71. člen DZ

Izpodbijana odločitev temelji na presoji, da tožnik v postopku zavarovanja ni s stopnjo verjetnosti izkazal, da ima terjatev do toženke ali da mu bo ta še nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Gre za temeljno predpostavko, ki mora biti izkazana tako v primeru izdaje zavarovalne kot tudi v primeru izdaje ureditvene (regulacijske) začasne odredbe, zato je pritožbeno stališče, da je predlagano zavarovanje po vsebini ureditvena začasna odredba, pravno nepomembno.

Predlog se zavrne.

Pritožbeno zatrjevanje, da naj ukrep ne bi bil potreben, ker predlagatelj ne prepoznava ogroženosti mladoletne A. v okolju, v katerem živi sedaj, oziroma, da, ker za A. že sedaj skrbi udeleženka, ni treba, da se A. odvzame nasprotni udeleženki in se ji izreče ukrep omejitve starševske skrbi, kaže na temeljno nerazumevanje instituta odvzema otroka in namestitve k drugi osebi ter s tem povezane omejitve starševske skrbi. Našteti ukrepi se namreč izrečejo izključno zaradi varstva koristi otroka in ne morebiti kot sankcija staršu.

Nobenega dvoma v obravnavanem primeru ni, da zunajzakonska skupnost pravdnih strank ni mogla nastati pred 25. 5. 1981, ker se je toženka takrat šele razvezala. Ugotovitev sodišča prve stopnje o prenehanju zunajzakonske skupnosti pravdnih strank temelji na v pretežnem delu postopka skladnih trditvah strank, da je njuna zunajzakonska skupnost prenehala v decembru 2017. Ni sporno, da je toženka sporno nepremičnino kupila oziroma plačala z denarjem iz različnih virov (prihranki, posojilo, darilo). S predložitvijo računa posredniškega podjetja je tudi izkazala, da je plačala provizijo za posredovanje pri nakupu obravnavane nepremičnine. Kar se tiče podarjene vsote denarja, toženki ni bilo treba zatrjevati oziroma dokazovati, da je šlo za darilo, ki je bilo namenjeno le njej, saj ji je bil denar podarjen pred začetkom zunajzakonske skupnosti. Dokazno breme, da je šlo tudi v tem primeru za darilo obema, je na tožniku, ki pa ga ni zmogel. Dokazni postopek je zanesljivo pokazal, da je bil nakup sporne premičnine samostojen projekt toženke in ne skupni projekt pravdnih strank. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da zgolj z vlaganji oziroma obnovitvenimi deli, ki

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da navedena delitev skupnega premoženja ne nasprotuje prisilnim prisilnim predpisom in moralnim načelom ter posledično ni nična (86. člen OZ). Določbe DZ na katere se sklicuje pritožba (68. člen, 71. člen in 74. člen DZ) so namreč uporabljive le, kadar sodišče na predlog enega od zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev v okviru pravdnega postopka ugotavlja obseg skupnega premoženja in deleža pravdnih strank na njem, ne pa tudi kadar bivša zunajzakonska partnerja skupno premoženje razdelita na podlagi sporazuma, kot je bilo to v danem primeru.

Zmota o motivu je upoštevna le, če je motiv vključen v pogodbo: postavljen kot pogoj obveznosti ali kot njen razlog (kavza). Ker v obravnavanem primeru ni, se tožnik pri izpodbijanju sodne poravnave nanjo ne more sklicevati.

Sodišče prve stopnje je delež na skupnem premoženju določilo na podlagi celovite presoje vseh prispevkov zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev k nastanku, ohranitvi ali povečanju premoženja, in to v celotnem obdobju njune skupnosti. Pravilno in utemeljeno je zaključilo, da je tožnikov delež na skupnem premoženju večji od zakonsko domnevanega polovičnega deleža. Pri tem je, kot bistveno, štelo, da je bil tožnikov finančni prispevek pri nakupu stanovanja v A. leta 1991 (ki je bilo kasneje prodano, kupnina pa namenjena gradnji hiše v B.) precej višji od toženkinega in da je imel tožnik v času trajanja zunajzakonske in zakonske skupnosti višje dohodke od toženke. Po drugi strani pa je imelo pred očmi, da je bil prispevek toženke pri opravilih, ki jih zahteva dom in družina, večji. Prav tako je pravilno upoštevalo, da je bil finančni prispevek, ki ga je toženkina mati namenila za obnovo objekta v C., podarjen obema zakoncem. Ta objekt sta obnavljala tožnik in toženka skupaj, za njuno družino. Toženkina mati je s slabo polovico tega zneska neposredno plačala izvajalce, preostali del (več kot polovico) pa izročila tožniku. Pritožbene trditve, da naj bi mati toženke tedaj,

DZ se je res začel uporabljati 15. 4. 2019, kar pa ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Tudi po 51. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki je še veljal v trenutku sklenitve navedene pogodbe o prostovoljnem odstopu poslovnega deleža, sklenjene med B. B. in C. B., je imel njen poslovni delež pravno naravo skupnega premoženja. Poslovna deleža sta bila namreč pridobljena z delom v času trajanja zakonske zveze. V nobenem primeru pa ni mogel en zakonec drugemu zakoncu podariti del skupnega premoženja, ki bi tako po materialnopravno zmotnem stališču udeleženca B. B. postalo njegovo posebno premoženje. Slednje bi lahko postalo le, če bi ga B. B. neodplačno pridobil od tretje osebe ali pa bi bilo že prej posebno premoženje enega od zakoncev, ki bi bilo podarjeno drugemu zakoncu. Pri poslovnih deležih, pridobljenih v času trajanje zakonske zveze, je šlo ipso iure za podjetniško premoženje kot skupno premoženje zakoncev. Skupno premoženje namreč nastane originarno, ko se izpolnijo pogoji iz ZZZDR, zato korporacijske pravice spadajo v skupno premoženje zakoncev, ne glede na to kateri od zakoncev je vpisan v register.

Pri presoji deležev na skupnem premoženju je treba izhajati iz načela enotnosti skupnega premoženja. Ugotovljen delež vsake od pravdnih strank predstavlja delež na celotnem skupnem premoženju in ne le na posamezni stvari, ki sodi v skupno premoženje. Zato se o deležih na skupnem premoženju odloča na podlagi celovite presoje razmerij med zakoncema v celotnem obdobju, ki je pomembno za nastanek skupnega premoženja, in potem, ko sodišče ugotovi obseg vsega skupnega premoženja. Drugačen pristop sodišča, ko pri svoji odločitvi ni enotno in celovito obravnavalo vsega skupnega premoženja, ni pravilen.

Postopek osebnega stečaja se je po smrti dolžnika nadaljeval kot postopek stečaja zapuščine, v katerem mora sodišče, glede na okoliščine konkretnega primera, najprej določiti delež dolžnika na skupnem premoženju.

Dejstvo, da je bilo v pravdnem postopku pravnomočno ugotovljeno, da znaša delež upnika na skupnem premoženju 60 % in delež dolžnice 40 %, še ne pomeni, da je bil s tem vzpostavljen solastninski delež dolžnice na predmetni nepremičnini (v višini 40 %), s katerim bi lahko prosto razpolagala in na katerega bi lahko upnik v izvršilnem postopku posegel.

Pravdni postopek za likvidacijo celotnega skupnega premoženja ni primeren, okoliščine, ki bi izjemoma opravičevale civilno delitev v pravdi pa niso podane.

Ker vrednostno ni bistvene razlike med premoženjem, ki ga je prejel vsak od zakoncev, sta s sklenitvijo Sporazumov o razdelitvi skupnega premoženja zgolj razdelila skupno premoženje. To dejanje zato nima značilnosti izpodbojnega pravnega dejanja po 271. členu ZFPPIPP. V kolikor zakonca Sporazumov o razdelitvi skupnega premoženja ne bi sklenila, bi bilo treba šteti, da je žena stečajnega dolžnika v stečajnem postopku prijavila izločitveno pravico na deležu skupnega premoženja, ki je enak polovici.

Po veljavni izvršilnopravni ureditvi so pooblastila izvršilnega sodišča v zvezi z ugovorom tretjega omejena, saj lahko sodišče v izvršilnem postopku ugovoru tretjega ugodi le, če mu upnik v zakonskem roku ne nasprotuje. V nasprotnem primeru pa mora sodišče ugovor tretjega nujno zavrniti, saj ZIZ nadaljnje odločanje o njegovi (ne)utemeljenosti pridržuje za pravdni postopek. Povedano še drugače, kakor hitro upnik ugovoru tretjega nasprotuje, mora le-tega izvršilno sodišče zavrniti in nima pravne podlage, da bi v takem položaju z dokaznim standardom prepričanja ugotavljalo njegovo materialnopravno utemeljenost. Tretja je v obravnavani zadevi v svojem ugovoru in njegovi dopolnitvi dokazno podprto uveljavljala, da so konkretne nepremičnine (oziroma solastna deleža na dveh nepremičninah) skupno premoženje nje in njenega nekdanjega moža. Zato je predlagala, da se izvršba na navedene nepremičnine (v celoti) izreče za nedopustno. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je tretja v ugovoru uveljavljala obstoj svoje pravice na konkretnih nepremičninah, ki preprečuje izvršbo. Z izvršbo je namreč dopustno poseči le na premoženje dolžnika in ne tudi na premoženje koga tretje

Pravilno je pritožbeno stališče tožencev, da smeta zakonca oziroma zunajzakonska partnerja skleniti dogovor o razdružitvi skupnega premoženja (prvi odstavek 71. člena DZ), neutemeljeno pa stališče, da je zato vsaka taka pogodba dopustna. Kot za vsako pogodbo tudi zanjo veljajo splošne določbe OZ, ki določajo predpostavke za veljavnost pogodbe. Med njimi je tudi 39. člen OZ. Po pravilih tega člena mora pogodba imeti dopustno podlago; v nasprotnem primeru je nična; podlaga pogodbe ni dopustna, če je v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. V nasprotju z moralnimi načeli je pogodba, ki je sklenjena z glavnim namenom izigrati tretje. Tožnica ima kot upnica pravni interes, da v sodnem postopku preveri dopustnost razpolaganja zunajzakonskih pratnerjev s skupnim premoženjem. V primeru, da bo zahtevku ugodeno, bo vzpostavljeno prejšnje zemljiškoknjižno stanje, ki bo tožnici omogočalo izvršitev njene terjatve s poplačilom iz toženčevega premoženja, toženka pa bo tedaj imela možnost, da bo iz izvršbe izločila del, ki pripada njej. Namen predlagane začasne odredbe je zavarovati pravni položaj tožnice kot upnice. Z ugoditvijo tožbenemu zahtevku bo dosegla,

Toženka je bila tista, ki je zatrjevala, da ima premoženje, ki je bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze in za katerega posledično velja zakonska domneva, da gre za skupno premoženje zakoncev, drugačno pravno naravo. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi morala zatrjevati, da je bil sporni čoln pridobljen bodisi neodplačno bodisi iz sredstev, ki ne izvirajo iz dela (ali iz drugega skupnega premoženja). Nasprotovati bi morala dejstvenim predpostavkam, na katerih temelji pravna posledica iz 67. člena Družinskega zakonika.

Kadar toženec spremembi tožbe nasprotuje, lahko sodišče dovoli spremembo, če oceni, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerij med strankama. Načelo ekonomičnosti postopka zahteva, da se, kadar je to mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna rešitev tedaj konkretnega (ne pa morebiti vseh tudi bodočih) spora. Prav je, da sodišče dovoli spremembo, če se je s tem mogoče izogniti novi tožbi, tudi če tožnik na podlagi zbranega procesnega gradiva uveljavlja spremenjeni tožbeni predlog. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je dovolitev spremembe tožbe smotrna, če se s spremembo prihrani ali prepreči nova pravda in če se s tem tekoča pravda ne obremeni preveč, vse v skladu z načelom ekonomičnosti postopka. V tem obsegu se presoja zgolj procesna smotrnost, ne pa tudi, ali je zahtevek kot tak vsebinsko utemeljen. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v dani situaciji, - ko pravda teče že več kot dve leti in ko je tožeča stranka že v vlogah pred spremembo tožbe podala in zatrjevala, da je plačevala in plačuje kredite in vzdržuje skupne nepremičnine, tudi po razpadu zakonske zveze, za te trditve pa predlagala tudi posamezne dokaze, in naknadno zahtevala tu

Kot je poudarilo Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 261/2015 z dne 14. 1. 2016, ugotovljena višina enega deleža zakonca nujno narekuje tudi višino deleža drugega. V kolikor gre za identičen obseg premoženja, mora tako toženec drugačen delež uveljavljati z ustreznim ugovorom in ne z nasprotno tožbo. Vsebina spora v takšnem primeru ni zgolj navidezno enaka, ampak je zaradi identičnosti subjekta in objekta podana litispendenca in je zato potrebno nasprotno tožbo v tem delu zavreči. Materialno procesno vodstvo ni neomejeno. Ni namenjeno šolskemu pravnemu poučevanju pooblaščencev pravdnih strank in tudi ni potrebno tedaj, ko že procesna dejanja nasprotne stranke opravijo enako vlogo. Materialno procesno vodstvo je potrebno, če stranka ne navede odločilnih dejstev ali poda nepopolne navedbe o pomembnih dejstvih (285. člen ZPP).