60. člen ZD

Razveljavitev oporoke zaradi napak volje lahko zahteva le tisti, ki ima pravni interes. To pa je zakoniti dedič, ki bi zaradi neveljavnosti oporoke prišel do koristi (zapuščine), in ne oporočni dedič, čigar pravni interes je, da oporoka ostane v veljavi kot pravni naslov, na podlagi katerega bo pridobil zapuščino.

Če je odločitev oporočitelja, da nekomu nekaj zapusti, ker si ta to želi, zavestna in prostovoljna, oporoka ni neveljavna. Darilo, ki se po četrtem odstavku 28. člena ZD všteva dediču v njegov dedni delež, lahko povzroči le tako ravnanje zapustnika, ki ima za posledico zmanjšanje obsega njegovega premoženja.

Kdaj je neko življenjsko skupnost mogoče opredeliti kot dalj časa trajajočo, je odvisno od okoliščin primera. V konkretnem primeru pritožbeno sodišče glede na dolgoletno predhodno zvezo, ki sta jo toženka in zapustnik le še nadgradila z odločitvijo, da konec leta 2017 tudi skupaj zaživita in se je ta zveza končala zaradi zapustnikove smrti, nima nobenih pomislekov v presojo, da je njuna življenjska skupnost bila dalj časa trajajoča. Kršena pravica do nujnega deleža se uveljavlja v zapuščinskem postopku z zahtevkom za zmanjšanje oporočnih razpolaganj in z zahtevkom za vrnitev daril, o tem zahtevku, če ni sporna dejanska podlaga, pa odloči zapuščinsko sodišče. V konkretnem primeru pa zapuščinsko sodišče o tem zahtevku (če ga je prva tožnica postavila) še ni moglo odločati, saj je med dediči prišlo do spora o veljavnosti zapustnikove oporoke in pogodbe o dosmrtnem preživljanju, nadalje do spora o pravni naravi pogodbe (darilo) in do spora o dedni pravici toženke. Dejstvo, da je bil zapustnik v času, ko je bila sklenjena sporna pogodba, deležen paliativne oskrbe, omogoča zgolj sklep, da je bil neozdravljivo bolan, ni pa mogoče samo na tej podlagi zaključiti, da mu je ost

Oporočitelj lahko z oporoko razpolaga s premičnim premoženjem, ki ni v sestavi zaščitene kmetije, po splošnih predpisih o dedovanju, s premoženjem, ki tvori zaščiteno kmetijo pa ne. V obravnavanem primeru gre za delno neskladnost oporoke z določbami ZDKG.

Glede na ugotovljene okoliščine sestavljanja in podpisa sporne oporoke ter upoštevaje nadaljnji izpovedbi tožencev, ki ju potrjujejo tudi izpovedbe prič B. B., G. G., H. H. in I. I., sodišče prve stopnje utemeljeno ni podvomilo o tem, da je bila volja glede razpolaganja s premoženjem, kot izhaja iz oporoke, dejansko prava volja oporočitelja, ki pri tem v sestavo in podpis takšne oporoke ni bil v ničemer prisiljen - niti s silo niti z grožnjo, niti ni te oporoke podpisal zaradi zvijače ali zmote.

ZD sankcionira napake v obliki z izpodbojnostjo (prvi odstavek 76. člena ZD). Sodna praksa dopušča tudi ugotovitveni tožbeni zahtevek na ničnost oporoke po splošnih pravilih OZ, kadar je tožbeni zahtevek usmerjen na neobstoj oporoke, med drugim zaradi tako hudih napak v obliki, da je na prvi pogled jasno, da oporoka ni nastala (npr. če je pisna oporoka brez oporočiteljevega podpisa, kar zatrjuje tožeča stranka v tem postopku, ali če jo kot oporočna priča podpiše oporočni dedič in podobno). Gre za ponarejene ali falsificirane oporoke, ko sploh ne gre za zapustnikovo oporoko in iz take (ponarejene) listine ne morejo nastati pravne posledice, ker oporoke ni. Sodišče se je z zaslišanjem oporočnih prič prepričalo le o enem elementu testiranja - podpisovanju listine pred pričama. Nobena od oporočnih prič ni potrdila zapustnikove izjave, da podpisuje svojo oporoko. Izjava mora biti ustna in nedvoumna, konkludentna dejanja ne zadoščajo.

Predlog se zavrne.

Vsebina oporoke mora biti mogoča, dopustna, določena oziroma določljiva (34. člen OZ). Predmet obveznosti je določljiv, če vsebuje pogodba podatke, s katerimi ga je mogoče določiti (38. člen OZ). Vsebina oporoke je torej nedoločljiva, če se je tudi s sredstvi razlagi ne da ugotoviti. Ugotavljanje vrednosti oporočnih določil oziroma predmetov ni vprašanje določljivosti. Slednje bo predmet zapuščinskega postopka v primeru, da bo tožnica uveljavljala prikrajšanje nujnega deleža.

Veljavnost oporoke in njeno vsebino (obseg dedovanja) je treba presojati ločeno. Od razlage oporoke oziroma oporočiteljevega namena je v konkretnem primeru odvisno, ali zapustnikovo premoženju (v celoti) deduje oporočna dedinja ali pa gre del tudi zakonitim dedičem.

Če pisne oporoke pred pričami zapustnik ne podpiše, če jo ne podpišeta priči ali če zapustnik ne izjavi, da je to njegova oporoka, takšna oporoka pred pričami sploh veljavno ne nastane oziroma je nična. Tožnika bi v takšnem primeru lahko postavila tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti oporoke. V primeru suma na ponarejenost zapustničinega podpisa bi lahko postavila zahtevek za ugotovitev nepristnosti listine (oporoke) po prvem odstavku 181. člena ZPP. Postavila pa sta oblikovalni, razveljavitveni zahtevek, zato je treba vse njune navedbe presojati skozi to prizmo. Razveljavitev oporoke se lahko zahteva zaradi oporočiteljeve nesposobnosti za razsojanje ali zaradi tega, ker oporočitelj še ni bil star 15 let, ali zaradi grožnje oziroma sile, zvijače ali zmote (prvi odstavek 61. člena ZD). Tožnika dejstva, da oporoka ni veljavno nastala oziroma da je v resnici zapustnica ni podpisala, nista uspela dokazati. Imela sta možnost dokazovanja z izvedencem grafologom, pa sta ta dokazni predlog opustila. Prav tako nista dokaz(ov)ala, da zapustnica ni bila razsodna, saj sta opustila tudi dokazni predlog za postavitev sodnega izvedenca psihiatrične oziroma medicinske stroke. Nazadnje

Ob dejanskih ugotovitvah in zaključkih, da je na oporoki zapustnice njen podpis, da je oporoko zapustnica podpisala v navzočnosti oporočnih prič po tem, ko ji je bila le-ta prebrana in se je z njeno vsebino strinjala, je materialno pravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila oporoka sestavljena v skladu s členoma 62. in 64. ZD, zato je tožbeni zahtevek, s katerim bi sodišče ugotovilo, da oporoka zapustnice A. A. ni pristna, oziroma ugotovilo, da je omenjena oporoka nična, zavrnilo kot neutemeljenega. Ob dejanskih ugotovitvah in zaključkih, da je bila v času podpisa oporoke zapustnica umsko v redu, bistra in orientirana, da nobena od zaslišanih prič ni podvomila o tem, da A. A. ne bi bila sposobna izražati svoje prave volje in ob zaključku, da tožnici nista dokazali, da bi toženca zapustnico - mamo pravdnih strank, glede podpisa oporoke spravila v zmoto, oziroma s silo, grožnjo in zvijačo mamo pripravila do tega, da je oporoko podpisala, pa je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določil 59. in 60. člena ZD, sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi prvi podredni tožbeni zahtevek za razveljavitev zgoraj navedene oporoke zapustnice. Ker je že iz odgo

Iz uradnega zaznamka v spisu izhaja, da zapuščinska postopka nista bila „združena“, kot je to pričakoval pritožnik, ker je bil v postopku po pok. G. G. objavljen oklic neznanim dedičem. Že zaradi tega je bilo smotrno, da zadevi nista bili združeni in je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi izdalo sklep o dedovanju glede premoženja zapustnice, ki je bilo znano v času izdaje sklepa. Poleg tega bo s pravnomočnostjo izpodbijanega sklepa dedičem po pok. H. H. omogočeno, da kot njeni pravni nasledniki postanejo stranke v zapuščinskem postopku po pok. G. G. Povedano drugače, s pravnomočnim sklepom o dedovanju se bodo lahko v zapuščinskem postopku po pok. G. G. izkazali kot dediči njegove dedinje.

Pravica do nujnega dednega deleža je zakonita dedna pravica posebne vrste. Glede na to, da sta si dedinji vse od uvedbe zapuščinskega postopka, tudi po seznanitvi z oporoko, prizadevali za uveljavitev zakonitega dednega deleža, kar je več kot minimum, ki jima ga zagotavlja institut nujnega dednega deleža, sodišče ni imelo podlage za zaključek, da nujnega deleža nista uveljavljali. Če v oporoki ni omejitve glede premoženja, na katerega se nanaša, potem je ta podlaga za dedovanje vsega premoženja, ki je bilo v trenutku zapustnikove smrti njegova last. To z drugimi besedami pomeni, da oporoka (v kateri omejitve glede premoženja, ki naj bi ga dedinja dedovala, ni) velja tudi za premoženje, s katerim oporočitelj v času njene sestave ni razpolagal, ker ga je pridobil kasneje, ali pa zanj ni vedel.

Vrhovno sodišče je ocenilo, da tožnik ni izkazal izpolnjevanja zahtev iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, zato je predlog za dopustitev revizije zavrnilo

Pri dedni nevrednosti tistega, ki zapustniku ni nudil nujne pomoči, gre za pravni standard. Da je razsodnost pogoj oporočne sposobnosti, predpisuje zakon v 59. členu ZD, ki je kogentne narave. Pravna teorija je zavzela stališče, da odvzem poslovne sposobnosti sam po sebi ne pomeni, da je zapustnik oporočno nesposoben (ni domneve oporočne nesposobnosti). Odločilno je dejansko stanje njegovega razuma in volje v času, ko je podal izjavo poslednje volje, torej ali je bil v tem času razsoden ali nerazsoden glede na to izjavo. Tudi, če je bila zapustniku odvzeta poslovna sposobnost zaradi duševne bolezni, se ne domneva, da je bil nerazsoden. Zato tistemu, ki je tak zapustnik podal izjavo poslednje volje v stanju razsodnosti zaradi svetlega trenutka (lucidum intervallum), ni treba te trditve dokazati, ker mora nasprotnik dokazati, da je bil zapustnik nerazsoden. Pomemben je torej trenutek nunkupacije in dejansko duševno stanje zapustnika v času, ko je testiral. Osnovno vodilo pri oporočnem dedovanju je namreč ohranitev zapustnike volje, sodišče pa mora upoštevati še naslednje: razsodnost, ki se zahteva za oporočno sposobnost, se ocenjuje z blažjimi merili kot razsodnost, ki je po

Tretji odstavek 60. člena ZD torej zahteva tudi zaključek, da je bila zmota kavzalna, da bi mati (zapustnica) testirala drugače kot je ali pa sploh ne bi sestavila oporoke, če ne bi imela zmotne predstave o okoliščini oziroma o vzroku, ki jo je napeljal k testiranju (o nagibu).

ZPP restriktivno pristopa k možnosti imenovanja novega izvedenca. Predpostavka za postavitev novega izvedenca je ocena sodišča, da je mnenje izvedenca protislovno, pomanjkljivo oziroma nepravilno in se te pomanjkljivosti (nepravilnosti) ne da odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca. Dokazni predlog ene stranke ne vključuje dokaznega predloga druge stranke, kar pomeni, da se tožnica ne more sklicevati na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker sodišče prve stopnje ni sledilo dokaznemu predlogu toženk.

Oporočno razpolaganje je mogoče izpodbijati zaradi zmote v nagibu.

Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso podani.

Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji tožbeni zahtevek na razveljavitev oporoke utemeljevala s trditvami, da naj bi bil zapustnik ob sestavi oporoke nesposoben za razsojanje zaradi progresivne demence, psiho organskega sindroma in stanja po ICV. Pri tem pa v postopku na prvi stopnji ni postavila trditve o tem, da bi bil zapustnik v času sestave oporoke alkoholiziran, zato njena tovrstna pritožbena navedba predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je ni mogoče upoštevati. Sodišče je ob upoštevanju izvedenskega mnenja izvedenke A. A. (ne pa tudi mnenja izvedenca B. B.) ter drugih dokazov prepričljivo zaključilo, da je bil zapustnik v času sestave oporoke oporočno sposoben.