73. člen DZ

Nobenega dvoma v obravnavanem primeru ni, da zunajzakonska skupnost pravdnih strank ni mogla nastati pred 25. 5. 1981, ker se je toženka takrat šele razvezala. Ugotovitev sodišča prve stopnje o prenehanju zunajzakonske skupnosti pravdnih strank temelji na v pretežnem delu postopka skladnih trditvah strank, da je njuna zunajzakonska skupnost prenehala v decembru 2017. Ni sporno, da je toženka sporno nepremičnino kupila oziroma plačala z denarjem iz različnih virov (prihranki, posojilo, darilo). S predložitvijo računa posredniškega podjetja je tudi izkazala, da je plačala provizijo za posredovanje pri nakupu obravnavane nepremičnine. Kar se tiče podarjene vsote denarja, toženki ni bilo treba zatrjevati oziroma dokazovati, da je šlo za darilo, ki je bilo namenjeno le njej, saj ji je bil denar podarjen pred začetkom zunajzakonske skupnosti. Dokazno breme, da je šlo tudi v tem primeru za darilo obema, je na tožniku, ki pa ga ni zmogel. Dokazni postopek je zanesljivo pokazal, da je bil nakup sporne premičnine samostojen projekt toženke in ne skupni projekt pravdnih strank. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da zgolj z vlaganji oziroma obnovitvenimi deli, ki

Pri plačevanju preživnine za otroka, ki ga ima eden izmed zakoncev iz zveze s tretjo osebo, gre lahko za izpolnjevanje posebne obveznosti tega zakonca iz sredstev skupnega premoženja. Na višino deležev skupnega premoženja lahko tako ravnanje vpliva le, ko zaradi izpolnjevanja preživninske obveznosti pride do bistvene razlike med višinama dohodkov obeh zakoncev. Povedano drugače: razpoložljiv mesečni dohodek, ki ga preživninski zavezanec lahko vloži v skupno premoženje, je nižji za višino njegove preživninske obveznosti. Le, če zaradi tega pride do bistvene razlike med višinama dohodkov zakoncev, je zakoncu, ki je hkrati preživninski zavezanec, mogoče očitati, da je v skupno premoženje vložil manj, zaradi česar mu pripada nižji delež na tem premoženju. Če izpolnjevanje preživninske obveznosti ne povzroči bistvene razlike med dohodki zakoncev, na višino deležev na skupnem premoženju ne vpliva. Enako visok vložek posebnega premoženja vsakega od zakoncev ne more vplivati na velikost njunih deležev na skupnem premoženju. ZSR je ločeval med imetnikom pravice do uporabe stanovanja in imetnikom stanovanjske pravice, pri čemer je bil ugodnejši odkup, skladno z določbami SZ, o

Sodišče prve stopnje je delež na skupnem premoženju določilo na podlagi celovite presoje vseh prispevkov zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev k nastanku, ohranitvi ali povečanju premoženja, in to v celotnem obdobju njune skupnosti. Pravilno in utemeljeno je zaključilo, da je tožnikov delež na skupnem premoženju večji od zakonsko domnevanega polovičnega deleža. Pri tem je, kot bistveno, štelo, da je bil tožnikov finančni prispevek pri nakupu stanovanja v A. leta 1991 (ki je bilo kasneje prodano, kupnina pa namenjena gradnji hiše v B.) precej višji od toženkinega in da je imel tožnik v času trajanja zunajzakonske in zakonske skupnosti višje dohodke od toženke. Po drugi strani pa je imelo pred očmi, da je bil prispevek toženke pri opravilih, ki jih zahteva dom in družina, večji. Prav tako je pravilno upoštevalo, da je bil finančni prispevek, ki ga je toženkina mati namenila za obnovo objekta v C., podarjen obema zakoncem. Ta objekt sta obnavljala tožnik in toženka skupaj, za njuno družino. Toženkina mati je s slabo polovico tega zneska neposredno plačala izvajalce, preostali del (več kot polovico) pa izročila tožniku. Pritožbene trditve, da naj bi mati toženke tedaj,

Pritožba je pravno sredstvo zoper odločbo sodišča prve stopnje, zato se od obrazložene pritožbe pričakuje, da bo vzpostavila vsebinski dialog z razlogi izpodbijane prvostopenjske odločbe. Le takšna pritožba omogoča vsebinsko presojo utemeljenosti pritožnikovih navedb na eni strani in pravilnosti izpodbijane odločbe na drugi strani. Predmetna pritožba tem kriterijem v veliki meri ne zadosti, temveč le ponavlja ugovore, ki jih je nasprotni udeleženec navajal že med postopkom na prvi stopnji in na katere je sodišče prve stopnje tudi odgovorilo. V skladu s 96. členom ZNP-1 ima otrok, ki je sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve, pravico oziroma možnost, da izrazi svoje mnenje, kar lahko stori v neformalnem razgovoru na CSD in/ali sodišču. Vendar pa je pravica do izražanja mnenja (pogojno bi lahko govorili tudi o pravici do neformalnega razgovora z razpravljajočim sodnikom) predvsem pravica otroka. Ne gre za dokaz v smislu določb 212. člena ZPP, ki bi ga za dokazovanje dejstev v svojo korist lahko predlagali starši kot stranke postopka. Sodišče prve stopnje je tudi upoštevalo načelo sorazmernosti oziroma načelo najmilejšega ukrepa - glede na z zadostno st

Sodišče prve stopnje je sprejelo odločitev, da se stiki izvajajo neosebno kot ukrep trajnega značaja po prvem odstavku 73. člena Družinskega zakonika, po katerem lahko sodišče enemu ali obema staršema omeji ali odvzame pravico do stikov, če je otrok zaradi teh stikov ogrožen in je mogoče le z omejitvijo ali odvzemom pravice do stikov v zadostni meri zavarovati njegove koristi.

Pri presoji deležev na skupnem premoženju je treba izhajati iz načela enotnosti skupnega premoženja. Ugotovljen delež vsake od pravdnih strank predstavlja delež na celotnem skupnem premoženju in ne le na posamezni stvari, ki sodi v skupno premoženje. Zato se o deležih na skupnem premoženju odloča na podlagi celovite presoje razmerij med zakoncema v celotnem obdobju, ki je pomembno za nastanek skupnega premoženja, in potem, ko sodišče ugotovi obseg vsega skupnega premoženja. Drugačen pristop sodišča, ko pri svoji odločitvi ni enotno in celovito obravnavalo vsega skupnega premoženja, ni pravilen.

Organ, ki v zadevi odloča, svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih stranki ni bila dana možnost, da se o njih izjavi, razen v primerih, določenih z zakonom. Stranka pa se lahko o dejstvih in okoliščinah izjavi le v primeru, če se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev ter če ima možnost razbrati, v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno. V primeru delitve skupnega premoženja zakoncev oziroma v postopku nastalega spora o višini tega deleža razpolaganje s solastniškim deležem ne bi bilo dopustno.