VSL Sodba II Cpg 281/2024

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

"1. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni od prejema te sodbe tožeči stranki plačati 445,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo:

- od 34,67 EUR od dne 18. 2. 2022 do plačila;

- od 35,89 EUR od dne 18. 3. 2022 do plačila;

- od 35,89 EUR od dne 20. 4. 2022 do plačila;

- od 37,42 EUR od dne 20. 5. 2022 do plačila;

- od 37,42 EUR od dne 18. 6. 2022 do plačila;

- od 37,42 EUR od dne 20. 7. 2022 do plačila;

- od 37,42 EUR od dne 18. 8. 2022 do plačila;

- od 15,81 EUR od dne 17. 9. 2022 do plačila;

- od 37,42 EUR od dne 20. 9. 2022 do plačila;

- od 33,58 EUR od dne 20. 10. 2022 do plačila;

- od 33,58 EUR od dne 19. 11. 2022 do plačila;

- od 33,58 EUR od dne 20. 12. 2022 do plačila;

- od 35,17 EUR od dne 3. 4. 2023 do plačila.

2. Višji tožbeni zahtevek (za zakonske zamudne obresti od zneska 35,17 EUR od dne 29. 12. 2022 do 2. 4. 2023 in za znesek glavnice 696,98 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) se zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni od prejema te sodbe tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 49,14 EUR, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila."

V preostalem delu se pritožba zavrne.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni od prejema te sodbe tožeči stranki plačati 1.142,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 196,14 EUR od dne 18. 2. 2022 do plačila; od 159,08 EUR od dne 18. 3. 2022 do plačila; od 160,48 EUR od dne 20. 4. 2022 do plačila; od 15,81 EUR od dne 19. 5. 2022 do plačila; od 125,01 EUR od dne 20. 5. 2022 do plačila; od 47,58 EUR od dne 18. 6. 2022 do plačila; od 37,42 EUR od dne 20. 7. 2022 do plačila; od 37,42 EUR od dne 18. 8. 2022 do plačila; od 15,82 EUR od dne 17. 9. 2022 do plačila; od 37,42 EUR od dne 20. 9. 2022 do plačila; od 33,58 EUR od dne 20. 10. 2022 do plačila; od 91,75 EUR od dne 19. 11. 2022 do plačila; od 149,58 EUR od dne 20. 12. 2022 do plačila; od 35,17 EUR od dne 29. 12. 2022 do plačila. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 8 dni od prejema te sodbe tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 126,00 EUR, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

2Zoper izpodbijano sodbo se zaradi kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

3Tožeča stranka ni vložila odgovora na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče ta gospodarski spor skladno s prvim odstavkom 495. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6Tožeča stranka od tožene stranke v tem postopku zahteva plačilo računov za dobavo toplote za obdobje od januarja do novembra 2022, plačilo za storitve vzdrževanja toplotne postaje in zamudne obresti zaradi zamude s plačilom šestih računov.

7Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka ena od končnih odjemalk toplote na naslovu A. 17, X. Tožeča stranka je dobaviteljica toplotne energije. Pravdni stranki sta v pogodbenem razmerju na podlagi Pogodbe o dobavi toplote št. FT-C-1404-1-951/04 z dne 20. 9. 2004, Pogodbe o vzdrževanju toplotne postaje št. 4500/V/1404/2004/51 z dne 17. 9. 2004 in Sporazuma o delitvi stroškov dobavljene toplote in sporočanju mesečnih delilnikov stroškov z dne 10. 4. 2012 in 12. 5. 2021. Pogodba o dobavi toplote tožečo stranko zavezuje dobavljati toploto na skupno merilno mesto št. 1404-1 na naslovu A. 17, X., odjemalca pa zavezuje na plačilo ustrezne denarne odmene. Na podlagi zgoraj navedenih pogodb je bila sklenjena Tabela za plačilo deležev po sklenjenih pogodbah o pavšalu, finančnem najemu, dobavi toplote in vzdrževanju toplotne postaje z dne 3. 11. 2004, v kateri je določeno, da toženi stranki pripade delež za plačilo pavšala v razmerju 11,41 %, delež za plačilo finančnega najema v razmerju 11,41 %, delež plačila toplote v razmerju 14,60 % in delež za vzdrževanje toplotne postaje v razmerju 11,41 %. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da med strankama ni sporen temelj, temveč zgolj višina tožbenega zahtevka. Presodilo je, da navedeni pravni okvir predvideva določitev višine mesečne denarne odmene oziroma stroškov in da tožena stranka ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena za ugovor, da v predmetni nepremičnini v času, za katerega so bili izdani računi, ni nihče bival in uporabljal dobavljene toplote, ter na tej podlagi tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

8Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba delno obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, kadar ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je utemeljenost tožbenega zahtevka po višini utemeljilo z navedbo deležev iz tabele za plačilo deležev po sklenjenih pogodbah o pavšalu, finančnem najemu, dobavi toplote in vzdrževanju toplotne postaje z dne 3. 11. 2004, ki pripadejo toženi stranki, in s sklicevanjem na račune v prilogah tožeče stranke od A6 do A17 in A23. Sodbe se ne da preizkusiti v delu, ki se nanaša na plačilo dobavljene toplote, prispevka za energetsko učinkovitost in prispevka SPTE in OVE. Višina teh postavk je odvisna od deleža celotne dobavljene toplote na skupno merilno mesto, ki pripade toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da skladno s tabelo z dne 3. 11. 2004 toženi stranki pripade delež plačila toplote v razmerju 14,60 %. Iz računov, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje za obrazložitev utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini, pa izhajajo drugačni in tudi iz meseca v mesec različni deleži celotne dobavljene toplote, ki pripadejo toženi stranki. V tem delu so razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Sodba je nepreizkusljiva tudi v delu, ki se nanaša na plačilo računa št. 303-2-14566855 v višini 15,81 EUR z dne 18. 5. 2022. Sodišče prve stopnje se v zvezi s tem računom sklicuje na prilogo A9, ki pa tega računa ne vsebuje. Pritožbeno sodišče je presodilo, da lahko storjeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka odpravi samo, pri čemer izvedba pritožbene obravnave ni potrebna. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, je namreč o utemeljenosti tožbenega zahtevka v zgoraj navedenem delu mogoče odločiti že na podlagi zaključka o nezadostni trditveni podlagi tožeče stranke, pri čemer zaradi ugovorov tožene stranke materialno procesno vodstvo ni bilo potrebno.

9V obravnavani zadevi je tožeča stranka toploto dobavljala na skupno odjemno mesto stavbe na naslovu A. 17, X., kjer se nahaja tudi skupno merilno mesto, pri čemer tožeča stranka kot dobaviteljica ne more izmeriti, koliko toplote je dobavila posameznemu etažnemu lastniku v tej stavbi. Pogodbena stranka tožeče stranke so vsi solastniki skupnega odjemnega mesta skupaj, vendar pa je njihova denarna obveznost plačila deljiva (prvi odstavek 393. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Če je pri kakšni deljivi obveznosti več dolžnikov in ni določena drugačna delitev, se obveznost med njimi deli na enake dele in je vsak izmed njih odgovoren za svoj del obveznosti (drugi odstavek 393. člena OZ). Drugačna delitev je lahko dogovorjena med etažnimi lastniki ali pa temelji na veljavnih predpisih.

10Delitev obratovalnih stroškov (med katere spadajo tudi stroški ogrevanja) med solastniki oziroma etažnimi lastniki ureja Stvarnopravni zakonik (SPZ), ki določa, da se obratovalni stroški med etažnimi lastniki delijo sorazmerno z njihovim solastniškim deležem, če zakon ali pogodba ne določa drugače (115. člen SPZ). Predpisa, ki urejata delitev stroškov ogrevanja v stavbah z več posameznimi deli, sta Zakon o učinkoviti rabi energije (ZURE) in na njegovi podlagi sprejeti Pravilnik o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli (Pravilnik). V 19. členu ZURE je določeno, da morajo v večstanovanjskih stavbah in drugih stavbah z najmanj štirimi posameznimi deli, ki imajo centralni vir ogrevanja ali so oskrbovane iz sistema daljinskega ogrevanja, lastniki za merjenje porabe toplote zagotoviti namestitev individualnih števcev, ki omogočajo odčitek dejanske porabe toplote posameznega dela stavbe (drugi odstavek). Če namestitev individualnih števcev za merjenje porabe toplote za ogrevanje iz prejšnjega odstavka tehnično ni izvedljiva, ker bi to zahtevalo izvedbo nove napeljave, se za merjenje porabe toplote za ogrevanje uporabijo individualni delilniki stroškov ogrevanja na posameznem radiatorju. V tem primeru morajo biti vsi posamezni deli stavbe opremljeni z delilniki iste vrste in istega tipa (tretji odstavek). V večstanovanjskih stavbah in drugih stavbah z najmanj štirimi posameznimi deli, ki imajo centralni vir ogrevanja ali so oskrbovane iz sistema daljinskega ogrevanja, se stroški ogrevanja obračunavajo končnim porabnikom v pretežnem delu na podlagi dejanske porabe toplote. Podlaga za obračun so stroški, ki so določeni na podlagi merjenja porabe toplote celotne stavbe (četrti odstavek). Končni porabniki, za katere niso na voljo odčitki z merilnih naprav, ker te niso pravilno nameščene ali končni porabniki ne omogočajo njihovega odčitavanja, plačajo energijo po ključu delitve ogrevane površine oziroma ogrevane prostornine, povečano na način, določen s predpisom iz šestega odstavka tega člena, tako da se tem lastnikom onemogoči udeležba pri prihrankih energije celotne stavbe, doseženih z namestitvijo naprav in obračunom stroškov po dejanski porabi toplote (peti odstavek). Način merjenja, delitve ter obračuna stroškov ogrevanja v večstanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli je natančneje urejen v Pravilniku, pri čemer je delitev stroškov za toploto urejena v 9. do 21. členu. Stroški za ogrevanje se v višini najmanj 50 % in največ 80 % razdelijo med posamezne dele stavbe po porabniških deležih, preostali del stroškov za ogrevanje pa se med posamezne dele stavbe razdeli glede na delež ogrevane površine (pod določenimi pogoji pa ogrevane prostornine). Za določitev porabniških deležev so odločilni podatki z delilnikov posameznih delov stavbe in korekturni faktorji zaradi izenačitve vpliva lege posameznih delov v stavbi. Za razdelitev stroškov ogrevanja je nadalje odločilno, ali imajo vgrajene delilnike vsi posamezni deli ali samo nekateri ali noben posamezni del. V primeru, da zgolj za posamezni del stavbe ni podatkov z delilnikov, pa je odločilno tudi, ali teh podatkov ni po krivdi lastnika ali iz objektivnih okoliščin.

11Dobavitelj toplotne energije lahko v pravdi od posameznega etažnega lastnika zahteva zgolj tisti del obveznosti, ki odpade nanj v skladu s ključem delitve. Upnik lahko v pravdi uspe le z ustrezno konkretiziranim in substanciranim tožbenim zahtevkom. Tožnica kot dobaviteljica toplotne energije je v pravdi zaradi plačila toplotne energije zoper posameznega etažnega lastnika dolžna navajati merila in elemente, iz katerih je razviden izračun deleža, ki ga je dolžan plačati etažni lastnik. Trditveno in dokazno breme glede pravotvornih dejstev je v pravdi namreč na tožniku, razen če zakon za posamična dejstva ne predpisuje obrnjenega dokaznega bremena. Ker zakon v zvezi z načinom izračuna višine terjatve dobavitelja toplotne energije do posameznega etažnega lastnika ne predpisuje obrnjenega dokaznega bremena, bi bilo tako posledico neustrezno vzpostaviti z razlago, po kateri bi tožnik lahko le pavšalno navedel višino skupne (ali mesečne) neplačane toženčeve obveznosti in (kljub toženčevem ugovoru glede neobrazloženosti višine terjatve) svojih navedb ne bi bil dolžan obrazložiti, temveč bi bil toženec dolžan zatrjevati in dokazovati, zakaj vtoževani znesek ne ustreza dejanskemu dolgu (upoštevaje ključ delitve, spremenljivke, ki so v vsakem obračunskem obdobju vplivale na izračun višine obveznosti v skladu s tem ključem, število in lastnosti posameznih delov stavbe v lasti etažnega lastnika, ipd.). Trditveno in dokazno breme bi se na toženca prevalilo šele, ko bi bil ustrezno seznanjen z načinom izračuna dolga in bi ugovarjal, na primer, da pri izračunu ni bil uporabljen pravilen ključ delitve, da so bile upoštevane napačne vrednosti spremenljivk, ipd.¹

12Pritožbeno sodišče ugotavlja, da kljub temu, da je tožena stranka ugovarjala višini terjatve, tožeča stranka ni navedla meril in elementov, iz katerih bi bil razviden izračun deleža za dobavljeno količino toplote, ki pripade toženi stranki. Tožeča stranka je navedla, da je delež od skupno dobavljenih količin na posameznih računih toženi stranki obračunan upoštevajoč višino deleža, kot ga je za posamezen mesec dobave sporočil skupni pooblaščenec etažnih lastnikov za delitev stroškov, družba SPL, na podlagi kriterijev, kot so določeni z veljavnim Pravilnikom, ter te kriterije primeroma naštela (izmerjena količina na kalorimerih, ogrevana površina, lega stanovanja, višina stanovanja, izgube stavbe in posameznega dela, dejstvo, ali ima uporabnik vgrajene kalorimetre ali ne,...). V prvi pripravljalni vlogi je tožeča stranka sicer pojasnila, da glede na navedbe tožene stranke dvomi, da tožena stranka sploh ima vgrajene delilnike, in da bi razlog za visoke račune lahko bilo dejstvo, da tožena stranka nima merilnikov za individualno porabo, drugi etažni lastniki pa jih imajo, vendar je nato sama navedla, da za konkretno stavbo ne ve, ali je situacija res takšna. Takšna trditvena podlaga ne predstavlja ustrezne specifikacije višine tožbenega zahtevka, ki bi omogočala preizkus utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini. Iz trditev tožeče stranke namreč niti ni jasno, ali je bil porabniški delež tožene stranke določen na podlagi individualnih merilnikov porabe toplote za njeno stanovanje ali na podlagi deleža ogrevane površine po 11. ali 12. členu Pravilnika. Ker je tožena stranka višini zahtevka konkretno ugovarjala², ni bilo potrebno materialno procesno vodstvo, s katerim bi sodišče tožečo stranko opozorilo, da mora navesti merila in spremenljivke, iz katerih bo razviden izračun deleža tožene stranke.

13V zvezi z računom št. 303-2-14566855 pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka plačilo tega računa sicer zahtevala v predlogu za izvršbo, vendar ne v dopolnitvi tožbe ne v prvi pripravljalni vlogi ni navedla, kaj je s tem računom zaračunano (ali gre za fiksni ali variabilni del stroškov dobave toplotne energije), niti ni računa predložila. Utemeljenosti tožbenega zahtevka po tem računu zato ni mogoče preizkusiti. Materialno procesno vodstvo ni bilo potrebno, ker bi glede na ugovore tožene stranke tožeča stranka morala in mogla spoznati, da bo za uspeh v pravdi morala konkretizirano in substancirano specificirati tožbeni zahtevek po vseh vtoževanih računih.

14Ker tožeča stranka v delu, ki se nanaša na plačilo dobavljene toplote, prispevka za energetsko učinkovitost, prispevka SPTE in OVE ter plačilo računa št. 303-2-14566855, ni zmogla utemeljiti višine svoje terjatve, je bilo treba tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za vsoto zneskov za dobavljeno toploto, prispevka za energetsko učinkovitost in prispevka SPTE in OVE, povečano za DDV, po računih št. 303-2-14393119, 303-2-14467460, 303-2-14521724, 303-2-14585173, 303-2-14628228, 303-2-15040262, 303-2-15061970, in celoten znesek po računu št. 303-2-14566855.

15Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tudi od zneska, vtoževanega na podlagi obračuna zamudnih obresti št. 75000034714 (priloga A23), priznalo zakonske zamudne obresti od prvega dne po zapadlosti računa, to je od dne 29. 12. 2022. 381. člen OZ določa, da je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Zahtevek za plačilo zamudnih obresti, obračunanih z obračunom zamudnih obresti št. 75000034714, je bil pri sodišču vložen 3. 4. 2023, zato je šele od tega dne mogoče priznati zakonske zamudne obresti od vtoževanega zneska zamudnih obresti zaradi prepoznega plačila računov. Od ostalih vtoževanih računov pa je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo zakonske zamudne obresti od prvega dne po dnevu zapadlosti posameznega računa. Tožeča stranka je pri izdaji računov upoštevala določbo prvega odstavka 103. člena Sistemskih obratovalnih navodil za distribucijski sistem toplote za geografsko območje Mestne občine X., skladno s katero je rok plačila računov 15 dni od datuma izstavitve posameznega računa. Tožena stranka ni trdila, da vtoževanih računov ne bi prejela. Pritožbena navedba, da je terjatev tožeče stranke dospela z izdajo sodbe, je zato neutemeljena. Pritožnica se želi odgovornosti za plačilo zamudnih obresti razbremeniti tudi z navedbami o pomanjkljivi komunikaciji tožeče stranke v zvezi z deležem dobavljene toplote, ki pripade toženi stranki. Te navedbe niso več upoštevne, ker je po spremembi izpodbijane sodbe s strani pritožbenega sodišča tožbeni zahtevek v delu, ki je odvisen od deleža skupne dobavljene toplote, ki pripade toženi stranki, zavrnjen.

16S spremembo odločitve o glavni stvari se je spremenil uspeh strank v pravdi tako, da znaša uspeh tožeče stranke približno 39 %, uspeh tožene stranke pa približno 61 %. Zato je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 61 % njenih potrebnih pravdnih stroškov, tožena stranka pa je tožeči stranki dolžna povrniti 39 % njenih potrebnih pravdnih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka v pritožbi nasprotuje plačilu pravdnih stroškov tožeče stranke in navaja, da ni dala povoda za tožbo in da bi bilo spor mogoče rešiti izvensodno, ker tožena stranka ni nasprotovala temelju, temveč zgolj višini tožbenega zahtevka. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil pravdni postopek potreben. Ugovori tožene stranke so se nanašali zgolj na tisti del vtoževane terjatve, ki je odvisen od toženkinega deleža od celotne dobavljene toplotne energije stavbi, tožena stranka pa ni plačala niti tistega dela vtoževane terjatve, ki se nanaša na fiksne stroške, ki niso odvisni od količine dobavljene toplotne energije. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo 126,00 EUR stroškov postopka, česar pritožnica ne izpodbija. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje v vsaki vlogi priglasila stroške nagrade za sestavo vloge in materialne stroške po Odvetniški tarifi in DDV na odvetniške storitve. Ker je tožena stranka odvetniška pisarna, ki se je v postopku zastopala sama, ni upravičena do nagrade in materialnih stroškov v pavšalnem znesku po Odvetniški tarifi, dejanske višine materialnih stroškov pa ni zatrjevala. Glede na uspeh strank in priznane stroške je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 49,14 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Tako izračunane stroške je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti v 8 dneh od prejema te sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

17Ker je pritožbeno sodišče presodilo, da je pritožba tožene stranke delno utemeljena, je njeni pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (peta in šesta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo.

18Odločitev o stroških pritožbenega postopka s pritožbo tožene stranke temelji na drugem odstavku 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Uspeh tožene stranke s pritožbo je približno 61 %. Tožena stranka je priglasila stroške nagrade za sestavo pritožbe in materialne stroške po Odvetniški tarifi ter DDV na odvetniške storitve. Ker je tožena stranka odvetniška pisarna, ki se je v pritožbenem postopku zastopala sama, ni upravičena do nagrade in materialnih stroškov v pavšalnem znesku po Odvetniški tarifi, dejanske višine materialnih stroškov pa ni zatrjevala, zato je njen zahtevek za povrnitev stroškov pritožbenega postopka neutemeljen.

¹ Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 6/2016 z dne 25. 7. 2017.
² Navedla je, da so računi očitno napačni, ker so bili v relevantnem obdobju vsi radiatorji v njenem prostoru zaprti, medtem ko je odstotek, ki naj bi odpadel na toženo stranko, celo rastel, ter da kljub več poslanim dopisom ni dobila odgovora o načinu izračuna porabe toplote ne od tožnice in ne od upravnika stavbe.