VSM Sodba III Kp 3016/2024

I. Pritožbama obdolženega A. A. in njegove zagovornice se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu A. A. po šestem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika, ob uporabi druge alineje 50. člena Kazenskega zakonika, izreče kazen dve leti in šest mesecev zapora.

II. V ostalem se pritožbi obdolženega A. A. in njegove zagovornice zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče na Ptuju je kot sodišče prve stopnje s sodbo II K 3016/2024 z dne 7. 3. 2024 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države v sostorilstvu po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Izreklo mu je kazen tri leta in en mesec zapora ter denarno kazen v skupnem znesku 1.200,00 EUR, z dolžnostjo plačila v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe ter z opozorilom na posledice za primer neplačila. V izrečeno kazen je obdolženemu vštelo čas, prestan v priporu in čas odvzema prostosti, ki ga je šteti od 13. 1. 2024 od 09.50 ure dalje. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obdolženemu izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države za čas štirih let, pri čemer se trajanje izgona šteje od dneva pravnomočnosti sodbe, medtem ko se čas, prebit v zaporu, v čas trajanja te kazni ne všteva. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je obdolženemu izreklo še varnostni ukrep odvzema predmetov, po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa ga je oprostilo povrnitve in plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, pri čemer skladno prvemu odstavku 97. člena ZKP stroški postavljene zagovornice bremenijo proračun. Ob izreku sodbe je sodišče prve stopnje s sklepom istega dne obdolženemu A. A. tudi podaljšalo pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi z 20. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), in sicer do pravnomočnosti sodbe oziroma do nastopa kazni, vendar najdalj do izteka kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje.

2Sodbo sodišča prve stopnje s pritožbo izpodbijata:

- obdolženi, smiselno zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da mu izreče desetletno pogojno kazen;

in

- zagovornica obdolženega zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da obdolženemu ob uporabi omilitvenih določil izrečeni zaporno in denarno kazen zniža.

3Na pritožbo obdolženčeve zagovornice je odgovoril okrožni državni tožilec, s predlogom pritožbenemu sodišču, da neutemeljeno pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Pritožbi obdolženega in njegove zagovornice sta delno utemeljeni.

5Ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ter pritožbenih izvajanj obdolženega in njegove zagovornice pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče sprejemljivo ovrednotilo in v zadovoljivem obsegu upoštevalo okoliščine, ki so vplivale na odmero kazni obdolženemu A. A., z utemeljitvijo, kakor sledi:

6Tako obdolženi kot njegova zagovornica sta mnenja, da sta izrečeni zaporna in denarna kazen previsoki in nesorazmerni glede na ustaljeno sodno prakso v podobnih primerih. Zagovornica poudarja, da je obdolženi očitano mu kaznivo dejanje priznal, kar je prvostopenjsko sodišče sicer upoštevalo kot olajševalno okoliščino, prav tako tudi njegovo nekaznovanost, vendar je pri tem olajševalnim okoliščinam dalo premalo težo. Tozadevno izpostavlja točko 14 obrazložitve izpodbijane sodbe ter v zvezi s tem ugotovitev, da je izrečena kazenska sankcija primerna, skladna vrsti in teži obdolženemu očitanega kaznivega dejanja. Ob tem zavzame nasprotno stališče, da je prvostopenjsko sodišče vendarle dalo premalo težo okoliščini priznanja krivde, ko se je obdolženi prvič izrekel o obtožnem aktu, prav tako je kaznivo dejanje obžaloval in obljubil, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal. Pritožbeni poudarek tako temelji na prepričanju, da bi ob realnem vrednotenju tudi drugih ugotovljenih olajševalnih okoliščin na strani obdolženega, katerim je sodišče prve stopnje po oceni zagovornice dalo premalo teže, tudi nižja zaporna in denarna kazen zadostili kriteriju zakonitosti, pravičnosti in individualizacije. Prvostopenjsko sodišče bi namreč moralo ob upoštevanju in pravilnem vrednotenju vseh olajševalnih okoliščin izreči obdolženemu zaporno kazen pod predpisano spodnjo mejo. Smiselno enako je tudi obdolženi mnenja, da je s tako visoko kaznijo kršena ustavna pravica enakosti pred zakonom, saj izrečena kazenska sankcija močno odstopa od primerljivih sodb.

7V prizadevanju za znižanje na trajanje tri leta in en mesec odmerjene kazni zapora gre obdolženemu in njegovi zagovornici priznati uspeh, saj sodišče prve stopnje pri odmeri neutemeljeno ni upoštevalo druge alineje 50. člena KZ-1, ki, kot iz lastnega izpostavlja v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe, v smislu fakultativne presoje dovoljuje odmeriti kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom, če ugotovi posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni. Prvostopenjsko sodišče tako pripoznava dejstvo, da je obdolženi s celovitim priznanjem krivde bistveno pospešil potek sicer pričakovano v dokazovanju obsežnega, za državni proračun stroškovno obremenjujočega kazenskega postopka, pri čemer pa odvečno pogreša izkazanost še drugih, dodatnih okoliščin v zvezi z obdolženčevimi osebnimi in družinskimi razmerami, ki bi še podkrepile obstoj posebnih olajševalnih okoliščin. Pri primarno ugotovljeni gre namreč za objektivno, prepričljivo in posebno olajševalno okoliščino nedvomno takšne narave, ki prevlada na splošno in ne le v posamezno ugotovljenem primeru. Že zgolj ugotovitev obstoja slednje omogoča omiljeno sankcioniranje, posledično čemur je pritožbeno sodišče ocenilo, da bo izrek obdolženemu omiljene prostostne kazni na dve leti in šest mesecev zapora v konkretni kazenski zadevi povsem zadostil namenom generalne in specialne prevencije.

8Ne more pa obdolženčeva zagovornica uspeti s posplošenim zatrjevanjem previsoke, nesorazmerno odmerjene denarne kazni. Lasten zaključek, da je višina obdolženemu izrečene denarne kazni previsoka in glede na ustaljeno sodno prakso v podobnih primerih nesorazmerna, ne prepriča in mu pritožbeno sodišče tudi ne more slediti, še posebej, ker ostane skozi pritožbeno izvajanje prezrto, da je pri izreku stranske denarne kazni sodišče prve stopnje obdolženemu A. A. določilo za kar 450,00 EUR nižji denarni znesek, kot ga je predlagalo okrožno državno tožilstvo. Prav tako zanemari okoliščino relativno nizkega ovrednotenja posameznega dnevnega zneska, na zgolj 15,00 EUR, pri čemer je sodišče prve stopnje višino posameznega dnevnega zneska pravilno ovrednotilo glede na aktualno premoženjsko stanje, kot ga je iz lastnega zaupal obravnavani procesni udeleženec. Vsebina pritožbe nekritično zaobide njegovo lastno izjavo, da se začasno ukvarja z dostavo in mesečno zasluži okoli 650,00 EUR. Na osnovi, kakršno je podal obdolženi in ki tekom postopka pred prvostopenjskim sodiščem ni bila ovržena kot neresnična oziroma netočna, je zatorej določena višina posameznega dnevnega zneska (15,00 EUR) in posledično skupna denarna kazen v višini 1.200,00 EUR, določena v drugem odstavku 47. člena KZ-1, ustrezna. Primerno namreč odraža okoliščine, ki se nanašajo na samo težo, obdolženčeve osebne in premoženjske razmere ter izpostavljeni način storitve kaznivega dejanja (točka 17 obrazložitve izpodbijane sodbe). Na izračunano višino pa pritožbena izvajanja obdolženega, ki se dotikajo njegovih družinskih razmer, ne morejo imeti merodajnega vpliva.

9Glede na izkazano postopanje prvostopenjskega sodišča v skladu z načelom individualizacije kazenske sankcije in tozadevno izčrpno ponujeno razlogovanje predvsem v točkah 13 do 21 obrazložitve izpodbijane sodbe, za del meritornega ovrednotenja, ki ga obdolženi in njegova zagovornica ne sprejemata, ne gre sklepati, da je bil obdolženi A. A. obravnavan neenakopravno. Po mnenju pritožbenega sodišča je namreč celostno izrečena kazenska sankcija, z izjemo v okviru pritožbenega postopka vendarle upoštevane druge alineje 50. člena KZ-1 in posledično v korist obdolženega znižane kazni zapora, povsem ustrezna in hkrati oddaja tudi jasno sporočilo glavnim organizatorjem nezakonitih prehajanj državnih meja, ki nemalokrat ostajajo nekaznovani, o pravni nevzdržnosti in nedopustnosti izvrševanj tovrstnih deliktov. Ničelna toleranca do ilegalnih migracij nenazadnje izhaja tudi iz z novelo zaostrene predpisane kazni, katere spodnja meja, določena v šestem odstavku 308. člena KZ-1G, se je s spremembo zakona povečala za kar trikrat. V preostalem kritiziranju odločbe o kazenskih sankcijah tako pritožnika ne upoštevata, da so z omenjeno novelo za storilce kaznivega dejanja po 308. členu KZ-1 vendarle nastale občutno hujše posledice kot za storilce, ki so tovrstno dejanje izvršili pred opisano spremembo materialne kazenske zakonodaje. Iz navedenega razloga je posplošeno pritožbeno sklicevanje na podobne primere odvečno in brez pritožbeno pričakovane teže, saj pravilnih in zakonitih zaključkov sodišča prve stopnje ne more omajati.

10Pritožbi obdolženega in njegove zagovornice sta deloma utemeljeni, zato jima je pritožbeno sodišče ugodilo v obsegu, kot izhaja iz izreka sodbe. Ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitve zakona v škodo obdolženega, zato je v preostalem pritožbi obdolženega in njegove zagovornice kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo.

11Sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka ni bila odmerjena, ker je bilo delno odločeno obdolženemu v korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).