili oporoki razveljavljeni v celoti, torej glede vseh njunih sestavnih delov ter glede vseh izjav in opisanega dejanskega stanja.

21Neutemeljeno je sklicevanje pritožnice, da isto sodišče ob podpisu oporoke z dne 23. 4. 2004 zapustnika šteje za razsodnega, medtem ko ga le slaba dva tedna kasneje ob lastnoročnem zapisu in podpisu oporoke z dne 8. 5. 2004 šteje za nerazsodnega. Kot je sodišče prve stopnje tožnici že odgovorilo v 96. točki obrazložitve odločbe, se oporočna sposobnost domneva, in ker tožnica ni izpodbijala domneve o oporočni sposobnosti zapustnika ob podpisu oporoke z dne 23. 4. 2004, celo nasprotno, trdila je, da je bil zapustnik popolnoma oporočno sposoben, je obstala domneva, da je bil zapustnik ob podpisu izpodbijane oporoke oporočno sposoben, čeprav je res, da je bila oporoka z dne 8. 5. 2004 zaradi ugotovljene zapustnikove oporočne nesposobnosti razveljavljena.

22Vsebina oporoke mora biti mogoča, dopustna, določena oziroma določljiva (34. člen OZ). Predmet obveznosti je določljiv, če vsebuje pogodba podatke, s katerimi ga je mogoče določiti (38. člen OZ). Vsebina oporoke je torej nedoločljiva, če se je tudi s sredstvi razlagi ne da ugotoviti.

23Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da oporočno določilo, da je tožnica že prejela darilo večje vrednosti, in sicer motor zapustnikovega osebnega avtomobila znamke VW Hrošč, v ostalem pa je bil avto odpeljan na odpad, ni nedoločljivo. Predmet tega pogodbenega določila je nedvomno določljiv, saj je tožnici jasno, na kateri motor se oporočno določilo nanaša. Navedba, da motor predstavlja darilo večje vrednosti, pa je za ugotovitev ničnosti tega oporočnega darila nerelevantna. Ugotavljanje vrednosti oporočnih določil oziroma predmetov namreč ni vprašanje določljivosti. Slednje bo predmet zapuščinskega postopka v primeru, da bo tožnica uveljavljala prikrajšanje nujnega deleža. Tudi oporočno določilo, da je bila tožnica deležna zapustnikove neplačane pravne pomoči za njene pravde in ostala pravna pota ni nedoločljivo. Pravilno sodišče prve stopnje ugotavlja, da je neizvedljiva zahteva, da bi zapustnik v oporoki izrecno opredelil vsako posamezno dejanje dane pravne pomoči. Ali je bila z navedenim zapisom mišljena tudi pravna pomoč, ki je bila dana strankam X., katerega je tožnica vodila, pa bo potrebno, če bo to sporno, ugotavljati z razlago oziroma z ugotovljanjem zapustnikove prave volje. Slednje pa seveda ne pomeni, da zaradi tega navedeno oporočno določilo ni določljivo. Tudi zahteva, da bi moral zapustnik v oporoki izrecno opredeliti vsako posamezno monografijo, pravno literaturo, vsak posamezen osebni zapis ter dokument iz osebnega arhiva, je pretirana in tudi po mnenju pritožbenega sodišča zadostuje, da zapustnik svoje premoženje v oporoki opredeli opisno.

24Vprašanje, ali je bila tožnica dedno odpravljena, je za predmetni postopek brezpredmetno.

25Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje v 82. točki obrazložitve, da tožnica pravnega interesa za ugotovitev ničnosti oporočnega določila, ki se nanaša na prvotno tretjo toženo stranko C. C., ni izkazala, zaradi česar je sodišče v tem delu tožbo pravilno zavrglo.

26Po ugotovitvi, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in da niso podane niti kršitve procesnega in materialnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo odločbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

27Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer tožeča stranka zato, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa zato, ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).

O pritožbi zoper sklep z dne 9. 2. 2023

28Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 333. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 343. člena ZPP pravilno zavrglo vlogo tožnice z dne 10. 1. 2023 kot prepozno. Pa tudi sicer njen pravni interes zaradi zavrženja vloge ni v ničemer prizadet, saj v pritožbi sama navaja, da so bili vsi dokazi, ki jih je predložila k tej vlogi, tekom postopka že predloženi oziroma vloženi v spis ter da je te dokaze izpostavila le z namenom, da se v pritožbenem postopku ne spregledajo. Članek RTV o psiho onkologiji (priloga 8), ki je bil izdan že po izdaji odločbe sodišče prve stopnje, pa bo, upoštevaje časovne meje pravnomočnosti, tožnica lahko uveljavlja s predlogom za obnovo postopka.

29Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

¹ V nadaljevanju ZPP.
² O sili govorimo takrat, kadar je uporabljeno fizično nasilje, medtem ko grožnja predstavlja psihično nasilje.
³ V nadaljevanju ZD.
⁴ Karel Zupančič, Viktorija Žnidaršič Skubic: Dedno pravo, Ljubljana, Uradni list RS, 2009, stran 118 in 119.
⁵ Zaradi razveljavitve oporok z dne 8. 5. 2004 in 29. 9. 2006, v katerem je sodišče ugotavljalo oporočno sposobnost zapustnika