VSL Sodba II Cpg 386/2024

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati 414,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 286,70 EUR od 12. 5. 2022 in od zneska 128,10 EUR od 17. 6. 2022 dalje do plačila v preostalem delu, tj. za skupno 507,52 EUR pa tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2Zoper takšno sodbo sta se pritožili obe stranki.

3Tožnica je sodbo sodišča prve stopnje izpodbijala v zavrnilnem delu ter višjemu sodišču predlagala, da jo spremeni na način, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne v ponovno sojenje. Na drugi strani je toženka prvostopenjsko sodbo izpodbijala v ugodilnem delu ter višjemu sodišču predlagal, da jo v tem delu razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

4Pritožbi tožnice in toženke nista utemeljeni.

5V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V skladu z navedenim je o pritožbi odločala višja sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP), sodišče pa je pritožbo obravnavalo v okviru dopustnih pritožbenih razlogov, ki so v sporu majhne vrednosti omejeni na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, na katere je višje sodišče vezano, izhaja:

- tožnica je dne 13. 6. 2021 toženki poslala Ponudbo za programsko opremo CMR in izdelavo spletne strani (v nadaljevanju: Ponudba), katero je toženka, dne 16. 9. 2021 sprejela;

- stranki sta dne 16. 9. 2021 sklenili tudi licenčno pogodbo za končnega uporabnika za programsko opremo "A." (v nadaljevanju: Licenčna pogodba);

- tožnica se je v Ponudbi zavezala, da bosta programska oprema in spletna stran dosegljivi od 1. 10. 2021;

- tožnica dne 11. 1. 2022, ko je bilo s strani obeh strank podpisano poročilo o prevzemu, toženki ni izročila izdelane spletne strani in funkcionalne programske opreme;

- toženka je tožnici za izdelavo spletne strani postavila dva dodatna roka, in sicer 22. 2. 2022 ter 6. 3. 2022,

- spletna stran tudi 22. 2. 2022 oziroma 6. 3. 2022 ni bila izdelana in izročena toženki;

- toženka je dne 16. 3. 2022 tožnici poslala elektronsko sporočilo, s katerim jo je obvestila, da z njo prekinja sodelovanje.

Glede pritožbe tožnice

7Pritožba uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je izpodbijana sodba sama s seboj v nasprotju, saj je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila med strankama dogovorjena izdelava spletne strani po vzorcu (template), v nasprotju z zaključkom, da spletna stran toženki ni bila izročena.

8Povzeto pritožbeno stališče ni utemeljeno. Pritožba namreč izhaja iz zmotnega prepričanja, da zaključek prvostopenjskega sodišča o tem, da spletna stran toženki ni bila izročena, izhaja iz ugotovitve, da tožnica spletne strani ni izdelala in izročila v individualno prilagojeni obliki. Navedeno ne drži, saj je sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (ki jo tožnica za potrebe pritožbenega postopka povzema le parcialno in izven konteksta) pojasnilo, da toženka sploh ni dokazala, da bi končno verzijo spletne strani (kakršnakoli naj bi ta že bila - vzorčna ali individualna) sploh izročila toženki. Takšna ugotovitev tako v ničemer ne nasprotuje ugotovitvi, da je bila med strankama dogovorjena izdelava vzorčne spletne strani. S tem povezani (pavšalni) očitki o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, so zato brez vsakršne podlage.

9Enako to velja tudi za pritožbene očitke o tem, da se izreka izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, ker je kljub postavljenemu tožbenem zahtevku v višini 922,32 EUR sodišče prve stopnje v izreku odločilo zgolj o 920,32 EUR.

10Kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo v delu, ki se nanaša na izdelavo spletne strani (račun št. 2022-002 v znesku 244,00 EUR, račun št. 2022-003 v znesku 122,00 EUR, delno pa tudi račun št. 2022-0010 v višini 141,52 EUR), pri čemer je ob seštevanju zavrnjenih zneskov 244,00 EUR in 122,00 EUR prišlo do očitne računske pomote in je namesto seštevka v višini 366,00 EUR sodišče v izreku zapisalo 364,00 EUR. V skladu z 328. členom ZPP je sodišče prve stopnje v zvezi z navedenim dne 1. 7. 2024 izdalo popravni sklep X Pg 1361/2022, s katerim je obravnavano računsko napako v izreku izpodbijane sodbe odpravilo. Pritožbenim očitkom o nezmožnosti preizkusa izreka tako ni mogoče slediti.

11V preostanku pritožbe tožnica izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje glede izročitve spletne strani in vztraja pri svojih trditvah iz postopka pred sodiščem prve stopnje, v skladu s katerimi naj bi spletno stran toženki izročila dne 11. 1. 2022 dodatni roki pa naj bi se nanašali na popravke spletne strani, ki niso bili del osnovnega dogovora. S tem povezana pritožbena navajanja predstavljajo uveljavljanje nedovoljenega pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena ZPP), zaradi česar se višje sodišče do tovrstnih očitkov ni vsebinsko opredeljevalo in jih kot neutemeljene zavrnilo.

Glede pritožbe toženke

12Toženka v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog za izvedbo dokaza z izvedencem informacijske stroke in vpogleda v dokazne listine (B21‑B23). Navaja, da je tudi v postopkih v sporih majhne vrednosti mogoče na prvem naroku še navajati dokaze oziroma dokazne predloge, ki so pomembni za razjasnitev spornih razmerij.

13Uveljavljanje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je v sporih majhne vrednosti omejeno na kršitve iz drugega odstavka 339. člena ZPP (prvi odstavek 458. člena ZPP), pri čemer toženka ni pojasnila, ali sploh uveljavlja katero izmed takšnih kršitev. Ker je iz vsebine pritožbenih navedb mogoče razbrati, da bi lahko šlo za kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (okrnitev možnosti obravnavanja pred sodiščem) je višje sodišče pritožbene navedbe toženke o kršitvah postopka vseeno vsebinsko obravnavalo.

14Pritožbeno stališče, po katerem je v sporih majhne vrednosti mogoče na prvem naroku podajati dokazne predloge, je napačno. Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je ZPP v zvezi z navedenim vprašanjem jasen in določa, da mora v postopku v sporih majhne vrednosti tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP). V prvi (in tudi zadnji) pripravljalni vlogi lahko stranki navajata nova dejstva in predlagata nove dokaze le, če je to nujno zaradi odgovora na predhodne navedbe nasprotne stranke (452. člen ZPP). Dejstva in dokazi, ki jih stranki navajata v drugih vlogah (smiselno tudi na narokih), se ne upoštevajo (453. člen ZPP). Nasprotna pritožbena so zato neutemeljena.

15Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožnice iz naslova zagotavljanja programske opreme (414,80 EUR s pripadki) ugodilo na podlagi zaključka, da stranki v svojih vlogah nista zatrjevali, da bi bil rok bistvena sestavina Licenčne pogodbe, in ugotovitve, da toženka tožnici ni postavila primernega dodatnega roka za odpravo napak. Hkrati je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz trditvene podlage toženke tudi ne izhaja, da tožnica svojih obvez glede programske opreme v morebitnem dodatnem roku ne bi mogla izpolniti. Posledično je presodilo, da toženkin odstop od Licenčne pogodbe ni bil skladen z zakonom (105. in 106. člen Obligacijskega zakonika - OZ), zaradi česar je dolžna tožnici plačati del pogodbene cene oziroma storitev, ki se nanašajo na programsko opremo.

16Toženka navedene zaključke sodišče prve stopnje v bistvenem izpodbija z navedbami, da sodišče ni ugotovilo vzročne zveze oziroma odvisnosti delovanja spletne strani in programske opreme. Ob upoštevanju te okoliščine naj bi bilo dodatne roke, ki jih je toženka postavila tožnici v zvezi z izdelavo spletne strani, nujno obravnavati kot celoto, ki se nanaša tudi na programsko opremo. Hkrati naj bi zaradi povezanosti programske opreme in spletne strani, ki ni bila izdelana, bilo upravičeno tudi pričakovanje, da tožnica obveznosti v zvezi s programsko opremo niti v dodatnem roku ne bo izpolnila.

17S povzetimi pritožbenimi navedbami toženka smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti ni dovoljeno (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da delovanje spletne strani ni bilo neposredno povezano z delovanjem programske opreme CMR. To je razvidno iz zaključka, da izdelana spletna stran toženki ni bila izročena, medtem ko je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožnica dokazala, da je bil toženki dostop do programske opreme omogočen. Glede zagotavljanja programske opreme je bila sklenjena tudi ločena Licenčna pogodba. Očitki toženke, ki izhajajo iz pritožbene teze o delovanju spletne strani kot pogoju za uporabo programske opreme, tako ne morejo biti utemeljeni.

18Zavrniti je potrebno tudi pritožbena navajanja, da se je toženka ravnala skladno z določilom Licenčne pogodbe, po katerem lahko, če ne uporablja dobavljene opreme, le-to vrne tožnici ta pa ji bo vrnila denar. Določilo licenčne pogodbe, na katero se sklicuje toženka, se namreč nanaša na primere, ko programska oprema sploh ni nameščena, kopirana ali uporabljena, pri čemer je toženka v obravnavani zadevi (v skladu z ugotovitvami sodišča prve stopnje na katere je pritožbeno sodišče vezano) programsko opremo brez dvoma namestila in uporabljala.

19Ob sklicevanju na zakonska določila o licenčni pogodbi (704.‑728. člen OZ), toženka v pritožbi podaja tudi obširne navedbe o obveznosti deponiranja izvorne kode programske opreme, odsotnosti certifikata in tehnične dokumentacije za programsko opremo, neusklajenosti programske opreme s predpisi o varstvu osebnih podatkov, odsotnosti oprave tehničnega izobraževanja za uporabo programske opreme, licenci za uporabo znamke, ipd. Z navedenim toženka smiselno zatrjuje, da je bila izpolnitev pogodbenih obveznosti tožnice glede programske opreme obremenjena z napakami, pri čemer pa ta okoliščina (kot že pojasnjeno) za odločitev v zadevi ni bistvena. Tudi sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da za programsko opremo ni bilo izvedeno usposabljanje, da je imela programska oprema določene tehnične pomanjkljivosti in ni bila v celoti v slovenskem jeziku, pri čemer pa je zahtevku tožnice ugodilo, ker toženka po tem, ko je tožnico opozorila na pomanjkljivosti programske opreme, pred odstopom od Licenčne pogodbe slednji ni določila primernega dodatnega roka za izpolnitev pogodbenih obveznosti (105. in 106. člen OZ).

20Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o napačni uporabi materialnega prava sodišča prve stopnje, v okviru katerih toženka zatrjuje, da v konkretnem primeru ni šlo za odstop pravice izkoriščanja patentnega izuma, tehničnega znanja in izkušenj, znamke, vzorca ali modela, da predmet licenčne pogodbe ni bil jasno definiran in smiselno, da sploh ni šlo za licenčno pogodbo. Poleg tega, da so tozadevne pritožbene navedbe ostala na ravni golega (pavšalnega) zatrjevanja, diametralno nasprotujejo preostalim pritožbenim navedbam, v katerih se toženka sama sklicuje na zakonsko ureditev licenčne pogodbe.

Glede odločitve in pritožbenih stroškov

21Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in je pravilno uporabilo materialno pravo, s tem ko je zahtevku tožnice v delu, ki se nanaša na zagotavljanje programske opreme, ugodilo (105. in 106. člen OZ) v preostalem delu, ki se nanaša na izdelavo spletne strani, pa zahtevek zavrnilo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi tožnice in toženke kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

22Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Obe stranki sta v postopku pred višjim sodiščem s pritožbama propadli. Toženka je sicer podala tudi odgovor na pritožbo tožnice, v katerem pa je v bistvenem zgolj ponavljala lastne pritožbene razloge, zaradi česar višje sodišče tega stroška ni priznalo kot potrebnega (155. člen ZPP). V skladu z navedenim vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.