VSC Sklep III Kp 67085/2020

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

1Z uvodoma navedenim sklepom je prvostopenjsko sodišče predlog obsojenca A. A. za izvršitev kazni zapora z opravljanjem dela v splošno korist, vloženem po zagovornici dne 27.6.204, zavrnilo kot neutemeljen.

2Zoper sklep se je pritožil obsojeni po zagovornici zaradi bistveni kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter predlogu obsojenca za nadomestitev zaporne kazni z opravljanjem dela v splošno korist ugodi.

3Pritožba ni utemeljena.

4V predmetni kazenski zadevi je Okrajno sodišča v Celju obsojencu s sodbo opr. št. II Kr 67085/2020 z dne 27.2.2024, ki je postala pravnomočna dne 23. 4. 2024, preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. I K 67085/2020 z dne 5. 10. 2022, pravnomočno dne 14. 10. 2022, s katero je bil obsojen na pogojno kazen zaradi dveh kaznivih dejanj neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena KZ-1. V sodbi z dne 5. 10. 2022 mu je bil namreč naložen tudi posebni pogoj, da poravna zapadlo preživnino za svoji hčeri v znesku 7.505,53 EUR, ki ga ni izpolnil. S sodbo z dne 27.2.2024 mu je tako bila izrečena enotna kazen devet mesecev zapora.

5Dne 27.6.2024 je obsojenčeva zagovornica vložila predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, v katerem je v bistvenem navajala, da obsojenec že več kot sedem let preko sodišča poskuša preprečiti dokončno odtujitev hčerk od njega, zato je verjetnost, da bi pobegnil ter ju zapustil, praktično nična. Deklicama je na stikih dejansko dajal denar in je kazen zapora zanj pretirana. V obdobjih, ko je bil redno zaposlen, je prišlo do odtegljajev od plače s strani Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada, ki B. B. vseskozi nakazuje nadomestilo preživnine. Izrečeno kazen je pripravljen in zmožen odslužiti z delom v splošno korist, pri čemer bo ob tem poskušal najti tudi kakršnokoli zaposlitev. Izvršitev kazni 9 mesecev zapora pa ne bo koristila nikomur, ne njemu, ne družbi in ne mld. hčerkama.

6Sodišče prve stopnje je v zvezi s predlogom za nadomestitev izvršitve kazni zapora z nalogami v splošno korist poudarilo, da je pri odločanju o predlogu obsojenca upoštevalo tako objektivne, kot tudi subjektivne okoliščine. Ob tem, ko je ugotovilo, da so izpolnjeni formalni pogoji za nadomestitev izvršitve kazni zapora s predlagano alternativno obliko, je pri odločanju glede obstoja vsebinskih pogojev za alternativni način prestajanja zaporne kazni upoštevalo: (-) da je bil obsojenec s sodbo Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. I K 12254/2019 z dne 7. 9. 2021, ki je postala pravnomočna 13. 4. 2022, spoznan za krivega kaznivega dejanja ponarejanje listin po 251. členu KZ-1 (izrečena mu je bila pogojna obsodba), s sodbo Okrajnega sodišča v Celju opr. št. I K 67085/2020 z dne 5. 10. 2022, ki je postala pravnomočna dne 14. 10. 2022, pa mu je bila izrečena pogojna obsodba devet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, pogojna obsodba pa je bila s sodbo opr. št. II Kr 67085/2020 z dne 27. 2. 2024 preklicana, (-) da ima obsojenec odprtih še sedem kazenskih postopkov, in sicer tri pred okrajnim sodiščem zaradi kaznivih dejanj po prvem odstavku 192. člena KZ-1 in kaznivega dejanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1, pred Okrožnim sodiščem v Celju pa štiri kazenske postopke zaradi kaznivih dejanj po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 in zaradi kaznivih dejanj po tretjem v zvezi s prvim in četrtim odstavkom 299. člena KZ-1 in po četrtem odstavku 299. člena KZ-1, (-) da iz poročila CSD Celje, enota Laško z dne 3. 7. 2024 izhaja, da je po razpadu zunajzakonske skupnosti med obsojencem in B. B. bilo vodenih več postopkov glede urejanja bistvenih vprašanj za mld. hčerki pred CSD in sodiščem. Stiki med hčerkama in obsojencem so s sklepom Okrožnega sodišča v Celju III N 262/2021 z dne 27. 6. 2024 začasno spremenjeni in potekajo brez osebnega srečanja, obsojenec pa lahko hčerkama pošilja pisma ter ju enkrat mesečno pokliče po telefonu, (-) da zaposlitveni status oz. obsojenčeva finančna situacija nikoli ni bila v celoti razjasnjena, saj obsojenec teh informacij ni predal. Podal je vlogo za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, kateri je bilo ugodeno od 1. 7. 2024 do 30. 9. 2024, vendar bodo zaradi nastopa zaporne kazni te pravice ukinjene z odločbo z dnem 1. 7. 2024, (-) da je obsojenčev oče dne 8.7.2024 B. B. nakazal znesek 1.000,00 EUR.

7V zvezi z alternativno obliko izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist je uvodoma potrebno poudariti, da se tudi s tem uresničuje tako generalna kot specialna prevencija ter resocializacije storilca in da mora zato tudi način izvršitve kazni odvračati obsojenca in druge od izvrševanja kaznivih dejanj. Zaradi tega mora odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni temeljiti na poglobljenem, analitičnem in celovitem preverjanju in oceni okoliščin, povezanih tako z osebnostjo storilca, kakor tudi z njegovim dejanjem, torej vseh tistih okoliščin (olajševalnih, obteževalnih in drugih), ki so bile odločilne pri izbiri in odmeri kazenske sankcije. Odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni je tako postopek, ki je analogen postopku sodne odmere kazni, ki jo sestavlja ugotovitev vseh relevantnih okoliščin v zvezi z dejanjem in storilcem ter vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin ter njihovo vrednotenje. Slednje je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje v točki 16. in dalje izpodbijanega sklepa.

8Deveti odstavek 86. člena KZ-1 tudi izrecno določa, da sodišče pri odločanju o izvršitvi kazni zapora z delom v splošno korist upošteva zlasti vedenje obsojenca v času odločanja, nevarnosti ponovitve dejanja na prostosti, možnost in sposobnost za opravljanje primernega dela ter osebne in družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni.

9Razloge, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje zaključilo, da predlog obsojenca glede alternativne izvršitve zaporne kazni ni utemeljen in da ne more zadostiti namenu kaznovanja, tako z vidika generalne kot tudi specialne prevencije, je sodišče prve stopnje obrazložilo v točkah 15 in dalje.

10Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da ne gre spregledati kartoteke odprtih postopkov zoper obsojenega, čemur zagovornica v pritožbi nasprotuje in navaja, da je s tem kršilo domnevo nedolžnosti, ki jo zagotavlja Ustava RS. Pritožbeno sodišče je glede tega ugotovilo, da je v 16. točki izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da je v odprtih postopkih podan zgolj utemeljen sum, ki je že bil presojan, saj je obtožni akt v fazi vročanja ali že vročen obdolžencu, v postopkih pred Okrožnim sodiščem v Celju pa so obtožnice že pravnomočne. Sodišče prve stopnje je torej bilo pozorno, v kateri fazi so odprti postopki in da še niso pravnomočno končani. Postopke zoper obsojenca, ki pa so že pravnomočno končani - torej za kaznivo dejanje ponarejanja listin in neplačevanja preživnine - pa je ustrezno upoštevalo kot zaključene postopke, v katerih je bil obsojenec že pravnomočno obsojen.

Pri tem se zagovornik v pritožbi sklicuje na Sklep VSC III Kp 27063/2019 z dne 16.4.2024. V tej zadevi je tukajšnje sodišče pritrdilo zagovornici, da ni mogoče zaključiti, da obsojeni ni izvršil dela v splošno korist zaradi lastnega zavestnega ravnanja, saj storitev novih kaznivih dejanj obsojencu doslej še ni bila dokazana in do izreka pravnomočne sodbe velja domneva nedolžnost. Vendar okoliščine v citirani zadevi niso primerljive z obravnavano zadevo. V citirani zadevi je namreč prvostopenjsko sodišče s sklepom odločilo, da se kazen petih mesecev zapora, zaradi neizpolnjevanja nalog, ki izvirajo iz opravljenega dela v splošno korist, izvrši v obsegu neopravljenega dela, ob tem pa je prvostopenjsko sodišče napačno zavzelo stališče, da četudi obsojenec za očitana kazniva dejanja v postopku Okrožnega sodišča v Celju III K 31411/2021 še ni bil pravnomočno obsojen, je izvršitev kazni Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah z delom v splošno korist onemogočil po svoji lastni krivdi. Takšnemu stališču prvostopnega sodišča pritožbeno sodišče ni moglo pritrditi, vendar pa v konkretnem primeru prvostopenjsko sodišče takšnega napačnega stališča, kot pojasnjeno, ni zavzelo. Zagovornica obsojenega zato z navedbami o kršitvi načela domneve nedolžnosti ne more uspeti.

11Nadalje pritožbeno sodišče poudarja, da so okoliščine in teža kaznivega dejanja kriterija, ki se ju upošteva pri odločanju o nadomestni izvršitvi, res pa je, da je ta dejstva treba vrednotiti v luči perspektive obsojenčevega bodočega vedenja in smotrov alternativne izvršitve zaporne kazni, kar je po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo. Ponovno navajanje zagovornice, da je obsojenec deklicama na roke dajal denar, ki ga je imel, ker je vedel, da ga izročata materi, je nerelevantno in gre za nerazumljivo vztrajanje ter lastno presojo obsojenega, kaj ta denar predstavlja. Sodišče prve stopnje je v 17. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da je bil obsojenec seznanjen, da mora plačevati preživnino na TRR zakonite zastopnice oškodovank, na roko dan denar pa se šteje za darilo. Zgolj njegovo lastno tolmačenje, da je s tem izpolnil svojo obveznost plačevanja preživnine, četudi je že v družinskih postopkih bil seznanjen, da jo mora plačevati na TRR zakonite zastopnice oškodovank, ne izpodbije pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, da s tem svoje obveznosti ni opravil. Če bi imel namen plačati preživnino, bi to storil tako, kot je bilo dogovorjeno, torej z nakazilom na TRR, na ta način pa bi imel tudi ustrezen dokaz o izvedenih plačilih. Zato pritožnica ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je obsojenec bivši partnerki nakazoval preživnino tudi preko tretjih oseb in da sodišče prve stopnje tega že v prvotnem postopku ni preverilo - če bi namreč imel dokazila o plačanih preživninah, bi jih vsekakor lahko preložil, četudi se je zagovarjal sam. Dejansko stanje torej ni ostalo nerazjasnjeno.

12Drži, da je bila obsojencu na CSD odobrena socialna pomoč za čas od 1.7.2024-30.9.2024, ki pa je bila ukinjena z dnem 1.7.2024 zaradi začetka prestajanja zaporne kazni. Vendar njegova obveznost plačevanja preživnine in plačila posebnega pogoja ni obstajala zgolj tekom teh nekaj mesecev, ko bi izpolnjeval pogoje za socialno pomoč, temveč vse mesece in leta za nazaj. Obsojenec je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, opravljal priložnostna dela, glede na to, da uradno ni zaposlen, sam pa je v preklicnem postopku navajal, da ima 1.000,00 EUR mesečne plače. Od dne 11.9.2023 pa uradna zaposlitev ni razvidna. Kljub temu mld. oškodovankama ni plačal niti manjših zneskov na TRR njune zakonite zastopnice. Ključno pri tem je tudi, da iz podatkov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije izhaja, da je bil obdolženi v času od leta 2017 do vključno septembra 2020, na kar se nanaša očitek neplačila preživnine, zaposlen in sicer pri različnih delodajalcih ter prejemal plačo, kar potrjujeta tudi odločbi Finančne uprave RS za leto 2017 in 2018, in je iz naslova plač, nadomestila plač in povračila stroškov v letu 2017 prejel 12.222,53 EUR dohodka in 202,50 EUR regresa ter v letu 2018 iz istega naslova dohodek v višini 12.340,24 EUR, kar mu je vsekakor omogočalo, da bi preživnino plačeval, pa je kljub temu ni.

13Plačilo 1.000,00 EUR, ki ga je na račun zakonite zastopnice oškodovank plačal obsojenčev oče, je po oceni prvostopenjskega sodišča, kateremu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, posledica predmetne prošnje o nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist in pričakovane odločitve o njej, saj obsojeni vse od izdane sodbe z dne 14.10.2022, pa do tega plačila dne 8.7.2024, ni plačal na račun zaostale preživnine niti evra, niti se ni trudil, da bi od priložnostnih delih plačal vsaj manjše zneske mld. oškodovankama na TRR njune zakonite zastopnice. Na podlagi tega plačila obsojenčevega očeta zato tudi pritožbeno sodišče ne more priti do zaključkov, da bi bile pri obsojencu res podane okoliščine, zaradi katerih bi bila nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist primerna.

14Iz pritožbe nadalje izhaja, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, saj je obsojenec v svojem predlogu za alternativno prestajanje kazni zapora podal tudi predlog za pridobitev podatkov o izvršbah, temu dokaznemu predlogu pa sodišče prve stopnje ni ugodilo.

Napačna ali nepopolna utemeljitev zavrnitve dokaznega predloga ne pomeni bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak bi lahko bila le kršitev postopka po drugem odstavku 371. člena istega zakona (če je sodišče prekršilo pravico do obrambe, vendar samo pod pogojem, da je to vplivalo na zakonitost sodbe). Ker v konkretnem primeru nepopolna utemeljitev zavrnitve dokaznega v ničemer ni vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa, tudi ne gre za kršitev postopka. Tako kot prvostopenjsko sodišče (na strani 7 izpodbijanega sklepa), namreč tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da so navedbe zagovornice, da so obsojencu od plače ves čas trgali za preživninski sklad in da B. B. ves čas prejema od sklada denar, povsem irelevantne, saj je ravno obsojenec tisti, ki je preživnino dolžan plačevati.

15Pritožbena navedba, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do poročila o obnašanju obsojenca v zaporu, ne drži. V točki 9. izpodbijanega sklepa ga namreč sprva navede, nato pa se do njega opredeli v 18. točki. Sodišče prve stopnje torej ni prezrlo, da obsojenec trenutno v zavodu za prestajanje kazni zapora ne krši pravil hišnega in dnevnega reda zavoda, vendar je kljub temu ocenilo, da svojega obnašanja, v smislu svojega odnosa do neplačila dolgovanega zneska in pripravljenosti poravnave neplačane preživnine, v ničemer ni spremenil. Pravilna in ustrezno argumentirana je torej ocena sodišča prve stopnje o obsojenčevem indiferentnem odnosu do neplačila zapadlih preživnin, ko doslej ni izkazal nobenih resnih prizadevanj v smeri povrnitve tega zneska, zaradi česar mu je bila nenazadnje tudi preklicana pogojna obsodba.

16Izpodbijanega sklepa pa ne postavi pod vprašaj niti pritožnica s smiselnim izpostavljanjem nezmožnosti plačila, v luči tega, da v zaporu ne more dobiti dolgovanih 8.000,0 EUR in da si je že 1.000,00 EUR, ki jih je zakoniti zastopnici oškodovank nakazal njegov oče, zelo težko sposodil ter da je iskanje zaposlitve v teh okoliščinah težko. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče obsojencu veliko mero zaupanja že izkazalo z izrekom pogojne obsodbe, vendar tega zaupanja zaradi neplačila posebnega pogoja ni upravičil. Posebnega pogoja namreč ni izpolnil, četudi je bil po pogojni obsodbi in naložitvi posebnega pogoja (sodba je postala pravnomočna dne 14.10.2022) zaposlen pri C. d.o.o. (od 12.6.2023 do 11.9.2023). Odločitev o alternativnem načinu izvršitve kazni ni nikoli obvezna, temveč vselej fakultativna in je oblika privilegija obsojenca. Prvostopenjsko sodišče pa je pravilno pretehtalo, da obsojenemu ni mogoče zaupati, da alternativnega načina prestajanja kazni ne bo zlorabil, to ugotovitev pa je oprlo na več okoliščin, ki se vežejo tako na njegovo osebnost, kakor tudi na izvršeno kaznivo dejanje, kar je v izpodbijanem sklepu ustrezno pojasnilo.

17Glede na navedeno, ko je pritožbeni očitek o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja ter kršitvi kazenskega zakona ter določb kazenskega postopka neutemeljen, ko so glede na povzete ugotovitve sodišča prve stopnje pravilni zaključki, da izvršitev zaporne kazni z delom v splošno korist pri obsojencu ne bi bila smotrna in ne bi dosegla namen kaznovanja in ko niso bile ugotovljene kršitve iz petega odstavka 402. člena ZKP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbo obsojenca po zagovornici zavrnilo kot neutemeljeno.

18Ker je obsojenec trenutno v zaporu in brez zaposlitve, hkrati pa dolguje višji znesek za plačilo neplačane preživnine, ga je sodišče druge stopnje oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).