VSK Sodba in sklep Cpg 70/2024

I. Pritožbi se delno ugodi, tako da se izpodbijana sodba :

- razveljavi v drugi, tretji in peti alineji točke I, v točki II in v točki III sodbe in se v razveljavljenem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje

- spremeni v prvi alineji točke I izreka, tako da mora tožena stranka tožeči plačati 114,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.11.2021 do plačila.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v četrti alineji točke I (glede zavrnitve zahtevka na plačilo 143.795,39 EUR) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 156.110,11 EUR s pripadajočimi obrestmi in stroški. Zavrnilo pa je tudi zahtevek, postavljen na podlagi 182.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), s katerim je tožeča stranka od tožene zahtevala predložitev listin, naštetih v izreku, in dopustitev pregleda poslovnih knjig tožene stranke s strani pooblaščenega revizorja.

Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da sta zakoniti zastopnik tožeče stranke (kot samostojni podjetnik) g. A. A. in tožena stranka poslovno sodelovala, že od leta 2011, tudi na podlagi podpisane agencijske pogodbe (v nadaljevanju Agencijska pogodba 2011). Konec leta 2015 je g. A. A. toženo stranko obvestil, da bo svoje poslovanje prenesel v Slovenijo, kjer bo ustanovil tožečo stranko. Dne 1.1.2016 je bila sklenjena agencijska pogodba med pravdnima strankama (v nadaljevanju Agencijska pogodba 2016), v kateri sta se stranki dogovorili, da se sodelovanje začne z "nule". A. A. in tožena stranka pa sta sklenila dogovor, iz katerega izhaja, da so s plačilom 22.051,00 EUR poravnane vse medsebojne obveznosti po agencijski pogodbi, sklenjeni med njima. Ta znesek je tožena stranka plačala. Odpravnina za čas pred 1.1.2016 zato tožeči stranki ne pripada (g. A. A. ni imel nobene pravice do odpravnine, zato je ni mogel prenesti na tožečo stranko, zahtevek je tudi zastaral). Dne 8.4.2021 je tožeča stranka pogodbo odpovedala z odpovednim rokom, ki se je iztekel 13.10.2021. Pri presoji, ali je upravičena do odpravnine, je sodišče prve stopnje uporabilo določbo 834. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po kateri zastopnik, ki sam odpove pogodbo ni upravičen do odpravnine, razen če so vzrok za odpoved okoliščine na strani naročitelja. Takih okoliščin tožeča stranka ni izkazala. Do provizije je zastopnik upravičen le takrat, kadar tudi dejansko opravlja posamezne storitve. V času odpovednega roka je tožeča stranka uspela izkazati le storitve, ki jih je opravila v juniju 2021, za ta mesec pa ji je tožena stranka med postopkom že plačala provizijo. Tožeča stranka ni upravičena do zamudnih obresti, saj je tožena stranka utemeljeno zadržala izplačilo na podlagi 102. člena OZ. Ker je sodišče zahtevek zavrnilo že po temelju, ni utemeljena niti stopničasta tožba.

2Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje z obsežno pritožbo. Najprej sodišču očita, da se je postavilo na stran močnejše stranke, ki je po pritožnikovem mnenju zlorabila svoj položaj. Napačno je bilo ugotovljeno dejansko stanje glede prenosa poslovanja od samostojnega podjetnika na tožečo stranko. Sodišče je neutemeljeno sledilo tožencu, da naj bi tožnik svojo dejavnost v Italiji zaprl. Napačna je dokazna ocena, da stranki nista sklenili sporazuma o prenosu Agencijske pogodbe 2011 s podjetnika na tožnika. Pri tem je spregledalo navedbe tožnika, da je toženec plačilo obveznosti v znesku 22.051,00 EUR pogojeval s podpisom listine, s katero bi se A. A. odpovedal vsem pravicam iz agencijske pogodbe. Stranki sta se konec leta 2015 ustno dogovorili o prenosu pogodbe. Sodišče bi se torej moralo opredeliti do obstoja ustnega dogovora. Njegova sklenitev je pomenila, da A. A. ni bil več stranka agencijske pogodbe in da zato Sporazum na tožnika ni imel pravnega učinka. V zvezi s tem je tožnik podal celo vrsto navedb, do katerih se sodišče ni opredelilo. Med strankama je zato do konca leta veljala Agencijska pogodba 2011. Toženec je Sporazum antidatiral na 31.12.2015, čeprav je dokazni postopek pokazal, da je bil sklenjen šele aprila 2016. Sodišče ne pojasni, katere pravne norme so urejale sodelovanje med strankama v času od 1.1.2016 do 31.12.2016. Pri odločanju je sodišče upoštevalo le e-pošto in izjavo toženca, spregledalo pa je e-pošto z dne 14.9.2016 in izjavo tožnika, s čimer je kršilo tožnikovo pravico do izjave. Iz ravnanja toženca (antidatiranje Sporazuma in vsebina točke 1.2. Agencijske pogodbe 2016) je razvidno, da je imel namen prikrajšati tožnika za odpravnino. Niti A. A. niti tožnik nista nikoli podala izjave o odpovedi odpravnini. Ne drži, da naj v letu 2016 ne bi bil jasen način sodelovanja, saj ravno nasprotno izhaja iz izpovedi A. A. (ki jo pritožba v delu povzema). Stranki sta se pogajali samo o provizijah in konkurenčni prepovedi. Dikcija v pogodbi, da naj bi imel toženec ob sklenitvi pogodbe utečene posle, je bila tožniku vsiljena, pri čemer je pred tem zakoniti zastopnik toženca v e-pošti izjavil, da takih poslov ni. V točki 1.3. Agencijske pogodbe 2016 je kontinuiteta glede provizije izrecno zapisana. V nadaljevanju pritožnik toženi stranki očita storitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 253. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče naklepnega laganja in zavajanja s strani toženca ni uvidelo, ni presodilo in ni upoštevalo pri svoji dokazni oceni, zaradi česar ta dokazna ocena po prepričanju tožnika ni skrbna, vestna in popolna in je napačna. Napačno je sodišče presodilo pomen zneska 22.051,00 EUR, saj gre za razliko do zaslužene provizije v letu 2015. Napačen je zaključek, da naj bi pravica do odpravnine prenehala, saj je prešla na tožnika, agencijsko razmerje pa je prenehalo šele v letu 2021. Ne drži, da bi toženec plačila zadrževal zaradi nedorečenosti načina nadaljnjega poslovanja, saj je želel le izsiliti podpis Sporazuma. Konkurenčna klavzula je nična, saj je bil tožnik vanjo prisiljen in zanjo ni prejel ustrezne protidajatve. Enako napačna je dokazna ocena glede tožnikovega utemeljenega razloga za odpoved pogodbe. Med strankama namreč ni bilo sporno, da je bil s strani toženca v letu 2016 imenovan ekskluzivni distributer, to je A., s čimer je toženec posegel v položaj tožnika kot do tedaj toženčevega edinega agenta na nemškem trgu. Sodišče je spregledalo negativne vplive podelitve ekskluzive na nemškem trgu A. Dokazni postopek je pokazal, da je tožnik podelitvi ekskluzivne pravice nasprotoval in da je zaradi posledic podelitve utemeljeno odstopil od pogodbe. V zvezi s tem je sodišče napačno ocenilo vlogo B. B. Pritožnik v zvezi s tem podaja svojo dokazno oceno izvedenih dokazov. Meni, da je sodišče nerazumljivo verjelo B. B., čeprav gre za osebo, ki je bila pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje neupravičene uporabe in ponareditev poslovnih listin. Tožnik je nemški jezik obvladal, razlogi sodišča v zvezi s tem so napačni. Materialnopravno zmotne so ugotovitve sodišča glede provizij. Tožniku namreč pripada provizija tudi iz naslova prodaje strankam, ki jih je v preteklosti našel toženec. Sodišče tudi ni ugotavljalo, ali je toženec pogodbe po juniju 2021 sklepal s strankami, ki jih je našel tožnik. Tudi za te mu pripada provizija. Morebitno kršitev, ko naj bi tožnik s 1.9.2021 začel delati za konkurenčno podjetje, je treba presojati z vidika dejstva, da je toženec tožniku prepovedal izvajanje nadaljnjih aktivnosti po agencijski pogodbi. Napačna je tudi odločitev o zamudnih obrestih.

3V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožeča stranka je v tej pravdi vtoževala provizijo in odpravnino, vse iz naslova sklenjene agencijske pogodbe s toženo stranko. Agencijsko pogodbo 2016 je z dopisom z dne 8.4.2021 odpovedala tožeča stranka, odpovedni rok se je iztekel 13.10.2021¹. Posledice prenehanja agencijske pogodbe sta stranki uredili s pogodbo, urejene pa so tudi v OZ (ob upoštevanju Direktive sveta z dne 18.12.1986 o usklajevanju zakonodaje držav članic o samozaposlenih trgovskih zastopnikih, v nadaljevanju Direktiva 86/653/EGS).

Glede veljavnosti Agencijske pogodbe 2016

6Tožeča stranka je v postopku trdila, da je bila v sklenitev Agencijske pogodbe 2016 prisiljena. Sklenitev pogodbe pod prisilo je praviloma razlog za izpodbijanje pogodbe in ne za njeno ničnost. Kljub temu lahko ugotovljeno dejansko stanje presega dejanski stan izpodbojne pogodbe zaradi napak ter spada v sfero neobstoječe pogodbe². V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila pogodba sklenjena na podlagi pogajanj, s katerimi sta stranki želeli urediti svoje poslovno razmerje, v katerem je tožeča stranka za toženo pridobivala stranke. Teh zaključkov pritožba obrazloženo ne napada. Pomenijo pa, da o neobstoječi pogodbi ni mogoče govoriti (navsezadnje tožeča stranka zahteva plačilo po tej pogodbi). Ker pogodba nikoli ni bila razveljavljena, velja in zavezuje stranki. Tega tožnik ne more spremeniti z navedbami o "prisili". Tožeča stranka je gospodarski subjekt, ki nastopa na trgu, enako kot tožena. O kakšnem bistvenem nesorazmerju med njima in v zvezi s tem o zlorabi močnejšega položaja ni mogoče govoriti. Zgolj dejstvo, da je tožena stranka naročitelj, namreč za tak zaključek ne zadošča. Tožniku navsezadnje Agencijske pogodbe 2016 ni bilo treba skleniti. Enako kot v letu 2021 bi lahko že takrat sklenil pogodbo z drugim naročiteljem, do tožene stranke pa uveljavljal svoje pravice iz Agencijske pogodbe 2011 (tudi sodno, enako kot zdaj). Na zaključek, da ni šlo za tako prisilo, ki bi dejansko pomenila neobstoj pogodbe, ne vpliva zatrjevano antidatiranje pogodb, saj tožnik ne trdi, da za kakšno obdobje pred odpovedjo pogodbe provizija ne bi bila plačana.

7Tožeča stranka je še posebej trdila, da je nična določba o konkurenčni klavzuli. Sodišče prve stopnje se je do tega vprašanja zelo podrobno opredelilo (točki 15 in 16 izpodbijane sodbe) in z razlogi se pritožbeno sodišče strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. V zvezi z navedbami v pritožbi, da je bil A. A. že pred sklenitvijo pogodbe edini zastopnik toženca na teh trgih, pa dodaja, da njegova ekskluzivna pravica pred začetkom veljavnosti Agencijske pogodbe 2016 ni bila dogovorjena in bi torej kadarkoli lahko tožena stranka sklenila pogodbe še z drugimi potencialnimi zastopniki, po sklenitvi pogodbe pa ne več³. Prav tako se je z Agencijsko pogodbo 2016 razširil teritorij, na katerem je bil tožnik zastopnik (in bi bil upravičen do provizije po določbah 4.2. in 4.3. Agencijske pogodbe 2016). Ne drži niti, da prihod morebitnega drugega agenta ne bi imel vpliva, saj je tak vpliv navsezadnje urejen že v petem odstavku 823. člena OZ. Povedano pomeni, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sta stranki v okviru pogodbene svobode dogovorili določeno odmeno za konkurenčno klavzulo, čeprav ne v denarju. Določba o konkurenčni klavzuli zato ni nična. Tudi sicer pa vprašanje, ali je konkurenčna klavzula nična⁴, na odločitev o upravičenosti do provizije in odpravnine, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ne vpliva.

Glede provizije

8Trgovski zastopnik je za svoje delo upravičen do plačila provizije. Določba 823. člena OZ, ki ureja pravico do provizije, ni kogentna⁵, stranki se lahko dogovorita tudi drugače. V Agencijski pogodbi 2016 je bilo v poglavju 4. dogovorjeno, da tožeči stranki pripada provizija za pogodbe, sklenjene z njegovim posredovanjem v času veljavnosti te pogodbe in realizirane v celoti, pravico do plačila ima tudi za tiste v celoti realizirane pogodbe, ki jih je naročitelj v času veljavnosti te pogodbe sklenil neposredno s strankami, ki jih je našel zastopnik ter tudi za tiste, sklenjene in v celoti realizirane pogodbe, ki jih je v času veljavnosti pogodbe naročitelj sklenil s strankami, ki imajo sedež na teritoriju tega območja, brez zastopnikovega sodelovanja.

9Sodišče je zahtevek iz tega naslova zavrnilo, ker naj tožnik ne bi izkazal, da je karkoli naredil po juniju 2021. Ta razlog glede na gornje določbe pogodbe in zakona ni pravilen. Tožniku namreč pripada za čas veljavnosti pogodbe provizija za posle, sklenjene in realizirane na območju ekskluzivnega zastopanja v času veljavnosti pogodbe⁶. Tudi kršitev konkurenčne klavzule s provizijo, ki pomeni plačilo za storitev agenta, nima neposredne zveze. Posledice kršitve konkurenčne klavzule so namreč v Agencijski pogodbi 2016 (točka 6.1.) izrecno urejene, med njimi pa ni izgube pravice do provizije⁷. Sodišče prve stopnje zaradi napačnega stališča odločilnega dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo in sodba o tem nima razlogov. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo glede zavrnitve zahtevka na plačilo dvakrat po 6.100,00 EUR razveljavilo, zadevo pa v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

10Tožena stranka je že po začetku tega postopka plačala provizijo za junij 2021, sporno je ostalo le vprašanje zamudnih obresti. Tožena stranka je trdila, da je plačilo pridržala na podlagi določbe 102. člena OZ, o čemer je tožečo stranko tudi pravočasno obvestila. V času, ko naj bi tožena stranka pridržala izpolnitev (plačilo provizije za junij 2021), pa je tožeča stranka svojo obveznost (v juniju 2021 je tožnik še nesporno opravil posamezne storitve) že izpolnila in uporaba 102. člena OZ ne pride v poštev. Pritožbeno sodišče je zato glede zamudnih obresti pritožbi ugodilo in sodbo ustrezno spremenilo.

Glede stopničaste tožbe

11Tožnik pa je uveljavljal plačilo provizije tudi za obdobje šest mesecev po prenehanju pogodbe. V ta namen je postavil stopničasto tožbo. Tožeča stranka namreč lahko uveljavlja dva zahtevka zoper isto toženo stranko tako, da si pridrži določitev drugega zahtevka ter navedbo dejstev in dokazov, na katere opira ta zahtevek, če je to odvisno od pridobitve dejstev ali dokazov, ki jih stranka zahteva s prvim zahtevkom (182.a člen ZPP). V primeru uspeha s stopničasto tožbo ima stranka možnost tak zahtevek določno opredeliti ter navesti dejstva in dokaze, na katere opira ta zahtevek, naknadno v roku, ki ga določi sodišče po pravnomočnosti odločitve o prvem zahtevku (drugi odstavek 182.a člena ZPP). Pogoj za tako tožbo pa je, da tožeči stranki materialno pravo daje pravico do pridobitve dejstev in dokazov, ki jih uveljavlja s stopničasto tožbo. Sodišče prve stopnje je zahtevek po stopničasti tožbi zavrnilo že zato, ker po temelju ni utemeljen zahtevek na plačilo provizije, pri čemer je izhajalo iz napačnega stališča, da bi moral tožnik izkazati, da je v spornem obdobju še sklepal posle. Ker sodišče zaradi napačnega stališča ni ugotavljalo relevantnih dejstev, je moralo pritožbeno sodišče sodbo razveljaviti tudi v tem delu. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da OZ v četrtem odstavku 823. člena omogoča plačilo provizije tudi za posle, sklenjene po prenehanju agencijske pogodbe, če so ti posli posledica zastopnikovega prizadevanja v času trajanja razmerja in sklenjeni v razumnem času po prenehanja tega razmerja. Ker ne gre za kogentno določbo, pa je treba ugotoviti tudi vsebino dogovora med strankama.

Glede odpravnine

12Agencijsko pogodbo 2016 je odpovedal tožnik. To pomeni, da je upravičen do odpravnine za zastopanje le v primeru, da so vzrok za odpoved okoliščine na strani naročitelja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da okoliščine na strani naročitelja niso bile take narave, da bi utemeljevale pravico do odpravnine. S temi razlogi se pritožbeno sodišče strinja in se nanje v izogib ponavljanju sklicuje. Edini sporni vprašanji v zvezi s tem sta vloga B. B. in imenovanje ekskluzivnega distributerja za Nemčijo.

13Zaključek sodišča prve stopnje, da je pri sklenitvi distribucijske pogodbe z družbo B. tožnik sodeloval, je pravilen in temelji na vseh izvedenih dokazih. Pogovori o sklenitvi distribucijske pogodbe so se začeli že vsaj januarja 2016 (priloga A59), pri njih je ves čas aktivno sodeloval A. A.⁸. Takrat je bilo območje Nemčije razdeljeno na dva distributerja, zato kasnejše izvajanje distribucije ni bistveno odstopalo od dogovorjenega že v času, ko je pri pogovorih nesporno sodeloval A.A. Iz listin poleg tega izhaja, da je bil A. A. seznanjen tudi s kasnejšo elektronsko korespondenco. Sam je izpovedal, da je kasneje še postavljal pogoj, da ohranijo sodelovanje s C. C. in ta pogoj je bil s strani tožene stranke izpolnjen⁹. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik nikoli ni predlagal kakšne drugačne ureditve prodaje v Nemčiji, če je že menil da ravnanje enega od distributerjev vpliva na višino njegove provizije. Imel pa je tudi možnost stranke, ki naj bi želele stroje nabavljati samo neposredno od tožene stranke, poskušati prepričati v prednosti nakupa preko distributerja in s tem posredno vplivati na višino provizije. Zastopnik mora ravnati v naročiteljevem interesu, upoštevati mora njegova navodila, naročitelju mora dati vsa potrebna obvestila o položaju na trgu, zlasti tista, ki so pomembna za vsak posamezen posel. Ne zadošča torej zgolj pasivno spremljanje dogajanja. Glede na povedano sklenitev distribucijske pogodbe s B., pri določitvi vsebine katere je tožeča stranka aktivno sodelovala, ni okoliščina, ki bi bila na strani tožene stranke v smislu 1. točke 834. člena OZ. Navsezadnje dogodki v zvezi z distributerjem, na katere se tožeča stranka sklicuje, izvirajo že iz obdobja kmalu po sklenitvi Agencijske pogodbe 2016 (večina korespondence v prilogah spisa je iz let 2016 in 2018, na primer priloga A78). Očitno pa tožeča stranka vsaj do leta 2021 ne glede na občasna nesoglasja ni štela, da gre za resne razloge za odpoved pogodbe. Še v letu 2020 in 2021 korespondenca dokazuje sodelovanje strank pri projektu "A.".

14V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil B. B. pri toženi stranki koordinator in skrbnik za distributerje po celem svetu¹⁰. Pri tem ni odločal o konkretnih pogojih prodaje, zlasti pa ne o posameznih poslih. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi z vlogo B. B. je temeljita, razlogi za zaključke pa so prepričljivo obrazloženi in jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Njegova izpoved je v bistvenem delu skladna z izpovedjo zakonitega zastopnika tožene stranke¹¹, potrjuje pa jo tudi v spis vložena listinska dokumentacija. Samo dejstvo, da je kot koordinator distributerjev imel stike z distributerji, še ne pomeni, da je "prevzemal kontakte". Iz sporočila z dne 15.7.2019 (priloga A60) ne izhaja, da bi B. B. tožeči stranki preprečeval stike z distributerjem. Edina korespondenca, iz katere izhaja kakršnokoli dogovarjanje o poslih, je korespondenca z dobavitelji tožene stranke (priloga A62), katere predmet je bilo povpraševanje po cenah dobavitelja, in v kateri je dobavitelj sam prvi omenil, da je našel stranko za en izdelek tožene stranke. V zvezi s tem ga je B. B. napotil na distributerje. Taka korespondenca gotovo ne dokazuje, da bi B. B. prevzemal kontakte tožnika. Pritožnik ne more uspeti niti s sklicevanjem na obsodbo za kaznivo dejanje v preteklosti¹², saj je sodišče prve stopnje B. B. izpoved ocenjevalo v primerjavi z ostalimi izvedenimi dokazi in pojasnilo, zakaj mu verjame. Drži sicer, da sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za zaključek, da naj zakoniti zastopnik tožeče stranke ne bi dobro govoril nemško, vendar to na gornje ugotovitve o odločilnih dejstvih ne vpliva.

15Okoliščine, ki kljub temu, da je zastopnik sam odpovedal pogodbo, utemeljujejo pravico do odpravnine, niso kakršnekoli okoliščine, temveč morajo biti take narave, da po normalni komercialni presoji od zastopnika ni mogoče pričakovati, da bo nadaljeval razmerje. Ni dvoma, da so bila med strankama v času trajanja razmerja tudi nesoglasja, vendar to za obstoj resnih razlogov za odpoved pogodbe ne zadošča. Pri ključnih dogovorih z distributerji na nemškem trgu je bil navzoč zakoniti zastopnik tožnika, ki se je tudi pogovarjal s predstavnikom B. o podpisu pogodbe. Tožnik ni izkazal, da bi družba B. pridobila ekskluzivno distribucijsko pogodbo za območje Nemčije¹³, korespondenca v spisu (priloga A69) dokazuje, da je bila še konec leta 2020 Nemčija razdeljena na dva distributerja. Ob upoštevanju še zgoraj povzetih obveznosti zastopnika po 814. členu OZ ni nobenega dvoma, da tožeča stranka ni izkazala, da zaradi okoliščin na strani tožene stranke pogodbenega razmerja ne bi bilo razumno nadaljevati. Posebej še, ker je tožnik z drugim naročiteljem sklenil agencijsko pogodbo že 30.6.2021 (le dobra dva meseca po odpovedi pogodbe s toženo stranko). Enako pa velja tudi za delovanje B. B., za katerega tožnik prav tako ni izkazal, da bi mu prevzemal kontakte in onemogočal delo v Nemčiji. Odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne zahtevek na plačilo odpravnine, je zato pravilna.

16V zvezi odpravnino po Agencijski pogodbi 2011 pa je sodišče ugotovilo odločilno dejstvo, to je, da je pogodba prenehala z odpovedjo tožnika (ki je sam želel poslovati v drugi organizacijski obliki). Ker torej do prenehanja ni prišlo zaradi okoliščine na strani tožene stranke, tožnik že iz tega razloga ni upravičen do odpravnine. Tak zahtevek pa je tudi zastaral, saj je od njegove zapadlosti do vložitve predmetne tožbe minilo 6 let. Do enakega zaključka, to je, da je bil zahtevek pravilno zavrnjen, pa pridemo tudi v primeru, da bi držale tožnikove navedbe, da se je prejšnja pogodba samo nadaljevala in da je bil zahtevek prenesen nanj, zaradi česar naj bi zapadel v plačilo šele z odpovedjo Agencijske pogodbe 2016¹⁴. Zgoraj je bilo namreč ugotovljeno, da je tudi to pogodbo odpovedal sam, do odpovedi pa ni prišlo zaradi okoliščin na strani naročitelja.

Glede odločitve o pritožbi

17Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v delu, v katerem je bil zavrnjen zahtevek na plačilo dvakrat po 6.100,00 EUR s pripadki, v delu, v katerem je bil zavrnjen zahtevek po stopničasti tožbi ter glede odločitve o izvršilnih in pravdnih stroških (oboje je odvisna od končnega uspeha v pravdi) razveljavilo (354. člen ZPP), zadevo pa v razveljavljenem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede zamudnih obresti je bilo treba sodbo spremeniti in zahtevku ugoditi. V preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je sodbo delno razveljavilo, saj je kršitev take narave, da bi odločanje pritožbenega sodišča pomenilo poseg v pravico strank do pritožbe (izpodbijana sodba namreč zaradi napačne uporabe materialnega prava nima razlogov o odločilnih dejstvih). Tožba v zadevi je bila vložena leta 2021, gre za prvo odločitev o zahtevku, postopek doslej je potekal tekoče, zato tudi ni mogoče govoriti o hujši kršitvi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

18Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper prvo alinejo I. točke izreka sklepa je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge (člen 357a/2 ZPP) in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozvalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oz. odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ V pritožbenem postopku nobena od strank ne nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da niso bili podani razlogi za odstop od pogodbe brez odpovednega roka.
² Primerjaj odločbe VS RS II Ips 142/2015, II Ips 281/2017,...
³ Po določbi četrtega odstavka 807. člena OZ ima naročitelj lahko na istem območju za isto vrsto poslov več zastopnikov, če s pogodbo ni drugače določeno.
⁴ V nobenem primeru pa zaradi konkurenčne klavzule ni nična celotna pogodba, saj navsezadnje tožnik v tej pravdi zahteva izpolnitev pogodbe in torej šteje, da pogodba lahko obstane tudi brez določila o konkurenčni klavzuli, zlasti pa z njegove strani ni šlo niti za pogodbeni pogoj niti za odločilen nagib za sklenitev agencijske pogodbe (88. člen OZ).
⁵ Zabel v Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), GV Založba Ljubljana, 2004, str. 476. Kogentnost ne izhaja niti iz Direktive 86/653/EGS.
⁶ Tožena stranka je ves čas trdila, da ni kršila določb o ekskluzivnem zastopništvu, kar pomeni, da so vsi posli lahko sklenjeni samo s posredovanjem tožnika ali neposredno (za kar pa tožniku tudi pripada provizija po določbi 4.3 Agencijske pogodbe 2016).
⁷ V zvezi s kršitvijo konkurenčne klavzule tožena stranka ni postavila nobenega zahtevka.
⁸ Logično pa je, da je pogodbe v imenu tožene stranke podpisoval Č. Č., saj je bil edino on zakoniti zastopnik tožene stranke.
⁹ Kar dokazuje korespondenca s konca leta 2020.
¹⁰ V tem smislu je bil "odgovoren" tudi za Nemčijo.
¹¹ Z očitki kaznivega dejanja krivega pričanja tožeča stranka ne more uspeti, saj je pristojnost pravdnega sodišča le dokazna ocena (ki jo je sodišče prve stopnje izvedlo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP in v tem smislu po mnenju pritožbenega sodišča pravilno odgovorilo na očitke tožeče stranke), ne more pa pravdno sodišče ugotavljati obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti.
¹² Iz izpiska iz kazenske evidence, priloženega odgovoru na pritožbo, sicer taka obsodba ne izhaja (več), zato očitki kaznivega dejanja niso dopustni.
¹³ Gre za tako pomembno pogodbo, da bi bila gotovo sklenjena v pisni obliki.
¹⁴ Te navedbe sicer niso logične. Pravica do odpravnine nastane šele s prenehanjem pogodbe. Če je Pogodba 2011 prenehala, je terjatev do odpravnine zapadla s prenehanjem pogodbe in je zastarana, ne glede na to, kdo je bil imetnik terjatve. Če pa pogodba ni prenehala, pravica do odpravnine ni nastala.