VSRS Sodba IV Ips 5/2024

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Inšpektorat Republike Slovenije za delo je samostojnemu podjetniku A. A. izdal uvodoma navedeno odločbo, s katero ga je spoznal za odgovornega storitve prekrškov po 25. točki prvega odstavka 217. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) v zvezi s prvim odstavkom 14. a člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Izrekel mu je enotno globo v znesku 3.000,00 EUR ter odločil, da mora plačati stroške prekrškovnega postopka. Okrajno sodišče v Ljubljani je zahtevi storilca za sodno varstvo delno ugodilo in storilcu za enega od očitanih prekrškov izreklo opomin. Odločbo o prekršku je spremenilo tudi v delu enotno izrečene sankcije tako, da je storilcu za enega od prekrškov, kot že rečeno, izreklo opomin, za drugega pa globo v znesku 1.500,00 EUR. Ustrezno je znižalo tudi sodno takso, v preostalem pa je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo PRp 773/2022 z dne 11. 5. 2023 pritožbi storilčevega zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo glede prekrška pod točko b) odločbe o prekršku tako, da je prekrškovni postopek ustavilo, glede odločitve o prekršku pod točko a) izreka odločbe pa tako, da storilcu sankcije za ta prekršek ni določilo, temveč mu je izreklo sodni opomin in sodno takso v znesku 30,00 EUR. V preostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo izpodbijano sodbo.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka Tamara Gregorčič, kot navaja v uvodu, zaradi kršitve 131. člena v zvezi s 25. točko prvega odstavka 217. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 14. a člena ZP-1 na način iz 1. točke 156. člena ZP-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in ugotovi, da so bile s sodbo višjega sodišča kršene navedene zakonske določbe.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu prekrška in njegovim zagovornikom. Slednji so izjavi izrazili nasprotovanje vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti in poudarili, da ni mogoče sprejeti razlage vrhovne državne tožilke, da se določba 134. člena ZDR-1 ne nanaša le na plačo, temveč tudi na ostale prejemke iz delovnega razmerja. Izjavo so sklenili z navedbo, da zakon v obravnavanem primeru delodajalcu izrecno ne zapoveduje določenega ravnanja, zato ga v skladu z načelom zakonitosti v kaznovalnem pravu ni mogoče kaznovati za prekršek.

B.

4Jedro prekrškovnega očitka storilcu prekrška, ki je predmet vložene zahteve za varstvo zakonitosti, je, da storilec trem zaposlenim delavcem ni zagotovil izplačila sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2019, ki ga je bil dolžan izplačati v zakonsko določenem roku , s čimer je kot samostojni podjetnik kršil določbo drugega odstavka 131. člena ZDR-1 in s tem storil prekršek po 25. točki prvega odstavka 217. člena, v zvezi s prvim odstavkom 14. a člena ZP-1.

5Višje sodišče je z izpodbijano sodbo prekrškovni postopek v tem delu na podlagi določbe 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo, ker je ugotovilo, da očitano ravnanje ni opredeljeno kot prekršek. Iz razlogov pritožbenega sodišča je razvidno, da takšen opis prekrška pomeni kršitev načela zakonitosti iz določbe drugega odstavka 28. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava) in 2. člena ZP-1. Višje sodišče je presodilo, da določbi drugega in tretjega odstavka 131. člena ZDR-1, ki opredeljujeta rok izplačila regresa, ni mogoče razlagati tako, da mora biti delavcu, ki nastopi delo po 1. juliju izplačan sorazmerni del regresa do konca tekočega koledarskega leta. To pomeni, da za delodajalca, ki ne izplača sorazmernega dela regresa delavcu, ki nastopi delo po 1. juliju, sankcija v ZDR-1 ni predpisana.¹

6Takšnemu stališču pritožbenega sodišča nasprotuje vrhovna državna tožilka, ki v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da pravica do regresa nastane v trenutku sklenitve pogodbe o zaposlitvi, kar po razlagalnem načelu a contrario pomeni, da nastane obveznost delodajalca izplačati regres v trenutku sklenitve pogodbe. V skladu z določbo drugega odstavka 131. člena ZDR-1 se mora delavcu izplačati regres najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta, kar pomeni, da delodajalec lahko regres izplača že s 1. januarjem za tekoče leto. V primeru, da do sklenitve pogodbe zaposlitvi z delavcem pride po 1. juliju, je dolžan delodajalec ravnati v skladu s splošnim pravilom glede izplačila plače in regresa. To pomeni, da morata biti plača in regres izplačana v skladu z določbo drugega odstavka 134. člena ZDR-1 najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja.

7Vložnici zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče pritrditi. V skladu z določbo 131. člena ZDR-1 je dolžan delodajalec delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta. Če ima delavec pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, ima pravico le do sorazmernega dela regresa. Prekršek po določbi 25. točke prvega odstavka 217. člena ZDR-1 stori delodajalec, če delavcu ne izplača regresa v skladu s 131. členom tega zakona.

8Iz predstavljene zakonske ureditve je brez dvoma razvidno, da mora delodajalec delavcu izplačati sorazmerni del regresa do 1. julija tekočega koledarskega leta, če je pogodba o zaposlitvi sklenjena v tem letu pred 1. julijem.

9Če delavec sklene pogodbo o zaposlitvi po 1. juliju mu prav tako pripada sorazmerni del regresa za to koledarsko leto. Če delavec na primer sklene pogodbo o zaposlitvi 1. oktobra v koledarskem letu, mu pripadajo 3/12 regresa za letni dopust (za mesece oktober, november in december). Vendar v tem primeru ZDR-1 ne določa datuma do katerega mora delodajalec delavcu izplačati ta sorazmerni del regresa.

10V tem primeru gre torej za zakonsko pravno praznino, ki jo s splošno uveljavljenimi razlagalnimi metodami, ni mogoče zapolniti. Glede na navedeno v skladu z načelom zakonitosti iz 28. člena Ustave na neizplačilo sorazmernega dela regresa (kadar je pogodba o zaposlitvi sklenjena po 1. juliju koledarskega leta) ni mogoče vezati odgovornosti za prekršek, če delodajalec do določenega roka regresa ne izplača.

11Opisane pravne praznine ne more zapolniti razlaga, ki jo v zahtevi za varstvo zakonitosti podaja vrhovna državna tožilka in katere bistvo je, da je delodajalec v primeru, ko do sklenitve pogodbe o zaposlitvi pride po 1. juliju, dolžan ravnati v skladu s splošnim pravilom glede izplačila plače.

12V skladu z določbo 134. člena ZDR-1 se plača plačuje za plačilna obdobja, ki ne smejo biti daljša od enega meseca, izplača pa se najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja. Iz jezikovne razlage te določbe, ki jo dopolnjuje sistematična razlaga določb ZDR-1, je razvidno, da se določba 134. člena ZDR-1 nanaša izključno na izplačilo plače, ne pa tudi na druge prejemke iz delovnega razmerja. Že naslednji člen (določba 135. člena ZDR-1) je namreč vsebinsko širši in med drugim na primer določa, da se plača, povračila stroškov v zvezi z delom in drugi prejemki delavca izplačujejo na njegov bančni račun. Iz navedenega je torej razvidno, da ZDR-1 jasno razlikuje med plačo in drugimi prejemki, ki izhajajo iz delovnega razmerja.

C.

13Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti na podlagi določbe 425. člena ZKP v zvezi z določbo 171. člena ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

¹ V obravnavanem primeru je iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje razvidno, da so se delavci, ki jim storilec ni izplačal regresa do konca koledarskega leta, pri njem zaposlili v mesecu oktobru 2019.