182.a člen ZPP

Predlagatelj, ki od sodišča zahteva, da pridobi podatke o (domnevnih) bančnih računih nasprotne udeleženke v avstrijskih bankah, bi lahko svoje pravice zavaroval s stopničasto tožbo, zato je predlog za zavarovanje dokazov neutemeljen.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki v življenjski in ekonomski skupnosti živeli tudi še v letu 2015 in da toženec ni dokazal, da bi s tožnico narazen šla že leta 2014. Pritožbene navedbe prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje ne omajejo. Že to dejstvo, da je skupno premoženje lahko obstajalo in nastajalo tudi še v letu 2015, utemeljuje zahtevo tožnice po predložitvi tako seznama osnovnih sredstev kot tudi seznama kratkoročnih in dolgoročnih terjatev za podjetje. Ker samostojni podjetniki tako osnovna sredstva kot terjatve popišejo na koncu obračunskega obdobja po stanju na dan 31. 12. vsako leto, je utemeljen zahtevek tožnice po predložitvi takšnih seznamov, narejenih s strani toženca ob koncu leta 2015 ne glede na to, ali je življenjska in ekonomska skupnost med pravdnima strankama prenehala že sredi leta 2015. Katere terjatve in osnovna sredstva pa so skupno premoženje, pa bo nato predmet odločanja v nadaljnjem pravdnem postopku, ko bo tožnica po prejemu seznamov s strani toženca oblikovala drug tožbeni zahtevek na ugotovitev skupnega premoženja, določitev deležev in izročitev pripadajočega deleža premoženja v zvezi s prej naveden

Iz ZPSVIKOB-1 izhaja jasen in nedvoumen namen zakonodajalca, da se v "posebnem" postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru obravnavajo le odškodninski zahtevki imetnikov izbrisanih finančnih instrumentov zoper Banko Slovenije, uveljavljeni izključno na pravni podlagi ZPSVIKOB-1. To pomeni, da se bodo v teh postopkih ugotavljala in dokazovala dejstva, ki bodo omogočila uporabo in preizkus načela "noben upnik na slabšem", ki je edino merilo za upravičenje do odškodnine. Za zahtevke na katerikoli drugi podlagi zoper Banko Slovenije in za odškodninske zahtevke zoper druge stranke, poslovne banke-izdajateljice podrejenih finančnih instrumentov, se ZPSVIKOB-1 ne uporablja. Okrožno sodišče v Mariboru zato ni pristojno za odločanje o odškodninskih zahtevkih zoper Banko Slovenije na drugih podlagah niti o odškodninskih zahtevkih zoper druge stranke. Vrhovno sodišče RS je tudi že zavzelo stališče, da za odločanje o zahtevkih po ZPSVIKOB-1 ni mogoče uporabiti splošnih pravil ZPP, koliko nasprotujejo specialni ureditvi (VSRS sklep III R 17/2022, III R 5/2020, III R 40/2020). Med drugim ni mogoče uporabiti določbe tretjega odstavka 17. člena ZPP o atrakciji pristojnosti, ki določa, da če se

Iz ZPSVIKOB-1 izhaja jasen in nedvoumen namen zakonodajalca, da se v "posebnem" postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru obravnavajo le odškodninski zahtevki imetnikov izbrisanih finančnih instrumentov zoper Banko Slovenije, uveljavljeni izključno na pravni podlagi ZPSVIKOB-1. To pomeni, da se bodo v teh postopkih ugotavljala in dokazovala dejstva, ki bodo omogočila uporabo in preizkus načela "noben upnik na slabšem", ki je edino merilo za upravičenje do odškodnine. Za zahtevke na katerikoli drugi podlagi zoper Banko Slovenije in za odškodninske zahtevke zoper druge stranke, poslovne banke-izdajateljice podrejenih finančnih instrumentov, se ZPSVIKOB-1 ne uporablja. Okrožno sodišče v Mariboru zato ni pristojno za odločanje o odškodninskih zahtevkih zoper Banko Slovenije na drugih podlagah niti o odškodninskih zahtevkih zoper druge stranke. Vrhovno sodišče RS je tudi že zavzelo stališče, da za odločanje o zahtevkih po ZPSVIKOB-1 ni mogoče uporabiti splošnih pravil ZPP, koliko nasprotujejo specialni ureditvi (VSRS sklep III R 17/2022, III R 5/2020, III R 40/2020). Med drugim ni mogoče uporabiti določbe tretjega odstavka 17. člena ZPP o atrakciji pristojnosti, ki določa, da če se

Iz ZPSVIKOB-1 izhaja jasen in nedvoumen namen zakonodajalca, da se v "posebnem" postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru obravnavajo le odškodninski zahtevki imetnikov izbrisanih finančnih instrumentov zoper Banko Slovenije, uveljavljeni izključno na pravni podlagi ZPSVIKOB-1. To pomeni, da se bodo v teh postopkih ugotavljala in dokazovala dejstva, ki bodo omogočila uporabo in preizkus načela "noben upnik na slabšem", ki je edino merilo za upravičenje do odškodnine. Za zahtevke na katerikoli drugi podlagi zoper Banko Slovenije in za odškodninske zahtevke zoper druge stranke, poslovne banke-izdajateljice podrejenih finančnih instrumentov, se ZPSVIKOB-1 ne uporablja. Okrožno sodišče v Mariboru zato ni pristojno za odločanje o odškodninskih zahtevkih zoper Banko Slovenije na drugih podlagah niti o odškodninskih zahtevkih zoper druge stranke. Vrhovno sodišče RS je tudi že zavzelo stališče, da za odločanje o zahtevkih po ZPSVIKOB-1 ni mogoče uporabiti splošnih pravil ZPP, koliko nasprotujejo specialni ureditvi (VSRS sklep III R 17/2022, III R 5/2020, III R 40/2020). Med drugim ni mogoče uporabiti določbe tretjega odstavka 17. člena ZPP o atrakciji pristojnosti, ki določa, da če se

Iz ZPSVIKOB-1 izhaja jasen in nedvoumen namen zakonodajalca, da se v "posebnem" postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru obravnavajo le odškodninski zahtevki imetnikov izbrisanih finančnih instrumentov zoper Banko Slovenije, uveljavljeni izključno na pravni podlagi ZPSVIKOB-1. To pomeni, da se bodo v teh postopkih ugotavljala in dokazovala dejstva, ki bodo omogočila uporabo in preizkus načela "noben upnik na slabšem", ki je edino merilo za upravičenje do odškodnine. Za zahtevke na katerikoli drugi podlagi zoper Banko Slovenije in za odškodninske zahtevke zoper druge stranke, poslovne banke-izdajateljice podrejenih finančnih instrumentov, se ZPSVIKOB-1 ne uporablja. Okrožno sodišče v Mariboru zato ni pristojno za odločanje o odškodninskih zahtevkih zoper Banko Slovenije na drugih podlagah niti o odškodninskih zahtevkih zoper druge stranke. Vrhovno sodišče RS je tudi že zavzelo stališče, da za odločanje o zahtevkih po ZPSVIKOB-1 ni mogoče uporabiti splošnih pravil ZPP, koliko nasprotujejo specialni ureditvi (VSRS sklep III R 17/2022, III R 5/2020, III R 40/2020). Med drugim ni mogoče uporabiti določbe tretjega odstavka 17. člena ZPP o atrakciji pristojnosti, ki določa, da če se

Zgolj pomanjkanje podatkov, potrebnih za konkretizacijo tožbe in tožbenega zahtevka (dokazna in trditvena stiska), samo po sebi ni pogoj, da bi se s prvim zahtevkom lahko uspešno iztožilo njihovo posredovanje. Tožnik si s stopničasto tožbo lahko pomaga samo, če ima po materialnem pravu pravico, da mu toženec posreduje določene informacije. Takšne (materialnopravne) pravice (procesnopravni) 182.a člen ZPP ne ustanavlja. Kot pa je razložilo Vrhovno sodišče, takšno pravico tožnik v tej zadevi na podlagi šestega odstavka 121. člena SPZ ima.

Okoliščine, ki kljub temu, da je zastopnik sam odpovedal pogodbo, utemeljujejo pravico do odpravnine, niso kakršnekoli okoliščine, temveč morajo biti take narave, da po normalni komercialni presoji od zastopnika ni mogoče pričakovati, da bo nadaljeval razmerje. Ni dvoma, da so bila med strankama v času trajanja razmerja tudi nesoglasja, vendar to za obstoj resnih razlogov za odpoved ne zadošča.

Toženka v pritožbi oporeka sprejeti dokazni oceni, in sicer tako s formalnega kot vsebinskega vidika. Sodišče prve stopnje je, katera dejstva je štelo za dokazana, odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka, kot mu nalaga 8. člen ZPP. Glede števila ur opravljenega dela je utemeljeno sledilo izpovedim tožnic in z njune strani predloženim evidencam ter štelo, da sta na takšen način dokazali resničnost svojih navedb, da sta delo opravljali preko polnega delovnega časa. Skladno sta izpovedali, da sta sproti izpolnjevali obrazce toženke, v katere sta vnesli ure dela pri uporabnikih, ki so bili podlaga za izstavljanje računov, in prevožene kilometre ter da so nadrejene delavke s pomočjo A. A. vodile mesečni seznam presežnih ur. Potrdile so, da so se presežne ure kopičile.

Določbo šestega odstavka 121. člena SPZ je glede na obrazloženo treba razlagati tako, da obveznost informiranja glede vsebin, ki so potrebne za upravljanje skupnih delov, obstoji, ne glede ali se z zornega kota naslovnika te obveznosti (etažnega lastnika) navezuje na njegove dolžnosti, urejene v 121. in 122. členu SPZ, ali na obveznosti, ki izhajajo iz značilnosti zakonsko urejene vsebine etažne lastnine kot solastnine skupnih delov. Kadar etažni lastnik odda del skupnega dela v najem brez soglasja ostalih etažnih lastnikov, čeprav je njihovo vnaprejšnje soglasje za pogodbo take vsebine obvezno, mora etažni lastnik, ki je sklenil najemno pogodbo, na podlagi šestega odstavka 121. člena SPZ omogočiti vpogled drugim etažnim lastnikom v to pogodbo.

Tožnik se ne more sklicevati na okoliščine, da mu v času vložitve tožbe obseg skupnega premoženja ni bil znan. Če je bil tožnik v takšni trditveni in dokazni stiski, da ni mogel konkretizirano opredeliti tožbenega zahtevka, bi lahko vložil stopničasto tožbo (182.a člen ZPP). Prvo sodišče je pravilno ocenilo, da je tožnik pri posameznih delih tožbenega zahtevka, katerih predmet so denarna sredstva, že v tožbenem predlogu opredelil, da uveljavlja ugotovitev obstoja tega dela skupnega premoženja po stanju na določen datum oziroma v določenem časovnem obdobju, ne pa po stanju ob razpadu zakonske skupnosti strank in ob zaključku sojenja pred prvim sodiščem, kar bi moral tožnik zatrjevati in dokazati v okviru svojega trditvenega in dokaznega bremena, da bi lahko uspel v sporu. Tožba v tem delu zato ni bila sklepčna. Za del zahtevka v točki III/3 izreka sodbe tožnik v tožbenem predlogu sicer ni navedel nobenega datuma (to tudi ni bilo potrebno, saj je treba vsa odločilna dejstva navesti v trditveni podlagi tožbe in zanje predlagati dokaze), kar pa ničesar ne spremeni na stvari. Bistveno je, da tožnik v trditveni podlagi sploh ni pojasnil oziroma zatrjeval, da bi vsa ta dena

V konkretnem primeru ne gre za sukcesivno nastajajočo škodo, saj sta bila nadaljnja škoda tožnikov in njen obseg nepredvidena in nedoločljiva, zato je (bilo) treba vsakega od uveljavljanih stroškov presojati v skladu s splošnim zastaralnim rokom petih let iz 346. člena OZ. V konkretnem primeru v zvezi z ugotavljanjem temelja o znatnih stroških ni mogoče govoriti, saj ni bilo vloženega bistveno več napora v dokazovanje temelja, npr. z zaslišanjem številnih prič, postavitvijo izvedencev in/ali izvedbo ogleda. Zato je potrebno uporabiti temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov, to je načelo končnega uspeha.

Pri dajatveni tožbi je glavni kriterij za presojo zadostne opredeljenosti zahtevka preizkus, ali bo tožbeni zahtevek zagotavljal ustreznost izvršilnega naslova. Tožbeni zahtevek je ostal nedoločen v ključnem delu, in sicer, komu vse naj toženka pošlje obvestilo (preklic objave oziroma opravičilo). Tožnik je krog naslovnikov sicer omejil, vendar pa ga ni navedel dovolj jasno, da bi bil zahtevek v tem delu izvršljiv.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da lahko tožeča stranka prvi zahtevek na podlagi stopničaste tožbe iz 182.a člena ZPP utemelji le, če ima po materialnem pravu pravico, da ji tožena stranka posreduje oziroma izroči določene informacije ali listine, in - ali je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da etažni lastnik na podlagi šestega odstavka 121. člena SPZ ne more zahtevati od etažnega lastnika, ki odda skupen del stavbe v najem brez njegovega obveznega soglasja, pogodbe, na podlagi katere je prišlo do oddaje skupnega dela stavbe v najem.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne gre za stopničasto tožbo, saj so tožnice že postavile zahtevke za plačilo nadur, oziroma da zato tožba z zahtevkom, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijano delno sodbo, tako da mu je ugodilo, ni dopustna.

Sodne prakse glede stopničaste tožbe je zaenkrat še malo, vendar tudi ta potrjuje, da je tovrstna tožba dopustna v primeru, kadar pride tožeča stranka v takšno trditveno in dokazno stisko, da ne more konkretizirano opredeliti zahtevka. Tožnica trdi, da je toženec v okviru svojega podjetja (s. p.) tekom trajanja njune zakonske skupnosti ustvaril določeno premoženje. Ker je bil nosilec podjetja on sam, tožnica s podatki in listinami o tem premoženju oziroma z njim povezanimi posli ne razpolaga. Brez teh podatkov in dokazil ne more ustrezno opredeliti dejstev in posledično tudi ne oblikovati tožbenega zahtevka - ne more vložiti tožbe, ki bi bila sposobna za obravnavo, saj tožbenega zahtevka ne more določno opredeliti (podjetniško premoženje ni ločeno od osebnega premoženja, zato mora biti v tožbi določno in posamično opredeljeno). Toženčev ugovor, da bi potrebne podatke lahko pridobila preko AJPES, ni utemeljen, saj je podatke, ki so v registru dostopni, že priložila tožbi. V njih so navedene vrste sredstev in obveznosti ter za posamezno skupino njihova višina, niso pa ta sredstva in obveznosti določno opredeljena. Tudi v okoliščinah, ki jih zatrjuje tožnica, je treba nuditi

Sodne prakse glede stopničaste tožbe je zaenkrat še malo, vendar tudi ta potrjuje, da je tovrstna tožba dopustna v primeru, kadar pride tožeča stranka v takšno trditveno in dokazno stisko, da ne more konkretizirano opredeliti zahtevka. V primeru, da je podjetniško premoženje del skupnega premoženja zakoncev, drugemu zakoncu ni mogoče odreči soupravičenja do upravljanja tega premoženja.

Tožnik si lahko pomaga s stopničasto tožbo zgolj, če ima po materialnem pravu pravico, da mu toženec posreduje oziroma izroči določene informacije ali listine. Takšna pravica je lahko zakonska (na primer mandatarjeva obveznost dajanja računa naročitelju po 771. členu OZ) ali ustanovljena s pogodbo; kakšen splošni materialnopravni zahtevek za pridobitev informacij ne obstaja in ga 182. a člen ZPP zagotovo ne ustvarja. Pravila iz šestega odstavka 121. člena SPZ ni prav pojmovati kot nekakšne samostoječe in vseobsegajoče obveznosti etažnega lastnika, da preostalim etažnim lastnikom in upravniku posreduje podatke in listine, kadarkoli je to v kakršnikoli zvezi z upravljanjem skupnih delov.

Pri stopničasti tožbi gre za objektivno kumulacijo zahtevkov, pri čemer se prvi zahtevek glasi na pridobitev dejstev in dokazov v povezavi s postavitvijo drugega, dajatvenega zahtevka, kadar pride tožeča stranka v takšno trditveno in dokazno stisko, da dajatvenega zahtevka ne more konkretizirano opredeliti. Stopničasta tožba pride v poštev, kadar ima stranka nek samostojen materialnopravni zahtevek, pri čemer je lahko pravna podlaga za razkritje informacij zakonska ali pogodbena. Tožeča stranka bo šele z vpogledom v poslovne knjige tožene stranke lahko ugotovila pravno relevantna dejstva, tj. kakšni so bili prihodki tožene stranke, kar je odvisno od količine in cene prodanih produktov, in kakšni so bili stroški produktov. Pri stopničasti tožbi gre v okviru prvega dela zahtevka, s katerim se skuša odpraviti trditvena in dokazna stiska tožnika, zgolj za razkritje določenih informacij in listin, ne pa tudi že za njihovo nadaljnjo ocenjevanje, vrednotenje in presojo.

Zavarovanje mora biti vedno povezano z vtoževano terjatvijo. Če to ustreza okoliščinam primera, je zavarovalne odredbe sicer mogoče izdati tudi v zvezi z nedajatveni zahtevki. Vendar v primeru ugotovitvene terjatve začasna odredba ne sme presegati uveljavljenega ugotovitvenega tožbenega zahtevka. Vsebina predlagane začasne odredbe ni v neposredni zvezi s tožbenim zahtevkom.