VSC Sodba PRp 126/2023

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 255,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je obdolženec odgovoren za prekršek po 4. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP, mu izreklo glavno sankcijo - globo v višini 1.200,00 EUR in stransko sankcijo - 18 kazenskih točk (KT), pri tem od globe odštelo čas pridržanja, in sicer znesek v višini 20,00 EUR in odločilo, da mora obdolženec plačati preostali znesek globe v višini 1.180,00 EUR ter odločilo še , da je obdolženec dolžan plačati stroške postopka, in sicer sodno takso v višini 220,00 EUR, pri čemer je obdolženec globo dolžan plačati v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe, sodno takso pa v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe.

2Zoper sodbo se pritožuje obdolženec brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po 154. členu ZP-1. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje s predlogom, da se postopek o prekršku ustavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Obdolžencu je bilo očitano, da je dne 8. 5. 2023 ob 12.10 uri vozil osebni avtomobil po lokalni cesti v Kozjem, pri tem pa je vozil pod vplivom alkohola, saj je imel v organizmu najmanj 0,70 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka.

5Po določbi 4. točke četrtega odstavka 105. člena ZPrCP se voznika motornega vozila kaznuje z globo najmanj 1.200 EUR, če ima več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Vozniku motornega vozila se izreče tudi 18 KT.

6Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je prebralo listinske dokaze (med drugim zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti), naštete v 2. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, obdolženca pa ni zaslišalo, ker na zaslišanje za podajo zagovora kljub izkazanemu vabilu in opozorilu na posledice ni prišel in se je z vlogo z dne 22. 5. 2023 odpovedal pravici do zaslišanja, ocenilo izvedene dokaze ter zanesljivo ugotovilo in prepričljivo obrazložilo, da je obdolžencu storitev očitanega mu prekrška vožnje pod vplivom alkohola v celoti dokazana.

V predmetnem postopku je sodišče prve stopnje kljub ugotavljanju stopnje alkoholiziranosti z indikatorjem alkohola, pri ugotavljanju rezultata upoštevalo toleranco. Pritožba sicer pravilno opozarja, da v pravnem redu Republike Slovenije, pravna podlaga za upoštevanje tolerance oziroma varnostne razlike v zvezi z rezultatom, pridobljenim z indikatorjem alkohola, ne obstoji. Ta je določena v Priročniku za izvajanje postopkov v cestnem prometu, ki pa je interni akt policije. Vendar pa je pritožbeno izpostavljeno dejstvo v korist pritožniku, saj se zaradi upoštevanja tolerance tudi rezultat njegove alkoholiziranosti zniža, zato so take pritožbene trditve neutemeljene.

7Iz 9. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je preizkus alkoholiziranosti obdolženca bil opravljen z elektronskim alkotestom, ki je po pravilno opravljenem preizkusu pokazal rezultat 0,75 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, kar ob upoštevanju tolerance pomeni, da je imel v organizmu najmanj 0,70 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Pri tem iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti izhaja, da se je obdolženec z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom strinjal in zapisnik brez pripomb podpisal.

Kot je obdolžencu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je elektronski alkotest sicer res le indikator in ne merilna naprava, vendar uporabo indikatorja izrecno dovoljuje drugi odstavek 107. člena ZPrCP in se v primeru, če se preizkušanec z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom strinja in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpiše, z indikatorjem ugotovljena koncentracija alkohola v izdihanem zraku šteje za veljavno in predstavlja podlago ugotovitev prekrška vožnje pod vplivom alkohola in za izrekanje sankcij po 105. členu ZPrCP. Tako stališče jasno izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse (glej npr. sodbo Višjega sodišča v Celju PRp 34/2015), zaradi česar so kljub načeloma pravilni ugotovitvi, da ni bila izvedena meritev koncentracije alkohola z merilno napravo, neutemeljene pritožbene navedbe, da na podlagi ugotovitve stopnje koncentracije alkohola z uporabo alkotesta in podpisanega zapisnika s strani obdolženca ni mogoče sankcionirati voznika zaradi vožnje pod vplivom alkohola, ker da ni nobenega zakonitega dokaza o meritvi (kar pritožnik poudarja na več mestih). Pri tem se pritožba neutemeljeno sklicuje na določbo prvega odstavka 57. člena ZP-1, ki govori o zaznavi prekrška z uporabo ustreznih tehničnih sredstev in naprav, saj je postopek ugotavljanja psihofizičnega stanja voznika urejen v 107. členu ZPrCP, ki je specialni zakon v razmerju do ZP-1.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, v katerih pritožnik problematizira dokazno vrednost zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, ko navaja, da zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti nima nobene dokazne vrednosti, ker ne izpolnjuje zahtevanih pogojev iz 55. člena ZP-1, saj nima pouka o pravicah obdolženca, mu ni bil prebran, obdolžencu ni bila dana pravica do izjave in ni bila uporabljena merilna naprava. Sestava zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti je jasno in nedvoumno zakonsko predpisana v drugem odstavku 107. člena ZPrCP. Zato zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ki ga sestavi uradna oseba v okviru uradnega postopka, predstavlja javno listino po 80. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in kot tak dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, razen tistih delov zapisnika, h katerim je zaslišanec dal pripombo, da niso pravilno sestavljeni., kot je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče. Postopek preizkusa z elektronskim alkotestom pa še ni postopek o prekršku. Gre za postopek, ki je predpisan v 107. členu ZPrCP in ga izvajajo policisti v okviru izvrševanja svojih pooblastil, v katerem se preverja psihofizično stanje udeležencev cestnega prometa in v katerem so glede na zakonske določbe vozniki dolžni sodelovati. Ker torej ne gre za zapisnik, ki bi bil sestavljen v okviru postopka o prekršku, temveč v predhodni fazi, ki se vodi po določbah ZPrCP in ob smiselni uporabi ZUP, niso potrebni nobeni pravni pouki o pravicah obdolženca pred podajo izjave, kot neutemeljeno navaja pritožnik.

Tega pravnega pouka pa bi bil obdolženec deležen v primeru, če bi se, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, zglasil na narok pred sodiščem prve stopnje, ki je bil razpisan dne 2. 6. 2023, vendar pa se na izkazano vabilo ni odzval, zato je prvo sodišče povsem zakonito odločilo brez zaslišanja obdolženca, saj je glede na objektivno metodo ugotavljanja alkoholiziranosti mogoče odločiti tudi brez njegovega zaslišanja.

Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, pa tudi izostanek navedbe v zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti z dne 8. 5. 2023, da je bil zapisnik obdolžencu prebran, ne zmanjšuje njegove verodostojnosti, saj obdolženec tekom postopka ni niti zatrjeval, da z njegovo vsebino ne bi bil seznanjen oziroma da bi sicer podal pripombe. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da je imel obdolženec možnost sam prebrati zapisnik ter da ga, v koliko ne bi bil seznanjen z njegovo vsebino, zagotovo ne bi podpisal. Očitana kršitev človekovih pravic, ki pritožbeno niti ni konkretizirana, po pritožbenem sodišču tako ni zaznana. Pritožbene trditve, da je zapisnik vsled navedenemu nezakonit dokaz, pa neutemeljene.

8Glede na zgornja pojasnila o naravi elektronskega alkotesta, poteku ugotavljanja psihofizičnega stanja voznikov ter pomenu in dokazni vrednosti zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, iz katerega izhaja, da se je preizkušanec z rezultatom elektronskega alkotesta strinjal in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpisal, so neutemeljene pritožbene navedbe, da določbe 107. člena ZPrCP niso "pristojne" za zbiranje dokazov o kršitvi dovoljene koncentracije alkohola v izdihanem zraku ter da je sodišče prve stopnje kršilo določbe Zakona o meroslovju (ZMer-1). Slednji se namreč uporablja le za merilne naprave, pojasnjeno pa je bilo, da elektronski alkotest ni merilna naprava, kar pa ne pomeni, da na njegovi podlagi ni mogoče ugotavljati stopnje alkoholiziranosti voznika in mu izrekati sankcij zaradi vožnje pod vplivom alkohola. Tako se ni mogoče strinjati s pritožbenimi trditvami, da prekrškovni organ in sodišče ne razpolagata z uradno meritvijo koncentracije alkohola v izdihanem zraku in da se na podlagi opravljenega preizkusa ne sme določiti prekršek po določbi drugega odstavka 105. člena ZPrCP.

9Ob pravilnih ugotovitvah, da so obdolžencu na zakonit način dokazani vsi objektivni zakonski znaki prekrška vožnje pod vplivom alkohola, mu je sodišče prve stopnje utemeljeno očitalo ravnanje z direktnim naklepom, saj tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v to, da se je obdolženec glede na ugotovljeno stopnjo alkohola nedvomno tudi zavedal, da je koncentracija alkohola v organizmu tolikšna, da je pod vplivom alkohola in da bo z vožnjo kršil cestnoprometne predpise, pa se je kljub temu odločil, da bo vozil motorno vozilo v cestnem prometu, vsled čemur mu je mogoče očitati direktni naklep. Pritožbeni očitki, da odločitev predstavlja sodniško samovoljo, so glede na navedeno neutemeljeni.

10Pritožba se je izkazala za neutemeljeno in ker tudi kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ni ugotovilo, je pritožbo obdolženca kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

11Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 in tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odločilo, da je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 255,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v 15. dneh po vročitvi te sodbe.