VSK Sodba I Cp 580/2023

I. Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka (glede odločitve o stroških) spremeni tako, da se znesek 10.317,42 EUR nadomesti z zneskom 910,16 EUR;

sicer pa se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo najprej dovolilo spremembo tožbe z dne 1. 7. 2020, 29. 7. 2020, 19. 4. 2021 in 16. 11. 2022 (I. točka izreka). Zatem je ugotovilo, da sta pravdni stranki v času trajanja zakonske zveze ustvarili skupno premoženje, ki obsega: - nepremičnine s parcelnimi št. 1 1422/12 in 1422/13 in - terjatev iz naslova skupnih vlaganj v višini 22.502,00 EUR v nepremičnino s parcelno št. 2 *20/1, last toženke. Na tem skupnem premoženju gre tožniku 60 % delež, toženki pa 40 % delež (točka II.1. izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna iz naslova vlaganj v nepremičnino s parcelno št. 2 *20/1 plačati tožniku znesek 13.501,20 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2020 do plačila (točka II.2. izreka). Toženki je še naložilo, da je dolžna iz naslova kredita do banke X. plačati tožniku znesek 2.550,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2021 dalje do plačila (točka II.3. izreka). Preostale oziroma višje tožbene zahtevke je zavrnilo (točka II.4. izreka). Odločilo je še o pravdnih stroških, ki v višini 10.317,42 EUR bremenijo toženko (III. točka izreka).

2Zoper odločitev, da v skupno premoženje sodi terjatev iz naslova skupnih vlaganj v višini 22.502,00 EUR; odločitev, da gre tožniku na skupnem premoženju 60 % delež, toženki pa 40 % delež; odločitev, da je toženka dolžna iz naslova vlaganj v nepremičnino s parcelno št. 2 *20/1 plačati tožniku znesek 13.501,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; odločitev, da je toženka dolžna iz naslova kredita do banke X. plačati tožniku znesek 2.550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede odločitve o stroških, se pritožuje toženka po pooblaščeni odvetniški družbi. Ne strinja se z višino ugotovljenih deležev na skupnem premoženju. Meni, da tožnik ni uspel dokazati, da je znašalo razmerje dohodkov pravdnih strank 66 proti 34 v njegovo korist. Nadalje navaja, da se je sodišče prve stopnje obsežno ukvarjalo z višino terjatve, ki naj bi bila predmet skupnega vlaganja v nepremičnino s parcelno št. 2 *20/1 (v nadaljevanju objekt C.). Nima sicer pomislekov glede same višine terjatve iz naslova večvrednosti (22.502,00 EUR), vendar pa je bil le del vlaganj izveden iz skupnega premoženja strank. Znesek v višini 16.927,00 EUR je predstavljal darilo toženkine mame, ki je bilo namenjeno izključno toženki. Mati je dajala iz svojega in svoji hčerki. Sodišče prve stopnje je premalo subtilno presojalo obstoječa razmerja. Natančna analiza sodbe pokaže določene nelogičnosti. Mati toženke svojemu zetu (tožniku) ne bi nikoli dala ničesar. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil denar namenjen obema, je zmotna. Sodišče prve stopnje je nepravilno presodilo tudi druge okoliščine, ki so vplivale na ohranitev in povečanje skupnega premoženja. Prispevek toženke je bil v tem delu bistveno višji. Izpodbija še odločitev o stroških. Uspeh tožnika ne more biti 75 %, temveč mnogo manj. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožnik je odgovoril na pritožbo. Pritožbenim navedbam je nasprotoval in izrazil svoje videnje zadeve.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Iz izpodbijane sodbe izhaja, to pa za pritožbo ni sporno, da sta tožnik in toženka zaživela v zunajzakonski skupnosti v začetku leta 1991. Marca 1995 sta se poročila. Imata dve skupni hčerki. Starejša A. A. je rojena aprila 1995, mlajša B. B. pa marca 1999. Toženka se je skupaj s hčerko B. B. odselila iz skupnega bivališča septembra 2012. Tedaj je njuna življenjska in ekonomska skupnost prenehala, čeprav sta se formalno razvezala šele junija 2017. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, sta v tem obdobju ustvarila določeno skupno premoženje, ki obsega stanovanjsko hišo na naslovu B. (parceli št. 1422/12 in 1422/13 k.o. B.) in skupno terjatev v višini 22.502,00 EUR iz naslova vlaganj (povečane vrednosti) v objekt v C. (parcela št. *20/1 k.o. C., ki je sicer posebno premoženje toženke). Nadalje je ugotovilo, da znaša delež tožnika na skupnem premoženju 60 %, delež toženke pa 40 %. V skladu s tem je toženki naložilo, da tožniku iz naslova vlaganj plača znesek 13.501,20 EUR. Prav tako ji je naložilo, da tožniku povrne zahtevanih 2.550,00 EUR iz naslova kredita, ki ga je ta najel pri banki X. in ga v celoti odplačal.

6Najprej velja povedati, da je sodišče prve stopnje problematiko deleža na skupnem premoženju obravnavalo zelo podrobno in temeljito. Pri svoji odločitvi je upoštevalo specifike konkretnega primera, podrobno opisane v točkah 15 do 29 izpodbijane sodbe. Po oceni pritožbenega sodišča je pravilno in utemeljeno zaključilo, da je tožnikov delež na skupnem premoženju večji od zakonsko domnevanega polovičnega deleža. Pri tem je, kot bistveno, štelo, da je bil tožnikov finančni prispevek pri nakupu stanovanja v A. leta 1991 (ki je bilo kasneje prodano, kupnina pa namenjena gradnji hiše v B.) precej višji od toženkinega in da je imel tožnik v času trajanja zunajzakonske in zakonske skupnosti višje dohodke od toženke. Po drugi strani pa je imelo pred očmi, da je bil prispevek toženke pri opravilih, ki jih zahtevata dom in družina, večji. Prav tako je upoštevalo, da je bil finančni prispevek, ki ga je toženkina mati namenila za obnovo objekta v C., podarjen obema zakoncem. O tem bo več govora v nadaljevanju.

7Sodišče prve stopnje je delež na skupnem premoženju določilo na podlagi celovite presoje vseh prispevkov zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev k nastanku, ohranitvi ali povečanju premoženja, in to v celotnem obdobju njune skupnosti. Te odločitve toženka ne izpodbije. Glede samih dohodkov je ugotovilo, da podatki pokojninskih osnov iz obrazcev ZPIZ za obdobje od januarja 1991 do februarja 1997 (za tožnika) oziroma do julija 1996 (za toženko) ne odražajo resničnih prejemkov. Tožnik je bil v tem obdobju zaposlen v tujini (na ladji) in je poleg redne plače prejemal na roko še dnevnice oziroma devizni dodatek v povprečni višini 7.555 USD letno. Ustrezno argumentiranih razlogov zoper ta zaključek pritožba ne poda. Nadalje je sodišče prve stopnje verjelo toženki, da v tem obdobju, kljub temu, da je bila formalno brez zaposlitve, ni bila brez prihodkov. Dohodke, sicer uradno neevidentirane, je pridobivala bodisi z delom na ladji (kot stevardesa oziroma s postrežbo potnikov), bodisi kot promotorka prodaje v Y.. Ob upoštevanju teh dodatnih zaslužkov pravdnih strank, podrobno predstavljanih v točkah 22, 23 in 26 sodbe, je štelo, da je znašalo dohodkovno razmerje v začetnih letih njune skupnosti 82 proti 18 v korist tožnika. Ne drži, da za ta vmesni zaključek ni nobene dokazne podlage, kot navaja pritožba. Z navedbami, ki smiselno merijo na to, da so bili dohodki toženke višji, ne uspe. Glede na višino prejemkov od leta 1997 dalje, glede katerih pa je sodišče prve stopnje upoštevalo podatke ZPIZ, je utemeljeno zaključilo, da je znašalo razmerje njunih dohodkov v celotnem obdobju 66 proti 34 v korist tožnika. Utemeljenih nasprotnih razlogov pritožba ne poda.

8Povsem pravilen je zaključek, da je bil premoženjski položaj tožnika v začetku njunega razmerja pomembno boljši od toženkinega. Slednji je imel, kot izhaja iz sodbe, že 21 let delovne dobe, toženka pa je tedaj šele pričela s pridobivanjem dohodka. S podrobno presojo, koliko je toženka lahko zaslužila in privarčevala v letih 1990 in 1991, se je sodišče prve stopnje ukvarjalo v tretjem odstavku točke 23 sodbe. V točki 24 pa je obrazložilo, kolikšen je bil zaslužek toženca v letu 1991 ter logično sklepalo, da je moral imeti določene prihranke tudi iz obdobja pred osnovanjem zunajzakonske skupnosti s toženko. Na podlagi teh podatkov, ki jih pritožba konkretizirano ne izpodbija, je zaključilo, da je znašal finančni prispevek toženke k nakupu stanovanja v A. 29 %, tožnikov pa 71 %. Kritika tega aritmetičnega razmerja, podana v pritožbi, je povsem pavšalna. Pri tem ni bistveno, da je tožnik kasneje, s pogodbo iz leta 1994, na toženko prenesel polovični delež na tem stanovanju.

9Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta pravdni stranki v letih 2004 - 2006 izvedli rekonstrukcijo objekta v C. Gre za nepremičnino, ki jo je toženka podedovala po svoji babici. Zaradi vlaganj se je vrednost te nepremičnine povečala za 22.502,00 EUR. To za pritožbo ni sporno. Sporna je predvsem ugotovitev, da je toženkina mati del denarnih sredstev za to obnovo (v višini 16.927,00 EUR) namenila obema zakoncema. Toženka zatrjuje, da je bil ta znesek podarjen izključno njej. Temu sodišče prve stopnje ni sledilo. Navedlo je, da sta ta objekt obnavljala tožnik in toženka skupaj, za njuno družino. Prav tako je ugotovilo, kar za pritožbo ni sporno, da je toženkina mati s slabo polovico tega zneska neposredno plačala izvajalce, preostali del (več kot polovico) pa izročila tožniku. Prepričljiv in življenjsko sprejemljiv je zaključek, da je bil ta prispevek k obnovi objekta, v katerem sta si zakonca C. C. nameravala ustvariti počitniški dom za družino, namenjen obema, in ne le toženki. Tehtnih in ustrezno argumentiranih razlogov, ki bi omajali to odločitev, pritožba ne poda. V obrazložitvi sodbe ni nelogičnosti, ki jih izpostavlja. Z omenjenimi vlaganji, ne glede na to, iz katerega vira so se financirala, se ni spremenila pravna narava te nepremičnine kot posebnega premoženja toženke. Z navedbami, da je mati želela, da ta nepremičnina ohrani status posebnega premoženja toženke, pritožba ne uspe. Neuspešno je tudi navajanje, da je sodišče prve stopnje to razmerje presojalo premalo subtilno. Trditve, da naj bi mati toženke tedaj, sedem let pred razpadom njune skupnosti, vedela za tožnikove nekorektne poteze, da mu ni zaupala in da v trajnost njune zakonske zveze ni verjela, so subjektivne in interesno naravnane. Vsa ta gradnja se je namreč dogajala, kot tudi pritožba omenja, v drugih časih in drugačnih razmerjih. Na zadevo je treba gledati ex ante oziroma ex tunc, ne pa ex post. Tega pritožba ne upošteva. Prav tako ničesar ne spremeni okoliščina, da je tožnik pisno potrdil prejem omenjenega denarnega zneska. To potrdilo ne kaže na to, da bi bil ta denar namenjen zgolj toženki, kot skuša prikazati.

10Pritožnica v nadaljevanju izpodbija tudi druge okoliščine oziroma prispevke, ki so vplivali na ohranitev in povečanje skupnega premoženja. Seveda je povsem razumljivo, da je toženka v času, ko je tožnik opravljal delo poveljnika na ladjah dolge plovbe (gre za obdobje od decembra 1992 do februarja 1997), pretežno skrbela za gospodinjstvo in dom. Obenem pa drži, kar je prav tako ugotovilo sodišče prve stopnje, da je tožnik sodeloval pri teh dejavnostih, ko ni bil na ladji. V tem času je izkoristil tudi starševski dopust za varstvo in nego prve hčerke. Kasneje, ko se je tožnik zaposlil v Č. (od februarja 1997 dalje), je glavnino skrbi za otroke, dom in gospodinjstvo sicer še naprej izvajala toženka, a je tožnik pri tem sodeloval. Toženkin prispevek je bil sicer večji, sodišče prve stopnje ga je ocenilo na 75 %, vendar je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tudi toženec občasno (recimo čez vikende) kuhal, skrbel za dela v okolici hiše ter se vključeval v gospodinjska dela in skrb za otroke. Resnega dvoma, da bi bile te ugotovitve zmotne, pritožba ne vzbudi. Dokazna ocena je celovita in življenjsko sprejemljiva. Ne drži, da je bil tožnikov prispevek v tem delu manjši in da naj bi znašal, kot navaja pritožba, le kakšnih 10 %. Očitek, da manjka podrobnejša analiza dokazov, ni uspešen. S poveličevanjem svojega prispevka in minimiziranjem vloge tožnika, pritožba ne uspe.

11Utemeljeno pa se toženka pritožuje glede odločitve o stroških. Sodišče prve stopnje je uspeh tožnika v tej pravdi ocenilo na 75 %, kar je tudi po oceni pritožbenega sodišča pretirano. Tožnik je v tem postopku uveljavljal, da znaša njegov delež na skupnem premoženju več kot zakonsko domnevanih (in glede hiše v B. v zemljiški knjigi vknjiženih) 50 %. Menil je, da mu gre 95 % (45 % več), uspel pa je s 60 % deležem (10 % več). Njegov uspeh v tem delu znaša dobrih 22 %. Nekoliko višji, okrog 60 %, je njegov uspeh glede obstoja skupne terjatve iz naslova vlaganj v objekt v C. in s tem povezanega plačila.¹ V celoti pa je uspel z zahtevkom za plačilo zneska 2.550,00 EUR iz naslova plačanega kredita pri banki X., vendar obravnava tega zahtevka ni terjala kakšnega obsežnejšega dokaznega postopka in stroškov. Po oceni pritožbenega sodišča znaša skupni uspeh tožnika v tem postopku 45 %. Ker sama višina pravdnih stroškov, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni sporna, mora toženka povrniti tožniku 8.170,56 EUR (45 % od zneska 18.156,80 EUR), tožnik pa toženki 7.260,40 EUR (55 % od zneska 13.200,73 EUR). Po medsebojnem pobotu mora toženka plačati tožniku znesek 910,16 EUR. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 5. alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ustrezno spremenilo v III. točki izreka.

12V preostalem pa je, ker ni zasledilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Ker je toženka uspela zgolj delno, glede odločitve o stroških, je še odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

¹ Uveljavljal je, da ta terjatev znaša 30.547,00 EUR, uspel pa v višini 22.502,00 EUR (uspeh 73,66 %); poleg tega je zahteval plačilo v višini 95 % od zneska 30.547,00 EUR, uspel pa s plačilom v višini 60 % od zneska 22.502,00 EUR (uspeh 46,52 %).