814. člen OZ

Okoliščine, ki kljub temu, da je zastopnik sam odpovedal pogodbo, utemeljujejo pravico do odpravnine, niso kakršnekoli okoliščine, temveč morajo biti take narave, da po normalni komercialni presoji od zastopnika ni mogoče pričakovati, da bo nadaljeval razmerje. Ni dvoma, da so bila med strankama v času trajanja razmerja tudi nesoglasja, vendar to za obstoj resnih razlogov za odpoved ne zadošča.

Tožena stranka opozarja na konkurenčni položaj zastopnika na trgu. Vendar pa je treba poudariti, da se zastopnikov konkurenčni položaj lahko obravnava na dveh ravneh. Po eni strani gre za razmerje med enakovrstnimi podjetji, torej med zastopniškimi podjetji, ki nastopajo na istem trgu in govorimo o horizontalni konkurenčni ravni. Druga raven pa se nanaša na razmerje med naročiteljem in zastopnikom. Stranki tega razmerja nastopata na različnih konkurenčnih ravneh. Govorimo lahko o vertikalni konkurenčni povezanosti. V konkretnem primeru se je ravnanje zastopnika na trgu v pojmovanju konkurenčnega prava, ki je opredeljeno v 63.a členu ZPOmK-1, prilegalo delovanju naročitelja kot tistega podjetja na trgu, ki je na podlagi nelojalnega ravnanja zastopnika v imenu in na račun naročitelja, sklenilo pogodbe s tretjimi osebami, kot je v vseh posamičnih primerih ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožbeni zahtevek je preveč pomensko odprt tedaj, če tožena stranka ne bi mogla vedeti, kako naj spoštuje odločbo sodišča in bi bil tožbeni zahtevek v morebitnem izvršilnem postopku neizvršljiv. Za to pa v konkretnem primeru ne gre. Tožbena zahtevka pod I in II sta toliko jasna in dovolj

Predpostavka za izdajo dovoljenja za zavarovalno zastopanje po četrtem odstavku 558. člena ZZavar-1 je neposredna zveza med glavno dejavnostjo tistega, ki po tem določilu poda zahtevek za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja, in opravljanjem dejavnosti zavarovalnega zastopanja, če mu bo tako dovoljenje izdano. Glede na zakonske obveznosti upravnika so v neposredni zvezi z njegovo dejavnostjo le tiste dejavnosti, ki predstavljajo zasledovanje koristi in interesov etažnih lastnikov. O zasledovanju teh interesov upravnika pri sklepanju zavarovalnih pogodb za večstanovanjske stavbe pa ob njegovem hkratnem opravljanju dejavnosti zavarovalnega zastopanja seveda ni mogoče govoriti. Zavarovalno zastopanje je namreč dejavnost zastopanja zavarovalnic pri sklepanju zavarovalnih pogodb. Izvajanje zavarovalnega zastopanja tako služi zasledovanju interesov zavarovalnic in ne etažnih lastnikov. Sklepanje zavarovanj za nepremičnine (za večstanovanjske stavbe) ni v neposredni zvezi z dejavnostjo upravljanja teh nepremičnin.

Glede na dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano, je pravilna materialnopravna presoja, da razmerje med tožnico in toženo stranko ni bilo delovno razmerje, pač pa civilno zastopniško oziroma agencijsko razmerje. Iz dejanskih ugotovitev namreč izhaja, da tožnica ni delala pod nadzorom in po navodilih delodajalca, kar je eden od temeljnih elementov delovnega razmerja.

Tožnice, ki je zoper toženo stranko uveljavljala obstoj delovnega razmerja, v razmerju do tožene stranke ni mogoče opredeliti kot ekonomske odvisne osebe. Ekonomska odvisnost pomeni, da oseba najmanj 80 odstotkov svojih letnih dohodkov pridobi od istega naročnika (213. člen ZDR-1). Tudi sicer je nelogično zavzemanje tožnice, da bi jo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti za ekonomsko odvisno osebo. Takšna ugotovitev bi namreč avtomatsko izključevala možnost ugotovitve obstoja delovnega razmerja (in tudi pristojnost delovnega sodišča), saj je ekonomsko odvisni osebi zagotovljeno le omejeno pravno varstvo, kot ga predvideva 214. člen ZDR-1, ki pa ne zajema ugotovitve obstoja delovnega razmerja. Dopustna je npr. presoja odpovedi pogodbe o sodelovanju v primeru neutemeljenih odpovednih razlogov, a je tudi upravičenost do tega pogojevana z obveščanjem naročnika po zaključku vsakega koledarskega ali poslovnega leta, a tudi do tega v spornem primeru (še) ni prišlo. Navedeno ne more biti predmet delovnega spora. Tožnica, ki je imela s toženo stranko sklenjeno zastopniško pogodbo, ni bila v odnosu podrejenosti v razmerju do tožene stranke, pač pa je bila samostojna, oziroma je šlo

Izjema iz tretjega odstavka 823. člena OZ agentu zagotavlja provizijo tudi brez njegovega posredovanja, ko je s pogodbo omejen teritorialno ali personalno. Razlog te izjeme je agentova omejitev, njen namen pa preprečiti, da bi naročitelj brez odmene žel koristi zastopnikovega prizadevanja. V konkretnem primeru ne gre za tak položaj. Nasprotno – agentov položaj je bil celo okrepljen, omejen pa je bil naročnik, saj je bil tožnik njegov izključni agent. V zadevi je odločilna ugotovitev sodišč nižjih stopenj, da je tudi zastopnik kršil agencijsko pogodbo, saj ni več skrbel za naročiteljeve interese, oziroma da druga pogodba ni bila rezultat tožnikovih poslov. Na zastopniku je dokazno breme, da dokaže okoliščine upravičenosti do provizije, torej v konkretnem primeru, da je tožnik vložil določen trud oziroma prizadevanje za sklenitev pogodbe toženca s B.

Že same besedne zveze „se šteje kot odpovedana“ ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za odpoved brez odpovednega roka. Tožnik se je angažiral pri sklepanju pogodb za druge zavarovalnice, s čimer je kršil dolžnost zvestobe in lojalnosti do tožene stranke. Takšno njegovo ravnanje predstavlja kršitev petega odstavka 807. člena OZ, 814. člena OZ in določb 2. člena pogodbe, kar dodatno utrjuje pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni upravičen do vtoževane odpravnine.

Predmet spora v tej zadevi je torej pogodbeni odnos med agentom in igralcem nogometa, ki sta ga uredila s tipsko pisno pogodbo, ki jo je predpisoval Pravilnik o agentih igralcev, ki ga je sprejela NZS kot članica Mednarodne nogometne zveze FIFA. Iz vsebine pogodbe, ki se med ostalim sklicuje na navedeni Pravilnik o agentih igralcev izhaja, da je pogodba sklenjena za 24 mesecev ter da sta se pogodbenika dogovorila za provizijo v višini 20 % od letne bruto osnovne plače igralca, katera pripada igralcu na osnovi pogodbe o zaposlitvi, o kateri se je dogovoril zastopnik igralcev. Pogodbenika sta nadalje soglašala, da se pravice do posredovanja prenesejo ekskluzivno na zastopnika igralcev. Glede na takšna pogodbena določila je po pravni naravi pogodbo mogoče umestiti med pogodbo o naročilu in pogodbo o trgovskem zastopanju, pri čemer je po vsebini bližja slednji, ki je urejena v določbah 807 do 828 OZ.