38. člen OZ

Ne drži, da je v izreku izvršilnega naslova izrecno navedeno, od kakšnega zneska glavnice tečejo zakonske zamudne obresti, saj nikjer v izreku ni navedeno "od zneska ... DIN" (glede na veljavno valuto ob začetku teka zamudnih obresti), kar bi specificiralo znesek, od katerega tečejo zamudne obresti. Navedeno je hkrati tisto, česar v izvršilnem postopku ni dopustno dopolnjevati. Izrek, kakršen je, bi bil primeren, če bi tudi obresti glede na čas začetka teka tekle od zneska v isti valuti, saj bi bilo mogoče znesek, od katerega tečejo zakonske zamudne obresti, razumeti s pomočjo kontekstne razlage in ne zaradi same popolnosti izreka. Ne gre za matematično možnost izračuna, temveč gre za izvršljivost. Valuta je vsekakor bistven del definicije denarne obveznosti, saj valute nenazadnje nimajo vse enake vrednosti (ali pa ne obstajajo več) in zato ne drži, da se obresti pač izračunajo od "zneska" oz. "številke". Bistveno za odločitev v tej zadevi je, da zakonske zamudne obresti od zneska v evrih pred časom, ko je valuta evro sploh pričela obstajati, ne morejo biti obstoječ predmet obveznosti. S tem tak predmet ni niti določen, niti določljiv, izvršilni naslov pa v obrestnem delu ni pri

Predlog se zavrne.

Glede dejstev (in dokazov) ZPP uveljavlja razpravno načelo. Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (7. in 212. člen ZPP). Stranki sta torej odgovorni, da v zadevi priskrbita ustrezno trditveno podlago. Če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče dolžno šteti, da ne obstaja. To velja tudi v primeru, če sodišče določeno (nezatrjevano) dejstvo ugotovi med izvedbo dokaznega postopka. Takega dejstva ne sme upoštevati. Drugačno ravnanje pomeni kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V postopku mora biti namreč ves čas jasno, kaj so navedbe strank in posledično dejanska podlaga, saj le to nudi strankam možnost, da se zoper zahtevek oziroma ugovore lahko ustrezno branijo. Po določbi 34. člena OZ (enako pa je določal tudi v času sklepanja pogodbe veljaven 46. člen ZOR) je predmet pogodbe lahko zgolj določljiv, takšen pa je, če pogodba vsebuje podatke, s katerimi ga je mogoče določiti (prvi odstavek odstavek 38. člena OZ, enako prvi odstavek 50. člena ZOR). Namen takšne zakonske ureditve predmeta pogodbe, ki širi meje veljavnosti pogodbe na podlagi dopustnosti nje

Po prvem odstavku 38. člena OZ je predmet obveznosti določljiv, če vsebuje pogodba podatke, s katerimi ga je mogoče določiti, ali če sta stranki prepustili nekomu tretjemu, naj ga določi. Ker je ničnost ultima ratio, je pravilno široko razumevanje določbe. Morebitna toženkina neseznanjenost s podatki, ki bi ji omogočali izračun, še ne pomeni, da ta dejstva ob sklenitvi pogodbe niso obstajala in bi se torej lahko z njimi seznanila. Bistveno je, da so dejstva, od katerih je bila odvisna višina morebitne obveznosti, ob sklenitvi pogodbe že obstajala, odločitev o morebitnem obstoju in višini pa sta prepustila pristojnemu organu. Obveznost je bilo torej mogoče določiti, ne da bi stranki morali skleniti nov dogovor.

A. A. je kmetijska zemljišča ponudila v zakup v tako imenovanem paketu, torej kot celoto, vsa zemljišča skupaj, za eno(tno) ceno najema. Pri tem je v svoji ponudbi za zemljišča v solastnini zapisala le polovico površin (kar ustreza njenemu solastniškemu deležu). Ni pa označila delov teh kmetijskih zemljišč v naravi. Še drugače, ostalo je neznano, kaj naj bi obsegal zakup. To pa pomeni le eno: predmet zakupa ni bil določen oziroma ni bil določljiv. Ponudba ni vsebovala podatkov, ki bi omogočili identifikacijo delov treh kmetijskih zemljišč v solasti, namenjenih zakupu (38. člen in 35. člen OZ ter peti odstavek 27. člena ZKZ). A. A. bi lahko dala del kmetijskega zemljišča v solasti v najem, toda le, če bi ga točno označila v ponudbi in bi za to imela strinjanje solastnice, B. B.

Uporabnik sme v skladu z drugim odstavkom 166. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD) sprejeti napotene delavce le od delodajalca za zagotavljanje dela, ki ima dovoljenje iz 167. člena ZUTD in je vpisan v register ali evidenco. V konkretni pravdi nobena pravdna stranka niti ni trdila, da bi omenjeni IPS v spornem obdobju izpolnjevali pogoje, kot jih zahteva 167. člen ZUTD.

Vsebina oporoke mora biti mogoča, dopustna, določena oziroma določljiva (34. člen OZ). Predmet obveznosti je določljiv, če vsebuje pogodba podatke, s katerimi ga je mogoče določiti (38. člen OZ). Vsebina oporoke je torej nedoločljiva, če se je tudi s sredstvi razlagi ne da ugotoviti. Ugotavljanje vrednosti oporočnih določil oziroma predmetov ni vprašanje določljivosti. Slednje bo predmet zapuščinskega postopka v primeru, da bo tožnica uveljavljala prikrajšanje nujnega deleža.

Sodišče je verjeten obstoj terjatve iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti oprlo na ugotovitev, da izjava prve toženke v dopisu z dne 31. 8. 2021 potrjuje, da ne bo več izpolnjevala svojih pogodbenih obveznosti. V skladu s 106. členom OZ je tak dopis pravilno štelo kot ravnanje, iz katerega je jasno, da prva toženka svojih pogodbenih obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnila. V posledici nastopa takšnih okoliščin ima upnik pravico odstopiti od pogodbe, ne da bi dolžniku dal primeren dodatni rok za izpolnitev obveznosti. Z odstopom od pogodbe upnik pridobi (odškodninsko) terjatev zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti. Nižji dokazni standard v postopku odločanja o začasni odredbi sodišču omogoča, da lahko o verjetnem obstoju relevantnih dejstev sklepa že na podlagi drugih, manj prepričljivih dokaznih sredstev od postavitve sodnega izvedenca. Dokazne listine tožnic niso brez dokazne vrednosti, kot trdi prva toženka. Še zlasti, če prva toženka zoper vsebino njihovih postavk ne poda nobenih konkretnih ugovorov in jim vnaprej odreka dokazno vrednost zgolj iz razlogov, ker izvirajo iz sfere tožnic, so brez podpisa in ne v

Kot je namreč to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje je toženka edina zakonita dedinja po pokojnem A. A. in je zato v skladu z 142. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) odgovorna za zapustnikove dolgove. Toženka namreč tekom postopka na prvi stopnji ni podala ugovora omejitve odgovornosti za zapustnikove dolgove do višine podedovanega premoženja, zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene, saj predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). V tej zvezi se toženka neutemeljeno sklicuje na ničnost aneksov št. I z dne 11. 8. 2011 in št. II z dne 16. 10. 2015, saj si je tožnica v 9. točki Dogovora z dne 3. 5. 2005 pridržala pravico, da v skladu s 17. členom Pravilnika o sprejemu, premestitvi in odpustu stanovalcev Doma upokojencev Ž. (priloga spisa A40) spremeni obseg in vrsto storitev za uporabnika, upoštevajoč njegovo stanje in potrebe, ki jih ugotovi Komisija v skladu z 29. členom Pravilnika o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva (priloga spisa A41) tudi, če upravičenec noče skleniti pisnega aneksa k dogovoru. Tožnica lahko tako v skladu s četrtim odstavkom 29. člena navedenega Pravil

Pogodbeno določilo, da se izvajalcem osebne asistence, ki po Zakonu o osebni asistenci niso obvezni zaposlovati strokovnega vodje za izvajanje osebne asistence, ne prizna stroškov strokovnega vodenja in usklajevanja osebne asistence, je v nasprotju s prisilnimi predpisi in torej nično.

Ker pravice, ki potrošniku pripadajo po ZVPot, ne posegajo v njegove pravice, ki jih ima po splošnih predpisih o obligacijskih razmerjih (1. člen ZVPot), lahko potrošnik poleg jamčevalnih zahtevkov po 38. členu ZVPot izbira tudi med jamčevalnimi zahtevki, ki jih OZ predvideva za podjemno oz. gradbeno pogodbo. V skladu s stališči sodne prakse predstavlja (pri prodajni pogodbi) pravica kupca, da odstopi od pogodbe po 3. točki prvega odstavka 468. člena OZ, eno izmed upravičenj, ki spada med jamčevalne zahtevke, za uveljavitev katerega velja enoletni prekluzivni rok iz prvega odstavka 480. člena OZ. Ker pa odstopno upravičenje pomeni enostransko izjavo volje, ki samo po sebi kot oblikovalno upravičenje povzroči prenehanje pogodbe, za njegovo uresničitev in učinkovanje ni potrebno sodno uveljavljanje. Zadošča, da izjavo naslovnik prejme do izteka prekluzivnega roka za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov iz naslova stvarnih napak iz 480. člena OZ. Za kondikcijske zahtevke, ki nastanejo kot posledica prenehanja pogodbe zaradi kupčevega odstopa od pogodbe zaradi stvarnih napak, veljajo splošna pravila o prenehanju pogodb in zastaranju terjatev. Po stališču pritožbenega sodišča je

Sodišče je pravilno štelo, da je upnik pravilno uveljavil svoje odstopno upravičenje, saj sta bila dolžnika v zamudi s plačilom več kot dveh obrokov, bila sta pozvana k njihovemu plačilu z dodatnim 15 dnevnim rokom, vročitev opominov in nato tudi odpovedi kreditne pogodbe pa ni bila mogoča iz razlogov na njuni strani. V kreditni pogodbi je predmet kreditojemalčeve obveznosti določen po višini z denarnim zneskom glavnice, s pogodbeno obrestno mero in dobo obrestovanja, torej vsebuje vse podatke, ki so potrebni in zadostni za izračun obveznosti na določen datum (kar dokazuje že to, da je bilo izračun mogoče opraviti). Zgolj dejstvo, da izračuna ni napravilo sodišče, temveč ga je moral opraviti izvedenec, ne pomeni, da je terjatev nedoločljiva, temveč pomeni le, da je zaradi kompleksnosti izračuna potrebno dodatno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (ravno temu pa je namenjen angažma izvedenca). Izvršilni naslov diskontiranja obveznosti iz naslova stroškov ne določa, diskontiranje pogodbenih obresti pa je bilo tako v upnikovi specifikaciji kot v izračunu izvedenca ustrezno upoštevano.

Glede na pojasnjeno in dejstvo, da gre v tem primeru za upravno pogodbo, je treba upoštevati, da se za pravice in obveznosti v zvezi z izvajanjem in financiranjem osebne asistence, ki niso izrecno urejene v Pogodbi, uporabljajo tudi določila ZOA in Pravilnika. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da lahko cena izhaja tudi iz drugih aktov, ki pogodbeni stranki obvezujejo. Za določljivost cene ni treba, da je ta izrecno, v točno določenem znesku, opredeljena v Pogodbi ali kakšnem druge aktu. Zadošča, da je na podlagi določil Pogodbe in veljavnih predpisov ceno mogoče določiti. Stranki sta sklenili upravno pogodbo. Ker je primarni cilj upravnih pogodb zagotavljanje javnega interesa, so praviloma predmet in cena ter pravice in obveznosti pogodbenih strank določene že v veljavnih prisilnih predpisih ali upravnih odločbah. Pogodbeni stranki tako na podlagi Pogodbe upoštevajoč njen predmet ne smeta imeti več ali manj pravic in obveznosti kot to določajo obvezni veljavni predpisi ali zavezujoče upravne odločbe. Upoštevajoč navedena določila ZDR-1 je omejitev opravljanja dela osebnega asistenta, ki je kot samostojni podjetnik posameznik, vključen v obvezna social

V primeru pogodbenega določila o kompenzaciji kot načinu prenehanja obveznosti, ko se pogodbeni stranki dogovorita, da dolžnik svoje denarne obveznosti ne bo izpolnil s plačilom denarnega zneska, ampak bo obveznost izpolnil z izročitvijo blaga ali opravo storitve ter posledično vzpostavitvijo svoje terjatve, ki bo predmet pobotanja, ni dopustno uveljavljati denarne izpolnitve, razen izjemoma, na primer, če bi bila takšna izpolnitev objektivno nemogoča. Ker je smisel vnaprej dogovorjenega pobota obveznosti ravno v tem, da se terjatvi pobotata, ko se stečejo pogoji za pobot, tudi izjava o pobotu ni vedno potrebna. Potrebna je le, če dogovor o pobotanju ne vsebuje dovolj določne opredelitve terjatev, ki naj s pobotom prenehajo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je med strankama obstajal nesporazum glede njune pogodbe in da ni bila sklenjena (16. člen OZ). Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je zaradi nedoločljivosti predmeta pogodbe slednja nična (38. člen OZ). Pritožba v zvezi s tem ne navede nikakršnih dejstev, ki bi odkazovala na takšen zaključek, niti tega ni storila pred sodiščem prve stopnje, ampak zgolj prepiše zakonske določbe, s čimer pa ne more uspeti. Trditve tožene stranke glede ničnosti pogodbe so bile povsem pavšalne tako na prvi stopnji kot v pritožbi.

Predmet izpolnitve po prodajni pogodbi z dne 28. 1. 1999 je vsekakor določen, saj se je tožnik že vknjižil v zemljiško knjigo kot lastnik dvosobnega stanovanja s kabinetom, glede sporne drvarnice oziroma kleti pa določljiv. Četudi ta del nepremičnine v pogodbi res ni označen tako, da bi se tožnik lahko na kleti kot posebnem delu stavbe v postopku vzpostavitve etažne lastnine vknjižil kot lastnik tega dela, je prodajna pogodba veljavno sklenjena, saj sta pogodbeni stranki opisno dovolj opredelili nepremičnino, ki je predmet dajatvene obveznosti prodajalca. To velja tudi v konkretnem primeru, ko gre za drvarnico kot pomožni prostor, ki po trditvah tožnika pripada stanovanju in z njim tvori nedeljivo celoto skladno z določbo 2. člena SZ.

V zasledovanju ohranjanja vrednosti domače valute nasproti tuji valuti ni nič nedopustnega ali nemoralnega, četudi sam posel ni vezan na tujo valuto. Gre za dodatno zavarovanje vrednosti denarja. Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da špekulativni posli kot taki niso prepovedani ali nemoralni. To postanejo šele, če obstajajo kakšne druge okoliščine, ki kažejo na to, da niso v skladu s prisilnimi predpisi, ustavo ali moralnimi načeli. Tožeča stranka bi morala konkretno pojasniti, katere okoliščine so tiste, ki kažejo, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji. Le dejstvo visoke obrestne mere, ki predstavlja plačilo za dano posojilo, in dogovor o valutni opciji, ki predstavlja zavarovanje vrednosti domačega denarja nasproti tujemu denarju, sama po sebi ne predstavljata ravnanja v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji. Temeljna značilnost valutne opcije je, da njena končna vrednost v trenutku sklepanja posla ni znana, saj gre za tvegan, špekulativen posel. To pomeni, da je njena končna vrednost odvisna od zunanje spremenljivke, ki ne izhaja iz samega pravnega posla in je nepredvidljiva. Pravdni stranki sta s sklenitvijo dog

Sprememba cenika vodi do spremembe končne zakupnine (cena z upoštevanjem faktorjev odstopanja) pri vsaki parceli in končne zakupnine v seznamu za posamezno leto. Formula izračuna zakupnine ne v pogodbi ne v ceniku ni jasno določena, niti niso jasno določeni parametri v seznamu parcel, kar otežuje preverljivost pravilnosti izračuna zakupnine, ni pa to nemogoče. Na podlagi vsebine pogodbe, skupaj s seznamom in ceniki, je dovolj podatkov, na podlagi katerih se lahko ugotovi pravilen način izračuna zakupnine in se jo določi ter preveri tožnikovo vtoževano ceno zakupnine za posamezno leto.

Ker iz Pogodbe same izhaja, da je njena priloga seznam osnovnih sredstev, materiala, trgovskega blaga, polizdelkov in nekurantnega blaga, obe stranki pa sta Pogodbo s tako vsebino podpisali, po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen sklep sodišča prve stopnje, da predmet obveznosti med strankama ni bil določen. Predmet obveznosti mora biti določen, vendar pa zadošča tudi, če je določljiv. Predmet obveznosti je določljiv, če vsebuje pogodba podatke, s katerimi jo je mogoče določiti. Tožena stranka bi morala v primeru, da bi zahtevala znižanje kupnine, določno navesti katerih predmetov ni dobila ter kateri predmeti so imeli napake, določno navesti delež zmanjšane vrednosti predmeta izpolnitve in zahtevek za znižanje kupnine ustrezno ovrednotiti po posameznih postavkah. Ker tožena stranka teh trditev ni konkretizirala, prav tako pa tudi ni podala določenega zahtevka, svojemu trditvenemu bremenu ni zadostila. Tožeča stranka je toženo stranko na nekonkretiziranost njenih navedb opozorila že tekom postopka na prvi stopnji, zato dodatno opozorilo sodišča v tej smeri ni bilo potrebno.

Pogodbene obveznosti toženca so bile v pogodbi o štipendiranju jasno določene, in sicer je moral toženec uspešno opraviti selekcijske postopke po zaključku šolanja. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi ugotovilo, da toženec ni uspešno opravil preverjanja fizičnih sposobnosti v smislu 11. točke prvega odstavka 9. člena pogodbe o štipendiranju, ker ni bil uspešen pri preizkusu dvigovanja trupa, pri čemer tožeče stranke ni seznanil z opravičljivim razlogom za neuspešno opravljanje selekcije. Glede na to, da toženec tožeči stranki ni sporočil razloga za svoj neuspeh niti ni predložil zdravniškega potrdila, je tožeča stranka pravilno sklenila, da so podani pogoji za odstop od pogodbe o štipendiranju, sklenjene s tožencem.