834. člen OZ

Okoliščine, ki kljub temu, da je zastopnik sam odpovedal pogodbo, utemeljujejo pravico do odpravnine, niso kakršnekoli okoliščine, temveč morajo biti take narave, da po normalni komercialni presoji od zastopnika ni mogoče pričakovati, da bo nadaljeval razmerje. Ni dvoma, da so bila med strankama v času trajanja razmerja tudi nesoglasja, vendar to za obstoj resnih razlogov za odpoved ne zadošča.

Pri presoji komisionarjevega izpolnitvenega ravnanja je treba upoštevati, ali je pri sklepanju pogodb za račun komitenta in iskanju sopogodbenika ravnal z ustrezno (profesionalno) skrbnostjo in v skladu s komitentovimi interesi (v mejah njegovega naročila). Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje zaključilo, da če tožena stranka blaga ni prodala, tožeče stranke pa ni obvestila o morebitnih težavah pri prodaji oziroma spremembah na blagu v skladu s 795. členom OZ, ni ravnala z ustrezno profesionalno skrbnostjo.

V obravnavanem primeru ugotovljena naklepna kršitev Pogodbe predstavlja tako resen vzrok, na podlagi katerega je bila tožena stranka upravičena odstopiti od pogodbe brez odpovednega roka (832. člen OZ v zvezi z 8. členom Pogodbe), kot tudi krivdni razlog, ki izključuje odpravnino po 2. točki 834. člena OZ.

Dopuščena revizija o vprašanju ali je »resne vzroke«, ki omogočajo odstop od pogodbe brez odpovednega roka po 832. členu OZ, mogoče enačiti s krivdnimi razlogi, ki izključujejo odpravnino po 2. točki 834. člena OZ .

Že same besedne zveze „se šteje kot odpovedana“ ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za odpoved brez odpovednega roka. Tožnik se je angažiral pri sklepanju pogodb za druge zavarovalnice, s čimer je kršil dolžnost zvestobe in lojalnosti do tožene stranke. Takšno njegovo ravnanje predstavlja kršitev petega odstavka 807. člena OZ, 814. člena OZ in določb 2. člena pogodbe, kar dodatno utrjuje pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni upravičen do vtoževane odpravnine.

Ker je tožeča stranka kršila navodila tožene stranke (naročitelja) o načinu poslovanja, je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da navedeno zadostuje za ugotovitev, da obstoji resen razlog za odpoved posredniške pogodbe brez odpovednega roka.

Zakon o obligacijskih razmerjih, ki je veljal v spornem obdobju, ni urejal vprašanja morebitnih denarnih zahtevkov zastopnika do naročnika iz naslova plačila za koristi, ki jih ima naročnik v času po prenehanja zastopniške pogodbe, izvirajo pa iz aktivnosti zastopnika v času trajanja pogodbenega razmerja. Šele z uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (Ur.l. RS 83/01) je podana neposredna zakonska podlaga za uveljavljanje posebne odpravnine (čl. 833 OZ), ki pa je izrecno izključena v primeru razdrtja pogodbe iz krivdnega razloga na strani zastopnika (2. tč 834.čl. OZ). Ob tem, da pogodba med pravdnima strankama ne daje podlage za denarne zahtevke tožnika kot zastopnika iz naslova provizije tudi po razdrtju pogodbe, torej ni materialnopravne podlage za nastanek denarne obveznosti tožene stranke do tožnika po tem, ko sta v posledici razdrtja pogodbe pogodbeni stranki prosti svojih obveznosti.